UPRS Sklep II U 112/2021-15

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

1Z odredbo št. Su 280/2020 z dne 18. 3. 2021 je predsednik Okrajnega sodišča v Mariboru odredil, da se zaradi vrste, narave in pomena, zadeva opr. št. III K 6439/2017 obravnava prednostno in zakoniti sodnici, okrajni sodnici M.M. naložil, da je dolžna vsakega 1. v mesecu o stanju predmetne zadeve poročati predsedniku Okrajnega sodišča v Mariboru. V obrazložitvi odredbe je pojasnil, da je razlog za odločitev zastaranje, ki preti kazenski zadevi.

2V tožbi, vloženi na podlagi 2. in 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožeča stranka navaja, da v obravnavani zadevi Okrajno sodišče v Mariboru, ki je po predsedniku sodišča izdalo izpodbijano odredbo, zaradi konflikta interesov ne more zastopati tožene Republike Slovenije. Zato predlaga, da Vlada RS za zastopanje v zadevi določi drugega zastopnika.

3Tožeča stranka pojasnjuje, da nastopa v kazenski zadevi opr. št. III K 6439/2017 kot obdolženka, zato ima pravni interes za izpodbijanje odredbe, zoper katero - razen tožbe v upravnem sporu - nima na voljo nobenega drugega pravnega sredstva. Meni, da predsednik sodišča za izdajo odredbe ni imel podlage v predpisih. Navaja, da je njena obrazložitev v nasprotju s pravnim in dejanskim stanjem zadeve opr. št. III K 6439/2017 in v nasprotju z odredbami, ki jih je na osnovi vladnih ukrepov za preprečevanje epidemije COVID-19 izdal predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Kazenska zadeva, v zvezi s katero je bila izdana odredba, niti po objektivnih niti po subjektivnih kriterijih ne more veljati za prednostno. Meni, da je bila odredba izdana iz nezakonitih in neetičnih nagibov in z namenom, da bi se s kršitvijo ustavnih in zakonskih garancij protipravno in čim prej obsodila nedolžna oseba, ter da bi se z nezakonitimi in nedopustnimi procesnimi dejanji tožnici in njenemu zagovorniku preprečila zakonita in nujna obramba. Tožnico namreč državno tožilstvo nedopustno preganja zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika, razpravljajoča sodnica v zadevi pa z nezakonitimi in nedopustnimi procesnimi dejanji krši načela pravne države, Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, Zakon o kazenskem postopku in druge predpise. Z izdajo izpodbijane odredbe, ki niti ni obrazložena, je predsednik sodišča nedopustno posegel v potek postopka opr. št. III K 6439/2017 in s tem kršil tožničine človekove pravice.

4Zato sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odredbo odpravi, podrejeno pa, da ugotovi, da je odredba izdana v nasprotju z 2. členom Ustave RS (načelo pravne države), 14. členom Ustave RS (enakost pred zakonom), 22. členom Ustave RS (enako varstvo pravic), 23. členom Ustave RS (pravica do sodnega varstva), 25. členom Ustave RS (pravica do pravnega sredstva) in načelom poštenega in nepristranskega sojenja. Predlaga še, da se predsedniku Okrajnega sodišča v Mariboru in Okrajnemu sodišču v Mariboru prepove nadaljnje posege v navedene tožničine človekove pravice in se zaradi odprave posledic dejanja predsedniku Okrajnega sodišča v Mariboru odredi takojšen preklic odredbe opr. št. Su 280/2020 z dne 18. 3. 2021. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5Tožba ni dovoljena.

6Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt pa je po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija odredbo predsednika okrajnega sodišča, izdano v okviru sodne uprave na podlagi pooblastila, ki ga predsedniku sodišča daje prvi odstavek 61. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). V okvir zadev sodne uprave sodi po določbi prvega odstavka 60. člena ZS odločanje, upravljanje z znanjem, načrtovanje, organiziranje, kadrovanje, vodenje, koordiniranje, komuniciranje, spremljanje učinkov, poročanje, upravljanje s proračunom sodišča in druga opravila, s katerimi se na podlagi zakona, sodnega reda in drugih predpisov zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj in pravočasnost izdelave sodnih odločb.

