VSM Sklep I Cp 89/2021

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti ter se mu zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se najemna pogodba št. 9/16 z dne 16. 6. 2016, sklenjena med tožnikom kot najemodajalcem in tožencem kot najemnikom „odpoveduje in s tem preneha najemno razmerje“ (točka I izreka). Toženec se mora v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izseliti iz stanovanja št. 11, ki je predmet najemne pogodbe in stanovanje izpraznjeno oseb in stvari ter sanitarno čisto izročiti tožniku (točka II izreka). Toženec mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 477,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi poudarja, da je že iz njegovega odgovora na tožbo moč razbrati, da gre za pravno laično stranko, ki se je pred prvostopenjskim sodiščem „branil“ sam. Ne glede na to pa že iz vsebine odgovora na tožbo izhaja, da se je skliceval na dogovor, da bo dolgovana najemnina in stroški odplačana 21-ega dne v mesecu oz. prvi naslednji delovni dan v znesku 300,00 EUR mesečno oz. po finančnih zmožnostih, saj je bil toženec že tedaj nezaposlen. Ta dogovor je bil sklenjen dne 5. 11. 2019, ko je hčerka toženca imela razgovor z M. R., delavko pri družbi K. M. d.o.o., ki opravlja posle upravljanja vseh stanovanj v lasti tožnika. Imenovana je vpričo hčerke toženca po telefonu klicala A. K.. Ta, sprva ustni dogovor, sklenjen po telefonu, pa je pri tej osebi istega dne še enkrat bil ustno potrjen v navzočnosti hčerke toženca. Do teh dejstev se sodba v ničemer ne opredeli. Sodišče prve stopnje pa bi te navedbe tudi moralo razumeti kot predlog toženca za zaslišanje njegove hčerke ter A. K., zato je podana kršitev zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, hkrati pa absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Nadalje toženec poudarja, da je dejansko plačal več kot to neresnično navaja tožnik in se pri tem sklicuje na določbo 4. točke 13. člena najemne pogodbe z dne 16. 6. 2016. Morebitna kršitev določb 7. in 8. člena najemne pogodbe ter 6. točke prvega odstavka 94. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) še ne pomeni upravičenja tožnika za odpoved najemne pogodbe po že navedeni določbi 4. točke 13. člena najemne pogodbe z dne 16. 6. 2016, kjer je izrecno opredeljeno, da takšno upravičenje nastopi šele, če najemnik v roku 60 dni od prejema računa ne plača najemnine in stroškov. Sodba pa ne opravi preizkusa glede dejstev delnega plačila po blagajniških prejemkih z dne 5. 11. 2019, 20. 11. 2019, 25. 11. 2019 in 20. 12. 2019 s katerimi je toženec dokazoval delno plačilo dolgovane najemnine in stroškov, in sicer v skupnem znesku 900,00 EUR. Tožnik je tako že v tožbi zamolčal ta delna plačila v znesku 900,00 EUR. Razen tega so bila zamolčana tudi plačila, ki jih je toženec opravil v času od vložitve odgovora na tožbo do pripravljalne vloge tožnika z dne 14. 8. 2020, saj je v tem času plačal še skupaj 730,00 EUR, kot to izhaja iz blagajniških prejemkov z dne 20. 5. 2020, 3. 6. 2020, 21. 1. 2020 in 20. 5. 2020, 19. 6. 2020, 19. 6. 2020 in 17. 7. 2020. Do izpodbijane sodbe dne 1. 9. 2020 je toženec plačal še znesek 100,00 EUR z dne 21. 8. 2020. Na dan 13. 11. 2020 tako toženec tožniku ni dolžan ničesar več, zato je očitno, da krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe najmanj v času sojenja ne obstaja več. V nadaljevanju v pritožbi navaja in zatrjuje, da nikoli ni prejel pisnega opomina v smislu tretjega in četrtega odstavka 103. člena SZ-1, saj je očitno, da mu pisni opomin datiran z dne 17. 6. 2019 ni bil vročen, kot to izhaja iz poštne povratnice z dne 29. 10. 2019. Navja tudi, da bi tožniku moralo biti znano, da gre v obravnavani zadevi za primer iz prvega odstavka 104. člena SZ-1, na kar se je toženec kot pravni laik v odgovoru na tožbo tudi smiselno skliceval, namreč, da je izgubil zaposlitev ter da je oddal vlogo za enkratno socialno pomoč in subvencijo najemnine. Glede na to, da iz 3. člena najemne pogodbe izhaja, da poleg toženca stanovanje uporabljata še dva njegova otroka A. A. in B. B., pa je glede slednje tožniku dobro znano, da že več kot leto dni ne živi v tem stanovanju, saj je imenovana najemnica stanovanje na naslovu G. ulica v M., katerega lastnik in najemodajalec je prav tako tožnik. Toženec poudarja, da je pljučni bolnik in že vrsto let boleha za boleznijo pljučna arterijska hipertenzija in zato v zadnjem obdobju od zaostrovanja razmer zaradi koronavirusa praktično od meseca marca 2020 sploh ne zapušča doma, zato se niti na dan razpisanega naroka 1. 