33. člen ZJU-B

Vodenje disciplinskega postopka se zaključi s sprejemom odločitve Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Enotno stališče sodne prakse, ki temelji na pravnem pravilu, da je zoper (disciplinsko) odločbo možna pritožba, ki jo ureja 24. člen ZJU, je, da se vodenje disciplinskega postopka konča v primeru pritožbe s sprejemom odločitve organa druge stopnje. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred Komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika, oziroma od njega imenovane disciplinske komisije, o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, tako stališče pa ni v neskladju z določbo 129. člena ZJU, po kateri vodi disciplinski postopek predstojnik oziroma od njega imenovana komisija. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1.

Ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo vodje organizacijskih enot, temveč kdaj se je seznanil predstojnik Policije. Za nadaljevano kršitev gre takrat, ko njeno izvrševanje traja (npr. dnevno neopravljanje dela). S tem, ko tožnik ni sproti dnevno beležil svojih nalog v Dnevniku dela za leto 2021 oziroma v Excelovih preglednicah skladno z navodili vodje, je opustil svojo delovno obveznost, ta opustitev pa je trajala vse do konca leta 2021 oziroma do 17. 1. 2022. To pa pomeni, da v tem primeru rok za podajo izredne odpovedi ni pričel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil dolžno ravnanje, temveč najkasneje z dnem, ko je ta opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč ta kršitev trajala.

Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je subjektivni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 pričel teči že v času, ko je bil predstojnik toženke A. A. V zadevi VIII Ips 29/2019, na katero se sklicuje, je bilo zavzeto stališče, da rok za podajo odpovedi ni pričel teči šele po menjavi predstojnika, vendar je bilo hkrati ugotovljeno, da je bil že predhodni predstojnik seznanjen z vsemi okoliščinami, ki opravičujejo podajo izredne odpovedi, zato ne gre za primerljivo situacijo. Ker je bilo ugotovljeno, da A. A. ni izdal posebne odredbe o skupinskem evidentiranju, so bile navedbe o tem, da je kot predstojnik skladno s 33. členom ZJU lahko na ta način spremenil Pravilnik o delovnem času, da je le drugače razporedil delovni čas, kar mu naj bi omogočal 5. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, nerelevantne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Tudi sicer pa očitan nepravilen način evidentiranja ne pomeni drugačne razporeditve delovnega časa v posebnih okoliščinah ali dežurstva oziroma pripravljenosti, kar je predmet urejanja 5. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, ampak lažno prikazovanje prisot

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.

Tožnik je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. v povezavi z 20. členom KZ-1, saj je kot uradna oseba z dajanjem nezakonitega navodila podrejenemu, naj se za I. I. ne ugotovi obstoj varnostnega zadržka, izrabil svoj uradni položaj oziroma prestopil meje uradnih pravic in s tem I. I. pridobil korist v obliki zaposlitve v Policiji, čeprav so za to obstajali varnostni zadržki.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženka tožniku ni omogočila zagovora. Tožnik je 29. 3. 2023 prejel vabilo na zagovor za dne 19. 4. 2023. Tožnik je imel na razpolago razumen rok, tj. več kot tri delovne dni. Tožena stranka kljub temu, da ni ugodila tožnikovemu predlogu za prestavitev datuma zagovora, ni bistveno kršila samega postopka izvedbe zagovora, še predvsem, ker je tožnik podal pisni zagovor. Tožnik je res prosil za preložitev zagovora, a tožena stranka zaradi kratkih rokov izvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna zagovora preložiti. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni o očitkih, ki jih nanj naslavlja delodajalec, in da pojasni svoje videnje očitanih mu ravnanj in to možnost je tožnik tudi izkoristil, saj je podal pisni zagovor. Ni pa dolžan delodajalec zagovor preložiti, saj ga veže rok 30 dni za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je torej odločilno dejstvo, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju

V zvezi z datumom seznanitve (novega) v.d. predstojnika Policije A. A. o vseh okoliščinah tožnikove kršitve pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da se je novi predstojnik z vsemi okoliščinami kršitve seznanil šele 17. 6. 2022, po prejemu poročila notranjevarnostnega postopka dne 17. 6. 2022. Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da se je A. A. že ob nastopu funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije dne 2. 6. 2022 seznanil z vsemi okoliščinami kršitve, saj se je navedenega dne seznanil z uradnim zaznamkom C. C., ki, kot je obrazloženo zgoraj, ni zadoščal za sklepanje o tem, da se je predstojnik seznanil z vsemi okoliščinami kršitve. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved A. A., da se je z vsemi okoliščinami kršitve in bistvenim dejanskim stanjem seznanil, ko je prejel poročilo o izvedenem notranjevarnostnem postopku, to je 17. 6. 2022, pri čemer se je oprlo tudi na dopis E. z dne 20. 6. 2022, s katerim je A. A. Uradu N. predlagal uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ukrep prepovedi opravljanja dela za tožnika. Tožnik je opravljal naloge tudi na področju odkrivanja, preprečevanja in preiskovanja k

Šele po prejemu ugotovitev pristojnih služb se je minister, ki skladno s 33. členom ZJU kot predstojnik organa izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, seznanil s kršitvami očitanimi tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začel teči 29. 12. 2021, zato je izredna odpoved z dne 26. 1. 2022, sklep je bil tožniku vročen 1. 2. 2022, podana pravočasno skladno z določbo 109. člena ZDR-1.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da kljub temu, da je tožnica opravljala pretežno delo z uporabniki storitev, takšnega dela v celoti v konkretnem primeru ni mogoče šteti za delo v nevarnih pogojih. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju, dela v rizičnih razmerah oziroma v nevarnih pogojih ni opravljala v večjem obsegu od priznanega.

