VSL Sklep II Ip 223/2021

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

„1. Ugovoru zastavnega dolžnika se delno ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 4496/2019 z dne 20. 1. 2020 v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo za izterjavo:

- rednih obresti v znesku nad 52.900,10 EUR,

- zakonskih zamudnih obresti v znesku 164.588,10 EUR in

- zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 13.620.772,75 EUR od 19. 11. 2010 dalje do plačila,

razveljavi, predlog za izvršbo v tem delu zavrne in izvršba v tem obsegu ustavi.

2V preostalem delu se ugovor dolžnika zavrne.

3Dolžnik mora upniku v roku 8 dni povrniti 1.272,55 EUR stroškov odgovora na ugovor.“

2Zoper 2. in 3. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se s stališčem, da je neposredna izvršljivost notarskega zapisa v zemljiški knjigi vpisana tako, da izpolnjuje vse zahtevane elemente zaznambe neposredne izvršljivosti, ter navaja, da se sodišče ob takem stališču ni oprlo na nobeno zakonodajo niti na obstoječo pravno prakso. Prepričan je, da je prišlo najmanj do napake pri prenosu podatkov iz ročno vodene v elektronsko zemljiško knjigo. Dejstvo, ki ga ni mogoče spregledati, je, da neposredna izvršljivost v zemljiški knjigi ni poočena tako, kot zahteva ZZK-1, za tako napako pa zastavni dolžnik ne nosi odgovornosti. Zaznamba neposredne izvršljivosti bi morala biti skladno z veljavno zakonodajo poočena neposredno pod zaznamovano hipoteko pod vrsto pravice 706, v konkretnem primeru pa tega ni bilo. Drži, da je bila v notarskem zapisu neposredna izvršljivost dogovorjena, vendar zastavni dolžnik ni bil neposredni podpisnik notarskega zapisa in zanj ti dogovori ne veljajo. Tudi ob nakupu nepremičnine dolžnik ni soglašal z neposredno izvršljivostjo, saj ta v času prenosa lastninske pravice nanj v zemljiški knjigi ni bila vpisana. Dalje se dolžnik ne strinja s stališčem sodišča, da ni dvoma o tem, da so bila sredstva kredita v celoti počrpana, saj je stečajni upravitelj družbe A. d.o.o. v celoti priznal terjatev kreditodajalca. Po prepričanju dolžnika iz kreditne pogodbe izhaja, da se bo kredit črpal sukcesivno ob predpogoju, da se predloži prodajne pogodbe z Javnim stanovanjskim skladom Občine o prodaji 119 stanovanjskih enot, z vključenim določilom, da se celotna kupnina nakaže na račun Banke d.d. Dolžnik seveda sprejme razlago, da je bilo tem pogojem zadoščeno in da se je kredit počrpal, vendar je tukaj potem obveza Občine o nakazilu kupnine upniku za 119 prodanih stanovanj. Upnik ni prerekal navedbe, da kupnina za 119 stanovanj ni bila nakazana, pojasnjeval je le, da je bil kredit počrpan. Na položaj zastavnega dolžnika pa vpliva dejstvo, ali je Občina plačala 119 stanovanj ali ne. Posledično se namreč vtoževana vrednost ustrezno zmanjša. V kolikor ta obveznost ni bila izpolnjena, ima posledično upnik obligacijski zahtevek na plačilo tega zneska tudi proti Javnemu stanovanjskemu skladu Občine, za ta znesek pa bi se smiselno zmanjšala obveznost dolžnika. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge dolžnika za pridobitev in vpogled v kartico prometa med Banko d.d. in družbo A. d.o.o. in Javnim stanovanjskim skladom Občine. Dolžnik v nadaljevanju meni, da bi tudi izvršilno sodišče moralo presojati dejstva, ki so ključna za ugotovitev, ali obstaja podlaga za izvršbo ali morebiti ne. V konkretnem primeru je ključno to, da je dolžnik kupil nepremičnine, ki so predmet te izvršbe in so danes v njegovi lasti, ter pošteno tudi plačal kupnino za navedeno stanovanje. Banka d.d. (sedaj DUTB d.d.) je nastopala kot financer izgradnje nepremičnin „X“ in kot skrbniška banka po ZVKSES ter v tej zvezi skladno z določili ZVKSES poslovno sodelovala z investitorjem in prodajalcem A. d.o.o. V letu 2008 oziroma 2009 je Banka d.d. podala pisno izjavo o nameravani izdaji izbrisne pobotnice, s katero se je vsem bodočim kupcem nepremičnin „X“ zavezala izdati izbrisne pobotnice, s katerimi bodo nepremičnine, ki so predmet prodaje, razbremenjene vseh obremenitev, tako da bodo kupci nepremičnin po plačilu kupnine razpolagali z neobremenjenimi nepremičninami. Dolžnik je prepričan, da je na podlagi take izjave terjatev upnika do dolžnika prenehala. DUTB d.d. pa je kot pravni naslednik Banke d.d. glede posameznih hipotek vstopil v pravni položaj upnika, zato se takšen odrek hipoteki razteza tudi nanjo. Sodišče je po mnenju upnika napravilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca glede obračuna terjatve po kreditni pogodbi reg. št. 000. Izvedenec ima namreč nalogo, da preveri pravilnost obračunavanja tako pogodbenih kot zakonitih obresti, in šele on ima znanje, da preveri vložene predloge. Dolžnik predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa ter ugoditev ugovoru v celoti, priglaša tudi pritožbene stroške.

3Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6Upnik je zoper (zastavnega) dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 000 z dne 19. 12. 2008, katerega sestavni del je kreditna pogodba reg. št. 000 z dne 15. 12. 2008. Stranke notarskega zapisa so banka Banka d.d. (pravni prednik upnika) kot kreditodajalec, družba A. d.o.o., sedaj v stečaju, kot uporabnik kredita in A. d.d., sedaj prav tako v stečaju, kot solidarni porok. Kredit je bil dan za namen izvedbe projekta X, v zavarovanje pa je bilo zastavljenih več nepremičnin, na katerih je bila kasneje oblikovana etažna lastnina in ki so sedaj (med drugim) v lasti dolžnika. Izvršbo je upnik predlagal zaradi izterjave glavnice v višini 13.620.772,75 EUR, pogodbenih (rednih) obresti v višini 632.420,36 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini 164.588,10 EUR, skupno torej 14.417.781,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2010 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo (razen v delu, kjer upnik zahteva obresti od obresti) dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 20. 1. 2020.

7Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil pravočasen ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje s 1. točko izreka sklepa, ki ni predmet pritožbene obravnave, delno ugodilo (glej 1. točko obrazložitve tega sklepa). V preostalem je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor z izpodbijano 2. točko izreka sklepa zavrnilo kot neutemeljen. Odločitev je materialno pravno pravilna, prav tako razlogi zanjo, zato se višje sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, pritožbene navedbe pa v nadaljevanju zavrača kot neutemeljene.

9Dolžnik najprej neutemeljeno vztraja pri ugovornem stališču, da upnik nima izvršilnega naslova zoper dolžnika, ker v zemljiški knjigi pri dolžnikovih nepremičninah ni ustrezno vpisana neposredna izvršljivost notarskega zapisa. Zaznamba neposredne izvršljivosti bi namreč po njegovem mnenju skladno z Zakonom o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) morala biti poočena neposredno pod zaznamovano hipoteko pod vrstico pravice 706, v konkretnem primeru pa tega ni bilo.

