VDSS Sodba Pdp 56/2021

● Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

● Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba št. ... z dne 28. 8. 2018 in ter sklep št. ... z dne 3. 10. 2018 kot nezakonita odpravita; da je toženka dolžna tožnici plačati 317,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2018 do plačila. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje predpravdne in pravdne stroške, toženki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.051,35 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodba odraža stališče, da je delavec dolžan po odredbi nadrejenega opraviti vsa opravila, ki jih ni sposoben izvesti, saj je šlo za naloge v tujem jeziku. Ker je vodja izmene zaznal kršitev 5. 7. 2018 in o tem naredil uradni zaznamek 8. 7. 2019, ki je bil vročen vodstvu A., se je tožničin nadrejeni očitno že tega dne seznanil s kršitvijo. Zato ne drži, da je začel subjektivni rok teči šele 19. 7. 2018, ko se je s kršitvijo seznanil generalni direktor policije (VIII Ips 337/2017). Trimesečni rok je začel teči najkasneje 8. 7. 2018 in je zato 10. 10. 2018, ko je bil sklep z dne 3. 10. 2018 poslan tožnici, že potekel. Sklicuje se na Pdp 1023/2015. Procesno vodenje disciplinskega postopka ni bilo pravilno. Tožnici ni bila zagotovljena osebna navzočnost na disciplinski obravnavi, odvzeta ji je bila možnost obravnavanja, dajanja pripomb na izvedene dokaze. Ni ji bilo odgovorjeno na prošnjo za preložitev disciplinske obravnave. Podana je kršitev postopka, ker se sodišče ni opredelilo do tožničine navedbe, da je bila takrat opravičeno bolniško odsotna, kar je bilo delodajalcu tudi znano iz bolniških listov. Toženka bi morala tožnico pozvati k predložitvi dokazil za izostanek. Do tega in tudi do drugih navedb se sodišče ni opredelilo, kar onemogoča preizkus sodbe. Sodišče je pristransko sledilo B.B., odstopilo od ustaljene sodne prakse, sodba je arbitrarna. Tožnica je namreč ves čas trdila, da ji je bilo odrejeno neustrezno delo. Ne v pogodbi o zaposlitvi ne v aktu o sistemizaciji ni določeno, da govori tuje jezike ali da sprejema stranke na vhodu v PU C. Tudi je trdila, da ni nikjer določeno, kako naj bi delo opravila. Zato je zahtevala od vodje oddelka D.D. in od direktorja PU C. E.E. navodila, a odgovora ni dobila. Tudi je zahtevala predložitev dokumentov o tem, česar toženka ni storila. Sodišče se do tega ni opredelilo, tako da sodbe ni možno preizkusiti. Tudi ni upoštevalo, da so bili ključni podatki že zbrani, kaj naj bi torej tožnica potem sploh še zbirala. Sodišče ji neutemeljeno očita, da ni naloge vsaj poskusila izvesti. Sploh pa je dežurni policist F.F. pred tem prva obvestila na vhodu PU že zbral. Za dodaten pogovor tožnica ni imela znanja ruščine. Prav tako B.B. namesto tožnice dveh ruskih državljanov ni imel o čem več izpraševati. Tožnica je toženko pozvala k predložitvi dokazila - uradnega zaznamka o tem, a tudi tega ni storila. Na njej je bilo dokazno breme primera, ki ga ni zmogla. Naklep in malomarnost nista bila možna. To ne pride v poštev, če nekdo nekaj ne zna, to jasno in glasno pove, in tudi ni navodil, kako naj to stori. Neprimerna je tudi izbira ukrepa. Ustrezen bi bil kvečjemu opomin. Iz sodbe izhaja, da delavec ne sme povedati svojega mnenja, češ da se je tožnica pregovarjala z nadrejenim glede neizvedbe naloge. Tudi v hierarhičnem organu je treba delavcu zagotavljati dostojanstvo, policisti niso izvzeti. Sodišče je tožnico postavilo v diskriminatoren položaj. Odrejena naloga ''Pejdi se pogovorit z Rusi'' ni bila v skladu s pogodbo o zaposlitvi in drugimi akti. Nadrejeni je na tožnico vpil, kršil njeno dostojanstvo. Iz sodbe ni mogoče razbrati, kaj je tožnica sploh naredila narobe. Toženka je selektivno izvajala dokaze na disciplinski obravnavi, kjer niso bili zaslišani tožnica, F.F., G.G. in H.H. Na disciplinski obravnavi so se izvajali le dokazi toženke. Sodišče je napačno ocenilo disciplinski postopek kot zakonit. Sodišče je, zlasti na podlagi izpovedi B.B., napačno zaključilo, da je vsakemu policistu znano, kaj obsegajo prva obvestila. Navedeni je izpovedal, da je potreboval dodatne podatke, kot je krajevna pristojnost in opis storilcev, ali je potrebno opraviti ogled. Tega tožnici ni povedal. Navedeni ni verodostojen. Tožnica izvedbe naloge ni zavrnila, le rekla je, da ne zna rusko, zato je bilo jasno, da potrebuje pomoč tolmača, ki je ni dobila in zato naloge ni mogla opraviti.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da je bil disciplinski postopek izveden v predpisanih rokih in tudi sicer zakonit, ter da je odrejena naloga, ki jo je tožnica zavrnila, temeljila na zakonu in pogodbi o zaposlitvi. Tožnica se ni poslužila tolmača, čeprav bi se ga lahko.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6Tožnica je bila pri toženki zaposlena na delovnem mestu višje policistke na MNZ, Policiji, PU C., A., oddelku I. S sklepom z dne 28. 8. 2018 je bila spoznana za odgovorno za lažjo disciplinsko kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker je 5. 7. 2018 v prostorih A. odklonila izvedbo temeljnih nalog iz 4. člena ZNPPol, ki ji jih je odredil njen nadrejeni. V posledici ji bila kot disciplinski ukrep izrečena denarna kazen v višini 10 % plače za mesec julij 2018. Tožničina pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom z dne 3. 10. 2018. Ta sklep je bil tožnici vročen 12. 10. 2018.

