VSM Sklep I Cpg 16/2021

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 224.228,92 EUR, ki obsega glavnico v višini 199.482,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2017 do 19. 3. 2019, ki znašajo 24.746,72 EUR (I. točka izreka). Prav tako je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožeče stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 199.482,20 EUR od 25. 12. 2014 do 30. 8. 2017 (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini glavnice 224.228,92 EUR, ter da se terjatvi iz točke I in III izreka sodbe pobotata (III. in IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 199.482,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2014 dalje do plačila (V. točka izreka) in še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 11.673,45 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ki se je vodil pod opr. št. I Cpg 11/2020 (VI. in VII. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

3Tožeča stranka, ki sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, v pritožbi navaja, da je nepravilen in pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, ki se nanaša na podan ugovor procesnega pobota in s tem povezano domnevno terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pritrjuje navedbam tožeče stranke, da je tožena stranka trditve in dokaze v zvezi z uveljavljanjem ugovora procesnega pobota podala že v vlogi z dne 4. 12. 2017, to je po že izvedenem prvem naroku za glavno obravnavo. Nepravilno pa je nadaljnje postopanje sodišča prve stopnje, ki je kljub navedenemu ugovor procesnega pobota in s tem podane trditve in dokaze tožene stranke dopustilo. Podlaga za odločanje o dopustitvi ugovora procesnega pobota ter s tem podane navedbe in predlagane dokaze v konkretnem primeru predstavlja peti odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pa se v konkretnem primeru lahko uporablja izključno pod pogoji, kot so določeni v četrtem odstavku 286. člena ZPP, to je če stranka novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Drugi odstavek 286. člena ZPP se namreč nanaša na primere, ko je bila stranka s strani sodišča izrecno pozvana k podaji izjave oz. je bila s strani sodišča pozvana k dopolnitvi navedb o dejstvih oz. dokaznih predlogih, kar pa v konkretnem primeru ni in ne more biti uporabljivo. Glede na dejstvo, da je šele novela ZPP-E možnost glede podajanja novih navedb in dokazov razširila tudi na primere, ko dopustitev novih dejstev in dokazov po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora, se sklicevanje sodišča prve stopnje na določila ZPP v tem delu izkaže za nepravilno oz. nedopustno. Ne glede na navedeno pa je dopustitev navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v povezavi s podanim ugovorom procesnega pobota, nedvomno mogoče opredeliti kot takšne, ki bi (in tudi so) zavlekle reševanje sodnega postopka. Postopanje sodišča prve stopnje, ki je ugovor procesnega pobota in s tem podane navedbe in dokaze, kljub prekluziji dopustilo in obravnavalo, predstavlja kršitev določb pravdnega postopka, s čemer je podan pritožbeni razlog iz prve alineje prvega odstavka 338. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje v delu, kjer, opirajoč se na izvedensko mnenje, ugotavlja višino koristi in s tem višino nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je izvedenka na naroku izrecno pojasnila, da slednja koristi, ki jo je imela tožeča stranka od uporabe strojev, ne more izračunati, saj z relevantnimi podatki ne razpolaga. Izvedenka je pri izračunu koristi izhajala iz dejstev, ki za predmetni postopek niso in ne morejo biti relevantna. Na izvedensko mnenje, ki ne temelji na relevantnih podatkih sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve. Z navedenim je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov oz. so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa je tudi izpodbijana sodba v nasprotju z mnenjem in pojasnili, ki jih je v konkretnem primeru podala izvedenka. Glede stališča sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tožeča stranka tudi ni podala predloga za postavitev drugega izvedenca, pa tožeča stranka poudarja, da je dokazno breme glede podanega procesnega pobota na strani tožene stranke in ne na strani tožeče stranke. Tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugotovi, da ugovor procesnega pobota ne obstoji, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pritožbenim navedbam nasprotuje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje glede v pobot uveljavljene terjatve.

5Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini skupno 224.228,92 EUR. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ostale točke izreka so posledica dejstva, da je sodišče prve stopnje ugodilo podrednemu pobotnemu ugovoru tožene stranke, zato tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe v preostalem delu. Jasno pa je, da če tožena stranka uspe s pritožbo zoper izpodbijani del sodbe in izkaže, da tožeča stranka do nje nima nobene terjatve, potem bodo tudi ostale točke izreka izpodbijane sodbe postale nerelevantne in jih bo treba razveljaviti, saj pobot z nasprotno terjatvijo tožene stranke ne bo več potreben in niti možen.

