VSRS Sodba II Ips 937/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenima zahtevkoma na ugotovitev, da pogodba o razdružitvi nepremičnin med zakoncema B. K. in R. K. z dne 7. 2. 2000 nima pravnih učinkov do višine terjatve tožeče stranke do B. K. v znesku 2,843.436,98 SIT, ter da dedna izjava B. K. v zapuščinskem postopku po A. K., z dne 21. 6. 2001, o odpovedi dediščine nima učinkov do enake terjatve tožeče stranke do B. K.. Zato je toženkama R. K. in M. K. naložilo, da sta dolžni dopustiti, da si tožeča stranka poplača svojo terjatev v navedenem znesku iz ¼ nepremičnin vl. št. 1510 k.o. ...

2V pritožbenem postopku zaradi pritožbe obeh toženk je sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper toženo R. K. v celoti zavrnilo, medtem ko je pritožbo, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku zoper toženo M. K., zavrnilo. S tem v zvezi je v skladu z uspehom v pravdi odločilo tudi o pravdnih stroških celotnega postopka.

3Tožena stranka M. K. vlaga revizijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev njene pritožbe. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in v okviru revizijskega izpodbijanja predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno tolmačili sklep o dedovanju z dne 29. 11. 2001 opr. št. D 371/2001, izdan v zapuščinskem postopku po A. K., zakoncu toženke in očetu B. K. Toženka se sklicuje na svoja večkratna opozarjanja, da je namreč na zapuščinski obravnavi izdvajala premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z A. K., ker je v nepremičnine, ki so bile predmet dedovanja, vlagala v deležu, ki je bil enak vlaganjem pokojnika. Sin B. K. ji je to priznal, razen tega pa je bil iz naslova dedovanja po očetu že odpravljen, saj mu je ta dne 5. 5. 1993 podaril solastni delež na nepremičninah v vl. št. 1510 k.o. ... Z izpodbijano sodbo je tako poseženo na premoženje, ki ga je toženka ustvarila sama v času trajanja zakonske zveze (51. in 90. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Ker izpodbijana sodba ugotavlja, da dedna izjava B. K. nima pravnih učinkov, bi moral v tej pravdi nastopati tudi on. Sicer pa je izpodbijana sodba tožeči stranki poklonila verodostojnost, ne da bi zavzela stališče do navedb in dokazov o konkretnih vlaganjih ter načinu pridobitve premoženja. Napačna odločitev naj bi posledično pomenila, da je bila tudi napačno izdana začasna odredba.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6V zapuščinski zadevi po svojem očetu A. K. (umrl je 21. 6. 2001) se je B. K. odpovedal dedovanju (sklep o dedovanju sodišča prve stopnje D 371/2001 z dne 29. 11 2001). Iz dejanskih ugotovitev, ki jih sprejemata sodišči druge in prve stopnje in ki po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja, ne izhaja v reviziji nakazana ocena, da je odpoved dedovanju bila posledica toženkinega izločanja premoženja iz zapuščine na podlagi določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o deležu na skupnem, v zakonski zvezi pridobljenem premoženju s pokojnikom. Z revizijskim sklicevanjem na takšne navedbe, s katerimi je tožena stranka v postopku na nižjih stopnjah „opozarjala“ na zmotno oceno dedne odpovedi, tožena stranka pravzaprav nedovoljeno izpodbija sprejeto dokazno oceno. Izpodbijana sodba se je utemeljeno postavila na stališče, ki je tudi pravne narave, da sklep o dedovanju, ki temelji tudi na dedni odpovedi, odkazuje na uporabo določbe prvega odstavka 13. člena ZPP o odvisnosti odločitve od rešitve predhodnega vprašanja. V zapuščinskem postopku se je B. K. dedovanju po svojem očetu odpovedal, zaradi česar ni obstajala potreba za iskanje nagibov za odpoved.

7Opisana pravilna uporaba določbe 13. člena ZPP (ocena sklepa o dedovanju, temelječega na odpovedi dedovanju v korist toženke) zato že sama po sebi odgovori na v reviziji predstavljeno grajo, po kateri naj bi sodišči nižjih stopenj ne zavzeli stališča „o navedbah in dokazih o konkretnih vlaganjih“ ter načinu pridobitve premoženja (vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 337. člena ZPP). Procesnih napak torej izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

8V sodbah sodišč druge in prve stopnje pa je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. B. K. je s premoženjem, ki mu je pripadlo kot dediščina, z odpovedjo dedovanju neodplačno razpolagal (četrti odstavek 281. člena ZOR). V skladu z dokazno oceno, ki jo sprejema sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se z njo strinja, je B. K. ravnal v škodo tožeče stranke kot upnika (drugi in tretji odstavek 283. člena ZOR). Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnika, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 280. člena ZOR). Da je temu ob odpovedi dediščini bilo tako, ni treba posebej in ponovno utemeljevati (sodba sodišča prve stopnje ima o tem obširne razloge). Naj bo poudarjeno, da je v času spornega pravnega dejanja upnik, tožeča stranka, od B. K. neuspešno terjal plačilo dolgovanega zneska. Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko ne glede na to, kdaj je terjatev nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (prvi odstavek 280. člena ZOR). V obravnavanem primeru glede na ožje sorodstveno razmerje toženke z B. K. (mati – sin) tudi ni bilo treba posebej dokazovati, ali je toženka vedela, da njen sin z dedno odpovedjo škoduje svojim upnikom (drugi in tretji odstavek 281. člena ZOR).

9Končno revizija zmotno meni, da bi moral v tej pravdi kot (tožena) stranka nastopati tudi B. K. Tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj se namreč po drugem odstavku 283. člena ZOR vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje. Ta določba torej pri tovrstnih izpodbojnih zahtevkih omeji pasivno legitimacijo na drugo stranko izpodbijanega pravnega dejanja. Z izpodbojnim zahtevkom namreč upnik uveljavlja vračilo koristi, nastale z izpodbijanim pravnim dejanjem, od tistega, ki je to korist pridobil. O tem se je izrekla tudi sodna praksa (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 12. 2001, opr. št. II Ips 187/2000).

10Revizije v kratkem zapisu, da je „zaradi napačne odločitve napačno izdana tudi začasna odredba“, po eni strani niti ni mogoče preizkusiti, po drugi strani pa je odločitev o začasni odredbi po svoji naravi sklep, s katerim postopek ni pravnomočno končan. Zato se revizijsko sodišče glede na določbo 384. člena ZPP z revizijo v tem obsegu ni posebej ukvarjalo.

11Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.