93. člen ZJU-UPB3

Tožnik dela dne 2. 2., 26. 2. in 29. 2. 2024 v očitanem časovnem obdobju ni opravljal skladno z razporedom dela, s čimer je kršil svojo osnovno delovno obveznost po pogodbi o zaposlitvi, kar že samo po sebi predstavlja hujšo kršitev. Toženka je bila dolžna zagotavljati izvajanje redarske službe v določenem obsegu v okviru treh občin, kar je zagotavljala z ustreznim razporedom dela vseh redarjev. Zaradi tožnikovega neupoštevanja razporedov dela, je toženka kršila svoje obveznosti po dogovoru. Prav tako opustitev vnosa podatkov o obravnavanih prekrških v aplikacijo vpliva na transparentnost opravljanja redarske službe, saj se lahko pojavijo obtožbe o nepravilnem ravnanju, onemogoči se posredovanje podatkov, potrebnih za plačilo kršiteljem, prejetih plačil ni mogoče knjižiti, za isti prekršek se lahko dvakrat izda plačilni nalog. Navedene ugotovitve zadoščajo za zaključek, da gre za hujše kršitve delovnih obveznosti.

Za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1.

V delo tožnice, ki je v informacijski sistem vnašala lažne podatke, je toženka izgubila zaupanje do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja z njo ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka.

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.

Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso1 je stališče sodišča prve stopnje, da je za tek roka za podajo izredne odpovedi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj se je z razlogom za izredno odpoved tožniku (z vsemi bistvenimi elementi kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve) seznanil generalni direktor policije, ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave (GPU), in ne tožnikovi nadrejeni v njegovi matični policijski upravi oziroma služba, ki je pripravljala predlog za izredno odpoved. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sodbi VIII Ips 28/2022, je končna odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved, v sferi formalnega zakonitega zastopnika delodajalca, torej generalnega direktorja policije, čeprav so v takšnih večjih organizacijskih sistemih, kakršen je tudi Policija, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, za predhodni postopek z zbiranjem informacij in pripravo odločitve zadolžene posamezne podrejene službe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dne 27. 9. 2021 ob 15.24 uri v eRCO za tožnico narejen neresničen vpis podatkov, da je bila tožnica s prvim odmerkom cepiva proti Covid-19 cepljena dne 16. 7. 2021, z drugim odmerkom pa 13. 8. 2021. Datuma sta neresnična oziroma lažna, tožnica namreč ni bila cepljena, kar ni bilo sporno. Na podlagi navedenega vnosa je bilo izdano lažno digitalno COVID potrdilo s QR kodo, ki je bilo prevzeto 28. 9. 2021 ob 10.13 uri preko portala Zvem.eZdrav.si. Tožnica je večkrat uporabila lažno Covid potrdilo kot pravo, in sicer pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT ob vstopu v Zdravstveni dom F. (7. 10. 2021, 13. 10. 2021, 21. 10. 2021, 25. 10. 2021, 4. 11. 2021 in 16. 11. 2021), pri čemer je vedela, da gre za lažno potrdilo. Potrdilo je tožnica hranila doma in je bilo dne 18. 11. 2021 zaseženo med hišno preiskavo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je z očitanim ravnanjem tožnica naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251

Šele po prejemu ugotovitev pristojnih služb se je minister, ki skladno s 33. členom ZJU kot predstojnik organa izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, seznanil s kršitvami očitanimi tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začel teči 29. 12. 2021, zato je izredna odpoved z dne 26. 1. 2022, sklep je bil tožniku vročen 1. 2. 2022, podana pravočasno skladno z določbo 109. člena ZDR-1.

Tožnik s pritožbenimi navedbami ne uspe izpodbiti povsem prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je prepovedano drogo kupil, hranil in prenašal z namenom, da jo da v promet, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Izpodbijana sodba nikakor ne temelji na nekritični dokazni oceni izpovedi tožnika in prič. Bistveno za presojo tožnikovega namena je, da je bila droga, ki jo je prinesel na zabavo, na voljo in ne, da morda še ni bila uporabljena. Za obstoj znakov očitanega kaznivega dejanja namreč ni treba, da bi bila droga dejansko že uporabljena.

Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek niti primerjati s kazenskim postopkom. Ključno je, da delodajalec delavca seznani z očitki in konkretizira kršitve tako v pisni obdolžitvi kot v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tej zahtevi pa je toženka zadostila. Očitane kršitve v izredni odpovedi se ujemajo z očitanimi kršitvami v pisni seznanitvi. Razlika je le v številu očitanih kaznivih dejanj, to pa ne vpliva na zakonitost odpovedi. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da ponarejenega potrdila niti v službi niti drugje ni uporabil. Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi takšno listino tožnik dejansko uporabil. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin pomeni hranjenje takšne listine z namenom uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila listina ponarejena, glede na mesto najdbe te listine, tj. v tožnikovi denarnici (kjer je bila dobro vidna), pa tudi, da je tožnik listino hranil z namenom nadaljnje uporabe. Na namen nadaljnje uporabe kaže tudi obstoj listine v fizični obliki.

Prekoračitev pooblastila ni nedopustna v vsakem primeru. Še zlasti to velja, če stališče pooblastitelja, kot v konkretnem primeru, ni nedvoumno in vnaprej znano. Nedopustna je namreč po pravilih obligacijskega prava gestija le v primeru, če jo pooblastitelj prepove. Če pa prepovedi ni, je dopustno, da se v primeru, če bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist, posel vendarle opravi, s tem da je pri presoji treba upoštevati, kaj je resnična volja pooblastitelja in kaj je njegov objektivni interes, in s tem uporabiti tako objektivni kot subjektivni kriterij nujnosti oziroma koristnosti tistega, kar presega pooblastilo. Te in takšne presoje tožničinega ravnanja, ki ga zahteva tožnica v tožbi in tudi že v postopku pred toženko, pa iz izpodbijanih ugotovitev ni mogoče razbrati in ima zato prav tožeča stranka, ko očita, da dejansko stanje v zadevi ni bilo popolnoma in pravilno ugotovljeno.

Tožnica je z neupoštevanjem navodil toženke in z lažnim prikazovanjem dejstva, da je polno cepljena in torej izpolnjuje pogoj PCT, zaradi česar se ni samotestirala na delovnem mestu, kršila 12. člen ZVZD-1 ter določbe 33., 34., 36., 37. člena ZDR-1, 93. člena ZJU, 4. člena ZNPPol pa tudi Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, Kodeks policijske etike, Pravila Policije ter določbe pogodbe o zaposlitvi. Tožnica namreč brez izpolnjevanja pogoja PCT dela na delovnem mestu v obravnavanem obdobju glede na takrat veljavni Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 ne bi smela opravljati.

Tožniku je bilo v odpovedi očitano, da je 5. 5. 2021 preko mize z vso močjo vrgel obsežen sveženj oziroma kup spisovne dokumentacije, ki je priletela v levo roko načelnice, se raztreščil ter ji pri tem zadal močan udarec, ki je povzročil vidno oteklino in modrico. Pritožba neutemeljeno očita, da zaradi različnih izpovedi tožnika in načelnice o tem dogodku sodišče ne bi smelo šteti kršitve za dokazano. Presoje, da je tožniku očitana hujša kršitev dokazana, ni oprlo le na izpoved načelnice, temveč tudi na druga dejstva, ugotovljena v okviru t. im. redosleda dogodkov, ki tvori smiselno zaokroženo celoto in po pravilni oceni sodišča prve stopnje ne potrjuje tožnikovih trditev in izpovedi.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da določba prvega odstavka 85. člena ZDR-1 od toženke terja aktivno ugotavljanje morebitne kršitve, čemur toženka utemeljeno nasprotuje. Po navedeni določbi je opozorilo pravočasno, če je podano najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in v šestih mesecih od nastanka kršitve. Pri tem se šteje, da delodajalec (predstojnik državnega organa) ugotovi kršitev, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve. To pa je dejansko vprašanje, do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo. Glede na navedeno toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je začel teči subjektivni rok za pisno opozorilo.