9. 2020 naroka ni udeležil, res pa je, da o tem ni obvestil sodišča, saj mu kot pravnemu laiku to ni bilo znano. V zadnjem delu pritožbe pa toženec poudarja, da odločitev sodišča pomeni nesorazmeren ukrep in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 619/17 in očita sodišču prve stopnje, da je v njem zapisana stališča v celoti spregledalo. Tožnik tožencu ni ponudil drugega stanovanja oz. bivalne enote, kar bi lahko, zato ni storil vsega kar bi moral. Sklicuje se tudi na zadevo Mazari v. Italija z dne 4. 5. 1999 ter poudarja, da gre v obravnavani zadevi tudi za poseg v pravico do spoštovanja doma, ki je varovana z 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Ker ni bil izvršen test sorazmernosti je sodba v tem delu pomanjkljiva, gre za odklon od ustavno sodne prakse in s tem kršitev 78. člena Ustave RS in zmotne uporabe materialnega prava. Toženec zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne skupaj s stroškovno posledico in priglašenimi stroški pritožbenega postopka.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo odgovoril na pritožbene navedbe toženca in podrobneje pojasnil procesna ravnanja, tako v zvezi z pošiljanjem opomina kot v zvezi z višino dolga iz naslova najemnine in stroškov ter glede upoštevanja delnih plačil toženca. Poudarja tudi, da je pomembno ali so razlogi za odpoved najemne pogodbe obstajali v času vložitve tožbe in ne pozneje, zato je zgrešeno sklicevanje toženca na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1172/2006 z dne 8. 3. 2006. Nadalje pojasnjuje razlago prvega odstavka 104. člena SZ-1 in navaja razloge zaradi katerih meni, da so navedbe toženca irelevantne, prav tako glede razlag ostalih določil SZ-1 ali ZPP, kot tudi glede očitanih postopkovnih kršitev v zvezi z neizvedbo dokazov ter razlogov o neudeležbi toženca na naroku dne 1. 9. 2020. Poudarja tudi, da glede na trditve toženca, da je pridobitno nesposoben, v celoti odvisen od socialnih prejemkov države, da nima sposobnosti najetja profitnega stanovanja, še manj pa njenega nakupa, bi moral, upoštevaje tudi dejstvo, da se je zmanjšalo število družinskih članov, ki živijo v stanovanju, sam zaprositi tožnico za manjše stanovanje, pa tega ni storil. Tožnik navaja tudi razloge, zakaj je po njegovem nesprejemljiva trditev, da je sodišče v celoti spregledalo odločbo Ustavnega sodišča Up 619/17. Po mnenju tožnika namreč niso podane bistveno enake okoliščine konkretnega primera iz citirane odločbe Ustavnega sodišča. Pri tem poudarja še, da se zaveda, da marsikateri od najemnikov zelo težko izpolnjuje obveznosti plačevanja najemnine in stroškov, vendar niti Ustava in tudi EKČP ne dajeta pravice do zagotovitve doma. Ustava v 78. členu državi nalaga dolžnost, da z ustreznimi ukrepi ustvarja možnosti za pridobitev primernega stanovanja. Tožencu je bilo dano v najem stanovanje katerega najemnina je bistveno nižja od tržne najemnine. Navaja tudi, da je tožencu bila subvencionirana najemnina in se navajajo časovna obdobja in višine te subvencije, kot tudi to da je toženec prejemal izredno denarno pomoč. Skupno je od leta 2016 toženec prejel iz naslova socialne pomoči znesek 4.793,83 EUR. Tožnik zato predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Iz citirane določbe izhaja, da mora sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje iz vidika pravilne uporabe materialnega prava. Ta je zamejena (odvisna) s pravočasnimi trditvami strank (razpravno načelo je dolžnost strank in ne sodišč, čeprav je res, da je trdota takšnega stališča omiljena s procesnim aktivizmom sodišč) o odločilnih dejstvih in njihovim uspešnim dokazovanjem (povezanost trditvenega in dokaznega bremena), pri čemer je materialnopravni preizkus sodišča druge stopnje vezan tudi na tista pravočasno zatrjevana dejstva strank, ki se sodišču prve stopnje niso zdela pravno odločilna. Ta preizkus morajo sodišča opraviti z vidika vseh možnih pravnih podlag in pri tem uporabiti v sodni praksi (standard „ustaljene sodne prakse“) in teoriji izdelane razlagalne (interpretacijske) smernice (jezikovna, teleološka, zgodovinska, sistematična, primerjalna razlaga ipd.). Postopka ugotavljanja odločilnih dejstev (konkreten dejanski stan) ter uporabe materialnega prava (zakonski dejanski stan) se sicer vzajemno prepletata, vendar je izhodišče razlage materialnega prava in posledično tudi izreka pravne posledice, pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o odločilnih dejstvih.

