VDSS Sodba Pdp 42/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se kot nezakonita odpravita sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, generalnega direktorja policije, št.: ... z dne 5. 12. 2018 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. ... z dne 24. 1. 2019; da naj se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženki po pogodbi o zaposlitvi in pripadajočih aneksih ni prenehalo in je v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami iz dela in po delu; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter ga za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 6. 3. 2019 dalje, prijaviti v socialna zavarovanja; da mu je toženka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo v višini 1.844,22 EUR in mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do izplačila; da je toženka dolžna tožniku za ves čas prepovedi opravljanja dela, ko je prejemal nadomestilo plače, obračunati bruto plačo v višini 1.844,22 EUR in mu izplačati razliko do neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do izplačila. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe (za obdobja morebitne brezposelnosti tožnika), ga za ta čas prijaviti v socialna zavarovanja in mu za čas do pravnomočnosti sodbe obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.844,22 EUR ter mu izplačati preostale neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; ter da mu je dolžna izplačati odškodnino v višini 10 mesečnih bruto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2019 do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je sodišče napačno ugotovilo pravočasnost izredne odpovedi. Sodišče je kot datum, kdaj je toženka ugotovila razlog za odpoved, napačno štelo datum 19. 11. 2018. Toženka je že 2. 11. 2018 razpolagala s podatkom, da je tožnik za A.A. obdeloval podatke, kot izhaja iz dopisa SGDP z dne 2. 11. 2018. Takrat je delodajalec vedel za sum storitve kaznivega dejanja in je začel teči 30-dnevni rok za podajo odpovedi. Sklicuje se na sodbo Pd 129/2019 - da toženka z zadevo ni bila seznanjena šele s prejemom ovadbe, ampak že ob prejemu pošte v SGDP. Sklicuje se tudi na primer VIII Ips 337/2017. Ni možno s posebnim notranje varnostnim postopkom podaljševati roka za odpoved. Toženka se l9. 11. 2018 ni seznanila z novimi, konkretnejšimi ugotovitvami za odpoved. Sodišče ni upoštevalo sodne prakse, zato gre za kršitev enakega varstva pravic. Sodba je v tem delu pomanjkljiva, ne da se je preizkusiti, razlogi sodbe so v nasprotju z vsebino listin v spisu. Bistvena kršitev postopka je podana tudi glede odločitve sodišča, da ne pridobi dokumentacije glede korespondence med generalno direktorico in direktorjem PU B. glede izrečenega opomina. Tožnik ne more vedeti, kaj točno je bilo v navedeni komunikaciji. Zato je predlagal, da se listine pridobijo. Ko sodišče ni pribavilo listin, je kršilo določila postopka in mu onemogočilo dokazovati, da je bil ukrep že izrečen, posledično pa ni podlage za strožji ukrep. Sodišče se ni opredelilo do pravil o edicijski dolžnosti. Razlogi sodbe so v nasprotju s sklepom o zavrženju ovadbe z dne 15. 11. 2018, saj v tožnikovem ravnanju ni znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali kakšnega drugega kaznivega dejanja. Izostala je ocena te listine. Ni se upoštevalo izpovedi C.C., da je bila tožniku izrečena globa za prekršek, zaradi česar ni mogel biti kaznovan za kaznivo dejanje. Morebitna prekrškovna kaznovanost ne vpliva na presojo, ali so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja. Listine ni možno razvrednotiti z izpovedbo priče. Tožnikovo dejanje je bilo zgolj prekršek, kot izhaja iz odločbe informacijskega pooblaščenca. Tudi do te listine se sodišče ni opredelilo. Zato sodbe ni možno preizkusiti, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Dokazano je, da tožnik ni želel naklepno škodovati A.A.. Za naklepno škodovanje niso predloženi nobeni dokazi. Sodišče se ni opredelilo do zavrženja ovadbe zaradi kaznivega dejanja zoper D.D.. Posledično tožniku ni možno očitati naklepa. Očitana kršitev je lahko le lažja, ne hujša. Sodišče se do navedb v zvezi s tem ni opredelilo in je pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Odločitev je pristranska, saj je sodišče navedlo, da je upoštevalo izjavo C.C., ki ob podaji odpovedi sploh ni bil predstojnik toženke. Treba bi ovrednotiti dejstvo, da je A.A. umaknil predloge in so kazenski postopki zaključeni. Sodišče je odločalo mimo trditvene podlage. Institut izredne odpovedi je treba tolmačiti restriktivno. Toženka sama je nakazala, da bi tožnik z delom lahko nadaljeval, saj mu je delo odrejela še več tednov po tem, ko je vedela za kršitev. O tem je dokazna ocena izostala, sodbe ni možno preizkusiti. Toženka ni predložila nobenega dokaza in ni navedla, zakaj delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati. Bil je dober delavec. Izostala je tudi dokazna ocena članka glede različnega presojanja kršitev sodelavcev. Ukrep je prestrog, nesorazmeren. Tudi glede tega sodbe ni možno preizkusiti. Iz nje izhaja dvom v objektivnost in nepristranskost sodišča, kršen je 23. člen Ustave RS.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Pritožba na več mestih uveljavlja, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ta kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, kar pa ne drži. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki tudi ni odločalo mimo navedb strank in torej ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba povzema več tožnikovih navedb, glede katerih neutemeljeno uveljavlja, da jih je sodišče spregledalo. Sodišče se namreč ni dolžno opredeliti do vsake strankine navedbe, ampak le do (najbolj) relevantnih navedb. To so tiste, iz katerih, ob pravilni uporabi materialnega prava, razbere zatrjevanje odločilnih dejstev, katerih obstoj preveri v dokaznem postopku ter jih nato v sodbi še dokazno oceni. Sodišče prve stopnje je tudi glede tega postopalo pravilno. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek protispisnosti (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki pa se, tako kot prej navedeni postopkovni kršitvi, prekriva z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve te sodbe, prav tako ni podan.

