UPRS Sodba I U 1523/2019-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) odločila, da se tožniku povrne stroške neupravičeno zavržene pritožbe zoper sklep o davčni (pravilno: sklep o davčni izvršbi, opomba sodišča) v znesku 355,74 EUR (1. točka izreka), da se tožniku povrne stroške tako, da se znesek 355,74 EUR pobota z njegovimi zapadlimi neplačanimi davčnimi obveznostmi (2. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa finančni organ navaja, da je 19. 12. 2018 izdal sklep o zavrženju tožnikove pritožbe. Tožnik je zoper ta sklep 5. 1. 2019 preko odvetnika vložil pritožbo, v kateri je postavil tudi zahtevek za povračilo stroškov v višini 398,42 EUR. Tožnik je s to pritožbo uspel, v sklepu z dne 4. 2. 2019, s katerim je bil prvotni sklep odpravljen in nadomeščen, pa je bilo navedeno, da bo o stroških postopka izdan drug sklep. Finančni organ se v nadaljevanju sklicuje na 213. člen, 113. člen in 116. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter navaja določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), na podlagi katerih je odmeril višino stroškov, ki morajo biti povrnjeni tožniku. Sklepno navaja, da se tožniku stroški pritožbe povrnejo na način, da se pobotajo z njegovimi zapadlimi neplačanimi davčnimi obveznostmi.

3Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sicer tako, da je prvi stavek 3. točke izreka sklepa odpravilo, v preostalem pa pritožbo pritožnika zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da finančni organ ni dosledno navedel zakonske podlage v delu, ki se nanaša na pobot. Pritožbeni organ to nebistveno pomanjkljivost odpravi z navedbo zakonske podlage za pobot, ki je prvi odstavek 97.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ta določa, da davčni organ pred vračilom preveč plačanega davka pobota preveč plačani davek z drugimi davki, ki jim je potekel rok za plačilo oziroma z drugimi denarnimi nedavčnimi obveznostmi, ki jih izterjuje davčni organ in stroški postopka. V zvezi s prvim odstavkom 3. točke izpodbijanega sklepa pritožbeni organ navaja, da je treba sklep z dne 4. 2. 2019 in izpodbijani sklep obravnavati kot skupek, saj izpodbijani sklep po vsebini predstavlja 3. točko sklepa z dne 4. 2. 2019. V slednjem je namreč določeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. Glede na to, da je tožnik s pritožbo zoper sklep z dne 19. 12. 2018 uspel, je pritožbeni organ v skladu z 251. členom ZUP prvi stavek 3. točke izpodbijanega sklepa odpravil.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da tožena stranka ne bi smela izvršiti enostranskega pobota, saj je njena terjatev do tožnika očitno sporna, ker je tožnik zoper sklep o davčni izvršbi DT 4934-144502/2018 z dne 4. 10. 2018 sprožil upravni spor, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opravilno številko I U 1401/2019. Izvedeni pobot prav tako ni transparenten, saj obračun tožniku ni bil predložen, zato tožniku ni znano, na kakšen način naj bi se terjatvi pobotali. Izpodbijani sklep naj bi ne imel razlogov o odločilnih dejstvih. Zaradi izpodbijanega sklepa je tožniku kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva, saj tožena stranka na ta način tožnika pred koncem postopka spravlja v težji položaj, sama pa niti ne poskrbi za utesnitev temeljne terjatve. Sodišču predlaga da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, oziroma da izpodbijani sklep spremeni, tako da se izterjava zoper tožnika ustavi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne in vztraja pri razlogih upravnih odločb. V zvezi z navedbami, da pobot ni transparenten, dodaja, da je ta navedba tožbena novota, saj se tožnik v pritožbi na to ni skliceval. Glede utesnitve temeljne terjatve tožena stranka navaja, da davčni organ v skladu s 155. členom ZDavP-2 po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi izvršbo, če je izpolnjen kateri izmed pogojev, naštetih v tej določbi. Dodaja še, da je finančni organ 18. 7. 2019 podal izjavo, da do navedenega dne pobot še ni bil izveden.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je bil zoper tožnika izdan sklep o davčni izvršbi, kasneje pa še izpodbijani sklep, v katerem je tožena stranka v 2. točki izreka odločila, da se tožniku znesek 355,74 EUR povrne, tako da se pobota z zapadlimi neplačanimi davčnimi obveznostmi.

