VSL Sodba I Cp 789/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 930,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka.

1Tožnik je vložil dediščinsko tožbo v zvezi z dediščino po pokojni A. A. Trdi, da je bil zunajzakonski partner zapustnice in zahteva: 1) da se ugotovi, da mu pripada dedna pravica po pokojni A. A., in sicer, da mu pripada ½ dediščine, ugotovljene po sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 247/2017 z dne 17. 11. 2017; 2) da mu toženec izroči ½ dediščine, ki jo je prejel po omenjenem sklepu in da tako tožnik postane lastnik ½ te dediščine, in sicer 3/80 nepremičnine k. o. X, parc. št. 770; 72621/20000 nepremičnine k. o. Y, stavba št. 4463, del stavbe št. 29; 1/6 nepremičnine k. o. Z, stavba št. 3403, del stavbe št. 69 in ½ denarnih sredstev pri banki na TRR št. ...; 3) da se tožnik vpiše v zemljiško knjigo pri zgoraj navedenih nepremičninah kot solastnik v zgoraj navedenih deležih. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožnikove zahtevke (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške postopka v znesku 2.526,62 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ Med drugim navaja, da je potrebno pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti upoštevati okoliščine vsakega posameznega konkretnega primera, da je imelo njegovo razmerje s pokojno A. A. določene specifike, ki so bile posledica njune starosti, osebnostnih lastnosti in zdravstvenih težav oz. težav z odvisnostjo A. A. Trdi, da si je z zapustnico delil posteljo in mizo, da sta spala v isti postelji, vodila skupno gospodinjstvo, da je zaradi skrbi za zapustnico pustil službo, da sta se podpirala, da jo je vozil na morje in izlete, da sta bila intimna, da mu je likala, prala, kuhala in je njun odnos presegal odnos, ki je običajen med najemodajalko in najemojemalcem, saj je za pokojno skrbel v času bolezni, hodil zanjo v trgovino in k osebnemu zdravniku, najemnine pa ni plačeval. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo njegovo izpovedbo, saj iz nje izhajajo tudi subjektivni elementi, ki kažejo na to, da sta bila s pokojno zunajzakonska partnerja. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena glede obstoja zunajzakonske skupnosti. Bila sta čustveno navezana eden na drugega, kar sta potrdili priči B. B. in C. C. Priče tožene stranke, predvsem D. in E. D. so bile zainteresirane za izid postopka in so bile dogovorjene, da bodo tožnika imenovale najemnik. Sodišče tožniku ni dalo možnosti, da bi o zadevi izpovedal sam, temveč mu je ves čas postavljalo vprašanja. Postavljena vprašanja sodišča pa se niso dotaknila vprašanja, ki ga je sodišče nato štelo za odločilnega, tj. kakšna je bila vsebina (notranjega) odnosa med tožnikom in pokojno A. A. S tem je sodišče kršilo 22. člen Ustave RS ter 257. in 8. člen ZPP. Sodišču je tožnik pojasnil, da je bila pokojna njegova partnerka, da sta živela kot mož in žena v zunajzakonski skupnosti, med njima je obstajala zadostna mera čustvene povezanosti, skrbi, nege, medsebojnega spoštovanja in skupnosti.

3Toženec je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kršitev 257. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje tožnika na glavni obravnavi zaslišalo na način, da mu je postavljalo vprašanja, ki niso bila bistvena za odločitev v predmetni zadevi in naj mu ne bi dalo priložnosti, da bi sam izpovedal o naravi odnosa s pokojno A. A., čeprav je presoja sodišča v zvezi s tem na koncu predstavljala temelj sodniške odločitve.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o opravljenem pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 7. 10. 2020 in prepisa zvočnega posnetka izhaja, da je bil tožnik v postopku na prvi stopnji zaslišan o vseh spornih okoliščinah. Na zaslišanju je vprašanja tožniku postavljal tudi njegov pooblaščenec, tožnik je imel možnost povedati, kar je želel. Sodnica je na koncu zaslišanja tožnika pooblaščenca obeh pravdnih strank izrecno vprašala, ali ima kdo še kakšno vprašanje za tožnika, vendar dodatnih vprašanj nista imela, zato se je zaslišanje zaključilo. V kolikor bi pooblaščenec tožnika ali tožnik sam želel v zvezi s predmetno zadevo še karkoli povedati ali pojasniti, bi moral to takrat tudi storiti. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je bil tožnik v postopku zaslišan dvakrat, in sicer poleg 7. 10. 2020 tudi 2. 11. 2020, na kar utemeljeno opozarja toženec v odgovoru na pritožbo. Iz prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 2. 11. 2020 izhaja, da ob ponovnem zaslišanju pooblaščenec tožnika zanj ni imel vprašanj, tožnik pa tudi ob tej priložnosti ni izrazil nobene želje, da bi o zadevi še karkoli povedal.