10Če pride po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa do spremembe lastništva na nepremičnini, pri kateri je zaznamovana neposredna izvršljivost, mora dopustiti neposredno izvršbo na taki nepremičnini tudi vsakdo, ki pridobi lastninsko pravico po trenutku zaznambe neposredne izvršljivosti (prim. drugi odstavek 142. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Z vpisom zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiško knjigo je namreč omogočeno, da se s tem dejstvom seznanijo tudi vsi kasnejši pridobitelji nepremičnine, pri kateri je bila zaznamovana neposredna izvršljivost.¹ Za nastop učinka po 142. členu SPZ je zato bistveno, da je bila neposredna izvršljivost notarskega zapisa v trenutku pridobitve lastninske pravice na nepremičnini že vpisana v zemljiški knjigi, in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen. Tako iz rednega izpiska iz zemljiške knjige kot tudi iz zgodovinskega izpiska izvedene pravice/pravnega dejstva pri konkretnih dolžnikovih nepremičninah je namreč razvidno, da je neposredna izvršljivost vpisana v točki b) opisa vpisane pravice, z začetkom učinkovanja vpisa od 24. 4. 2009, dolžnik pa je bil v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik z dnem učinkovanja vpisa od 21. 3. 2011. Dejstvo je torej, da sta v že v času, ko je dolžnik postal lastnik konkretnih nepremičnin, pri le-teh bili vpisani hipoteka in neposredna izvršljivost notarskega zapisa, pri tem pa je terjatev, na katero se nanaša soglasje z neposredno izvršljivostjo, tudi konkretizirano in določno opredeljena (višina glavnice, obrestna mera, tek obresti, datum dospelosti). Navedeno glede na publicitetno načelo (prvi odstavek 6. člena ZZK-1) pomeni, da je (tudi) dolžnik vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da je pri konkretnih nepremičninah zaznamovana neposredna izvršljivost in na katero terjatev se to dejstvo nanaša. Zgolj dejstvo, da pri zaznambi neposredne izvršljivosti ni navedena še šifra tega vpisa - številka 706, pa tudi po presoji višjega sodišča ni odločilno, saj je kljub odsotnosti navedene šifre iz zapisa pod hipoteko v točki b), da se „zaznamuje neposredna izvršljivost“, dejstvo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa jasno in nedvoumno razvidno. Tako je (bilo) javno objavljeno za pravni promet bistveno dejstvo, da so konkretne nepremičnine obremenjene s hipoteko ter da se lahko upnik glede na neposredno izvršljivost notarskega zapisa z realizacijo hipoteke poplača neposredno v izvršbi. Pritožbeno stališče, da upnik nima izvršilnega naslova zoper dolžnika, ker v zemljiški knjigi ni ustrezno zaznamovana neposredna izvršljivost notarskega zapisa, zato ni pravilno.

11Pritožbi prav tako ni mogoče slediti v delu, v katerem dolžnik oporeka terjatvi (obstoju oziroma višini). Drži sicer pritožbena ugotovitev, da je bilo v kreditni pogodbi dogovorjeno sukcesivno črpanje kredita, tudi ob pogoju, da se predložijo prodajne pogodbe z Javnim stanovanjskim skladom Občine o prodaji 119 stanovanjskih enot z vključenim dodatkom, da se celotna kupnina nakaže na račun Banke d.d., za poravnavo obstoječih kreditov kreditojemalca pri Banki d.d. (II. točka kreditne pogodbe). Vendar pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, kot pogoj za črpanje kredita zadošča predložitev sklenjenih prodajnih pogodb, ni pa treba, da bi upnik že v fazi črpanja kredita na račun kreditne obveznosti prejel kakšna plačila iz tega naslova. Navedeno iz kreditne pogodbe ne izhaja in tega sedaj dolžnik v pritožbi niti ne zatrjuje več.

12Dolžnik v pritožbi glede tega trdi, da upnik ni prerekal navedbe, da kupnina za 119 stanovanj ni bila nakazana, temveč je le pojasnjeval, da je kredit bil počrpan. Meni, da je to dejstvo odločilno, saj bi se obveznost zmanjšala, če bi bila kupnina za stanovanja upniku nakazana. Sicer je mogoče slediti navedbam, da bi se za morebitna prejeta plačila terjatev zmanjšala, vendar pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da upnik ni prerekal dolžnikovih navedb o nakazilu teh kupnin oziroma da ni trdil, da mu kupnina za teh 119 stanovanj ni bila nakazana. V odgovoru na ugovor je namreč upnik med drugim jasno in nedvoumno navedel, da finančni tokovi med dolžnikom ali A. d.o.o. v razmerju do tedanje hipotekarne upnice (torej Banke d.d.) niso bili vzpostavljeni ter da iz naslova plačila kupnine za nepremičnine ni prejel (niti delnega) plačila terjatev. Prav tako je navedel, da je iz izpiska odprtih postavk, ki ga je že vložil v spis, razvidno, da je celotna terjatev iz naslova kreditne pogodbe in notarskega zapisa še neplačana in da prilivov tudi iz stečajne mase stečaja St 000 (A. d.d.) in St 001 (A. d.o.o.) ni bilo. V dokaz je upnik med drugim priložil knjigovodsko kartico A. d.o.o. (izpis prometa za obdobje od 1. 1. 2015 do 12. 2. 2020) in povzetek obračunanih in neplačanih obveznosti za kreditno pogodbo reg. št. 000 (interna oznaka kredita 000) na dan 31. 12. 2014, iz katerih je razvidno, da je v rubrikah „plačila“ naveden znesek 0,00, kar pomeni, da kreditna obveznost ni bila niti delno poravnana. Poleg tega je upnik k odgovoru na ugovor priložil izpisek odprtih postavk - Obračun po pogodbi 000 z dne 12. 12. 2019, iz katerega prav tako ne izhaja, da bi upnik na račun plačila kredita prejel kakšen priliv. Dolžnik je torej v odgovoru na ugovor konkretno in dokazno podprto zatrjeval, da je celotna terjatev iz naslova kredita še nepoplačana, posebej pa tudi, da ni prejel ničesar iz naslova kupnine za prodane nepremičnine. Nasprotna pritožbena navedba zato ni utemeljena.

