61. člen ZS

Tožnik v pritožbi povzema več različnih sodnih postopkov, ki nimajo vsebinske ali procesne povezave z izpodbijano odločitvijo. Ne konkretizira, kaj v teh postopkih naj bi vzbujalo dvom v nepristranskost predsednika Višjega sodišča v Celju. Nadalje ne pojasni, do katerih očitkov v zvezi z nepristranskostjo predsednika Višjega sodišča v Celju se podpredsednica Vrhovnega sodišča v izpodbijani odločbi ni opredelila. Pritožba je, enako kot že zahteva za izločitev sodnikov, nepregledna in težko razumljiva. Vrhovno sodišče lahko zato razlogom podpredsednice sodišča, ki utemeljujejo zavrženje zahteve, le pritrdi.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za sprejem aktov – navodila, s katerim je bilo obvezno nošenje mask – ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalka dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska obveznost glede na 45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1; spoštovanje in izvajanje predpisov ter ukrepov o varnosti in zdravju pri delu je zakonska obveznost delavca (35. člen ZDR-1). Izdano navodilo glede mask ni pomenilo, da bi se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili, niti enostranskega določanja obveznosti iz delovnega razmerja s strani delodajalca, da bi se zahtevala sprememba obstoječe pogodbe o zaposlitvi, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

Pritožbeno sodišče razume pritožnika, da je navezan na premoženje. Vendar je lahko z oddajanjem stanovanja na morju mogoče pridobiti že v enem mesecu znesek, ki je potreben za plačilo sodne takse. Listine in sklep lahko pregledujejo le stranke, ki je vložila predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, njeni družinski člani ter sodišče in drugi državni organi v zvezi z izvajanjem svojih z zakonom določenih pristojnosti.

Ker ima lahko izbris prijave kandidata iz prednostnega vrstnega reda za zasedbo prostih mest sodniških pripravnikov vpliv na pravico kandidata do opravljanja sodniškega pripravništva po ZPDI, je zoper odločitev o izbrisu sodno varstvo pravice zagotovljeno v upravnem sporu. Višja sodišča so po zakonu dolžna prednostne vrstne rede za zasedbo prostih mest voditi za obvezno sodniško pripravništvo, torej za kandidate za sodniške pripravnike, ki še niso pridobili (in udejanjili) pravice do opravljanja obveznega sodniškega pripravništva (prvih osem mesecev). Ker je tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe obvezni del pripravništva že opravil, to pomeni, da je pravico do opravljanja sodniškega pripravništva pridobil in ta del usposabljanja tudi že zaključil, je odločitev predsednika višjega sodišča, da se njegove prijave ne ohrani na prednostnem vrstnem redu za opravljanje obveznega sodniškega pripravništva, pravilna in v skladu z namenom zakonodajalca.

Pritožnica ne zatrjuje, da je bilo z izpodbijano odredbo vsebinsko odločeno o njeni materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč poslabšanje svojega položaja utemeljuje le z očitkom, da je sodnica zaradi izdane odredbe nadaljevala s postopanjem zoper njo kot obdolženo v kazenski zadevi, čeprav je predložila zdravniško dokumentacijo o bolniškem staležu, kar naj bi pomenilo kršitev njene pravice do poštenega postopka in do zdravja. Pritožnica se torej sklicuje le na posredni vpliv, ki ga ima sporna odredba na njen dejanski položaj v drugem postopku, in ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da ima odredba predsednika sodišča za naslovnico sodnico (kateri je naložena dolžnost poročanja) in ne tožnice. Z izpodbijano odredbo torej ni šlo za odločanje o tožničinem (javno)pravnem položaju, saj je bil njen namen izključno v pospešitvi obravnavanja kazenske zadeve, ki ji preti zastaranje. Učinkovito sodno varstvo tožničinega pravnega položaja kot obdolžene v kazenski zadevi je zagotovljeno v samem kazenskem postopku, zato ne more doseči vsebinskega odločanja v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, ne glede na to, da v kazenskem postopku sodno v

Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko le pritrdi, tožnica ne graja. Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti. Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske san

Z odredbo je bila zadeva opredeljena kot prednostna, zakoniti sodnici pa je bila v ta namen naložena dolžnost rednega poročanja o stanju zadeve. Z odredbo ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke.

