151. člen ZNP-1

Pritožbeno sodišče ob upoštevanju, da ni sporno, da vsaj del nepremičnine predstavlja skupno premoženje obeh udeležencev, pritrjuje, da ravnanja nasprotne udeleženke ni mogoče označiti za samovoljnega. Verjetno je izkazano, da je bilo samovoljno ravnanje predlagatelja, ki je začel zaklepati vrata v drugo etažo, saj je s tem nasprotni udeleženki, še pred odločitvijo o obsegu in deležih na skupnem premoženju in pred njegovo delitvijo, poskusil onemogočiti nadaljnjo souporabo, ki je nikoli ni prostovoljno opustila. Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki se uveljavlja s predlogom, je sprejemljiva le tedaj, ko (kasnejše) sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. V konkretnem primeru predlagatelj tega, zakaj kasnejša meritorna odločitev o sodišča o uporabi, le zato, ker bo nasprotna udeleženka v času do te odločitve (še naprej) souporablja drugo etažo, svojega namena ne bo dosegla, ne pojasni.

Po 151. členu ZNP-1 je dopustno izdati začasno odredbo, ki se v celoti ujema s predlogom odločitve o glavni stvari, le v primerih, ko je to edini možni način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Če predlagatelj tega pogoja ne izkaže, sodišče ne sme slediti predlogu za izdajo začasne odredbe, saj bi v takšnem primeru brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez pravice nasprotne stranke, da uveljavlja svoje interese, dejansko ugodilo predlogu za odločitev o glavni stvari. Ekonomska upravičenost izvedbe del ne more biti kriterij za poseg v pravice nasprotnih udeležencev že z izdajo začasne odredbe. Ta je lahko eden od kriterijev v postopku odločanja o glavni stvari.

Glede na ureditveno naravo predlagane začasne odredbe je sodišče ustavnoskladno presojalo pogoj reverzibilnosti v povezavi z vsebinsko presojo pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. V nadaljevanju obrazložitve je nato obširno in pravilno obrazložilo tako obstoj terjatve, ki je predmet pravnega varstva v nepravdnem postopku, kot zaradi posega v pravno razmerje tudi povezanost z vsebino predlaganega zavarovanja v smislu začasne ureditve razmerja med udeležencema kot bivšima zunajzakonskima partnerjema, med katerima, kot skupnima lastnikoma, ni soglasja o načinu uporabe dela skupnega premoženja, ki je predmet predloga, vse s stopnjo verjetnosti.

Predlagateljica ni uspela izkazati posebnih okoliščin primera, grozeče premoženjske škode, samovolje ali očitne krivice, ki bi utemeljevala izdajo predlagane začasne odredbe v sporih iz razmerij med solastniki. Predlagateljica je podala neobrazložen dokazni predlog zaslišanja več prič. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nesubstanciran. V dokaznem predlogu za zaslišanje prič je namreč potrebno natančno opredeliti, o čem naj bi priča vedela izpovedati (236. člena ZPP).

Začasna odredba je bila izdana po ZIZ, kar je pravilno, ker gre za zavarovanje. ZNP-1 v 151. členu, na katerega se sklicuje pritožnik, ne določa drugačnih pogojev od zgoraj navedenih iz ZIZ. To določilo ureja začasne odredbe v postopku za ureditev razmerij med solastniki, za kar v predmetnem primeru niti ne gre, saj gre za postopek za razdružitev solastne nepremičnine. Vendar pa je dodatno sklicevanje na to določilo smiselno in razumno; v prvem odstavku 151. člena ZNP-1 določa, da lahko do izdaje odločbe sodišče na predlog udeleženca izda začasno odredbo o ureditvi razmerij, če to zahtevajo okoliščine primera, zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike oziroma uporabnike. Izdana začasna odredba v celoti ustreza tudi tu navedenim kriterijem. Okoliščine primera, da sta (sprta) udeleženca solastnika vsak do polovice nepremičnine, ki je predmet delitve, narekujejo začasno uporabo vsaj približno ustreznega dela te nepremičnine za vsakega solastnika, dokler se dokončno ne odloči o delitvi, pri čemer pa konkretni deli nepremičnine, zaupani v začasno uporabo enemu in drugemu, v pritožbi niti niso sporni.

V primeru, ko je treba opraviti nujno procesno dejanje, sodnik pa je odsoten, po določbah letnega razporeda na obravnavanem sodišču predsednica sodišča z odredbo dodeli zadevo drugemu sodniku, in sicer samo za opravo nujnega procesnega dejanja. Po vrnitvi sodnika, kateremu je bila zadeva prvotno dodeljena, pa obravnava zadevo ta sodnik. V postopku zavarovanja se odloča s stopnjo verjetnosti. O predlogu za izdajo začasne odredbe se praviloma odloča že v fazi, kot celota relevantnih okoliščin še ni natančno in dokončno identificirana. Če se sodišče odloči za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe že pred vročitvijo nasprotni stranki in brez naroka, kot je upoštevaje predlog predlagatelja storilo v obravnavani zadevi, odloča le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudi predlagatelj. Kontradiktornost se vzpostavi šele kasneje – v ugovornem in nadaljnjem postopku. Razpis naroka v zavarovalnih zadevah je izjema. Tudi pri regulacijskih odredbah je potrebna povezanost vsebine začasnega zavarovanja z obravnavano terjatvijo. Izdati jo je mogoče le v primerih, ko je to edini možni način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo

Ker iz razlogov sklepa izhaja, da bi predlog za izdajo začasne odredbe, kot je postavljen, posegel v samo poslovanje družbe, ki je samostojna pravna oseba, predlogu za izdajo začasne odredbe za prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža pa je že bilo ugodeno v drugem postopku, predlagateljica s predlogom za izdajo začasne odredbe namena zavarovanja ne more doseči. V skupno premoženje zakoncev lahko spada le poslovni delež v gospodarski družbi, sama družba kot samostojen pravni subjekt in premoženje gospodarske družbe pa ne predstavljata skupnega premoženja. Za skupnega zastopnika se lahko postavi zgolj družbenik, ki je že vpisan v sodni register. Če v register nista vpisana oba zakonca, ni potrebe po urejanju razmerja med njima kot skupnima imetnikoma deleža in gospodarsko družbo. Glede na to, da se v razmerju do družbe za družbenika šteje le tisti družbenik, ki je vpisan v sodni register, se tudi predlog za vpis soimetništva udeležencev na poslovnem deležu posledično nanaša na razmerja med družbeniki, ne pa na ureditev skupnolastniških razmerij na stvari.

Pravilno je izhodišče o restriktivnem pristopu pri izdaji regulacijske začasne odredbe. Tudi v nepravdnem postopku izdaja začasne odredbe ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe v skladu z 151. členom v zvezi z 154. členom ZNP-1. 151. člen ZNP-1 določa, da sodišče na predlog udeleženca izda začasno odredbo o ureditvi razmerij, če to zahtevajo okoliščine primera zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike oziroma uporabnike.

Postopek gradnje dvižne ploščadi je trenutno v fazi informativnega zbiranja prijav za sofinanciranje ter je s strani predlagateljev zatrjevana škoda še preveč oddaljena, negotova in abstraktna, ureditvena začasna odredba pa je dopustna le v primeru nujnosti preprečevanja neposredno grozeče in konkretne nevarnosti nastanka škode. Pravna podlaga za zavarovanje nedenarne terjatve je podana v 272. členu ZIZ in v 151. členu ZNP-1, a je v primeru, ko gre za izdajo ureditvene začasne odredbe, treba upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 6. 7. 1998, ki zahteva restriktivni pristop pri izdaji takšne odredbe. Sodišče verjetnosti terjatve ni ugotavljalo, saj je predlog predlagateljev zavrnilo iz razloga, ker grozeče nasilje ni bilo zatrjevano, težko nadomestljiva škoda pa ni izkazana. Pri izdaji ureditve začasne odredbe tehtanje po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ne pride v poštev.

Pravilno je pritožnikovo stališče, da lahko sodišče na podlagi določila četrtega odstavka 67. člena SPZ, ko solastniki ne morejo doseči v drugem odstavku 67. člena SPZ predpisanega soglasja za posle v zvezi z rednim upravljanjem, to soglasje nadomesti le, če je posel nujen za redno vzdrževanje stvari.

Ker je za posle rednega upravljanja potrebno soglasje solastnikov, katerih deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti, SPZ v četrtem odstavku 67. člena predvideva možnost, da se manjkajoče soglasje nadomesti z odločitvijo sodišča. Vendar zakon take možnosti ne predvideva za vse posle rednega upravljanja, ampak za tiste posle, ki so nujni za redno vzdrževanje stvari. Registracija oziroma podaljšanje vozniškega dovoljenja ni posel, ki je za redno vzdrževanje stvari nujen.

Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-275/97 začrtalo restriktiven pristop pri presoji pogojev za njihovo izdajo, posebej v primerih, ko se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. Tudi v določbi 151. člena ZNP-1 je urejena regulacijska začasna odredba, zato je tudi pogoje za izdajo začasne odredbe po 151. členu ZNP-1 treba presojati v luči že citirane ustavne odločbe. Pri ugotavljanju pogoja reverzibilnosti gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V skladu s tem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo usmeritve Ustavnega sodišča RS o tem, kdaj je mogoče izdati ureditveno začasno odredbo. Ustavno sodišče je v citirani odločbi navedlo, da varstvo pravic tožnika v določenih primerih narekuje omogočitev tovrstnih začasnih odredb in zato jih ni mogoče v celoti izključiti. Ker pa izdaja takšne začasne odredbe posega v pravice toženca, mora sodišče pri odločitvi o izdaji takšne začasne odredbe upoštevati tudi njegov položaj. Upoštevanje pravic toženca zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbene

Namen (cilj) določbe četrtega odstavka 23. člena SZ-1 je, da manjkajoči dogovor (med upravniki) nadomesti sklep sodišča. V takšnem postopku se začasna odredba izda zaradi začasne ureditve medsebojnega spornega razmerja. Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja in ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki je po vsebini enak predlogu za ureditev razmerja, lahko udeleženec postopka uspe, če je predlagano začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena. Restriktivni pristop je potreben tudi pri napolnitvi vsebine pravnih standardov iz prvega odstavka 151. člena ZNP-1. Bistveno pri presoji pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe je, da predlagatelj ni izkazal obstoja okoliščin, ki bi narekovale nujno ukrepanje. Povedano drugače: predlagatelj ni izkazal, da je njegov položaj (ali položaj „njegovih“ etažnih lastnikov) tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka (saj v primeru čakanja redno sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena).

Do izdaje odločbe lahko sodišče na predlog udeleženca izda začasno odredbo o ureditvi razmerij med solastniki, če to zahtevajo okoliščine primera, zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne solastnike oziroma uporabnike.