13Dalje pritožba navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dolžnikov dokazni predlog za pridobitev in vpogled v kartico prometa med Banko d.d., družbo A. d.o.o., in Javnim stanovanjskim skladom Občine. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče tega dokaza ni izvedlo, ker je ugotovilo, da iz načina črpanja kredita in predpogojev za črpanje (II. točka kreditna pogodbe) ne izhaja, da bi bil pogoj za nadaljnje črpanje kredita tudi, da upnik že v fazi črpanja kredita prejme določena plačila, kot trdi dolžnik v ugovoru (glej zgoraj). Višje sodišče taki ugotovitvi glede na pojasnjeno pritrjuje, posledično pa v zvezi s tem zatrjevanim dejstvom sodišče prve stopnje dokaza s pridobitvijo in vpogledom v kartico prometa med Banko d.d., A. d.o.o. in Javnim stanovanjskim skladom Občine pravilno ni izvedlo.

14Dolžnik je sicer izvedbo navedenega dokaza predlagal tudi v zvezi z ugovorom glede obstoja oziroma višine terjatve, saj naj bi bilo šele po prejemu te dokumentacije razvidno, kako je upnik zapiral posamezna plačila, oziroma naj bi bilo šele iz te dokumentacije mogoče ugotoviti, ali uveljavljana terjatev resnično obstaja in v kolikšni višini. Po presoji višjega sodišča sodišču prve stopnje tudi v tej zvezi navedenemu dokaznemu predlogu ni bilo treba slediti. V izvršilnem postopku namreč velja zahteva po obrazloženosti ugovora, skladno s katero mora dolžnik že v ugovoru dovolj konkretizirano navesti pravno relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Če se dolžnik sklicuje na prenehanje obveznosti s plačili², mora tako najprej navesti konkretne datume in zneske posameznih plačil in nato te svoje navedbe tudi dokazno podpreti. V konkretnem primeru dolžnik v zvezi z uveljavljanim (delnim) prenehanjem obveznosti ugovornemu trditvenemu bremenu ni zadostil, temveč je s predlogom, naj podatke o morebitnih opravljenih plačilih predloži upnik, predlagal izvedbo informativnega dokaza, to je dokaza, s katerim bi se pravno upoštevna dejstva šele ugotavljala. Novejši pogledi³ sicer dopuščajo izjeme od načelne prepovedi informativnih dokazov, vendar tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Dolžnik v ugovoru ni z ničemer pojasnil, zakaj podatkov o morebitnih plačilih kreditne obveznosti ne bi mogel pridobiti sam pri družbi A. d.o.o. oziroma pri Javnem stanovanjskem skladu Občine. Procesna skrbnost nalaga stranki ne le, da navede pravno relevantna dejstva, ki jih pozna oziroma bi jih lahko poznala, ampak tudi, da preišče in pridobi gradivo v zvezi s tem. Šele če bi dolžnik navedel in tudi izkazal, da dokumentacije, ki bi mu omogočala substancirano ugovarjanje, ni mogel pridobiti oziroma da ta ni zadostna, bi sodišče lahko upniku naložilo predložitev te dokumentacije, iz katere bi izhajali morebitni datumi in zneski plačil. Tega pa dolžnik v ugovoru ni storil.