8Tožnik navaja, da je pobot nezakonit, ker je zoper sklep o davčni izvršbi sprožil upravni spor. Ta navedba je neutemeljena. Pobot je v ZDavP-2 urejen v 97.a členu, ki v prvem odstavku določa, da davčni organ ne glede na prvi do četrti odstavek 97. člena tega zakona (ki urejajo vračilo preveč plačanega davka) pred vračilom preveč plačanega davka¹ pobota preveč plačani davek z drugimi davki, ki jim je potekel rok za plačilo, drugimi denarnimi nedavčnimi obveznostmi, ki jih izterjuje davčni organ in stroški postopka. V drugem odstavku 97.a člena ZDavP-2 je določeno, da se šteje, da je pobot nastal z dnem, ko so se stekli pogoji zanj. Pogojev za pobot ZDavP-2 ne določa. Pobotanje kot eden od načinov prenehanja obveznosti je institut civilnega prava, urejen v 1. odseku 3. oddelka IV. poglavja Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po 311. členu OZ so pogoji za pobot vzajemnost, istovrstnost in zapadlost obeh terjatev. Teorija in del sodne prakse tem pogojem dodajata še iztožljivost in likvidnost. Likvidnost terjatve pomeni, da je ta določena in nesporna². Sodna praksa nelikvidnost oz. spornost terjatve pojmuje ozko - ni dovolj, da dolžnik s pobotom zgolj ne soglaša, temveč mora biti to nasprotovanje „kvalificirano“, na primer tako, da je predmet drugega pravdnega postopka³. Vendar pa po presoji sodišča terjatve, ki je predmet sklepa o davčni izvršbi, ni mogoče šteti za nelikvidno terjatev, ne glede na to, ali je dolžnik zoper sklep o davčni izvršbi sprožil upravni spor. ZDavP-2 namreč v tretjem odstavku 157. člena določa, da pritožba, vložena zoper sklep o izvršbi, ne zadrži začete davčne izvršbe. Do zadržanja izvršbe lahko v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZDavP-2 pride le, če davčni organ oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, in po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo. Na podlagi teh določb lahko davčni organ doseže poplačilo svoje terjatve še preden je odločeno o tožnikovi pritožbi. Gre torej za terjatev, ki je izvršljiva, kot takšna pa je po svoji pravni naravi primerljiva s civilno terjatvijo, priznano s pravnomočno sodbo, ki kot taka ne more veljati za sporno. To izhaja tudi iz sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2, ki določa, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Tožnikove navedbe, da tožena stranka ne bi smela izvesti enostranskega pobota, ker je njena terjatev do tožnika očitno sporna, so glede na navedeno neutemeljene.

9Tožnik navaja tudi, da je bil pobot izveden netransparentno, da mu ni znano, na kakšen način sta se terjatvi pobotali, saj obračun ni bil predložen, in da tožena stranka ni utesnila temeljne terjatve.

10ZDavP-2 ne določa sestavin, ki jih mora vsebovati obrazložitev upravnega akta⁴, s katero davčni organ odloči o pobotu, in ne določa, da mora davčni organ po izvedenem pobotu dolžniku predložiti obračun tega poplačila terjatve. Po presoji sodišča dejstvo, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla, da se bo njena terjatev do dolžnika v pobotu poplačala v skladu s 93. členom ZDavP-2, ki določa vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev, ne vpliva na zakonitost tega sklepa. Z izpodbijanim sklepom je namreč tožena stranka odločila le, da se tožniku znesek 355,74 EUR povrne tako, da se pobota z njegovimi zapadlimi davčnimi obveznostmi. Za to odločitev je ključno le, ali so izpolnjeni pogoji za pobot. Evidentiranje pravnih posledic pobota (t.j. zmanjšanja terjatve tožene stranke) je procesno dejanje in ne predstavlja odločanja o tožnikovi pravici ali obveznosti in se izvede neposredno na podlagi zakona, konkretno 93. člena ZDavP-2. Prav tako na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva dejstvo, da tožena stranka ni utesnila temeljne terjatve, saj ima tožnik možnost, da v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZDavP-2 sam predlaga delno ustavitev izvršbe. Tožbene navedbe so tako neutemeljene tudi v tem delu.

11Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

12Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Stroški postopka, med katere v skladu s tretjim odstavkom 79. člena ZDavP-2 spadajo tudi izdatki za pravno zastopanje in strokovno pomoč (za kar gre pri znesku, ki ga je bil davčni organ dolžan tožniku), se v skladu s četrtim odstavkom 3. člena ZDavP-2 štejejo za davek.
² Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 2. knjiga, stran 392, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sklep VIII Ips 81/2019 z dne 10. 3. 2020, 9. točka obrazložitve in sodba II Ips 68/2016 z dne 25. 8. 2016, 8. točka obrazložitve.
³ Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba II Ips 68/2016 z dne 25. 8. 2016, 9. točka obrazložitve.
⁴ Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu I Up 138/2018 z dne 15. 1. 2020 odločilo, da je o izvedenem pobotu, čeprav 97.a člen ZDavP-2 tega izrecno ne določa, treba odločiti z upravnim aktom.