7Tožnica neutemeljeno vztraja, da je disciplinski postopek zastaral zaradi poteka 3-mesečnega roka za vodenje disciplinskega postopka. Pri tem začetek roka veže na 5. 7. 2018, torej na sam datum kršitve, ko je tudi nadrejeni zaznal kršitev, oziroma najkasneje na 8. 7. 2018, ko je nadrejeni o tem sestavil uradni zaznamek in seznanil vodstvo A. Drugostopenjski sklep je bil sicer datiran z dnem 3. 10. 2018, a je sodišče štelo, da je bil izdan 10. 10. 2018, ko je bil tožnici odposlan. Zato tožnica meni, da je bil trimesečni rok prekoračen za nekaj dni, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je kot začetek teka roka za vodenje postopka pravilno upoštevalo datum 19. 7. 2018 ter nato zaključilo, da je bil do 10. 10. 2018 upoštevan 3-mesečni rok za vodenje disciplinskega postopka.

8Po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (1. odstavek 128. člena ZJU). Vodenje disciplinskega postopka pa zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev (6. odstavek 128. člena ZJU). Glede na ta določila bi torej vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zaradi kršitve, ki jo je storila 5. 7. 2018, zastaralo v treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca (subjektivni rok) oziroma v 6-mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena (objektivni rok).

9ZJU izrecno ne določa, kdaj se šteje, da se je izvedelo za kršitev in storilca, zato je sodišče pri razlagi 128. člena ZJU upoštevalo tudi 129. člen ZJU, ki ureja odločanje o disciplinski odgovornosti. V skladu s 1. odstavkom 129. člena ZJU disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je javnemu uslužbencu nadrejena, inšpektorja ali reprezentativnega sindikata v organu. Za uvedbo disciplinskega postopka v javnem sektorju je torej pristojen predstojnik, v konkretnem primeru generalni direktor policije. Glede na takšno ureditev je logično, da subjektivni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka začne teči takrat, ko za kršitev in storilca izve oseba, ki je pristojna za uvedbo postopka, to je generalni direktor policije. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da takšno stališče izhaja tudi iz sklepa VIII Ips 120/2016 z dne 7. 6. 2016. Kot je pri tem obrazložilo, je uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico dne 18. 7. 2018 predlagal vodja A. D.D. in svoj predlog naslovil na Službo direktorja PU C. Predlog za uvedbo postopka je bil preko te službe 19. 7. 2018 posredovan generalnemu direktorju policije. Od tega dne je tekel subjektivni zastaralni rok za (uvedbo in posledično za) vodenje disciplinskega postopka, ki se je zaključil z izdajo drugostopenjskega sklepa, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin ugovor zastaranja. Kot je pravilno navedla toženka v odgovoru na pritožbo, primera iz sodne prakse, na katera se sklicuje pritožba, nista relevantna. Primer VIII Ips 337/2017 se nanaša na rok za podajo odpovedi, primer Pdp 1023/2015 pa na problematiko vročanja v disciplinskem postopku, kar pa v obravnavanem primeru ni sporno.