7V skladu s 125. členom Ustave RS smo sodniki, pri opravljanju sodniške funkcije, vezani na Ustavo in zakon. Vezanost na Ustavo predvsem pomeni, da morajo sodišča v postopkih imeti ves čas pred očmi določbe o človekovih pravicah in o temeljnih svoboščinah in morajo razlagati zakone tako, da so v skladu s temi ustavnimi pravicami. Ker pa so, v skladu s tretjim odst. 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, odločbe Ustavnega sodišča obvezne, morajo sodišča pri odločanju praviloma upoštevati tudi razlago, kot izhaja iz teh odločb; zgolj izjemoma, če navedejo prepričljive razloge za odstop, je slednji lahko dopusten (skladen s kakšno določbo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah)¹. Zaradi zavezujoče razlage ima odločitev naravo precedensa in učinke erga omnes, zato takšna odločitev zavezuje tudi sodišča pri odločanju v konkretnih sodnih postopkih. Takšen učinek pa nima celotna odločba Ustavnega sodišča temveč ob izreku predvsem tisti razlogi in stališča, ki tvorijo »vsebinsko avtoritativen element […] tisto pravno stališče, ki predstavlja »bistveni«, »odločilni« korak na argumentativni poti […] osrednje pomensko jedro […]vsebinsko relevantna tvarina […] tako imenovani ratio decidendi.«². Vendar je takšen učinek uporabe metode sklepanja po analogiji (gre za primerjavo dveh premis) dopusten le, če gre za bistveno podobne primere, torej primerjavo, ki mora upoštevati „vse pravne in dejanske okoliščine, ki so bile pomembne za presojo v konkretni ustavnopravni zadevi“ in jih primerjati z obravnavanim primerom³.

8Sodišče druge stopnje pritrjuje navedbam toženca v pritožbi, da razlaga sodišča prve stopnje ne upošteva precedenčnih učinkov odločbe Ustavnega sodišča Up-619/17 z dne 14. 2. 2019. Iz razlogov (obrazložitve) sodbe sodišča prve stopnje nedvomno izhaja, da je bila ta odločba prezrta. V tej odločbi Ustavno sodišče ugotavlja, da čeprav najemodajalec odpove pogodbo „skladno z zakonom“, takšno ravnanje samo po sebi ne zadošča. Ker gre v takšnih postopkih za pravico do doma, ki jo varuje tako 8. člen EKČP, kot tudi prvi odst. 36. člena Ustave RS, na drugi strani pa za varstvo premoženjskih interesov (lastninske pravice) najemodajalca, je potrebno „še posebej skrbno tehtanje sorazmernosti posega“ (tč. 10. obrazložitve). Ustavnoskladna razlaga zato terja od sodišča, da pri vrednotenju uporabi metodološke prvine (kriterije) t.i. strogega testa sorazmernosti (tretji odst. 15. člena, v zvezi z 2. členom Ustave RS). V obravnavanem primeru sta predvsem pomembna kriterija nujnosti (potrebnosti) in sorazmernosti v ožjem smislu (proporcionalnosti)⁴.