Tožena stranka izpostavlja po njenem mnenju ključna pojasnila, ki jih je v zvezi s spornimi vprašanji v predmetnem postopku podala Evropska centralna banka (v nadaljevanju ECB). Omenjeno poročilo je pridobilo sodišče v kazenskem postopku opr. št. IK 21088/2016, ki neutemeljeno poteka zoper toženo stranko in njenega zakonitega zastopnika. Omenjeno poročilo je nastalo šele po izdaji prve prvostopenjske sodbe, zato ga je tožena stranka priložila v svoji vlogi v pritožbenem postopku (konkretneje v odgovoru na pritožbo tožeče stranke) in vsekakor predstavlja dovoljeno pritožbeno novoto. Pojasnila ECB v celoti negirajo mnenje Banke Slovenije in posledično tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s praktično vsemi relevantnimi vprašanji, ki se tičejo pravil ECB in glede postopkov testiranja strojne opreme. Iz neznanega razloga se sodišče prve stopnje do pojasnil ECB sploh ni opredelilo in jih ni upoštevalo kot dokaz v predmetnem postopku, kar že samo po sebi predstavlja razlog za spremembo izpodbijane sodbe. Prav tako je sodišče prve stopnje ključna vprašanja predmetnega spora razrešilo narobe in je posledično dejansko stanje ugotovilo napačno oz. nepopolno. Sodišče prve stopnje v ničemer ni sledilo ugotovitvam Višjega sodišča v Mariboru in se tudi v novi sodbi ni opredelilo do bistvenih navedb tožene stranke in temeljnih vprašanj, od katerih bi morala biti odvisna odločitev v predmetnem postopku. Sodišče prve stopnje je posledično znova napak presodilo, da sporni stroji niso izpolnjevali pogoja opravljenega 100% testa euro detekcije ECB. Sodišče prve stopnje se znova ni ukvarjalo z vprašanjem ali imata stroja proizvajalca S. (ki ga je ponujala in dobavila tožena stranka) in dobavitelja M. C. enako osrednjo funkcionalnost, oz. ali gre za OEM verziji istega stroja istega proizvajalca. Razrešitev omenjenega vprašanja je namreč ključna za odločitev, ali se je tožena stranka utemeljeno sklicevala na opravljen ECB test stroja, ki ga je dala testirati družba M. C.. Sodišče je kratko malo navedlo, da to vprašanje ni pomembno, ne da bi ponudilo en sam, saj za silo oprijemljiv razlog, zakaj je temu tako. Sodišče prve stopnje je v tem delu mimo pojasnil tožene stranke glede splošno uveljavljene prakse ECB ubralo povsem napačen pristop in zgolj preverjalo seznam testirane bančne opreme pri ECB, ne pa tudi, ali so bili izpolnjeni pogoji, da se je tožena stranka v zvezi s ponujenimi stroji S. sklicevala na opravljen test strojev, ki jih je za družbo M. C. prav tako izdelal S.. Gre za postopanje, ki je v grobem nasprotju s pravili ECB, kar navsezadnje izhaja tudi iz pojasnil ECB, ki jih je tožena stranka predložila v predmetnem postopku, sodišče prve stopnje pa se do njih ni opredelilo. Tožena stranka še izpostavlja, da ji v nobenem primeru ni mogoče očitati slabovernosti ali celo poskusa zavajanja tožeče stranke, saj se je tožena stranka v zvezi s testom ECB utemeljeno sklicevala na test, ki ga je uspešno opravila naprava istega proizvajalca z enako srednjo funkcionalnostjo, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je tožena stranka ravnala v dobri veri in tožeče stranke ni zavajala, posledično česar bi moralo priti do zaključka, da je bila tožeča stranka za uveljavljanje stvarnih napak že prepozna.