7Sodišče je pravilno ugotovilo zakonitost izredne odpovedi (sklep toženke z dne 5. 12. 2018 in sklep z dne 24. 1. 2019), podane iz razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker je tožnik 4. 10. 2018 v računalniški zbirki podatkov preveril lastništvo avtomobila reg. št. ... in osebne podatke lastnika avtomobila A.A., ter o tem posredoval po SMS sporočilu D.D. na telefonsko številko ..., kot protiuslugo za posojenih 450,00 EUR.

8Sodišče je takšen dejanski razlog odpovedi ugotovilo kot nesporen med strankama in tožnik tudi v pritožbi tej ugotovitvi, ki vsebuje odločilna dejstva za presojo odpovednega razloga, ne nasprotuje. V pritožbi glede kvalifikacije po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 uveljavlja predvsem to, da kršitev ne vsebuje znakov kaznivega dejanja. Glede kvalifikacije po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR1 pa, da ni šlo za hujšo in tudi ne naklepno kršitev. Večji del pritožbe pa se nanaša na to, da je bila odpoved podana prepozno, s čimer pa se pritožbeno sodišče prav tako ne strinja.

9Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora stranka izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, lahko stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje objektivnega, ampak le subjektivnega roka za podajo odpovedi.

10Iz judikata VIII Ips 334/2017, na katerega se sklicuje pritožba, ustrezno pa ga je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, jasno izhaja, da je za presojo pravočasnosti izredne odpovedi odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije in ne npr., kdaj je bila obveščena Policijska uprava. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem so pravilne. Rok za izredno odpoved prične teči, ko delodajalec ugotovi odpovedni razlog. V organu državne uprave po prvem odstavku 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) pravice in dolžnosti delodajalca izvršuje predstojnik. Po Zakonu o Policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98 in nasl.) je Policija organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve (1. člen ZPol), vodi pa jo generalni direktor (5. člen ZPol), ki vodi tudi delo generalne policijske uprave (GPU). Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe. Ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav in policijskih postaj, temveč kdaj se je seznani predstojnik policije (VIII Ips 283/2017).

11Sodišče je iz dopisa Službe generalnega direktorja policije (SGDP) z dne 20. 11. 2018 razbralo, da je bila predstojnica seznanjena s predlogom Policijske uprave (PU) B. za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 19. 11. 2018 in je soglašala, da se ukrep izvede ter da se tožniku za čas trajanja postopka tudi prepove opravljanja dela. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče kot datum, ko je toženka ugotovila razlog za odpoved, napačno upoštevalo 19. 11. 2018, namesto 2. 11. 2018. Vztraja, da je toženka že 2. 11. 2018 razpolagala s podatkom, da je tožnik za A.A. obdeloval podatke (pri čemer se sklicuje na dopis SGDP z dne 2. 11. 2018), da je torej že takrat vedela za sum storitve kaznivega dejanja oziroma, da je že takrat začel teči 30-dnevni rok za podajo odpovedi, zaradi česar je izredna odpoved z dne 5. 12. 2018 prepozna, kar ne drži.

12Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je informacijski pooblaščenec 23. 10. 2018 izdal zahtevo za posredovanje podatkov, in sicer za preveritev zakonitosti obdelav podatkov za A.A. za obdobje od 4. 10. 2018 do 5. 10. 2018. Služba generalnega direktorja policije, GPU, je zato 2. 11. 2018 na PU B. poslala zaprosilo za preveritev obdelav podatkov. Dne 6. 11. 2018 je PU B. sestavila uradni zaznamek, da je tožnik povedal, da se je z imetnikom telefonske številke ... spoznal preko spleta in si od njega izposodil 450,00 EUR, nakar je od njega prejel SMS sporočilo z registrsko številko vozila, ki naj jo preveri, kar je storil in navedenemu posredoval podatke o imenu, priimku in rojstnih podatkih lastnika vozila. PU B. je zato 6. 11. 2018 zoper tožnika vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 143. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). Dne 9. 11. 2018 so uslužbenci Službe direktorja PU E. opravili razgovor tudi s A.A., policistom Policijske postaje F., in ugotovili, da je imel 4. 10. 2018 v E. spor, povezan z avtomobilsko vožnjo. Listina z dne 2. 11. 2018 ni takšne vsebine, da bi se nanjo vezal začetek teka roka za podajo odpovedi. Za vprašanje pravočasnosti odpovedi z dne 5. 12. 2018 ni v ničemer pomembna podaja kazenske ovadbe 6. 11. 2018. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe o podaljševanju roka s posebnim notranje varnostnim postopkom. Glede na povzete okoliščine je sodišče ustrezno upoštevalo sodno prakso, tako da tudi ni utemeljen očitek kršitve enakega varstva pravic. Prav tako ne drži, da je obrazložitev sodbe glede vprašanja pravočasnosti odpovedi protispisna ter tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti.

13Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije s sklepom z dne 15. 11. 2018 zavrglo kazensko ovadbo PU B., ker je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. To, da sodišče prve stopnje na podlagi navedenega ni zaključilo, da ne obstoji odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne pomeni, da so razlogi sodbe v nasprotju s sklepom o zavrženju ovadbe, kot napačno meni pritožba. Tudi ni res, da je izostala dokazna ocena te listine. To, da sodišče ni sledilo tožnikovim navedbam v zvezi s to listino, še ne predstavlja postopkovne kršitve ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Nepomembna je pritožbena navedba, da bi treba upoštevati izpoved priče C.C. glede tožniku izrečene globe za prekršek, zaradi česar da ni mogel biti kaznovan za kaznivo dejanje. Kot namreč pritožba sama pravilno navaja, morebitna prekrškovna kaznovanost ne vpliva na presojo, ali so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja. Sodišče je, v nasprotju s pritožbenimi očitki, upoštevalo tudi, da je informacijski pooblaščenec 19. 11. 2018 tožniku izdal pisno obvestilo o prekršku in poziv za izjasnitev zaradi suma storitve prekrška po določilih Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 94/2007 in nasl.). Pravilno pa sodišče temu dejstvu ni dalo posebnega pomena pri presoji odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

14Tožnik navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z njegovim predlogom, naj se dostavi dokumentacija glede korespondence med generalno direktorico in direktorjem PU B. v zvezi s tožnikovo trditvijo, da mu je bil že izrečen opomin. Poudarja, da mu ni moglo biti znano, kaj točno je bilo v korespondenci, zaradi česar je predlagal njeno pridobitev. S tem naj bi dokazal, da mu je bil v zvezi z isto kršitvijo izrečen milejši ukrep, kar bi kazalo na nezakonitost strožjega ukrepa. Načeloma je takšno stališče pravilno, vendar pa v opisanem ni zadostne podlage za raziskovanje in sklepanje o tem, da je bil tožniku res izrečen disciplinski ukrep opomin. Tudi če bi obstajala kakršnakoli korespondenca o (predvidenem) disciplinskem postopku, to ne bi imelo večje teže kot dejstvo, da tožnik ne razpolaga z nobenim dokazom o uvedenem, kaj šele o zaključenem disciplinskem postopku. Prav tako ni res, da se sodišče ni opredelilo do edicijske dolžnosti. Pojasnilo je, da je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, saj dejstva, ki naj bi se s temi dokazi dokazovala, niso odločilna, zaradi česar je zavrnilo tudi dokazni predlog tožnika po pribavi listin, s katerimi naj bi razpolagala le toženka. Zato ni podana smiselno uveljavljana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča, da je podan odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v zvezi z drugim odstavkom (da se kaznuje, kdor vdre ali nepooblaščeno vstopi v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšen osebni podatek) in sedmim odstavkom (da se strožje kaznuje, če stori dejanje iz prejšnjih odstavkov uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic) 143. člena KZ-1. Predvsem pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi glede kvalifikacije po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožba neutemeljeno navaja, da je očitano kršitev možno šteti zgolj kot lažjo, ne kot težjo kršitev delovne obveznost. Sodna praksa je do tovrstnih kršitev, ko delavec izrabi možnost službenega vpogleda v podatke za zasebne namene, stroga (npr. VIII Ips 28/2020, Pdp 205/2019). Teža te kršitve je v zlorabi podatkov, ki so sicer potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti. Sodišče prve stopnje je ob tem pojasnilo, da je ravnanje tožnika v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1, 93. členom ZJU, v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi, Pravili policije z dne 21. 10. 2013, 6. členom Kodeksa policijske etike ter Kodeksom etike javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Sledilo je toženki, da gre za najhujšo zlorabo poklica policista, ne pa tožniku, da je šlo kvečjemu za lažjo kršitev delovnih obveznosti. Kot že omenjeno, tožnik kršitve ne zanika, zgolj zmanjšuje njen pomen. Zato je presoja o tem, ali gre za hujšo ali lažjo kršitev, predvsem pravno, ne dejansko vprašanje, posledično ne more biti utemeljen očitek o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju.

