VSK sklep Cp 541/2009

Pritožbi se ugodi, sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, tožena stranka pa sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se naložilo toženkama, da v petih dneh po prejemu sklepa vzpostavita prejšnje posestno stanje in sicer odstranita približno 42 metrov lesene ograje in pustita tožnicama prost prehod ter v bodoče prenehata z motilnimi dejanji, ker v nasprotnem lahko tožnici sami izvršita začasno odredbo s pomočjo sodnega izvršitelja in se bo določila, če bosta ravnali v nasprotju z začasno odredbo, toženkama denarna kazen, kot to izhaja iz točke I izreka, zavrnilo je tudi podredni predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi se toženkama prav tako naložilo odstranitev lesene ograje in zagotovitev prostega prehoda v širini vsaj pet metrov ter prenehanje z bodočim vznemirjanjem, sicer lahko izvedeta to tožnici sami s pomočjo sodnega izvršitelja in se toženkama za primer nespoštovanja začasne odredbe izreče denarna kazen. Ugotovilo je, da gre za predlagano regulacijsko začasno odredbo, težko nadomestljive škode oziroma nasilja tožeča stranka ni izkazala, navedbe so bile po eni strani zelo skope, konkretne navedbe o samovoljnem sekanju dreves, puščanju živali, gradnji zadrževalnika vode..., kot tudi nemožnost pobiranja špargljev in drugih sadežev, neurejanje parcele, nepobiranje cvetlic, nemožnost parkiranja in čiščenja, pa ne predstavlja nasilja oziroma nenadomestljive škode. Tudi trditev, da tožencema z izdajo začasne odredbe ne bo nastala škoda, je bila le pavšalna, odstranitev ograje oziroma delna odstranitev ograje je vsekakor aktivno ravnanje.

Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila. V pritožbi navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, uvodoma pa še opozarja, da je kršena temeljna človekova pravica do zakonitega sodnika, določena v drugem odstavku 23. člena v zvezi z 2. členom Ustave Republike Slovenije, saj je treba voditi postopek v italijanskem jeziku oziroma dvojezično ter je na civilnem oddelku po letnem razporedu za pravdne zadeve določena druga sodnica (B.Š.) in ne sodnica, ki je v zadevi odločila (M.F.). Kršena je zato pravica do zakonitega sodnika.

Pogoji oziroma predpostavke iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter 24. do 35. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) so izpolnjeni, podane so ustavnopravne kršitve ne le iz 23., pač pa tudi iz 22., 25., 33., 35., 36. in 67. člena Ustave Republike Slovenije. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja kršitev ustavne pravice do zakonitega sodnika. Drugi odstavek 23. člena Ustave določa, da o pravicah in dolžnostih vsakogar lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom, s tem je preprečena naknadna izbira sodnika oziroma določitev kriterijev za izbiro sodnika, ki bo odločal o posamezni zadevi potem, ko je spor že nastal. Ta pravila tudi ne smejo puščati negotovosti, nedoločnosti pri določitvi sodnika in se s tem zagotavlja tudi načelo nepristranskosti sodnika. Vnaprej določena pravila onemogočajo diskrecijo organa pri določanju sodnika in mora zakon zagotavljati učinkovito varstvo ustavnih pravic. Realizacijo teh ustavnih zahtev predstavlja 15. člen Zakona o sodiščih (Ur. l. RS št. 19/1994 s spremembami) in 160. člen Sodnega reda ( Ur. l. RS št. 17/95 s spremembami) s pravili o načinu dodeljevanja zadev, s katerimi se uresničuje pravica do zakonitega sodnika. Način dodeljevanja zadev posameznim sodnikom je tako določen v splošnem aktu - Letnem razporedu dela za leto 2009. ter je pod točko

VIII. navedeno: Zadeve, ki jih je potrebno voditi v italijanskem jeziku oz. dvojezično, se dodelijo v reševanje: civilni oddelek:1. okrajna sodnica B.Š., (P zadeve) in 2. okrajna sodnica M.F. (D in N zadeve), ki se v primeru odsotnosti ali izločitve medsebojno nadomeščata. Ni tudi izkazan razlog izločitve ali odsotnosti (odločitev predsednika sodišča) v smislu 161. oz. 162. člena Sodnega reda. Tožeča stranka pa je že v tožbi navedla, da sta tožnici pripadnici italijanske narodnostne skupnosti in je njun materin jezik italijanščina ter zahtevali, da se jima zagotovi potek postopka v italijanskem jeziku (to pravico imata – 5. člen Zakona o sodiščih ter 60. in naslednji členi Sodnega reda ter 6. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Izjava stranke v tožbi je bila jasna in nedvoumna, glede na izjavo stranke, pripadnice italijanske narodnostne skupnosti, da zahteva uporabo italijanskega jezika v postopku, bi moralo sodišče, ker je glede na tako izjavo treba postopek voditi tudi v italijanskem jeziku, to zaznamovati v vpisniku in na ovitku spisa (61. člen Sodnega reda) ter bi zadeva torej morala biti dodeljena drugi sodnici, tisti, ki je po letnem razporedu določena za reševanje P zadev, ki jih je treba voditi v italijanskem jeziku. Sodišče je bilo nepravilno sestavljeno, gre za uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. točka 2. odst. 339. člena ZPP) ter je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek ter bo moralo prvostopenjsko sodišče to procesno kršitev odpraviti (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je pridržana do končne odločitve (165. člen ZPP), tožena stranka pa do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, saj odgovor na pritožbo zoper tak sklep ni predviden (366. člen ZPP).