10Tožnica neutemeljeno vztraja tudi pri očitkih o napačnem vodenju disciplinskega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da toženka ni storila postopkovnih kršitev. Po 2. odstavku 130. člena ZJU se za vabljenje, vročanje, izvedbo obravnave in zapisnik v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku. Poglavje Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), v katerem se nahaja citirana določba, z naslovom Disciplinska odgovornost javnih uslužbencev, je bilo sicer črtano, a se v skladu z 2. odstavkom 85. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B, Ur. l. RS 113/2005) še vedno uporablja - do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti.

11Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da ji je toženka kršila pravico do osebne navzočnosti na disciplinski obravnavi in ji tako odvzela možnost neposrednega obravnavanja oz. dajanja pripomb na vsebino izvedenih dokazov. Tudi v tem delu se pritožbeno sodišče strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje. Tožnica je bila z vabilom na ustno obravnavo z dne 27. 7. 2018 vabljena, da se udeleži ustne obravnave dne 21. 8. 2018. V vabilu je bila opozorjena na možnost, da se lahko na obravnavi zagovarja sama, po odvetniku, drugem pooblaščencu ali predstavniku reprezentativnega sindikata v organu oziroma da lahko pošlje pisni zagovor (1. odstavek 130. člena ZJU) in se obravnave ne udeleži. Prav tako je bila opozorjena na pravico do vpogleda v disciplinski spis. Tožnici je vabilo vročeno 2. 8. 2018. Dne 6. 8. 2018 je vpogledala v disciplinski spis, nakar je 16. 8. 2018 vse tri člane disciplinske komisije po elektronski pošti obvestila, da je na bolniškem staležu in zaprosila za določitev novega datuma obravnave, s tem da ni priložila nikakršnih dokazil. Z elektronskim sporočilom z dne 20. 8. 2018 je postavila le vprašanje, ali je disciplinska komisija določila nov datum zagovora. Disciplinska komisija pa je kljub navedeni prošnji 21. 8. 2018 opravila obravnavo. Sodišče prve stopnje se je glede na navedene okoliščine ustrezno sklicevalo na smiselno uporabo 2. odstavka 115. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži, vendar pa to velja le v primeru, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče je upoštevalo sodno prakso, da morajo biti za preložitev naroka izpolnjeni trije pogoji, in sicer opravičilo, opravičljiv razlog za izostanek ter dokazi, ki podpirajo opravičilo za izostanek. Glede opravičljivega razloga za izostanek je sodna praksa na stališču, da zgolj bolezen praviloma ni upravičen razlog za preložitev naroka, biti mora nenadna in nepredvidljiva ter takšne narave, da onemogoča prihod in sodelovanje na naroku. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje tožničina prošnja za preložitev zagovora oziroma disciplinske obravnave ni bila ustrezno obrazložena in dokazno podprta. Disciplinska komisija ni bila dolžna tožnici odgovarjati na njeno prošnjo. Šteje se, da prošnji ni ugodeno, če obravnava ni preklicana oziroma, če stranka od sodišča ne dobi nobenega odgovora. Toženka je torej tožnici zagotovila možnost zagovora na disciplinski obravnavi in neposrednega obravnavanja ter dajanja pripomb na vsebino izvedenih dokazov, ki pa je tožnica ni izrabila. Tožnica v disciplinskem postopku ni predlagala izvedbe nobenega dokaza, zato je docela neutemeljen očitek, da so bili izvedeni le dokazi toženke. Nepomembna pa je tudi navedba, da naj bi toženka selektivno izvajala dokaze, ker določeni dokazi, izvedeni v sodnem postopku, niso bili že predhodno izvedeni v disciplinskem postopku.

12Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev postopka - da se ni opredelilo do navedbe, da je bila takrat opravičeno bolniško odsotna, kar da je bilo delodajalcu znano tudi iz bolniških listov, ter da bi jo morala toženka pozvati k predložitvi dokazil za izostanek. Iz zgoraj povzete obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da te navedbe niso relevantne, zato očitek v smeri kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Enako velja za s tem povezani očitek, da preizkus sodbe ni možen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

13Tovrstni postopkovni kršitvi tožnica neutemeljeno uveljavlja tudi glede ugotovitev sodišča, ki se nanašajo na vsebinsko presojo disciplinske kršitve. Sodišče se je namreč tudi v tej zvezi opredelilo do vseh relevantnih navedb ter v sodbi navedlo vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev.

14Po 122. členu ZJU je javni uslužbenec odgovoren za disciplinske kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (1. odstavek). Disciplinske kršitve so lažje in težje (2. odstavek). Disciplinska odgovornost je podana, če je storil javni uslužbenec disciplinsko kršitev z naklepom ali iz malomarnosti (3. odstavek). Na podlagi 1. odstavka 123. člena ZJU se med lažje disciplinske kršitve štejejo kršitve delovnih obveznosti, določenih s predpisi, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi ter splošnimi in posamičnimi akti organa (1. točka); nedostojno vedenje do strank ali sodelavcev pri opravljanju dela (2. točka); obnašanje, ki je v nasprotju s kodeksom etike javnih uslužbencev, sprejetim v skladu s tem zakonom (3. točka).

15Ni res, da iz izpodbijane sodbe izhaja stališče, da je delavec dolžan po odredbi nadrejenega opraviti vsa opravila, četudi jih ni sposoben izvesti in četudi ne ve, kako jih izvesti. Tožnica poudarja, da naloge ni mogla izvesti, ker ji je bil odrejen pogovor z ruskima državljanoma, ona pa ne zna rusko. V sklepu z dne 28. 8. 2018 se je namreč tožnici očitalo, da ji je nadrejeni, vodja izmene B.B., dne 5. 7. 2018 ustno odredil, da opravi razgovor z ruskima državljanoma (ki sta prišla na vhod PU C. in naznanila sum storitve kaznivega dejanja tatvine) in zbere prva nujna obvestila, ki so potrebna za sestavo zapisa v dnevniku dogodkov A., tožnica pa je izvedbo odrejene naloge zavrnila. V sklepu so bila navedena tudi kršena določila 1. odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/13 in nadaljnji) ter pogodbe o zaposlitvi. Tožnica pravzaprav priznava, da odrejene naloge ni opravila, zato je protislovno poudarjanje, da v obravnavanem primeru ni jasno, v čem je disciplinska kršitev.