7Stranke imajo pravico zapisnik prebrati ali zahtevati, naj se jim prebere, in ugovarjati zoper vsebino zapisnika (drugi odstavek 124. člena ZPP). Zapisnik o naroku je javna listina, za javno listino pa velja, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Prav tako imajo stranke možnost ugovarjati zoper pravilnost prepisa zvočnega posnetka (četrti odstavek 125.a člena ZPP). Poleg tega mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče (286.b člen ZPP). Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, česar tožnik v pritožbi ne zatrjuje. Iz obeh zapisnikov o zaslišanju tudi ne izhaja, da bi tožnik ali njegov pooblaščenec domnevne nepravilnosti pri zaslišanju na naroku grajala, zato so navedbe o kršitvi 257. člena ZPP tudi pritožbeno nedopustne glede na 286.b člen ZPP.

8Tožnik niti zoper vsebino zapisnika niti zoper pravilnost prepisa zvočnega posnetka ni ugovarjal, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo zaslišanje izvedeno pravilno in je tožniku omogočilo uresničitev njegove pravice do izjave, zato so pritožbene navedbe o kršitvah določb postopka neutemeljene. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave RS, saj se je imel tožnik možnost izjaviti o vseh pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah konkretnega primera, v postopku je sodeloval in bil celo dvakrat zaslišan. Očitki o kršitvi 22. člena Ustave so v veliki meri pavšalni in nekonkretizirani, saj (razen domnevnih kršitev pri zaslišanju) tožnik ne pojasni, katerih njegovih navedb naj sodišče ne bi upoštevalo, v čem naj bi kršilo njegovo pravico do izjave, s čim naj ne bi spoštovalo njegove osebnosti itd.

9Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo samo raziskovati in preko zaslišanja tožnika ugotavljati dejstva glede notranjega odnosa s pokojno A. A. Sodišče prve stopnje je vezano na trditveno podlago pravdnih strank (7. in 212. člen ZPP) in ne more ter tudi ne sme črpati trditvene podlage iz dokaznega postopka. Dokazov ni mogoče enačiti s trditvami pravdnih strank, zato tudi izpovedba tožnika o posameznih subjektivnih elementih in vsebini zunajzakonske skupnosti ne more nadomestiti njegovih pomanjkljivih trditev v zvezi s tem. Te prepovedi ni mogoče obiti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile tožnikove trditve o vsebini zunajzakonske skupnosti skope, komaj kaj več od osnovne zakonske in teoretične definicije zunajzakonske skupnosti. O njuni intimni povezanosti, bližini, ljubezenskem in čustvenem življenju tožnik ni navedel ničesar, pri čemer ne gre prezreti, da je bil ravno tožnik tisti, ki je poznal ta dejstva in bi lahko podal konkretne trditve v zvezi s tem. Neutemeljen je zato npr. očitek, da bi moralo sodišče tožnika spraševati, kaj je čutil do pokojne A. A.; tako vprašanje bi bilo na mestu, če bi tožnik to poprej navedel v okviru trditvene podlage. Tožnik z navedbami o nepravilni uporabi 8. člena ZPP in kršitvi 22. člena Ustave RS, o vsebinsko neprepričljivi dokazni oceni in selektivnem obravnavanju izpovedb prič neuspešno poskuša sanirati lastno pomanjkljivo trditveno podlago glede subjektivnih elementov razmerja z zapustnico.