Tožena stranka vnovič izpostavlja, da se sodišče prve stopnje do večine njenih navedb sploh ni opredelilo, pri tem pa za takšno postopanje ni podalo nobenih razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se tako v ničemer ni opredelilo do obširnih navedb tožene stranke v zvezi z nepopolnostjo in neprimernostjo izvedenskega mnenja Banke Slovenije. Podobno se v ničemer ni opredelilo do pojasnil tožene stranke v zvezi z razširjeno prakso, da se različne družbe, ki isti stroj tržijo pod različnimi znamkami, namesto testa sklicujejo zgolj na izjavo proizvajalca, kot je to storila tožena stranka. Sodišče prve stopnje se prav tako v ničemer ne opredeli do dejstva, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji, da se je tožena stranka lahko sklicevala na test, ki ga je v zvezi s stroji z isto osrednjo funkcionalnostjo istega proizvajalca izvedla družba M. C.. Sodišče prve stopnje se tudi ne opredeli do dejstva, da je dobavljen stroj izdelal isti proizvajalec kot stroj, ki ga je tržila družba M. C. in do trditev tožene stranke, da se lahko stroje enega proizvajalca brez dodatnih ECB testov trži pod različnimi blagovnimi znamkami. Sodišče prve stopnje neopravičeno ni izvedlo predlaganega dokaza s pričo M. Y. kot predstavnika družbe, ki je izdelala sporne stroje. Priča bi lahko razjasnila vsa relevantna dejstva glede proizvajalca (obeh strojev in njunih lastnosti ter potrdila pristnost izjave, ki jo je podala družba S.). Sodišče neutemeljeno tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem K. G., ki sta ga v svojih vlogah omenjali obe pravdni stranki. Glede predlaganih a neizvedenih dokazov tožena stranka pripominja, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem izostala presoja in analiza izjav in dokumentacije proizvajalca, ki je izrecno jamčil za ustreznost dobavljenih strojev. Pri tem gre sklepati, da je temu botrovalo povsem napačno razumevanje sodišča glede pravil ECB, deloma pa napačna raba pravil o prekluziji. Bistveno je, da sodišče teh bistvenih dokazov v obrazložitvi sodbe in posledično tudi pri razrešitvi predmetnega spora sploh ni upoštevalo. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poseženo pa je tudi v ustavno varovane pravice tožene stranke. Za toženo stranko niso sporne zgolj procesne kršitve same po sebi, ampak njihova končna posledica, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno skrajno površno, nepoglobljeno in nepopolno, kar je v posledici vodilo do povsem napačne odločitve o obstoju vtoževane terjatve tožeče stranke. Tožena stranka je prepričana, da tudi predmetna sodba ne more vzdržati presoje pritožbenega sodišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke pritožbenim navedbam nasprotuje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje glede terjatve tožeče stranke.

7Pritožbi tožeče in tožene stranke sta utemeljeni.

8Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbama, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s postopkovnimi kršitvami absolutne narave, ki narekujejo njeno razveljavitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

9V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja vračilo kupnine, plačane za stroje za štetje bankovcev, ki jih je tožena stranka dobavila tožeči stranki in za katere zatrjuje, da so obremenjeni s stvarno napako, saj ne ustrezajo zahtevanim in ponujenim tehničnim specifikacijam oz. ključnemu pogoju tožeče stranke, ker nimajo 100% testa euro detekcije ECB. Tožena stranka se je zahtevku upirala z obrazložitvijo, da dobavljeni stroji za štetje euro bankovcev izpolnjujejo vse razpisne zahteve, med drugim imajo tudi 100% test ECB euro detekcije. Zatrjevala je, da je že v ponudbi ponujala stroje proizvajalca S. E. T. Co. Ltd. s posredništvom družbe M. C. A. GmbH z oznako M860, ti stroji pa predstavljajo OEM (Original Equipment Manufacturer) verzijo strojev, ki jih je nadaljnjim kupcem prodajala tudi družba M. C. A. GmbH pod oznako MC 860. Ponujeni in dobavljeni stroji tako popolnoma ustrezajo tako tehničnim specifikacijam v ponudbi kot tudi sliki v ponudbi in od teh specifikacij in slike ne odstopajo niti v najmanjšem delu. Tožena stranka je predložila tudi ustrezen dokaz glede izpolnjevanja pogoja uspešno opravljenega testa s strani ECB z rezultatom 100% in podala ugovor procesnega pobota, saj je, v kolikor bi bila tožena stranka dolžna vrniti prejeto kupnino, skladno z učinki razvezane pogodbe, tudi tožeča stranka dolžna povrniti korist, ki jo je imela od uporabe dobavljenih strojev.

