VSK sodba Cpg 200/2009

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 1, z dne 5.5.2008, vzdržalo v veljavi v 1. in 4. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki 400,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2007 do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 139,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2008 dalje. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 249,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka. Trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo, da sporni račun št. 1 ni bil predmet kompenzacije – asignacije z dne 1.6.2007. Sporni račun je bil vključen v kompenzacijo, vendar je prišlo do napačnega zapisa številke računa kot 2. Ker pa se račun št. 1 glasi na 900,00 EUR, kolikor znaša vrednost računa v kompenzaciji, in drugih odprtih računov nobena stranka ne omenja, je očitno, da gre za pisno napako in da gre za isti račun. To niti za tožečo stranko ni bilo sporno, ugovor tožene stranke je zavračala iz drugih razlogov. V tem delu je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, saj bi moralo upoštevati pravilno številko in vsebino računa. Res je, da tožena stranka na prvi narok za glavno obravnavo ni pristopila, vendar sodišče ni upoštevalo njenega obrazloženega in utemeljenega opravičila in tega v sodbi niti ne obrazlaga. S tem, ko je sodišče opravilo prvi narok brez prisotnosti tožene stranke kljub njenemu opravičilu, je zagrešilo kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožena stranka ni trdila, kot napačno povzema sodišče, da je bila dogovorjena konkretna tristranska kompenzacija že pred naročilom prevoza in izdajo računa, saj ima kompenzacija datum 1.6.2007; trdila je, da je začela poslovati s tožečo stranko z namenom zaprtja svoje odprte terjatve do T.M. s.p., kar tožeča stranka ni izrecno zanikala.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V takšnem sporu izdana sodba pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP), ne pa tudi iz pritožbenega razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero sta vezani tako pravdni stranki kot tudi sodišče, je: tožeča stranka je za toženo stranko opravila naročene prevozne storitve v vrednosti 900,00 EUR, opravljeno storitev je tožena stranka delno plačala 31.5.2007 v višini 499,66 EUR, preostalega zneska pa ne. Tožena stranka ni dokazala zatrjevanega dogovora o načinu plačila opravljene storitve, predlog za kompenzacijo v znesku 1.790,63 EUR ne vsebuje vtoževanega računa št. 1. S trditvami v pritožbi, da je tožena stranka začela poslovati s tožečo stranko z namenom zaprtja svoje odprte terjatve do T.M. s.p. in da je bil sporni račun vključen v kompenzacijo, vendar pa da je prišlo do napačnega zapisa številke računa kot 2, pritožnica izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopustno. Utemeljen pa tudi ni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker da bi moralo upoštevati, da je pravilna številka računa v listini „Predlog za kompenzacijo“ 1, ne pa 2; za zatrjevano kršitev gre lahko le takrat, ko sodišče napačno povzame vsebino listine, v obravnavani zadevi pa ni šlo za takšen primer. Tudi prvi narok za glavno obravnavno je sodišče prve stopnje utemeljeno opravilo v odsotnosti tožene stranke, zato ni podana kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP; opravičilu ni bilo priloženo nobeno dokazilo, ki bi sodišču omogočalo zaključek, da je opravičljiv razlog za odsotnost stranke z naroka za glavno obravnavo dejansko podan.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.