Pri presoji pogoja iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 se prvenstveno izhaja iz narave in teže kršitve. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje kršitve storil naklepno, teža ugotovljenih kršitev, ki jih je bilo po podaji pisnega opozorila več, pa utemeljuje odpoved. Nebistveno pri tem je, ali je tožnik sicer dobro opravljal delo in ali so mu sodelavci zaupali oziroma da ni omajal zaupanja prijaviteljev in da je bil sindikalni predstavnik, saj to niso okoliščine, ki bi vpivale na presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja na podlagi ugotovljenega utemeljenega razloga.

V pritožbi tožnik neutemeljeno poudarja, da sta tako osebni zdravnik kot psihiatrinja potrdila, da se je lahko v času bolniškega staleža prosto gibal, saj ne gre za to, da ne bi ravnal v skladu z navodili pristojnega zdravnika v okviru aktivnega bolniškega staleža v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ampak je odpotoval iz kraja bivanja, za kar pa bi rabil izrecno odobritev (osebnega) zdravnika (drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja).

Zakonska ureditev podeljuje pooblastilo in odgovornost delodajalca predstojniku organa, ki je ključen člen odločanja. Čeprav sta priprava odločitve in predhodni postopek odpovedi z zbiranjem informacij, še posebej v večjih organizacijskih sistemih, kakršen je tudi Policija, smiselno porazdeljena in izvedena s strani posameznih podrejenih služb, pa je končna odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved, še vedno v sferi formalnega (zakonitega) zastopnika delodajalca. Ni torej samoumevno, da bo slednji vedno sledil predlogu služb, ki so vodile postopek odpovedi. Trenutek ugotovitve odpovednega razloga je bil zato pravilno vezan na seznanitev s strani v. d. generalnega direktorja policije in ne že na morebitno predhodno seznanitev s kršitvijo s strani službe, ki je pripravljala odpoved, niti na trenutek, ko bi morala biti po notranjih pravilih o kršitvi seznanjena služba generalnega direktorja policije.

Napačno je stališče pritožnika, da je tožena stranka z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2020 krčila pravice delavcev in da sklep ni bil izdan zakonito. Sklep je skladno s pooblastili izdala predstojnica (prvi odstavek 33. člena ZJU) zaradi epidemije in ne gre za akt, za katerega bi potrebovala soglasje sindikata po četrtem odstavku 26. člena ZJU. Skladen je z razlago Komisije za razlago KPJS 11. točke 39. člena KPJS v povezavi z drugim odstavkom istega člena, da delavcu dodatek ne pripada za celoten čas opravljanja dela v območju epidemije, temveč le za delovni čas, ko je dejansko delal v nevarnih pogojih.

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnice obveščen generalni direktor. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti seznanjen glede na objave v medijih, temveč je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen s strani pristojnih služb. Pri tem ni pomembno kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženi stranki, kot v konkretnem primeru direktor C., temveč kdaj se je seznanil generalni direktor (primerjaj sodbe VSRS VIII Ips 283/2017, VIII Ips 334/2017 in VIII Ips 145/2018).

Odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, je v celoti odvisna od odločitve delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi ali pa tudi ne. V konkretnem primeru je bil za izrek prepovedi opravljanja dela izpolnjen edini zakonski pogoj (tj. uvedba postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1), zato je bil delodajalec ta ukrep tudi upravičen uporabiti.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje natančneje ugotavljati, kaj konkretno je pomenila vsaka od njegovih 341 "akcij" v aplikaciji. Za zaključek o obstoju hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zadostujejo ugotovitve o tem, da je iz izključno osebnih namenov in pretežno v času, ko je bil z dela odsoten (po ugotovitvi sodišča je v spornem obdobju od 1. 12. 2020 do 21. 1. 2021 delo opravljal le sedem delovnih dni) izvajal neupravičene in nepooblaščene dostope do aplikacije za vodenje javnega razpisa, pri čemer izjemna številnost teh dostopov nedvomno daje dodatno težo očitanim kršitvam.

Ministrov preklic pooblastila pritožniku za izdajanje odredb za plačila iz sredstev veleposlaništva in prenos tega na drugo osebo, ni odločanje v okviru upravne funkcije. Gre za odločitev, ki jo je sprejel minister kot pritožnikov nadrejeni (v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZJU v funkciji predstojnika organa državne uprave izvršuje tudi naloge in pravice delodajalca) in pritožniku v tem okviru naložil ravnanje za izvedbo prenosa pooblastila. To pomeni, da toženka pri sprejemu izpodbijane odredbe ni delovala oblastveno do pritožnika kot posameznika, ki bi bil nosilec v upravnem sporu iztožljive materialnopravno določene pravice, ampak je šlo za izvajanje pooblastil v okviru razmerja med pritožnikom kot javnim uslužbencem in toženo stranko kot delodajalcem. Ker je torej umanjkal element oblastnega odločanja (ex iure imperii), ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za drug (torej neupravni) akt, ki bi bil na podlagi izrecne zakonske določbe predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu.

Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno prekiniti postopka do pravnomočne meritorne odločitve v kazenskem postopku. V individualnem delovnem sporu sodišče ne odloča o kazenski odgovornosti delavca, ampak le o tem, ali ima njegovo ravnanje znake kaznivega dejanja. Postopka tečeta neodvisno eden od drugega, in odločitev v kazenskem postopku nima vpliva na odločitev v individualnem delovnem sporu.