16Tožnica sodišču v smislu zmotne dokazne ocene neutemeljeno očita, da se je pristransko oprlo na izpoved priče B.B., vodja izmene, ki je bil tožničin nadrejeni in ji je 5. 7. 2018 ustno odredil zbiranje dodatnih obvestil od ruskega para kot oškodovanca kaznivega dejanja tatvine. Ne samo iz izpovedi te priče, tudi iz drugih dokazov izhaja, da je tožnica izvršitev odrejene naloge zbiranja dodatnih obvestil od ruskega para zavrnila. Kot nakazano, nenazadnje to izhaja tudi iz izpovedi tožnice same. Izpoved priče B.B. glede zavrnitve odrejene naloge pa je potrdil tudi priča J.J., pomočnik vodje izmene v A., ki se je takrat nahajal v prostorih A. in je bil priča dogodku. Potrdil je, da se tožnica na prvo naročilo vodje izmene, naj vzame list papirja in pisalo in gre v sprejemno sobo k dežurnemu policistu PU C., da zbere prva nujna obvestila od ruskega para, sploh ni odzvala, na drugo naročilo vodje izmene pa se je odzvala tako, da mu je rekla, da naloge ne bo opravila, ker ne zna ruskega jezika. Pojasnil je še, da vodja izmene tožnici takrat res ni posebej pojasnjeval, katere podatke naj zbere, da pa je tako in tako vsakemu policistu poznano oz. bi moralo biti poznano, kaj obsegajo prva obvestila. Potrdil je tudi, da je vodja izmene nato sam opravil nalogo ter zbral prva obvestila, ki jih je takrat lahko zbral. B.B. je pojasnil, da je nalogo odredil prav tožnici, ker je bila tožnica v tistem trenutku edina prosta, ostali policisti so imeli klice, kar sam vidi preko monitorja. Sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih pravilno ni našlo podlage za zaključek, da je bila naloga odrejena tožnici z namenom poniževanja in zaničevanja. Verjelo je izpovedi B.B., da ni mogel dopustiti, da podrejeni pred ostalimi zaposlenimi zavrne izvršitev odrejene naloge, zanikal pa je tudi, da bi se na tožnico drl, jo poniževal. Niti J.J. ni potrdil tožničinih očitkov glede tega. D.D. je izpovedal, da ni zaznal trenj ali kakršnegakoli zaničevanja s strani B.B. do tožnice. Tudi je zavrnil očitke, da je sprožil disciplinski postopek z namenom, da jo stigmatizira pred kolektivom, zaničuje ali kakorkoli kritizira, kritiziral je zgolj njeno ravnanje. V obravnavanem primeru ni podlage za ugotovitev kršenega dostojanstva ali diskriminatorne obravnave tožnice, pri čemer prav tako neutemeljeno vztraja v pritožbi.

17Sodišče pravilno ni sledilo trditvi tožnice, da zbiranje obvestil od oseb, ki pridejo na vhod PU C. naznanit sum storitve kaznivega dejanja, ne sodi v delokrog njenih nalog kot policistke operaterke na A. O tem sta vodja A. D.D. in vodja izmene na A. B.B. skladno izpovedala, da je bil v letu 2016 sprejet sklep, skladno s katerim lahko vodja izmene, če oceni, da je to potrebno, policistom A. odredi zbiranje dodatnih informacij, da se lahko potem izvede napotitev. Te možnosti so se tudi dejansko posluževali. Kot sta pojasnila, je do sprejema tega sklepa prišlo iz razloga, ker je osnovna naloga dežurnega policista na vhodu, ki zbere prve informacije, varovanje objekta in sprejem telefonov in ne sprejem strank in se tako nima časa posvetiti stranki. To je potrdila tudi priča J.J. Omenjeni sklep z dne 2. 12. 2016 določa, da dežurni policist na vhodu v primeru, da želi občan nekaj prijaviti na PU, zbere potrebne osnovne podatke o sami prijavi in le-te takoj posreduje vodji izmene A. Vodja izmene A. pa poskrbi, da se odpre zapis v dnevniku dogodkov A. ter da se izvedejo vsi potrebni prvi nujni ukrepi. Po potrebi pa vodja izmene zagotovi ustreznega policista A., da zbere morebitna dodatna obvestila od prijavitelja, ki so pomembna za odločanje o nadaljnjih ukrepih. Vodja izmene je torej imel ustrezno podlago za odreditev naloge tožnici.

18V zvezi s trditvami tožnice, da je vse potrebne prve podatke od ruskih državljanov zbral že dežurni policist na vhodu, se je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved vodje A. D.D., da je ocena o tem, ali je potrebno zbrane podatke dopolniti, na vodji izmene, ki je odgovoren na delo celotne izmene in za vse izvedene ukrepe. Vodja izmene B.B. pa je tudi izpovedal, zakaj je v obravnavanem primeru odredil zbiranje dodatnih informacij, k čemur je nato pristopil sam, ko je tožnica izvršitev naloge zavrnila.