10Po tem, ko je sodišče prve stopnje opravilo celovito dokazno oceno, je pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je med njim in pokojno A. A. obstajala zunajzakonska skupnost. Pri odločanju o obstoju takšne skupnosti se upoštevajo vse okoliščine posameznega primera (v tem ima pritožba načeloma prav), kar je po stališču pritožbenega sodišča storilo tudi prvostopenjsko sodišče. Da je tožnik pred smrtjo zapustnice z njo prebival v stanovanju na naslovu .... v K., je bilo ves čas nesporno, prav tako, da je bilo bivanje dolgoletno; sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik pomagal pokojni med boleznijo, zato je odveč pritožbeno izpostavljanje teh okoliščin. Vendar je sodišče prve stopnje vse te okoliščine ocenilo v povezavi z drugimi okoliščinami (8. člen ZPP) in napravilo skladno in preverljivo dokazno oceno, ki je pritožba ne more izpodbiti z izpostavljanjem posameznih izpovedb prič, delov izpovedb tožnika, ki niso imeli podlage v trditvah in z nizanjem retoričnih vprašanj (3. in 4. stran pritožbe), saj to ne pomeni konkretizirane, vsebinske polemike z razlogi prvostopenjske sodbe. Enako velja za pritožbeno načelno navajanje, kako je treba presojati obstoj zunajzakonske skupnosti (4. odstavek na 3. strani pritožbe), da so take skupnosti različne itd. Načeloma vse to velja, vendar s takimi posplošenimi trditvami ni mogoče izpodbiti konkretne dokazne ocene.

11Tožnik se je v stanovanje pokojne A. A. priselil kot najemnik (kar pove tudi v pritožbi) in torej ne kot zunajzakonski partner zapustnice, čeprav je v tožbi zatrjeval, da je z zapustnico že od vsega začetka živel v zunajzakonski skupnosti in naj bi bila kot mož in žena. Trditev, da se je njun odnos z leti spremenil in kako, tožnik prvič podaja v pritožbi, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

12Pravilna in logično prepričljiva je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je dolžina skupnega življenja skupaj z drugimi okoliščinami (da sta tožnik in zapustnica kot osebi različnega spola v srednjih letih sobivala v istem stanovanju, se občasno skupaj odpravila na sprehod ali trgovino) pri zunanjih opazovalcih ustvarila vtis obstoja zunajzakonske skupnosti, o kateri so izpovedovali. Kako sta tožnik in zapustnica živela, pa nobena od prič, ki jih je predlagal tožnik, ni mogla zaznati, ampak so o tem le sklepale (domnevale, ugibale), saj so bili zgolj njuni sosedje, ne pa tudi v odnosu bližnjega poznanstva ali celo prijateljstva. Odločilna dejstva glede narave in vsebine skupnosti tožnika z zapustnico torej pričam, predlaganih s strani tožnika, niso bila znana, temveč so te znale povedati le o dejstvu, da sta tožnik in pokojna A. A. živela skupaj in so ju občasno skupaj videvali tudi zunaj, niso pa poznali podrobnosti njunega medsebojnega odnosa (razen da se je kdaj med njima slišal kakšen prepir). Sodišče prve stopnje je izpovedi teh prič primerjalo z izpovedmi strank in drugih prič ter naredilo dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi, zato zavrača pritožbeni očitek o selektivnem obravnavanju izpovedb prič s strani prvostopenjskega sodišča, ki se je konkretno opredelilo do posamičnih izpovedb in v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi prepričljivo navedlo, zakaj njihovim izpovedbam ni sledilo.

