123. člen ZJU-UPB3

Tožnik je trdil, da je ravnal skladno s internimi navodili, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik dne 23. 8. 2021 plačilnega naloga in gotovine ni predal vodji izmene, s čimer je opustil svoje obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, kršitve pa so imele težje posledice za toženko, saj je bila izgubljena gotovina v višini 150,00 EUR, za kolikor je bil oškodovan proračun RS, kar prestavlja težjo disciplinsko kršitev na podlagi 4. in 11. točke drugega odstavka 123. člena ZJU.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zaznal sum kaznivega dejanja tatvine (razloge za sum), pri tem pa ni opravil svojih nalog, ki jih je bil kot policist ob tem dolžan opraviti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da je tožnica storila v izpodbijanem sklepu očitano disciplinsko kršitev. Na podlagi skladnih izpovedb tožnice ter prič B.B. in C.C., ki sta bila v času obravnavanega dogodka v pisarni, ki je blizu pisarne komandirja, je ugotovilo, da tožnica ni kričala na komandirja ali se do njega kako drugače nedostojno ali neprimerno vedla.

Tožena stranka je tožniku utemeljeno izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 5 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec september 2018, saj je storil lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena ZJU, ker je dne 3. 9. 2018 in 4. 9. 2018 kršil delovne obveznosti, ker ni hotel v lastnih (civilnih) oblačilih izvajati temeljnih policijskih nalog iz 4. člena ZNPPol, kot mu je bilo skladno z 39. členom Pravil policije v povezavi s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika o policijski uniformi in nadomestilih odrejeno z dnevnim razporedom in dodatno opredeljeno v načrtu poostrenega nadzora, ki se je na območju B. izvajal od 3. 9. 2018 do 5. 9. 2018.

Tožnica neutemeljeno vztraja tudi pri očitkih o napačnem vodenju disciplinskega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da toženka ni storila postopkovnih kršitev. Po 2. odstavku 130. člena ZJU se za vabljenje, vročanje, izvedbo obravnave in zapisnik v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku. Poglavje ZJU, v katerem se nahaja citirana določba, z naslovom Disciplinska odgovornost javnih uslužbencev, je bilo sicer črtano, a se v skladu z 2. odstavkom 85. člena ZJU-B še vedno uporablja - do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti.

Tožnik je zoper sklep disciplinske komisije vložil pritožbo, o kateri je s sklepom odločila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja in odločitev disciplinske komisije potrdila. Tožnik izpodbija le sklep disciplinske komisije, ne pa tudi sklepa drugostopenjskega organa. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva poskrbeti, da bi lahko izdalo pravilno odločbo, saj je potrebno obravnavati oba sklepa o disciplinski odgovornosti skupaj in ne le sklep organa prve stopnje. Tožnik je zahteval izločitev posnetka, ker je ta dokaz nezakonit, in ker so podatki na tem posnetku, povezani z ostalimi dokazi, vpeti v celoten kontekst očitka disciplinske kršitve. Zahteval je tudi izločitev članov disciplinske komisije, ki so se s tem dokazom seznanili. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik zahtevo za izločitev celotne disciplinske komisije podal zato, ker je dvomil v njeno nepristranskost, ker ni bila seznanjena s pravnimi pravili, sodno prakso in literaturo. V postopku izločitve se na podlagi 2. odstavka 130. člena ZJU, ki se skladno z določbo 85. člena ZJU-B še vedno uporablja, uporabljajo določbe tretjega poglavja ZPP in sicer v obravnavani zadevi, določbe

Tožnik je spornega dne kot član posebne policijske skupine, razporejen na opravljanje nalog varovanja nogometne tekme, dvema osebama omogočil vstop na tekmo brez vstopnic, s tem ko je reditelju onemogočil kontrolo vstopnic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s svojim ravnanjem na delu izvršil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, kar predstavlja težjo disciplinsko kršitev iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZJU.