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj se je seznanil predstojnik policije (prim. sodbe VS RS VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Za ta spor so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, ali je dokazano, da je tožnik podatke, ki jih je pridobil z vpogledom v računalniško vodeno zbirko podatkov Policije (ki ga tožnik priznava), komurkoli posredoval ali da si je s posredovanjem teh podatkov pridobil premoženjsko korist, saj nadaljnje posredovanje osebnih podatkov oziroma pridobitev premoženjske koristi nista zakonska znaka kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnika v konkretnih okoliščinah ni mogoče šteti za uradno osebo, ki bi lahko naklepno zlorabila svoj uradni položaj. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu (ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava) opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Glede na navedeno je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot kriminalist specialist, zaposlen na Policijski upravi I., imel lastnost uradne osebe, ki mu jo dajejo pooblastila iz ZODPol, ZNPPol, ZKP in drugih zakonov. Pri preiskovanju kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem odstavku 217. člena KZ-1 na škodo domnevne oškodovanke G.G. je namreč opravljal uradne naloge kriminalista specialista, kar je treba povezati z njegovim položajem in pooblastili, ki mu jih daje zakonodaja. Pri tem ni pomembno, da tožnik sam ni imel pooblastila, da odredi oziroma vrne vozilo dobrovernemu kupcu ali komu drugemu, ter s tem vzvoda, da omogoči legalizacijo ukradenega vozila (protipravno premoženjsko korist). Za kaznivo de

Pritožba neutemeljeno navaja, da je očitano kršitev možno šteti zgolj kot lažjo, ne kot težjo kršitev delovne obveznost. Sodna praksa je do tovrstnih kršitev, ko delavec izrabi možnost službenega vpogleda v podatke za zasebne namene, stroga. Teža te kršitve je v zlorabi podatkov, ki so sicer potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti.

Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev, da je tožnik storil eno kršitev iz pisnega opomina in eno kršitev iz odpovedi. Predmet opozorila in redne odpovedi so pri tem lahko tudi kršitve pogodbenih obveznosti, ki so lažje narave (za razliko od kršitev, ki so podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - 110. člen ZDR-1) in onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).1 Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik storil devet od očitanih desetih kršitev, ki so predmet pisnega opozorila, ter da je utemeljen tudi en očitek iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izpodbijane odpovedi.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožniku očitano kršitvijo ugotovilo vsa pravno odločilna posredna dejstva oziroma indice, jih ustrezno dokazno ovrednotilo vsakega zase ter zatem vse skupaj. Pravilno je zaključilo, da so ti med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo zaključiti, da je tožnik nepooblaščeni osebi razkril varovane podatke policije iz sporne depeše. Tožnik je s svojim ravnanjem naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj) in 33. člen (vestno opravljanje dela), 34. člen (spoštovanje delovnih obveznosti) in 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj) ter 93. člen ZJU, ki določa opravljanje dela v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike. Tožnik je ravnal tudi v nasprotju z določbami Kodeksa policijske etike in Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Pravilna je presoja, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, saj je dokazano, da je tožnik v spornem obdobju v komunikaciji z A.A. izkoristil svoj položaj uslužbenca FURS in pri njem ustvaril vtis, da lahko posreduje in vpliva na potek postopka davčne izvršbe na nepremičnini, spornega dne pa je kot nagrado za prikazano posredovanje od A.A. zahteval 20.000 EUR, nato pa je od njega prejel 10.000 EUR v posledici teh ravnanj.

Kdaj je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen delodajalec, je dejansko vprašanje, pri čemer je bistveno, kdaj se z razlogi seznani oseba, ki je pristojna za podajo odpovedi. Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik (33. člen ZJU); v primeru tožene stranke je to generalni direktor policije (prvi odstavek 17. člena ZODPol). Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu Policije, subjektivni tridesetdnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved (in storilca) s strani te osebe. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga, nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga.