13.a člen ZS

Pritožnica ne zatrjuje, da je bilo z izpodbijano odredbo vsebinsko odločeno o njeni materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč poslabšanje svojega položaja utemeljuje le z očitkom, da je sodnica zaradi izdane odredbe nadaljevala s postopanjem zoper njo kot obdolženo v kazenski zadevi, čeprav je predložila zdravniško dokumentacijo o bolniškem staležu, kar naj bi pomenilo kršitev njene pravice do poštenega postopka in do zdravja. Pritožnica se torej sklicuje le na posredni vpliv, ki ga ima sporna odredba na njen dejanski položaj v drugem postopku, in ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da ima odredba predsednika sodišča za naslovnico sodnico (kateri je naložena dolžnost poročanja) in ne tožnice. Z izpodbijano odredbo torej ni šlo za odločanje o tožničinem (javno)pravnem položaju, saj je bil njen namen izključno v pospešitvi obravnavanja kazenske zadeve, ki ji preti zastaranje. Učinkovito sodno varstvo tožničinega pravnega položaja kot obdolžene v kazenski zadevi je zagotovljeno v samem kazenskem postopku, zato ne more doseči vsebinskega odločanja v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, ne glede na to, da v kazenskem postopku sodno v

Z odredbo je bila zadeva opredeljena kot prednostna, zakoniti sodnici pa je bila v ta namen naložena dolžnost rednega poročanja o stanju zadeve. Z odredbo ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke.

Ni res, da je tožnikoma v primeru, ko se nasprotna tožba ne dovoli, odvzeta pravica do obrambe in pravnega varstva. Tožba za plačilo odškodnine ni bila zavržena, ampak je bila zgolj nedopustna kot nasprotna tožba. To pomeni, da se bo obravnavala kot samostojna tožba pred stvarno pristojnim sodiščem. Načelo ekonomičnosti postopka je mogoče upoštevati v primeru, ko je za reševanje tožbe in nasprotne tožbe stvarno pristojno isto sodišče oziroma ko pride do atrakcije krajevne pristojnosti.

Država je odškodninsko odgovorna za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja zaostankov na sodišču. Država je tudi v tem primeru odškodninsko odgovorna, ker ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi sodišča lahko uresničevala zahteve iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) oziroma prvega odstavka 23. člena URS. Določba 26. člena URS na najsplošnejši način zajema vse oblike protipravnega ravnanja države, s katerim država povzroči škodo posamezniku, in je s tega vidika lex generalis. Zato mednje sodita tako odgovornost države za opustitve, ki se nanašajo na določeno ali določljivo osebo, kot tudi odgovornost države za sistemsko pogojene sodne zaostanke.