Pogoj za izrek inšpekcijskih ukrepov po ZVDAGA okrajnemu sodišču je izpolnjen, saj je okrajno sodišče državni organ (pristojen za izvajanje sodne oblasti in za izvrševanje sodnih odločb) in zato tudi javnopravna oseba po ZVDAGA.

Predlog oz. pobudo za priznanje in izvrševanje sodbe o prekršku, ki jo je izdalo pristojno sodišče Republike Slovenije v zadevi o prekršku, se državi članici EU, v kateri naj bo sodba izvršena, posreduje preko Okrajnega sodišča v Celju, pri čemer je predlagatelj oz. pobudnik sodišče, ki je izdalo sodbo o prekršku, da je predlagatelj oz. pobudnik posredovanja v izvrševanje drugi državi članici EU sodišče in ne sodnik, ki je izdal sodbo o prekršku. Pritožbo lahko v imenu sodišča, ki je dalo pobudo za posredovanje v izvrševanje, vloži le njegov zakoniti zastopnik.

Pritožbi ni mogoče pritrditi. Neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo upoštevati, da oškodovanec kot tožilec vrača denar prijateljem, ki si ga je pred tem izposodil in zato mesečno razpolaga s 100,00 ali 200,00 EUR manj za svoje preživljanje (česar v predlogu za oprostitev sodne takse in v pritožbi niti ni z ničemer izkazal) ter da bi zato moralo sprejeti drugačno odločitev in da upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse ne bi smelo strogo presojati v skladu z Zakonom o sodnih taksah, Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakonu o socialno varstvenih prejemkih. Nasprotno, pravilno je upoštevalo podatke, ki so bili pomembni za odločitev v zadevi in je na podlagi določil navedenih zakonov tudi pravilno zaključilo, da ni podlage za to, da oškodovanca kot tožilca oprosti plačila sodne takse, da pa višina njegove mesečne pokojnine, po odtegljaju preživnine, daje podlago za ugoditev predlogu, da jo plača v šestih mesečnih obrokih in da 40,00 EUR mesečno ne predstavlja zneska, ki ga ne bi zmogel plačati in zaradi katerega bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče stvarno pristojno za odločanje v sporih glede razporeditev okrajnih sodnikov na sojenje iz pristojnosti okrožnega sodišča po 71. členu ZS? In če, ali brez predhodno izvedenega postopka presoje letnega razporeda dela in ali je za veljavnost take razporeditve potreben še akt predsednika sodišča ter ali lahko skupna razporeditev v skladu s petim odstavkom 71. člena ZS brez izjeme traja skupno največ tri leta?

Odločanje o izločitvi sodnika ni del sodne uprave, ampak del sojenja v konkretni zadevi.

S prenosom pristojnosti za sojenje na drugi stopnji je bila v predmetni gospodarski zadevi prenesena pristojnost za odločanje o vseh pritožbah sodišča prve stopnje v konkretni zadevi na Višje sodišče v Kopru, dokler ta ni pravnomočno končana. S prenosom pristojnosti za sojenje v določeni zadevi na drugo stvarno pristojno sodišče se ne prenese le odločanje o posamičnem sodnem aktu (odločbi), temveč je pristojnost prenesena za sojenje o vseh pritožbah zoper odločbe, ki jih izda sodišče prve stopnje v zadevi, v kateri pride do takšnega prenosa pristojnosti.