10Sodišče prve stopnje je v novem sojenju izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da stroji za štetje euro bankovcev, ki jih je tožeči stranki dobavila tožena stranka, niso izpolnjevali razpisnih pogojev, in sicer niso imeli opravljenega 100% testa euro detekcije ECB. Tožena stranka tožeči stranki ni dobavila strojev družbe M. C. A. GmbH M 860, kot jih je ponudila v ponudbi, temveč je dobavila stroje družbe S. E. T. Co. Ltd., ki niti v času razpisa (oddaje ponudbe) niti v času dobave strojev tožeči stranki niso bili na seznamu ECB kot stroji z opravljenim 100% testom euro detekcije. Dobavljeni stroji so tako imeli stvarno napako v smislu 459. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj niso imeli 100% testa euro detekcije ECB, torej niso imeli lastnosti in odlik, ki so bile izrecno zahtevane, ter lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jih je tožeča stranka kupovala in ki je bila toženi stranki znana. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da je tožeča stranka upravičeno odstopila od pogodbe oz. je bila le-ta po določbi 471. člena OZ z iztekom dodatnega roka razvezana. Sodišče prve stopnje je dopustilo procesni ugovor pobota ter trditve in dokaze v zvezi z njim, čeprav so bili podani šele v vlogi z dne 4. 12. 2017, kar je po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo 13. 6. 2017, na podlagi petega odstavka 286. člena ZPP, saj po oceni sodišča dopustitev teh navedb ni zavlekla reševanja spora; postopek bi namreč potekal tako kot je sedaj, tudi če bi bile navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom podane že do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Na podlagi ugotovitev izvedenskega mnenja izvedenke mag. A. V. T. z dne 19. 12. 2018 in njene ustne dopolnitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša korist tožeče stranke od uporabe zadevnih strojev skupaj 248.385,80 EUR, temu ustrezno pa izvedlo pobot terjatve tožene stranke do vtoževane terjatve.

K pritožbi tožeče stranke

11Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje šele v svoji četrti pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2017, medtem ko je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen dne 13. 6. 2017, podala ugovor procesnega pobota, v zvezi s čemer je tožeča stranka podala ugovor prekluzije, sodišče prve stopnje pa je ugovor ter trditve in dokaze v zvezi z njim dopustilo v nasprotju z določbo 286. člena ZPP.

12Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke sicer navaja, da je tožeča stranka z uveljavljanjem tovrstnega pritožbenega razloga prekludirana, ker kršitve, ki jo je uveljavljala šele v pritožbenem postopku, ni uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje, vendar sodišče druge stopnje temu ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je namreč razloge za svojo odločitev, da ugovor pobota oz. z njim povezane trditve in dokaze dopusti, navedlo šele v izpodbijani sodbi, zaradi česar je bila tožeča stranka šele z vročitvijo sodbe seznanjena z razlogi za dopustitev in s čemer ji je bila šele tedaj dana možnost za primerno in učinkovito uveljavljanje zadevne procesne kršitve.

13Sodišče prve stopnje je v zvezi s podanim procesnim pobotom v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je ugovor procesnega pobota ter trditve in dokaze v zvezi z njim dopustilo na podlagi petega odstavka 286. člena ZPP. Po stališču sodišča prve stopnje namreč dopustitev teh navedb ni zavlekla reševanja spora, postopek bi namreč potekal tako kot je, tudi če bi bile navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom podane že do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. V času, ko je tožena stranka podala ugovor pobota, je namreč sodišče obravnavalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke po temelju, k obravnavi utemeljenosti oz. obstoja v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke pa se po naravi stvari pristopi šele, če se vtoževana terjatev izkaže za utemeljeno po temelju in višini. Hkrati je sodišče prve stopnje še dodalo, da so v skladu s petim odstavkom 286. člena ZPP, veljavnega pred novelo ZPP-E, lahko stranke tudi med glavno obravnavo pošiljale vloge, v katerih so navajale dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati pod pogoji iz drugega in četrtega odstavka tega člena, torej pod pogojem, da jih predhodno brez svoje krivde niso mogle navesti ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.

14Tožeča stranka takšno presojo sodišča prve stopnje utemeljeno graja.

15Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali obstajajo opravičljivi razlogi, zaradi katerih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti dejstev in predlagati dokazov do prvega naroka. Sistem prekluzij je vgrajen v pravdni postopek zaradi učinkovitega sodnega varstva, da se preprečijo zlorabe pravic, ki jih imajo pravdne stranke po ZPP, predvsem pa, da se zagotovi racionalizacija in pospešitev postopka. Namen sistema prekluzij je torej, da stranke v rokih, ki jih določa zakon oz. sodišče, opravijo procesna dejanja, da zaradi novih dejstev ali dokazov, ki jih stranka navaja po prvem naroku, ne pride do podaljšanja postopkov. Ob tehtanju teh predpostavk sodišče odloča, ali bo upoštevalo dejstva in dokaze, ki jih je stranka navedla prepozno.

16V konkretnem primeru je tožena stranka (šele) v četrti pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2017, kar je po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil opravljen dne 13. 6. 2017, podala ugovor pobota in z njim povezane trditve in predlagala dokaze. Kot tožeča stranka pravilno izpostavlja v pritožbi, podlago za odločanje o dopustitvi ugovora procesnega pobota ter s tem podane navedbe in predlagane dokaze v obravnavanem primeru predstavlja peti odstavek 286. člena ZPP, ki pa se v konkretnem primeru lahko uporablja izključno pod pogoji, kot so določeni v četrtem odstavku 286. člena ZPP, to je, če stranka novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Drugi odstavek 286. člena ZPP se namreč nanaša na primere, ko je bila stranka s strani sodišča izrecno pozvana k podaji izjave oz. je bila s strani sodišča pozvana k dopolnitvi navedb o dejstvih oz. dokaznih predlogih, takšna procesna situacija pa v obravnavanem primeru, kar zadeva ugovor pobota, ni izkazana. Pritrditi je zato pritožbi, da bi sodišče prve stopnje lahko dopustilo ugovor procesnega pobota in s tem podane navedbe in dokaze le pod pogojem, če tožena stranka dejstev in dokazov, povezanih s pobotnim ugovorom, brez svoje krivde ne bi mogla podati pravočasno, to je najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, v posledici česar okoliščina, da kasneje podana dejstva in dokazi ne bi zavlekla reševanja spora, ne more biti upoštevna.

17Od spremembe ZPP-E dalje velja tretji odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Navajanje dejstev in dokazov, ki so predloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, je torej še vedno mogoče, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Za presojo dopustnosti sicer prepoznih navedb in dokazov je tako, kot to pravilno izpostavlja v pritožbi tudi tožeča stranka, relevantna časovna komponenta, ne pa način izvedbe postopka. Gre za pravni standard, ki je vedno podan, če je treba zaradi novih dejstev ali dokazov razpisati nov narok za glavno obravnavo (tako tudi VSRS sklep II Ips 56/2020).

18V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje, potem ko je na glavni obravnavi dne 11. 9. 2018 zaključilo z izvedbo dokazov glede zahtevka po tožbi, zaradi izvedbe dokaza v zvezi z ugovorom pobota (pridobitvijo izvedenskega mnenja) glavno obravnavo preložilo na nedoločen čas in zgolj zaradi izvedbe tega dokaza in ustne dopolnitve izvedenskega mnenja razpisalo nov narok za glavno obravnavo, ki je bil izveden 19. 3. 2019.

19Dopustitev prepozno predlaganih navedb in dokazov je tako postopek, ki bi ga bilo mogoče zaključiti že po opravljeni glavni obravnavi dne 11. 9. 2018, podaljšal za več kot šest mesecev, zato ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da dopustitev trditev in dokazov, povezanih z ugovorom pobota, ni zavlekla reševanja spora.

20Ker je sodišče prve stopnje določbe o prekluziji navajanja dejstev in dokazov nepravilno uporabilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve o obstoju terjatve tožene stranke, zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede ugotovitve obstoja terjatve tožene stranke razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot je obrazložilo sodišče druge stopnje že v razveljavitvenem sklepu I Cpg 11/2020, je za presojo dopustnosti oz. upoštevnosti trditev in dokazov, povezanih s postavljenim procesnim ugovorom pobota, ki jih je podala tožena stranka po prvem naroku za glavno obravnavo, potrebno ugotoviti, ali teh dejstev in dokazov tožena stranka brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP, veljavnega pred novelo ZPP-E). Ker sodišče prve stopnje presoje dopustnosti (prepoznih) navedb in dokazov v tem pogledu ni opravilo, tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je tovrstni razlog za dopustnost iz navedb in dokazov izkazovala, bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju tovrstno presojo opraviti.