13Sodišče prve stopnje je v dokazno oceno vključilo tudi nedoslednosti v tožnikovih lastnih navedbah in izpovedbah (npr. kontradiktornost izjave, da je zaradi bolezni zapustnice moral pustiti službo, in izjave, da je bil brez službe zaradi poškodbe; da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena glede navedb o skupnih dopustih in izletih z zapustnico – 26. in 27. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Ugotovilo je, da sta tožnik in pokojna živela v neke vrste simbiozi, pri kateri je tožnik dobil brezplačno bivanje (brez najemnine, vendar s prispevkom k stroškom), v zameno pa je tožnici nudil pomoč; pokojnici je njegovo sobivanje koristilo tudi zato, ker sta si tako delila stanovanjske stroške, ki jih sicer sama ne bi zmogla (35. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Vendar vse to še ne zadošča za obstoj zunajzakonske skupnosti, saj manjka intimni, čustveni element povezanosti. Takšna skupnost oziroma sobivanje (simbioza), kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, vključuje tudi tožnikovo pomoč zapustnici v bolezni, pri vsakodnevnih opravkih itd., prav tako pa ne izključuje možnosti, da sobivanje (vz)traja kljub občasnim prepirom, ker imata oba sobivalca od tega korist; zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi zapustnica od »takšnega najemnika« zahtevala izselitev. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni bil običajen najemnik. Tudi pritožbeno večkrat izpostavljeno dejstvo, da je tožnik zapustnici pomagal v bolezni, da je ni zapustil itd., še ne omogoča zaključka, da je šlo za zunajzakonsko skupnost, saj se tudi taka oblika pomoči (ki brez dvoma presega pomoč, ki bi se pričakovala od »običajnega najemnika«) sklada z ugotovitvami prve stopnje o simbiozi tožnika in zapustnice.² Enako velja tudi za navedbe, da je zanjo hodil v trgovino in k osebnemu zdravniku po zdravila. Vse to bi lahko tožnik za zapustnico počel tudi v okviru prijateljskega odnosa oziroma simbioze, ki se je očitno izoblikovala v posledici dolgoletnega skupnega bivanja in v tem okviru res presegala golo razmerje med najemodajalko in najemnikom, vendar pa to še ne pomeni, da je med njima obstajal čustveni odnos kot med zakoncema.

14Pritožbene trditve, da si je tožnik z zapustnico delil posteljo in mizo, da sta spala v isti postelji in bila intimna, vodila skupno gospodinjstvo, skupaj nakupovala dobrine, da je zaradi skrbi za zapustnico pustil službo, da sta se podpirala, imela rada, da jo je vozil na morje in izlete, da mu je zapustnica likala, prala, kuhala, da je imela zapustnica težave z alkoholom, so pritožbene novote, za katere tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem, zato jih pritožbeno sodišče pri odločitvi o pritožbi ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik je prav tako šele v pritožbi zatrjeval, da med njim in zapustnico ni bila sklenjena najemna pogodba in da ni plačeval najemnine.

15Pritožbena graja dokazne ocene posameznih prič je sestavljena iz posameznih citatov njihovih izpovedb, ki so tožniku v korist, in z odrekanjem verodostojnosti pričam, ki mu niso. V zvezi z izpovedbama B. B. in C. C. pritožba prezre razloge sodišča prve stopnje (oziroma se vsebinsko ne sooči z njimi), da navedeni priči pravzaprav nista imeli zanesljivega vpogleda v medsebojni odnos tožnika in zapustnice, temveč le dokaj površen zunanji vpogled, na podlagi katerega sta si ustvarili vtis (mnenje), da gre za zunajzakonsko skupnost. Obširne in prepričljive dokazne ocene s ponavljanjem posameznih delov izpovedb prič pritožba ne more omajati.

