VSK sodba PRp 68/2010

Pritožba obdolženega F. Ž. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Okrajno sodišče v Ajdovščini je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi odgovoren za prekršek po določbi 234. člena v zvezi s drugim odstavkom 44. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 250,00 EUR in stranski sankciji pet kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora na podlagi določbe prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) obdolženec plačati stroške postopka v skupnem znesku 619,35 EUR ter sodno takso, ki bo določena po pravnomočnosti sodbe.

Proti takšni sodbi je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov, s poudarkom na bistvenih kršitvah določb postopka ter zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja očitanega prekrška. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi oz. podrejeno, da zadevo po razveljavitvi vrne v ponovni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določb 59. člena ZP-1, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne materialne predpise in utemeljeno razsodilo, da je obdolženi odgovoren za prekršek po določbi 234. člena v zvezi z drugim odstavkom 44. člena ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki s prekrškom povzroči prometno nesrečo.

Očitek o zagrešeni bistveni kršitvi določb postopka, ker da je bilo v postopku kršeno temeljno načelo iskanja materialne resnice in pravica obdolženca do učinkovite obrambe s tem, ko sodišče ni zaslišalo priče B. K., ki bi lahko povedal, kako visoka je bila trava v času nezgode in da je bila trava neposredno po prometni nezgodi pokošena, ni utemeljen. Višje sodišče, nasprotno od mnenja zagovornika, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. člena ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke. Res je, da mora sodišče v skladu z načelom materialne resnice (68. člen ZP-1) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku in pri tem enako skrbno pretehtati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. To pa ne pomeni, da mora sodišče slediti vsakemu dokaznemu predlogu obdolženca, pač pa mora izvesti dokaze, ki so pravno pomembni. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odredilo izvedenstvo izvedenca za raziskavo prometnih nesreč in ta je v podanem mnenju glede vidljivosti zavrnil tudi navedbe obdolženca o visoki travi, ki naj bi mu preprečevala preglednost nad dogajanjem na prednostni cesti. Poleg tega je, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, sodišče opravilo poizvedbe pri upravljalcih ceste glede košenja trave ob vozišču in prepričljivo ovrglo takšen obdolženčev zagovor. Ker ugotavljanje, kdaj je bila trava pokošena oz. tudi, če bi se izkazalo, da je bila pokošena neposredno po obravnavanem prekršku, za odločitev ni pomembno, višje sodišče nima pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje, da predloga za zaslišanje priče B. K. o času košnje trave zavrne. Prav tako je odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede zavrnitve zaslišanja prič, ki bi potrdile, da je drugi udeleženec priznal krivdo za prometno nesrečo. Nasprotno od stališča zagovornika obdolženca, takšna izjava drugega udeleženca, tudi če bi bila resnična, ne more vplivati na zaključek sodišča, da je obdolženi storil očitani prekršek. Nikakršnega dvoma namreč ni, da je kritično situacijo povzročil obdolženi, s tem, ko pri vključevanju v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna, ni pustil mimo drugega udeleženca prometne nesreče, K. O., sedaj V., ki je v tistem trenutku pripeljal po prednostni cesti iz smeri Podnanosa. K. V. je zaslišan kot priča podrobno opisal okoliščine prometne nesreče. Iz njegove izpovedi je razvidno , da je sicer res obdolženega obiskal v bolnišnici, ne pritrjuje pa trditvi, da je priznal krivdo. Prav tako pritožnik sodbe ne more izpodbiti s trditvami o bistveno prekoračeni hitrosti, s katero naj bi v trenutku prometne nesreče vozil drugi udeleženec. Kot izhaja iz mnenja izvedenca, hitrost vozila, ki ga je upravljal K. V., ne odstopa pomembno od dovoljene hitrosti (dovoljena hitrost 60 km, vozil pa je 70 km/h), zato obdolženca morebiten prekršek, ki bi ga drugi udeleženec storil s prekoračitvijo dovoljene hitrosti, ne more razbremeniti odgovornosti za prekršek, ki ga je sam storil. Glede na obdolženčev zagovor, vozila, ki je vozilo po prednostni cesti, v trenutku, ko je zapeljal na prednostno cesto, sploh ni videl. To pa lahko pomeni le, da ni bil dovolj pozoren na dogajanje na prednostni cesti. Zato višje sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil očitani prekršek tako, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe in je zanj tudi odgovoren.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankcijah nima, jo je višje sodišče preizkusilo tudi v tej smeri po uradni dolžnosti na podlagi določbe 165. člena ZP-1. Ugotovilo je, da so bile obdolžencu vse sankcije izrečene v okviru predpisanih in so le te primerne glede na težo prekrška in stopnjo obdolženčeve odgovornosti.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. člena ZP-1 sklenilo, da mora obdolženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih številkah 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) s plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.