9V tem postopku je sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec „brezposeln in prejema denarno socialno pomoč“; da so potekali ustni dogovori o obročnem plačilu dolga in da je svoj dolg delno poravnal (tč. 6. obrazložitve). Še posebej pa se je ukvarjalo z vprašanjem, ali obstajajo „izjemne okoliščine“, zaradi katerih tožencu – najemniku neprofitnega stanovanja - ni mogoče odpovedati najemne pogodbe (1. odst. 104. člena SZ-1⁵). V tem delu je kot edino okoliščino navedlo izgubo zaposlitve toženca in ugotovilo, da to dejstvo sicer sodi v pravni pojem „izjemnih okoliščin“:“...vendar le, če najemnik v 30 dneh po nastanku te okoliščine sproži ustrezne postopke in v istem roku o tem obvesti tudi lastnika stanovanja. Ker toženec zgolj navaja, da je oddal vlogo za enkratno socialno pomoč in subvencijo najemnine, pri tem pa niti ne zatrjuje, da je vlogo oddal v zakonsko določenem roku 30 dni......“, zato toženec teh pogojev ni izpolnil (citirano in povzeto iz 8. tč. obrazložitve).

10Sodišče druge stopnje pritrjuje navedbam toženca v pritožbi, da so v tem postopku odločilne tako okoliščine, ki se nanašajo na odplačilo dolga (plačila izvršena tudi med postopkom, ustni dogovor o obročnem plačilu dolga), njegove osebne okoliščine (izguba zaposlitve), ravnanja povezana s pridobivanjem finančnih sredstev (oddaja vloge za enkratno socialno pomoč in subvencijo najemnine), spremembe okoliščin v zvezi s stanovanjem (večletno bivanje v stanovanju, zmanjšanje števila najemnikov) in bi jih moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri razlagi materialnega prava. Ozke, jezikovne meje pomena prvega odst. 104. člena SZ-1, predvsem pravnega standarda „izjemne okoliščine“, je potrebno razlagati (vrednotiti) razširjeno, upoštevaje upravičenja, ki sodijo v pravico do doma, ki je v zvezi z neprofitnimi stanovanji še posebej prežeta z elementi socialne varnosti.

11V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tem zahtevam vrednotenja ni zadostilo in ni upoštevalo bistvenih (precedenčnih) razlogov iz citirane odločbe Ustavnega sodišča. V njej je poudarjena razlaga, da se v pravdnem postopku lahko upošteva stanje do trenutka zaključka glavne obravnave (tč. 14. obrazložitve, glej op. 23.) in ta razlaga je bila sprejeta prav v zvezi z vprašanjem poplačila dolgov, nastalih v zvezi z uporabo stanovanja. Čeprav je res, da se tožbeni zahtevek ne glasi na plačilo, pa je prav dolg bistvena okoliščina za ugoditev zahtevku, saj gre za krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe (4. tč. prvega odst. 103. člena SZ-1). Prizadevanja najemnika za plačilo dolga, četudi z zamudo, so zato pomembna okoliščina, ki jo je potrebno ustrezno ovrednotiti. In v tem tehtanju med upravičenji obeh strank – prejem denarja, četudi z zamudo ne eni ter izguba doma na drugi strani, je praviloma potrebno presoditi v korist slednjega; najemniki neprofitnih stanovanj namreč spadajo v kategorijo ranljivih socialnih skupin, katerim mora biti namenjena še posebna skrb. Takšne osebe praviloma, če izgubijo pravico do doma, ostanejo v sistemu socialnega varstva in jim je dom (prebivališče) znova potrebno zagotoviti. Prav v navezavi s takšnim vrednotenjem je zato pomembna tudi okoliščina, da se je zmanjšalo število oseb, ki živijo v najemnem stanovanju, kar navaja tudi tožnik v odgovoru na pritožbo, saj to lahko pomeni tudi, da se tožencu dodeli manjše stanovanje⁶, ta možnost pa ni bila izkoriščena⁷.

12Sodišče prve stopnje je v zvezi z razlogi, citiranimi v tč. 9. obrazložitve tega sklepa, prezrlo tudi, da je toženec v odgovoru na tožbo, v zvezi s trditvijo, da je vložil vlogo „za enkratno socialno pomoč ter subvencijo najemnine na Center za socialno delo in enake možnosti M.“ nato še zapisal:“Vendar pa odločb na omenjene vloge še nisem prejel.“. Res je, da o tem ni predložil nobenih dokazil, vendar takšno procesno ravnanje ne pomeni, da je to dejstvo potrebno oceniti njemu v breme. Tožnik namreč v zvezi s to trditvijo ni navedel ničesar, kar bi lahko pomenilo tudi, da je to dejstvo nesporno in ga ni potrebno dokazovati (drugi odst. 214. člena ZPP)⁸. Iz citiranih razlogov izhaja tudi, da je edina okoliščina, ki sodi med izjemne, izguba zaposlitve; a ker ni navedeno, kdaj je ta okoliščina nastopila, tudi ni jasno, od kdaj teče 30 dnevni rok. Tudi sicer bi moralo biti vrednotenje v citirani določbi opredeljenega roka:“...najkasneje v roku 30 dni po nastanku okoliščin....“ relativizirano. Najprej zato, ker so naslovniki takšnih ravnanj praviloma ljudje s slabim socialnim statusom in prava nevešče osebe, pa tudi zato, ker bi težko lahko prepričljivo utemeljili, da je pravna narava tega roka prekluzivna.