Z zahtevo po predčasni oceni sodniške službe predsednica okrožnega sodišča kot predlagateljica v okviru sodne uprave in izvajanja nadzora nad njenim izvajanjem, ni posegla v neodvisen položaj sodnice pri odločanju v zadevah, ki so ji dodeljene v reševanje, kar sicer izrecno prepoveduje drugi odstavek 60. člena ZS. Med bistvenimi ugovori, ki jih tožnica uveljavlja v tožbi, je tudi ta, da zamuda pri izdelavi sodb ni posledica neizpolnjevanja kriterijev delovne sposobnosti iz tedaj veljavne 2. točke 29. člena ZSS oziroma ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke 29. člena ZSS, pač pa njene bolezenske nesposobnosti oziroma začasne nezmožnosti za delo. Potrebno je namreč razlikovati med zdravstvenimi omejitvami in nesposobnostjo za opravljanje dela. Tako razlikovanje je predvidel že zakonodajalec, ko je kot možna razloga za prenehanje sodniške službe po 74. členu ZSS predvidel tako izgubo zdravstvene zmožnosti, kot tudi negativno oceno sodniške službe. Vprašanje ali je Sodni svet in pred njo Personalni svet bolezensko stanje tožnice (če to obstoja) enačil z nesposobnostjo opravljanja sodniške službe in kot posledično nepravilno potrdil negativno oceno po 1. točki prvega odstavka

Podaja predloga sodišča v smislu navedene določbe ZPP sodi v področje zadev sodne uprave, ki so v pristojnosti predsednika sodišča. Ker predloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v imenu sodišča ni podal pristojni predsednik sodišča, ga je Vrhovno sodišče kot nedovoljenega zavrglo.

Tožnik z obsežnimi revizijskimi navedbami v zvezi z utemeljenim razlogom za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela (drugi odstavek 88. člena ZDR) poskuša minimalizirati pomen in težo neoddajanja poročil, vendar zanemari dejstvo, da je bil za enake kršitve že opozorjen, da svojih delovnih obveznosti ni izpolnjeval kljub ustnim in pisnim odredbam in da že nespoštovanje navodil delodajalca s ponavljanjem istovrstnih kršitev predstavlja utemeljen odpovedni razlog. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na Akt o merilih za ugotavljanje doseganja pričakovanega obsega dela sodnega osebja, ki ne navaja, da je tovrstna kršitev lahko podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za odpoved namreč izhaja že iz zakonskega besedila 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR; po tej je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja - brez izrecne opredelitve, da bi morala biti ta kršitev še dodatno in izrecno predpisana v nekem od aktov delodajalca ali kolektivni pogodbi; tudi brez izrecne opredelitve, da mora biti kršitev huda ali hujša oziroma, da mora imeti večje posledice. Tožnik

Podaja predloga sodišča v smislu 67. člena ZPP sodi v področje zadev sodne uprave (prvi odstavek 60. člena ZS), ki so v pristojnosti predsednika oziroma predsednice sodišča (prvi odstavek 61. člena ZS).

Ker gre v upravnem postopku za odločanje o tožnikovi zakonski pravici ter ob dejstvu, da se tudi dodatke na delovno dobo šteje za obvezni sestavni del plače, je to tožnikova zakonska pravica, ki mu zagotavlja njegov neodvisen položaj. Zato je tožena stranka dolžna odločati o utemeljenosti pritožbe tožnika proti odločbi o plači.

Za imenovanje (pod)predsednika okrajnega sodišča je pristojen pravosodni minister, pri čemer je omejen le na izbiro med kandidati, ki mu jih je predhodno izmed prijavljenih na razpis predlagal Sodni svet.

Pritožbeno sodišče pred odločitvijo o zadevi lahko predlaga sodišču prve stopnje, da izda še morebitne dopolnilne odločitve in nato sočasno odloči o pritožbah v celotni zadevi. S tem ni prizadeta neodvisnost sodnika prve stopnje, niti ni utemeljen dvom v pristranskost sodnika pritožbenega sodišča. Ker pritožnica izrecno navaja, da pravdni stranki nista predlagali dopolnitve sodbe, je treba pojasniti, da gre v obravnavanem primeru za postopek iz razmerij med starši in otroki, v katerem je zaradi varstva otrokovih koristi posebej poudarjeno načelo oficialnosti. To pomeni, da sodišče ni vezano samo na zahtevke pravdnih strank temveč odloči po uradni dolžnosti tudi brez postavljenega zahtevka.