VSL Sklep II Cp 121/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec sam krije stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe, s katerim je ta predlagala, da sodišče nadomesti soglasje nasprotnega udeleženca, skupnega lastnika nepremičnine ID znak: parcela 0000 1318, na kateri stoji stavba ID znak: stavba 0000-2397, za izdajo gradbenega dovoljenja z rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta, ID znak: stavba 0000-2397, v enostanovanjsko hišo z delavnico, v skladu z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, št. ... z dne 23.10.2020, vloženo na Upravno enoto X., tako da nasprotni udeleženec soglaša oziroma podaja zahtevo za spremembo izdanega gradbenega dovoljenja v skladu z navedeno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja št. ... z dne 23.10.2020; predlagateljica in nasprotni udeleženec nosita stroške vseh dejanj, potrebnih za legalizacijo stavbe, v sorazmerju z njihovima lastniškima deležema.

2Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila predlagateljica. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sta stranki s skupno voljo izdelali študentski dom, ga opremili, prav tako pa sta se tekom zakonske zveze dogovorili, da bo predlagateljica tista, ki bo upravljala s študentskim domom. Soglasja nasprotni udeleženec nikoli ni preklical. S predlogom v tem postopku predlagateljica želi samo to, da se ohrani sedanje stanje in način uporabe stavbe, kot je bil dogovorjen in kot je realiziran in nikakor na noben način ne posega v pravice nasprotnega udeleženca v postopku. Pogoja reverzibilnosti, na katerega se sklicuje naslovno sodišče, med pogoji po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ¹) ali Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP-1²) ni. Sodišče je z ugotavljanjem reverzibilnosti po uradni dolžnosti kršilo določbo 2. odst. 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP³) v zvezi z 42. členom ZNP-1, kar predstavlja kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Če je sodišče menilo, da je odločilno dejstvo v postopku za izdajo začasne odredbe vprašanje obstoja reverzibilnosti, bi moglo in moralo uporabiti določbo 285. člena ZPP. Gre za bistveno kršitev določb ZPP po 1. odst. 339. člena ZPP. V skladu z določbo 125. člena Ustave RS so sodišča vezana na ustavo in zakon, ne pa na sodno prakso. Gre za sklep presenečenja. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-275/97, z dne 16.7.1998, ne izhaja zaključek, ki ga je sprejelo naslovno sodišče. Iz te odločbe ne izhaja, da je reverzibilnost dodatni pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo začasne odredbe, pač pa izhaja, da je v primeru regulacijskih začasnih odredb potrebno preprečiti to, da bi se za nasprotno stranko zaradi izdaje začasne odredbe položaj nepovratno spremenil. Da je torej potrebno tehtati interese nasprotne stranke in sodnega varstva z začasno odredbo ne nuditi, če bi bili s tem nepovratno prizadeti interesi nasprotne stranke. Z izdajo predlagane začasne odredbe se v pravni in dejanski položaj nasprotnega udeleženca ne posega. Ker naslovno sodišče ni izvedlo tehtanja interesov strank v skladu s 151. členom ZNP-1, ni presojalo relevantnih okoliščin primera. Dejansko stanje je ugotovilo nepopolno, sklep pa nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil ZPP iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Nedenarne terjatve po naravi stvari niso generične, pač pa so specialne in se jih ne da za nazaj negirati. Takšno stališče je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi II Cp 2191/2017. Če naslovno sodišče ob končni odločitvi predlogu predlagateljice ne bi ugodilo, to ne bi poseglo v premoženjski interes nasprotnega udeleženca, saj ta ne bo imel nobenih stroškov, nikakor to ne bo poseglo v način uporabe prostorov, ki jih ima v posesti nasprotni udeleženec, prav tako pa se ne bo zmanjšala vrednost nepremičnine. Vseh teh dejstev predlagateljica brez svoje krivde ni mogla navesti v predlogu za izdajo začasne odredbe. Šele dne 14.3.2020 je bil v Uradnem listu RS objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B), ki v 3. členu določa, da se v 67. členu SPZ doda nov 6. odstavek. Šele z uveljavitvijo SPZ-B je predlagateljica sploh pridobila možnost zahtevati nadomestilo soglasja nasprotnega udeleženca za predmetni posel, ki prav gotovo presega redno upravljanje. Prav tako je bila šele dne 8.9.2020 izdana odločba o prepovedi uporabe stavbe. Šele s tem dnem je bilo ugotovljeno, da je stavba uporabljana nenamensko. Izdaja začasne odredbe je sedaj nujna zato, ker ZGO-1 v 156. a členu predvideva, da se izvršba odloži v primeru vložitve popolne zahteve za izdajo gradbenega ali uporabnega dovoljenja. Do teh dejstev se sodišče ni opredelilo. Predlagateljica ves čas poudarja, da je nasprotni udeleženec soglašal z oddajo nepremičnine in nikdar ni trdila, da temu ni tako. Ni torej jasno, v čem naj bi si prihajala v nasprotje. Nasprotni udeleženec pa ne soglaša z legalizacijo stavbe. Najemne pogodbe po izdaji inšpekcijske odločbe niso bile sklepane, tako ni jasno, od kje naslovno sodišče sklepa, da naj bi takšno stanje vedoma povzročila predlagateljica sama. Tudi v zvezi s temi dejstvi se sklicuje na določbo 337. člena ZPP, saj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v predlogu za izdajo začasne odredbe. Krivica je v smislu 151. člena ZNP-1 jasno izkazana. S tem, ko sodišče glede ugotovitev v 12. točki obrazložitve predlagateljici ni dalo možnosti izjave oziroma odgovora na trditve nasprotnega udeleženca, je kršilo določbo 5. in 7. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP po 1. odst. 339. člena ZPP oziroma glede možnosti izjave celo absolutno bistveno kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe ni niti „težko nadomestljiva“ niti „nenadomestljiva škoda“, temveč „znatna premoženjska škoda“. Prav gotovo je znesek 42.840,00 EUR znatna premoženjska škoda. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnilo, zakaj meni, da 42.840,00 EUR ne predstavlja znatne premoženjske škode. Posledično sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev pravil ZPP iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Materialnopravno napačen je zaključek sodišča, da naj ne bi šlo za nenadomestljivo škodo. Seveda je nemožnost uporabe lastninske pravice za namen oddajanja nenadomestljiva škoda. Če predlagateljica ne bo mogla ekonomsko uporabljati objekta, potencialnih dohodkov iz naslova dejavnosti nikdar ne bo prejela. S pasivnostjo toženec ne ravna protipravno, zato tudi ne bo dolžan poravnati škode, ki bo predlagateljici nastala. Ker nadomestljivost škode ni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe, predlagateljica ni mogla in morala pričakovati, da se mora v zvezi s tem izrecno izjasniti. Sodišče bi moralo v skladu z določbo 285. člena ZPP na primeren način skrbeti za to, da se navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih. Ker ni ravnalo tako, je storilo bistveno kršitev določb ZPP po 1. odst. 339. člena ZPP, ki vpliva na pravilnost odločbe. Ne drži zaključek sodišča, da tudi izdaja predlagane začasne odredbe ne bi vzpostavila stanja, da bi oddajanje sob (garsonjer) študentom postalo legalno. V skladu z določbo 156. a člena ZGO-1 je namreč razlog za odložitev izvršitve odločbe inšpektorja tudi vložitev popolne zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Predlagateljica za vložitev popolnega predloga za izdajo gradbenega dovoljenja potrebuje samo soglasje nasprotnega udeleženca (pravica graditi). Izdana začasna odredba bi tako dejansko pomenila, da bi lahko predlagateljica v skladu z določbami ZGO-1 še naprej uporabljala objekt kot do sedaj.

3Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je predlagateljica predlagala izdajo začasne odredbe, ki se pokriva z vsebino njenega predloga z dne 4.11.2020, s katerim predlaga ureditev razmerij med skupnima lastnikoma. Uveljavlja nedenarno terjatev, in sicer, da sodišče nadomesti soglasje nasprotnega udeleženca za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti obravnavanega objekta v enostanovanjsko hišo z delavnico. Tako vsebina predloga kot začasne odredbe je nadomestitev manjkajočega soglasja - izjave volje skupnega lastnika, ki je potrebna za izvedbo posla izrednega upravljanja. Gre za t.i. regulacijsko začasno odredbo, katere namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja pred pravnomočnostjo sodne odločbe v glavni stvari.

6Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-275/97 začrtalo restriktiven pristop pri presoji pogojev za njihovo izdajo, posebej v primerih, ko se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. Tudi v določbi 151. člena ZNP-1 je urejena regulacijska začasna odredba, zato je tudi pogoje za izdajo začasne odredbe po 151. členu ZNP-1 treba presojati v luči že citirane ustavne odločbe.

7Pritožnica neutemeljeno navaja, da pogoja reverzibilnosti ni in da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je po uradni dolžnosti ugotavljalo pogoj reverzibilnosti. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V skladu s tem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo usmeritve Ustavnega sodišča RS o tem, kdaj je mogoče izdati ureditveno začasno odredbo. Ustavno sodišče je v citirani odločbi navedlo⁴, da varstvo pravic tožnika v določenih primerih narekuje omogočitev tovrstnih začasnih odredb in zato jih ni mogoče v celoti izključiti. Ker pa izdaja takšne začasne odredbe posega v pravice toženca, mora sodišče pri odločitvi o izdaji takšne začasne odredbe upoštevati tudi njegov položaj. Upoštevanje pravic toženca zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. To pa bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Upoštevanje pravic toženca narekuje sklep, da sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Takšna začasna odredba torej ni mogoča, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) več ne bi bilo mogoče storiti.