16Graja dokazne ocene priče F. F. je posplošena in zgolj navržena, tako da je niti ni mogoče preizkusiti. Lahko pa pritožbeno sodišče ugotovi, da prvostopenjsko sodišče svoje odločitve glede (ne)obstoja zunajzakonske skupnosti med tožnikom in pokojnico ni oprlo le na izpovedbo toženca in F. F. (katerima pritožba odreka vsako relevantnost), temveč zlasti na izpovedbo sestre zapustnice D. D. in nečaka E. D. Pritožbene navedbe, da naj bi E. D. vedel povedati premalo, so pavšalne in nekonkretizirane. Sestra pokojne D. D., ki si je bila z zapustnico najbližje, je izpovedala, da ob medsebojnem obiskovanju in preživljanju prostega časa s pokojno A. A. nikoli ni zaznala, da bi med najemno razmerje preraslo v nekaj več, zapustnica je ravno nasprotno vedno trdila, da je tožnik zgolj najemnik (34. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi graja te dokazne ocene je deloma pavšalna, deloma konfuzno sestavljena iz posameznih iztrganih citatov (o nekakšni cevki in fižolovi juhi) in pritožbenih novot (o intimnosti, delitvi postelje in mize). Deloma so očitki o domnevni pristranskosti (da naj bi navedena priča »branila lastništvo stanovanja«) očitno neutemeljeni, saj je vse sporno premoženje podedoval toženec in ne D. D. Kolikor grajo dokazne ocene te priče tožnik gradi na dejstvu, da je za tožnico skrbel v bolezni, da sta se občasno prepirala in da ni plačeval najemnine, pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na 35. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe in 13. točko svoje obrazložitve.

17Pritožbeno sodišče kot neutemeljene in pavšalne zavrača tudi pritožbene navedbe, da naj bi bile priče tožene stranke dogovorjene, da bodo tožnika imenovale »najemnik.« Nobena od prič, ki jih je predlagal toženec, ni po pokojnici podedovala ničesar, zato je očitno neutemeljen očitek, da naj bi priče pristransko izpovedale, ker ne bi želele deliti dediščine »ali sorodstvenega razmerja« s tožnikom.

18Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da sta D. D. in E. D. tožnika opredelila kot najemnika, ker ga je tako naslavljala in imenovala pokojna A. A., obstoj najemnega razmerja pa je (vsaj v začetku njunega skupnega življenja) v postopku pred prvostopenjskim sodiščem in mestoma tudi v pritožbi (4. stran pritožbe) priznaval tudi tožnik, čeprav nato v nadaljevanju pritožbe diametralno nasprotno zatrjuje, da s pokojno A. A. nikoli ni imel sklenjene najemne pogodbe in s tem prihaja sam s seboj v nasprotje. Sodišče prve stopnje je v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je izpovedbo D. D. ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, pritožbeno sodišče pa njegovo dokazno oceno v celoti sprejema. Priča D. D. ni imela nobenega premoženjskega interesa v tej pravdi, s tožencem več let ni imela stikov, zato tudi niso utemeljene pritožbene trditve, da naj bi bila priča pristranska ter posledično neverodostojna.

19Obstoj zunajzakonske skupnosti med tožnikom in pokojno A. A. je bilo za to pravdo predhodno vprašanje. Dokazno breme je bilo na tožniku, vendar ga ni zmogel. Še več, celo njegovo trditveno gradivo glede tega vprašanja je bilo zelo skromno, dopolnjevanje in prilagajanje trditev v pritožbenem postopku pa je prepozno in neupoštevno. Analiza vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh skupaj je pokazala, da je bilo sožitje tožnika in pokojne A. A. odraz spleta različnih okoliščin, med drugim njegove stanovanjske stiske in njenega finančnega bremena ter potrebe po pomoči v času bolezni, ki je res presegalo formalno razmerje najemnika in najemodajalke in tekom dolgoletnega bivanja preraslo v simbiozo (sobivanje, sožitje), kljub temu pa elementi zunajzakonske skupnosti v obravnavanem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bili podani, in sicer zaradi pomanjkanja subjektivnih elementov, ki so značilni za notranje čustveno razmerje med zakoncema, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

20Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo, s katerim je toženec prispeval k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki obsegajo nagrado v višini 1.250 točk, povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV. Skupaj je tako tožnik dolžan tožencu v roku 15 dni (313. člen ZPP) povrniti 930,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Ugotovljeno dejansko razmerje je nekoliko podobno (četudi tožnik za svojo pomoč ni prejemal plačila v denarju) institutu osebne asistence (primerjaj Zakon o osebni asistenci, Uradni list RS, št. 10/2017 in 31/2018).