6. člen ZZUSUDJZ

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče pravilno štelo, da se 6. člen ZZUSUDJZ ne nanaša na tek zastaralnih rokov?

Določba 6. člena ZZUSUDJZ se ne nanaša na zastaralne roke (ne relativne ne absolutne), saj ureja le tek procesnih rokov, tj. rokov za opravljanje procesnih dejanj strank, rokov za izpolnitev materialnih obveznosti strank in tek procesnih rokov, ki veljajo za upravne in druge državne organe, organe samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, vključno z instrukcijskimi roki, ki so zakonsko določeni za izdajo upravnih aktov. Prav tako ni bil zadržan tek zastaranja na podlagi določbe prvega odstavka 10. člena ZIUJP. Davčna izvršba je bila na podlagi ZIUZEOP zadržana v obdobju od 11. 4. 2020 do 31. 5. 2020, navedeni čas pa se na podlagi šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 ne všteva v zastaralni rok.

Eden od namenov ZZUSUDJZ je bil zagotovitev delovanja posameznih državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (1. člen ZZUSUDJZ). Če je bilo nujno za učinkovito izvajanje oblasti, ki je omogočila, da se je dosegel ta cilj, se roki niso prekinili. Finančna uprava tega tožeči stranki (oziroma krogu določenih oseb, ki jim je tožeča stranka pripadala) ni sporočila (peti odstavek 6. člena ZZUSUDJZ). To tudi ni bilo vidno iz same vsebine, narave oziroma vrste upravne zadeve.

Tožnik je bil pravilno opozorjen, da gre za nujno zadevo, zato tek 15-dnevnega roka ni prekinjen.

Izpodbijani sklep nima obrazložitve o odločilnih dejstvih glede namena in cilja 1. člena ZZUSUDJZ in s tem v zvezi obrazložitve nujnosti zadeve v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZZUSUDJZ, zato temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je imelo za posledico, da je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno.

Ker je rok za uveljavitev pravice do povračila izplačanih nadomestil plače po ZIUZEOP materialni rok, saj velja za uveljavitev materialne pravice do nadomestila plače delavcem na začasno čakanje na delo, veljajo zanj pravila o teku rokov iz 6. člena ZZUSUDJZ. Tega pa organa nista upoštevala pri svojem odločanju.

V obravnavanem primeru je potrebno ob hkratni veljavi dveh zakonov ugotoviti, kateri predpis se uporablja. Pri tem si sodišče pomaga s pravilom lex specialis derogat legi generali, kar pomeni, da ima posebni predpis prednost pred splošnim. Tako je potrebno v obravnavanem primeru poleg ZIUZEOP uporabiti tudi ZZUSUDJZ, ki je glede teka rokov specialni zakon. Potrebno je upoštevati tudi namen zakonodajalca, ki je ZZUSUDJZ sprejel zaradi izrednih razmer, v katerih so organi zaradi posebnih ukrepov delali v omejenem obsegu in so zato potrebovali več časa kot v običajnih razmerah.

Na tek rokov za vodenje disciplinskega postopka niso vplivale določbe ZZUSUDJZ, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Na določbo 128. točke PSSV, s katero je določeno, da v času prekinitve postopka zastaralni roki ne tečejo, in ki bi omogočila zadržanje teka rokov, se toženka pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala, predvsem pa ni zatrjevala in tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil disciplinski postopek prekinjen zaradi nastalih bojnih in podobnih razmer, zaradi katerih ne bi bilo mogoče opraviti posameznega dejanja. Od 1. 4. 2020, ko se je načelnik Generalštaba Slovenske vojske seznanil z očitano kršitvijo glede opravljanja vojaške službe pod vplivom psihotropnih snovi, do 27. 11. 2020, ko je bila sprejeta odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika, je minilo več kot šest mesecev. Postopek ni bil prekinjen, da roki ne bi tekli. Vodenje disciplinskega postopka je zastaralo (deseti odstavek 57. člena ZObr). Zato je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika pravilno ugodilo.

V zvezi s presojo pravočasnosti vloge, ki je procesna predpostavka po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je v času vložitve obravnavane vloge tožeče stranke veljal tudi ZZUSUDJZ. Rok za uveljavitev pravice do povračila izplačanih nadomestil plače po ZIUZEOP je materialni rok, zato zanj veljajo pravila o teku rokov iz 6. člena ZZUSUDJZ, s katerim je bila v začetku epidemije nalezljive bolezni kot začasni ukrep za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v upravnih in drugih javnopravnih zadevah, v katerih se ZUP uporablja smiselno, vzpostavljena prekinitev vseh procesnih in materialnih rokov, razen v nujnih zadevah in podaljšan iztek materialnih rokov.

Ker se je rok za napoved zahteve za sodno varstvo iztekel pred objavo in uveljavitvijo ZZUSUDJZ, sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti napovedi zahteve za sodno varstvo ne bi smelo uporabiti določb navedenega zakona (saj na dan izteka roka za vložitev napovedi zahteve za sodno varstvo ta zakon še ni veljal).

Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (Covid 19). Ta je v šestem odstavku 6. člena določal, da v prekrškovnih zadevah roki ne tečejo. Ne glede na prejšnji stavek roki pred prekrškovnim organom, ki v zadevah iz tretjega odstavka tega člena lahko začne ali nadaljuje postopek o prekršku, tečejo, o čemer mora storilca prekrška obvestiti. V tretjem odstavku 6. člena zakona so opredeljene nujne zadeve, med te zadeve sodijo tudi zadeve, če je od odločitve odvisno uveljavljanje drugih pravic. Prav za tako zadevo gre v obravnavanem primeru. Od začetka postopka o prekršku zoper varnost vestnega prometa, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi, v 30-dnevnem roku od dneva storitve prekrška, je odvisna možnost učinkovite obrambe. Osnovni namen določbe četrtega odstavka 42. člena ZP-1 o 30-dnevnem roku za začetek postopka je prav v tem, da se storilcu zagotovi možnost učinkovite obrambe. S potekom časa namreč možnost uspešnega zatrjevanja razbremenilnih razlogov vztrajno bledi.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče tožnikovo tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno.

Zahteva za sodno varstvo se vloži pri prekrškovnem (upravnem) organu, ki mora nato v skladu s 63. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) z njo postopati po pravilih upravnega postopka (osmi odstavek 63. člena ZP-1 v zvezi z 38. členom ZP-1). Povedano pomeni, da se rok za vložitev zahteve za sodno varstvo presoja po pravilih za upravne zadeve. Sodišče se je zato pravilno sklicevalo na določbo šestega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 6. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (Covid 19), po kateri so nujne tudi zadeve, pri katerih obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost, za premoženje večje vrednosti, če je od odločitve v zadevi odvisno preživljanje stranke, če je od odločitve odvisno uveljavljanje drugih pravic ali če je to nujno za učinkovito izvajanje oblasti za doseg namena iz 1. člena ZZUSUDJZ. Ker so roki v predmetni zadevi tekli, na kar je bil kršitelj tudi posebej opozorjen, je bila zahteva za sodno varstvo vložena prepozno.

Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) učinkuje v razmerju do procesnega roka, kot ga določa Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) v tretjem odstavku 334. člena. Nobena določba Direktive niti Uredbe ne sega v postopek predhodnega preizkusa zahteve (procesne predpostavke za odločanje; 334. člen ZBan-2), torej v čas, preden Banka Slovenije prejme popolno zahtevo vložnika v smislu prvega odstavka 64. člena ZBan-2 v zvezi z 11. členom Sklepa o imetnikih kvalificiranih deležev bank in hranilnic. ZBan-2 je tisti, ki edini (poleg subsidiarne uporabe ZUP) predstavlja podlago za opravo procesnih dejanj, za katere je v postopku izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža pristojna Banka Slovenije. Trditve o "skupnem postopku" glede procesnih dejanj pred Banko Slovenije tako držijo le v vsebinskem pogledu, ne pa tudi v procesnem, vsaj ne glede rokov, ki so na voljo vložnikom zahteve za izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža za opravo procesnih dejanj. Izdaja dovoljenja za pridobitev kvalificiranega del

V konkretnem primeru to pomeni, da je bila izpodbijana dokončna odločba tožene stranke z dne 13. 5. 2020 tožniku oziroma pooblaščencem vročena v času veljavnosti začasnih ukrepov po ZZUSUDJZ. Na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov po 1. členu ZZUSUDJZ, se je tek procesnih rokov s 16. 3. 2020 prekinil. Preklic odredbe, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 77/2020, je začel veljati dne 31. 5. 2020. S 1. 6. 2020 so procesni roki začeli spet teči in so nehali veljati začasni ukrepi v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19, kar je bilo tudi objavljeno v sredstvih javnega obveščanja in je to sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno poudarilo. Za obravnavano zadevo to pomeni, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči 1. 6. 2020 in se je iztekel 30. 6. 2020. Tožbo vloženo 1. 7. 2020 priporočeno po pošti je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo za prepozno in je v skladu z določbo 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZDSS-1 kot prepozno pravilno zavrglo.

Izdani plačilni nalog ni imel priloge, da je zadeva nujna in da procesni roki tečejo in se zato šteje, da so procesni roki začeli teči šele s 1. 6. 2020. To pa pomeni, da 8. 6. 2020 vložena zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog ni prepozna, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Roki za procesna dejanja zaradi epidemije koronavirusa so v skladu s šestim odstavkom 6. člena Zakona o začasnih ukrepih v sodnih in začasnih ukrepih v sodnih in upravnih postopkih (ZZUSUDJZ - Uradni list RS 36/2020) nehali teči z dnem 29. 3. 2020 in ne že s samo razglasitvijo epidemije 12. 3. 2020. Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča RS, pa v predmetni zadevi ne pride v poštev, ker ta odredba velja le za sodne zadeve, o prekršku pa je bilo odločeno v hitrem postopek o prekršku, ki poteka pred prekrškovnim organom in preide v sodno pristojnost šele z odstopom zahteve za sodno varstvo sodišču.