15Obrazloženo je že bilo, da pa je po drugi strani upnik v odgovoru na ugovor konkretno in izrecno navedel, da finančni tokovi med dolžnikom ali družbo A. d.o.o. in hipotekarno upnico niso bili vzpostavljeni ter da terjatev ni bila (niti delno) poplačana, pri čemer je to tudi dokazal s predložitvijo več listinskih dokazil. Takih navedb dolžnik ne v vlogi z dne 20. 5. 2020 ne v obravnavani pritožbi konkretizirano ni prerekal oziroma je zgolj pavšalno navajal oziroma špekuliral, da bi uveljavljana terjatev namesto s finančnimi tokovi lahko delno prenehala s kompenzacijami med Banko d.d. in A. d.o.o., ki bi prav tako morale biti ustrezno knjižene. S takimi trditvami, ki ostajajo na ravni ugibanj oziroma domnev, dolžnik ponovno ni zadostil trditvenemu bremenu v zvezi uveljavljanjem (delnega) prenehanja obveznosti. Glede na pojasnjeno v 14. točki razlogov pa je trditveno (in dokazno) breme v zvezi z obstojem razlogov, ki preprečujejo izvršbo, že sicer bilo primarno, to je že v samem ugovoru, na dolžniku, ki ga že tedaj ni zmogel.

16Prav tako pritožba neutemeljeno napada stališče sodišča prve stopnje, da izvršilno sodišče ne more samo presojati, ali hipoteka še obstaja oziroma ali je že ugasnila. Hipoteka praviloma nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (vpisno načelo) in je tako vpis v zemljiško knjigo konstitutiven. Takoj ko pride do vpisa hipoteke v zemljiško knjigo, nastopi domneva, da je vpisana oseba tudi nosilec te pravice, nasprotno trditev je treba šele dokazati (publicitetno načelo; 6. člen ZZK-1). Glede na navedeno se vpisana hipoteka šteje kot veljavna, vse dokler ni izbrisana iz zemljiške knjige. Ena od posebnosti zemljiškoknjižnega prava je namreč ta, da se morajo pravice materialnega prava uklanjati pravicam formalnega prava⁴, zato prenehanje hipoteke v materialnopravnem smislu⁵ samo zase ne pomeni že tudi prenehanja te pravice. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnik ne more uspeti z ugovornim sklicevanjem na podano pisno izjavo Banke d.d. o nameravani izdaji izbrisnih pobotnic, saj je hipoteka v zemljiški knjigi še vedno vpisana in vse do njenega izbrisa (tudi izvršilno sodišče) veže.⁶ Pritožbeno vztrajanje, da bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati z vprašanjem obstoja hipoteke, je zato pravno zmotno, nenazadnje pa instrumentarij izvršilnega postopka reševanju takih vprašanj niti ni namenjen.

17Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev, ker je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki bi preveril obračun terjatve po kreditni pogodbi oziroma obračun pogodbenih in zamudnih obresti. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je dolžnik obračunu terjatve oziroma obresti ugovarjal le pavšalno, izvedba dokazov pa ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev. Poleg tega je bilo v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa ugovoru v celoti (pravnomočno) ugodeno glede izterjave zakonskih zamudnih obresti in delno tudi glede rednih obresti, glede katerih je sklep o izvršbi ostal v veljavi le še za obdobje od 30. 11. 2009 do 31. 12. 2009, zato izračunavanje obresti za ostalo obdobje ni potrebno. Za redne obresti za obdobje od 30. 11. 2009 do 31. 12. 2009 pa je že upnik predložil izračun, iz katerega je razvidno, da jih je obračunal skladno z izvršilnim naslovom (po obrestni meri trimesečni EURIBOR s pribitkom 2,5%), zato je pravilnost njihovega zneska mogoče preveriti tudi brez sodelovanja izvedenca finančne stroke.

18Odločitev o zavrnitvi preostalega dela ugovora iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa je torej pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev iz 3. točke izreka sklepa, da mora dolžnik upniku povrniti njegove stroške odgovora na ugovor. Dolžnik v zvezi s tem ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, ob uradnem preizkusu pa višje sodišče ugotavlja, da je odločitev skladna s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ, medtem ko so stroški po višini odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo.

19Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške, ki so mu nastali z odgovorom na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

¹ Načeli javnosti in publicitete (4. in 6. člen ZZK-1) ter vpisno načelo (7. člen ZZK-1).
² Prim. 8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ.
³ Prim. Dolenc M., Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 31-32/2010 in Dolenc M., O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7/2011; sklep VS RS III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011 in sklep VSL I Cpg 453/2011 z dne 9. 11. 2011.
⁴ Tratnik M., Rijavec V., Keresteš T., Vrenčur R., Stvarnopravna zavarovanja, Inštitut za reševanje sporov in primerjalno pravne študije, Maribor 2001, str. 78.
⁵ Prim. 154. člen SPZ.
⁶ Prim. VSL sklep I Ip 2298/2019 z dne 26. 3. 2020, na katerega se sklicuje že sodišče prve stopnje.