13Sodišče druge stopnje zato pritrjuje pritožbi toženca in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, v tej posledici pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. V zgornjo premiso sklepanja (odločanja) bi moralo vključiti tudi prvine (kriterije) presoje nujnosti in sorazmernosti izrečene pravne posledice, ki za toženca pomeni hud poseg v njegovo pravico do spoštovanja doma. Takšna presoja pa zahteva tudi ugotavljanje širšega nabora odločilnih dejstev, pa tudi njihovo drugačno dokazno oceno. Razveljavitev sodbe bo sodišču prve stopnje to tudi omogočilo. Sodišče prve stopnje bo namreč moralo ponoviti dokazni postopek in bo tako lahko vanj vključilo tudi tista odločilna dejstva, ki sta jih obe stranki razkrili šele v pritožbenem postopku, če bo ocenilo, da so izpolnjene zakonske predpostavke (drugi odst. 362. člena ZPP).

14Sodišče druge stopnje ugotovljene kršitve ne sme odpraviti samo. Razširjen materialnopravni pristop (razlaga) in posledično ugotavljanje širšega nabora odločilnih dejstev namreč pomeni, da bi sodišče druge stopnje moralo oblikovati v celoti in prvič ugotoviti celoten konkretni dejanski stan, oblikovati celoten abstraktni dejanski stan in opraviti subsumpcijo. Zaradi učinkov pravnomočnosti bi torej bila odločitev sprejeta samo na eni stopnji sojenja, kar bi pomenilo kršitev pravice do pritožbe tisti izmed strank, ki v postopku ne bi uspela⁹. V tem postopku tudi ni v ničemer ogrožena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člena ZPP).

15Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odst. 165. člena ZPP).

¹ Nerad, S., Ustavna pritožba: precedenčni učinki odločb Ustavnega sodišča, KURS 2011, komentar k 161. členu.
² Štajnpihler, T., Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 121–161.
³ Glej podrobneje v Up-545/11, Up-544/11 z dne 7.6.2012, tč. 13. obrazložitve.
⁴ „Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: (1) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči; (2) ali je poseg sploh nujen (potreben) za dosego zasledovanega cilja; (3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti).“ citirano iz tč. 16. odločbe Ustavnega sodišča U-I-164/09 z dne 4. 2. 2010.
⁵ „Najemniku neprofitnega stanovanja ni mogoče odpovedati najemne pogodbe, če zaradi izjemnih okoliščin, v katerih se je znašel sam in osebe, ki poleg njega uporabljajo stanovanje in katerih ni mogel predvideti oziroma nanje ni mogel in ne more vplivati (smrt v družini, izguba zaposlitve, težja bolezen, elementarne nesreče in podobno), ni zmogel poravnati najemnine in drugih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine v celoti ter je najkasneje v 30 dneh po nastanku okoliščin sprožil postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja in v tem roku o tem obvestil lastnika stanovanja.“
⁶ Ta okoliščina je še posebej poudarjena v citirani odločbi Ustavnega sodišča (tč. 13. obrazložitve).
⁷ Stališče iz odgovora na pritožbo, ki prelaga odgovornost glede nevložitve prošnje za dodelitev stanovanja zgolj na toženca, je po oceni sodišča druge stopnje neprimerno ne zgolj v sociološkem smislu (pomanjkanje empatije do ranljivih oseb, aktivno ravnanje pri reševanju njihovih težav) temveč tudi v pravnem. Četrti odst. 104. čl. SZ-1 dovolj jasno opredeljuje tovrstno dolžnostno ravnanje najemodajalcev.
⁸ Šele v odgovoru na pritožbo se je tožnik opredelil do teh navedb in tudi priložil listinsko dokazilo (A16).
⁹ Npr. tč. 6. obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-455/13 z dne 25. 9. 2014.