8V uvodu izpodbijane odredbe, ki je bila izdana na navedeni pravni podlagi, se je predsednik sodišča skliceval na smiselno uporabo določbe 13.a. člena ZS, ki v prvem odstavku določa, da obravnava sodnik prednostne zadeve, ki so kot take določene z zakonom, v drugem odstavku pa zakon dopušča prednostno obravnavo tudi drugih zadev, upoštevaje vrsto, naravo in pomen zadeve.

9Namen sodne uprave je zagotavljanje in omogočanje poslovanja ter delovanja sodišča v najširšem smislu, s čimer se zagotavljajo pogoji za učinkovito in redno izvajanje sodne oblasti. Odločanje v zadevah sodne uprave pa samo po sebi še ne pomeni odločanja v upravni zadevi. Po določbi tretjega odstavka 60. člena ZS se določbe zakona o splošnem upravnem postopku pri odločanju v zadevah sodne uprave smiselno uporabljajo le, kadar je treba v zadevi sodne uprave odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, če ni z ZS ali zakonom, ki ureja sodniško službo, drugače določeno (tretji odstavek 60. člena ZS).

10Z odredbo, ki temelji na citiranih določbah ZS, s katero je bila zaradi vrste, narave in pomena zadeva opr. št. III K 6439/2017 opredeljena kot prednostna, zakoniti sodnici pa je bila v ta namen naložena dolžnost rednega poročanja o stanju zadeve, ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, zaradi česar tudi določb splošnega upravnega postopka pri odločanju ni bilo treba uporabiti. Namen izpodbijane odredbe je namreč izključno v pospešitvi obravnavanja kazenske zadeve, ki ji preti zastaranje, s čimer se zagotavlja učinkovito in redno izvajanje sodne oblasti.

11Ker torej izpodbijana odredba ni upravni akt oziroma drugi akt, ki bi se lahko izpodbijal v rednem upravnem sporu, tožba po 2. členu ZUS-1 ni dopustna.

12Sodišče je v nadaljevanju presojalo dopustnost podredno postavljenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev kršitev ustavnih pravic ter ugotovilo, da tožeča stranka sodnega varstva pravic ne more uveljavljati niti v okviru t.i. subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1, ki v prvem odstavku določa, da se v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi tiste akte, ki niso upravni akti, če je bilo z njimi poseženo v človekovo pravico. Pri tem pa je eden od pogojev za dopustnost tožbe v upravnem sporu, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

13Tožeča stranka v tožbi smiselno zatrjuje, da ima odredba vpliv na njen pravni položaj in pravice v kazenskem postopku (pravica do enake obravnave, pravica do sodnega varstva, pravica do pravnega sredstva, pravica do poštenega in nepristranskega sojenja), v zvezi s katerim je bila izdana, in v katerem stranka nastopa kot obdolženka. V tem kazenskem postopku ima stranka na voljo redna in izredna pravna sredstva, v okviru katerih lahko uveljavlja tudi zatrjevane kršitve ustavnih in konvencijskih pravic, do katerih bi prišlo zaradi načina obravnave kazenske zadeve. Zaradi sodnega varstva, ki je stranki na voljo v drugem (kazenskem) sodnem postopku, upravni spor ni dopusten niti po 4. členu ZUS-1.

14Ker torej akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt v smislu 2. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal s tožbo v upravnem sporu, sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa je tožeči stranki zagotovljeno v kazenskem postopku, je sodišče iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedopustno zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do navedb v tožbi po vsebini ni opredelilo.

15Pri tem sodišče pojasnjuje, da je predmetni sklep sprejelo v predhodnem preizkusu tožbe, pred vročitvijo le-te toženi stranki. Kljub temu pa pripominja, da po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 toženca zastopa organ, ki je izdal izpodbijani akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, oziroma v primeru subsidiarnega upravnega spora organ, ki je izdal posamični akt oziroma izvršil dejanje, ki pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Izjemo od tega splošnega pravila predstavlja primer, ko Vlada Republike Slovenije, kadar je tožena država, po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države, za kar pa ne gre v obravnavani zadevi. Za zastopnika tožene stranke, torej Republike Slovenije, je zato sodišče štelo Okrajno sodišče v Mariboru.

16Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrglo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.