K pritožbi tožene stranke

21Sodišče druge stopnje k pritožbi tožene stranke uvodoma izpostavlja, da je predmet presoje v okviru obravnavanega gospodarskega spora vprašanje obstoja stvarne napake na strojih za štetje bankovcev, ki jih je tožena stranka dobavila tožeči stranki, stvarno napako pa naj bi predstavljal neopravljen 100% test ECB euro detekcije. Tema obravnavanja spornega razmerja mora biti zato usmerjena zgolj v presojo, ali so tožeči stranki dobavljeni stroji obremenjeni z zatrjevano stvarno napako. Okoliščine, ki zadevajo postopek javnega razpisa oz. morebitne nepravilnosti v teku tega postopka, ne morejo biti predmet presoje v okviru obravnavanega spora. Dejstva, katere stroje je (ali naj bi) ponujala tožena stranka tožeči stranki v postopku javnega naročila v ponudbeni dokumentaciji in katere listine je (ali ni) priložila, za presojo niso pravno odločilna, saj v obravnavanem primeru ne gre za revizijo postopka javnega naročila. Bistveno je, ali stroji, ki jih je tožeči stranki dobavila, izpolnjujejo zahtevan pogoj - 100% test ECB euro detekcije.

22Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da stroji za štetje euro bankovcev, ki jih je v okviru sklopa 1 dobavila tožeči stranki tožena stranka, niso izpolnjevali razpisnih pogojev, in sicer niso imeli opravljenega 100% testa euro detekcije ECB, saj v času objavljenega razpisa proizvajalec S. E. T. Co. Ltd. na seznamu ECB ni imel niti naprave z oznako M 860 niti naprave z oznako EC 900, pri čemer prva (z oznako M 860) nikoli ni bila na seznamu ECB. Glede na to je sodišče prve stopnje štelo za nerelevantne navedbe tožene stranke, da gre pri obeh strojih za istega proizvajalca in da imata stroja proizvajalca S. in dobavitelja M. C. enako osrednjo funkcionalnost, oz. da gre za isti stroj oz. OEM verzijo.

23Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu stališču tožene stranke, da je takšna presoja sodišča prve stopnje formalistična, po presoji sodišča druge stopnje pa je neutemeljeno tudi stališče sodišča prve stopnje o nerelevantnosti trditev tožene stranke, da imata stroja proizvajalcev S. in dobavitelja M. C. enako osrednjo funkcionalnost, oz. da gre za isti stroj oz. OEM verzijo.

24Sposobnost stroja za preverjanje pristnosti bankovcev predstavlja tehnično karakteristiko stroja, ki je gotovo odvisna od tehničnega ustroja oz. programske opreme stroja, ki stroju zagotavlja njegovo funkcionalnost. Od te je tedaj odvisno, ali določen stroj oz. strojna oprema zagotavlja 100% zanesljivost preverjanja pristnosti bankovcev.

25Tožena stranka je v predmetnem postopku podala obsežna pojasnila glede postopka testiranja strojne opreme pred ECM ter kaj uvrstitev strojne opreme na ECB seznam sploh pomeni. Obrazložila je tudi, da je dejstvo, da je stroj M 860 proizvajalca S. dal testirati (takrat še) prodajalec M. C. ob upoštevanju pravil ECB povsem nepomembno, saj gre za isti stroj (oz. OEM verzijo), ki je izkazano prestal testiranje ECB. Tožena stranka je tudi večkrat pojasnila, da je oznaka „proizvajalec“, s katero je ECB glede stroja M 860 označil družbo M. C., zavajajoča, saj ECB to oznako pripiše vsakomur, ki da testirati določen stroj. Tožena stranka je zatrjevala, da je proizvajalec S. z dopisom z dne 6. 3. 2014 in dne 22. 6. 2016 nedvomno potrdil, da je prav on uradni proizvajalec stroja EC 900, ki ga poimenuje tudi M 860, torej stroja, ki naj bi ga tožena stranka ponudila in dobavila tožeči stranki. Tožena stranka je v postopku podala tudi obsežna pojasnila, zakaj se je bila upravičena sklicevati na rezultat testa za stroj M 860 družbe M. C. (in proizvajalca S.), pri čemer pa je po toženi stranki bistveno razumeti, da ugotovitev, da dobavljeni stroji (M 860 oz. EC 900 proizvajalca S.) na seznam niso bili uvrščeni s strani proizvajalca S., ampak s strani družbe M. C., ne more dati podlage za zaključek, da ti isti stroji niso imeli opravljenega ECB testa. Zato bi po stališču tožene stranke sodišče prve stopnje moralo nujno ugotoviti, ali je dobavljen stroj tožene stranke izdelal isti proizvajalec kot stroj M 860 družbe M. C. in ali ima enako osrednjo funkcionalnost.