16Sodišče prve stopnje je sicer natančnejšo obrazložitev glede naklepa podalo le v zvezi s kvalifikacijo kršitve po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar pomeni, da je (direktni) naklep vezalo na kazenskopravno opredelitev, vseeno pa je obrazložitev sodišča uporabljiva tudi v zvezi z ugotavljanjem naklepa po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sploh pa je tožnik očitano kršitev priznal. Tudi ni npr. uveljavljal, da bi bila kršitev storjena le s stopnjo navadne malomarnosti. Nenazadnje gre za takšno naravo kršitve (zloraba podatkov v posledici nedopustnega vpogleda), ki je niti ni mogoče izvršiti drugače kot naklepno. Za presojo naklepa tudi niso relevantne pritožbene navedbe, da tožnik ni želel naklepno škodovati A.A.. Prav tako ni pomemben očitek, da se sodišče ni opredelilo do zavrženja ovadbe zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja zoper D.D., saj to ni odločilno dejstvo za raziskovanje utemeljenosti odpovednega razloga.

17Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo tudi, zakaj je toženka v tožnikovem primeru utemeljeno uporabila najstrožjo sankcijo za kršitev delovnih obveznosti - izredno odpoved, ki odraža nujnost takojšnjega prenehanja delovnega razmerja, tj. brez odpovednega roka. To se po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 presoja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank. Prvi pogoj je stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve. Drugi pogoj je osebnega značaja in se presoja predvsem glede na to, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja in podobno.

18Četudi sodišče v točkah od 25 do 33 obrazložitve, v katerih je obširno navedlo, zakaj je izredna odpoved ustrezen ukrep, ni izrecno omenilo članka, ki ga omenja pritožba - glede različnega presojanja kršitev sodelavcev, pa je sodišče (ob sklicevanju na zadevo VIII Ips 179/2016) vendarle jasno poudarilo, da ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se tožnik na neenako obravnavo ne more sklicevati, če so drugi delavci na podoben ali enak način kršili svoje obveznosti, pa je toženka zoper njih ukrepala mileje.

19Tudi ne drži pritožbena navedba, da je toženka sama nakazala, da bi tožnik lahko nadaljeval z delom pri njej, češ da mu je šele 22. 11. 2018 (ko mu je izdala obvestilo o uvedbi postopka odpovedi in ga povabila na zagovor) prepovedala opravljanje dela za čas trajanja postopka odpovedi. Sodišče je pri tem upoštevalo izpoved priče C.C., da je običajna praksa, da se pred vsakim suspenzom do tega najprej opredeli SGDP, nato se seznani ožji kolegij generalnega direktorja policije in šele potem se suspenz izvede, dokumente pa pripravlja kadrovska služba MNZ, kar vse terja svoj čas.

20Sodišče je sledilo toženki, da je tožnik s svojim ravnanjem prekršil osnovne norme in vrednostne standarde Policije, ki so podlaga za uspešno in učinkovito izvajanje nalog, njegovo ravnanje pa poleg resnega dvoma v zanesljivost, izkazuje tudi korupcijsko tveganje, zato je vprašljiva tudi njegova integriteta. Sporno ravnanje predstavlja bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega posameznika, še toliko bolj od policistov. Za Policijo takšna dejanja predstavljajo najhujšo obliko zlorabe poklica policista, saj so popolnoma neetična in nedopustna, ogroženo je poslanstvo Policije. Kot policist z večletnimi izkušnjami bi se tožnik moral zavedati, kako je dolžan ravnati. Policisti skrbijo za red in zakonitost, zato morajo spoštovati pravila. Ker je bilo tožnikovo ravnanje v nasprotju z nalogami, ki bi jih kot policist moral opravljati, bi njegova nadaljnja prisotnost na delovnem mestu škodovala interesom službe. Šlo je za slab zgled drugim policistom. Zaradi navedenega se je sodišče utemeljeno strinjalo s toženko, da je izgubila zaupanje v tožnika. Pri tem se je oprlo tudi na izpovedi prič C.C. in G.G..

21Ni podlage za pritrditev pritožbi, da je bilo sodišče prve stopnje v nasprotju s 23. členom Ustave RS neobjektivno in pristransko.

22Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23Vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožnik zaradi neuspeha s pritožbo (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), toženka pa zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).