19Sodišče je obrazložilo tudi upoštevanje izpovedi prič K.K. in D.D., da je zbiranje obvestil oz. preiskovanje kaznivih dejanj naloga vsakega policista, ne glede na njegov položaj in delovno mesto. Gre za eno izmed temeljnih nalog policije, ki jo vsakemu policistu nalaga njegova pogodba o zaposlitvi in 4. člen ZNNPol. Ta člen v 1. odstavku določa naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, in sicer med drugim dolžnost varovanja življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih in pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj ali prekrškov. Tožnico je tudi njena pogodba o zaposlitvi zavezovala k izvršitvi odrejene naloge, saj so med naloge njenega delovnega mesta sodile naloge: preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov; odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom; vzdrževanje javnega reda in miru; pridobivanje informacij v zvezi z varnostnimi dogodki; opravljanje drugih nalog s svojega delovnega področja, ki jih naroči nadrejeni; izvajanje nalog v skladu s 4. členom ZNPPol. Sporna naloga zbiranja obvestil tako ni izven delokroga tožničinih nalog.

20Kot je še zaključilo sodišče prve stopnje, med utemeljene razloge za zavrnitev izvedbe naložene naloge ne sodi nerazumevanje jezika oškodovanca, kar so potrdile tudi vse priče. Kot je pojasnil npr. K.K. se tudi drugi policisti na terenu soočajo s tujci in kljub temu, da ne znajo jezika tega tujca, pokažejo vsaj nek interes ali voljo za izvedbo odrejene naloge, če ne gre drugače, pa v končni fazi nato pokličejo prevajalca in z njegovo pomočjo dokončajo nalogo. Tudi tožnica bi tako morala vsaj poskusiti izvesti odrejeno nalogo. Enako izhaja iz izpovedi B.B. in D.D. Tudi ta je pojasnil, da je neke osnovne podatke mogoče zbrati brez znanja tujega jezika, zato se v praksi A. pri zbiranju podatkov tudi niso posluževali tolmačev. To je potrdil še J.J. – da gre zgolj za zbiranje nekih prvih obvestil, v nadaljevanju pa zadevo prevzame pristojna policijska postaja.

21O tem, da odrejena naloga (zbiranje obvestil od tujca brez znanja njegovega jezika) ni nemogoča oziroma neizvedljiva, je izpovedal B.B., ki je opisal, kako je po zavrnitvi tožnice sam izvedel postopek z ruskima državljanoma, čeprav tudi sam ne razume rusko. Pojasnil je, da je priimek žrtve ugotovil s pomočjo potnega lista, ime mu je napisala sama na list, poleg tega mu je žrtev na list papirja narisala brezrokavnik in žep, v katerem je imela denarnico, ki ji je bila odtujena, pokazala mu je tudi obešalnik, iz česar je ugotovil, da je imela na vlaku na obešalniku očitno obešen brezrokavnik. Za opis storilca pa tudi sam ni dobil potrebnih podatkov, ker se glede tega ni mogel sporazumeti. Navedeno je bilo očitno možno tudi brez prevajalca, vsaj za pridobitev tistih prvih informacij, ki so potrebne za vpis v dnevnik dogodkov A. Četudi se je J.J. sam ponudil, da namesto tožnice izvede nalogo, čeprav tudi on ne zna rusko, je nalogo opravil vodja izmene, saj ni mogel podpirati odklanjanja nalog s strani podrejenih.

22Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica naklepno opustila oziroma zavrnila izvršitev odrejene delovne naloge, s čimer pa je kršila delovne obveznosti ter storila lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki 1. odstavka 123. člena ZJU.

23Po 124. členU ZJU sta disciplinska ukrepa za lažje disciplinske kršitve opomin in denarna kazen, ki se sme izreči v višini največ 15% plače za polni delovni čas, izplačane za mesec, v katerem je bila storjena lažja kršitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zavzemanje za izrek milejše disciplinske sankcije – opomin namesto (10 %) denarne kazni, pri čemer je natančno obrazložilo tudi uporabo kriterijev iz 127. člena ZJU, ki določajo izbiro disciplinskega ukrepa.

24Neutemeljen je (pavšalni) pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse, kot tudi očitek, da je izpodbijana sodba arbitrarna. Pritožbeno sodišče jo je tudi iz razloga nazornejše zavrnitve tovrstnih očitkov na več mestih obširneje povzelo.

25Ker torej niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžna v skladu z Odvetniško tarifo (OT, 2/2015 in nasl.) povrniti njene stroške v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo – 375 točk, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 229,50 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).