26Tožena stranka se je v odgovoru na pritožbo v pritožbenem postopku zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje v oporo svojih trditev sklicevala na pojasnila oz. odgovore ECB (kar je kot dokaz tudi priložila), ki jih je tožena stranka pridobila po izdaji prve prvostopne sodbe in ki so bili pridobljeni za potrebe kazenskega postopka I K 21088/2016, ki ga je v zvezi z istim dejanskim stanjem zoper toženo stranko in njenega zakonitega zastopnika sprožila tožeča stranka. Tožena stranka je izpostavljala, da je ECB v navedenih pojasnilih izrecno, nedvoumno in v celoti potrdila v tem postopku zatrjevana dejstva in stališča tožene stranke glede postopka testiranja strojne opreme pred ECB oz. glede uvrstitve testirane opreme na seznam ECB, hkrati pa je negirala vse odgovore Banke Slovenije, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev v predmetnem postopku.

27Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, razlogov za njegovo neizvedbo pa v izpodbijani sodbi tudi ni obrazložilo.

28Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, izraženo v prvem odstavku 5. člena ZPP, vključno s pravico do izjave, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije). Pravica do enakega varstva pravic se nanaša tudi na dokazni postopek. Iz nje izhaja enakopravnost strank v dokaznem postopku, pravica predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, pravica do prisotnosti ob izvajanju dokazov, pravica postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter pravica izjaviti se o rezultatih dokazovanja.

29Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. O izvedbi posameznih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki izvedbo dokazov odredi z dokaznim sklepom. Sodišče sme z dokaznim sklepom zavrniti posamezne dokazne predloge, za katere meni, da niso utemeljeni, vendar mora svojo odločitev v sklepu oz. v obrazložitvi odločbe tudi ustrezno obrazložiti. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti (ustavno) upravičena.

30Ker sodišče prve stopnje predlaganega dokaza tožene stranke, ki ni očitno nerelevanten (saj lahko, v kolikor se z njegovo izvedbo kot resnične izkažejo njene trditve, vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka), ni izvedlo in tudi ni navedlo razlogov za njegovo neizvedbo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s čemer je toženo stranko prikrajšalo v njeni pravici do izjave v postopku.

31Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče o nerelevantnosti trditev in dokazov tožene stranke, da gre pri strojih M 860 proizvajalca S. in M 860, ki ga je tržil M. C., za stroja istega proizvajalca, z enako osrednjo funkcionalnostjo in da je stroj M 860 M. C. izkazano prestal testiranje ECB. Zaradi napačnega stališča o nerelevantnosti tovrstnih trditev (in z njim povezanih dokazov) se sodišče prve stopnje do teh navedb ni obrazloženo opredelilo, izostala pa je tudi dokazna presoja s temi trditvami povezanih dokazov.

32Vse obrazloženo daje sodišču druge stopnje podlago za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da ugotovljenih kršitev ne more samo odpraviti, saj bi s tem na pritožbeni stopnji prvič opravljalo celovito presojo trditvene in dokazne podlage spora. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje bo strankama tako zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva pred sodiščem druge stopnje (25. člen Ustave RS). Razveljavitev sodbe tudi ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

33V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve, se argumentirano opredeliti do vseh pravno odločilnih dejstev in dokazov pravdnih strank ter kritično presoditi tudi vse ostale pritožbene (in odgovorne) navedbe pravdnih strank, do katerih se sodišče druge stopnje glede na naravo ugotovljenih kršitev v tej odločbi ni opredeljevalo.

34Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).