8Iz teh usmeritev izhaja dolžnost upoštevanja tudi pogoja reverzibilnosti, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Pritožnica ima sicer prav, ko navaja, da gre za tehtanje interesov obeh strank, hkrati pa zmotno navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru zavrnitve predloga. Sodišče prve stopnje je tako pravilno navedlo, da bi predlagateljica morala izkazati tudi, da je kasneje, kljub izvršitvi začasne odredbe, za nasprotnega udeleženca, če predlogu o glavni stvari ne bi bilo ugodeno, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. Teh navedb pa predlagateljica ni podala. Zmotno je stališče pritožnice, da bi sodišče prve stopnje v skladu z določbo 285. člena ZPP moralo predlagateljico pozvati, da te navedbe poda in da gre za sklep presenečenja. Materialnoprocesno vodstvo je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno in v primerih, ko ni naroka za obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno⁵. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme, da navede vsa pravno relevantna dejstva, ki bodo privedla do ugoditve predlogu. Relativna bistvena kršitev določb postopka ni podana. Tudi v pritožbi pa predlagateljica ne navede, kako bo v primeru zavrnitve predloga (kot končne odločitve v postopku) za nasprotnega udeleženca mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. Tako ne uspe izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe lahko pred zaključkom tega postopka pride do dokončne oziroma pravnomočne odločitve upravnega organa, zato pogoj reverzibilnosti ni izpolnjen. Pritožnica namreč navaja le razloge, ki utemeljujejo končno ugoditev predlogu, ne navaja pa, kako bo v primeru, če bo predlog zavrnjen, mogoče za nasprotnega udeleženca vzpostaviti prejšnje stanje. Pritožbena trditev, da se z izdajo predlagane začasne odredbe v pravni položaj nasprotnega udeleženca sploh ne posega, pa ne drži. Nasprotni udeleženec je skupni lastnik sporne nepremičnine, zato bo sprememba gradbenega (in uporabnega) dovoljenja nedvomno vplivala tudi na njegov pravni položaj. Kdo ima trenutno v upravljanju določene prostore po sklepu v zadevi N 319/2013, na ta zaključek ne more vplivati. Sporna nepremičnina v naravi še ni razdeljena, zato ni pravilen zaključek pritožbe, da se v prostore nasprotnega udeleženca ne posega.

9Sklicevanje pritožnice na odločbo II Cp 2191/2017 ni upoštevno, saj ne gre za podobno dejansko in pravno situacijo. Glede navedb pritožnice o tem, da sodišča niso vezana na sodno prakso, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v slovenskem pravnem sistemu iz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: ustava) in iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu ustave ne izhaja le, da mora zakon podobne položaje urediti enako in enako obravnavati obe stranki v postopku, ampak tudi, da morajo za dejansko in učinkovito sodno varstvo sodišča pravo v istovrstnih primerih uporabljati enako in enotno na vsem območju, za katero velja formalni pravni vir. V skladu s kontinentalno teorijo pravnih virov, v kateri vse bolj prevladuje spoznanje, da imajo tudi precedensi oziroma značilni primeri določeno obvezno moč, saj zagotavljajo enotnost sodne prakse, pravičnost in pravno varnost, se je v slovenskem pravu uveljavila prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse kot ustavno procesno jamstvo - če se sodišče odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, mora razloge za to posebej obrazložiti. Sodna praksa je danes de facto formalni pravni vir.⁶

10Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da izdaja predlagane začasne odredbe v danih okoliščinah ne predstavlja nujnega sredstva, ki bi preprečilo, da bi v času tega postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo več ne bi moglo doseči svojega namena, kar je bistvo regulacijske začasne odredbe. Predlagateljica se v predlogu v zvezi z oddajanjem sob/garsonjer študentom v najem sklicuje na zatečeno stanje, ki traja vse od leta 2005 dalje, inšpekcijski postopek pa je v teku vse od leta 2014 dalje. Res je bila šele dne 8.9.2020 izdana inšpekcijska odločba o prepovedi uporabe stavbe, je pa za takšno pravno in dejansko stanje predlagateljica po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nedvomno vedela že mnogo prej. Tudi z izdajo predlagane začasne odredbe oddajanje sob študentom ne bi postalo legalno oziroma dopustno, zato izdana začasna odredba nastanka premoženjske škode ne bi preprečila, temveč bi le odprla vrata v upravni postopek. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na 156.a člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), saj morebitni odlog izvršbe ne pomeni hkrati tudi odprave inšpekcijske odločbe z dne 8.9.2020 o prepovedi uporabe stavbe, temveč le odlog prisilne izvršitve te odločbe.

11Sklep sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato ga je bilo mogoče preizkusiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

12Ker že do sedaj navedeni razlogi zadostujejo za zaključek o neutemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, se pritožbenemu sodišču do pritožbenih navedb v zvezi z očitno krivico in nastankom znatne premoženjske škode ni treba opredeljevati.

13Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka nasprotnega udeleženca temelji na določbi 1. odst. 155. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato mora nasprotni udeleženec sam kriti stroške pritožbenega postopka.

¹ Ur. l. RS, št. 51/1998
² Ur. l. RS, št. 16/2019
³ Ur. l. RS, št. 26/1999
⁴ Glej točko 9 obrazložitve
⁵ Glej tudi odločbo II Cp 2942/2015 in Miha Šipec in ostali v: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 224-225
⁶ Tako Nina Betetto v prispevku: Krepitev precedenčne vloge Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s poudarkom na noveli ZPP-E, Pravosodni bilten (PB), št. 3/2018, str. 9