Ddoločbe 128. in 129. člena ZJU je treba razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik, v konkretnem primeru je to generalni direktor policije. Glede na to, da je tožena stranka uvedla disciplinski postopek zoper tožnika s sklepom z dne 14. 10. 2013, ki ga je podpisal generalni direktor policije, in se je vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje 8. 1. 2014, disciplinski postopek ni zastaran. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se šteje, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka sklepa stranki. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima več nobenega vpliva na zastaranje vodenja disciplinskega postopka.

Za zaključek, da niso podani znaki kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1, je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da bi zavestno opustil pravilno postopanje s sprejeto ovadbo. To, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo težje disciplinske kršitve z znaki kaznivega dejanja ne pomeni, da ne pride v poštev določba sedmega odstavka 128. člena ZJU in da bi treba uporabiti pravilo iz drugega odstavka 128. člena ZJU. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje namesto težje disciplinske kršitve z znaki kaznivega dejanja ugotovilo neko drugo težjo disciplinsko kršitev, ki nima znakov kaznivega dejanja (česar pa ni ugotovilo), bi prišlo v poštev razlogovanje o zastaranju po drugem odstavku 128. člena ZJU, sicer pa ne. Povedano drugače: Tožena stranka je v zvezi z očitano težjo disciplinsko kršitvijo, ki ima znake kaznivega dejanja, pravočasno uvedla disciplinski postopek. To, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da ta kršitev ni podana, ne pomeni, da je uvedba disciplinskega postopka zastarala.

Zastaranje uvedbe disciplinskega postopka je urejeno v prvem odstavku 128. člena ZJU, ki določa, da za lažjo kršitev uvedba disciplinskega postopka zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede zastaranja je pomembno vprašanje, od kdaj se šteje, da se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je pri razlagi 128. člena ZJU potrebno upoštevati tudi določbo 129. člena ZJU, ki ureja odločanje o disciplinski odgovornosti. Po določilih prvega odstavka 129. člena ZJU disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je javnemu uslužbencu nadrejena, inšpektorja ali reprezentativnega sindikata v organu. Tako je potrebno določila 128. in 129. člena ZJU razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik (v konkretnem primeru je to generalni direktor policije).

Ker iz izvedenega dokaznega postopka v disciplinskem postopku zoper tožnika izhaja, da ni bilo ugotovljeno, da bi bila očitana opustitev (nadzora nad zadržanim tujcem in uporabe vseh predpisanih delov zimske uniforme) izvršena z zlorabo pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ne gre za težjo disciplinsko kršitev, zato je izdan sklep o izreku disciplinskega ukrepa nezakonit.

Tožniku je bil izrečen disciplinski ukrep, ker naj bi v času službe kot policist omogočil B.B., da je pridobil kolo, ki je bilo najdeno deponirano na policijski postaji in ni bilo last B.B., s čimer naj bi storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitano kršitev, je utemeljeno razveljavilo sklep o disciplinski odgovornosti.

V 128. členu ZJU je določeno, da uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca, oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (prvi odstavek 128. člena ZJU). ZJU pa v šestem odstavku 128. člena določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Za lažjo kršitev in storilca (tožnica je v času, ko je bila z razporedom odrejena k opravljanju delovnih nalog policistke kontrolorke odšla v žensko garderobo, za sabo z notranje strani zaklenila vrata tako, da je pustila ključ v ključavnici in s tem onemogočila odpiranje zunanje strani ter zaspala) je tožena stranka izvedela že ob sami storitvi lažje kršitve, to je 27. 9. 2013, saj je disciplinsko kršitev ugotovil osebno komandir Policijske postaje ob osebni kontroli sodelavcev. Ker je od storitve disciplinske kršitve dne 27. 9. 2103, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in za storilca, pa do odlo

Po 4. odstavku 128. člena ZJU izvršitev disciplinskega ukrepa za disciplinske kršitve zastara v dveh mesecih od dneva dokončnosti sklepa. Sklep o ugotovljeni disciplinski kršitvi tožnika z dne 24. 3. 2010 je postal dokončen 18. 5. 2010, ta rok pa se je iztekel 18. 7. 2010. Ker je bil tožniku znesek, ki predstavlja denarno kazen, odtegnjen šele 5. 8. 2010, kar je po izteku dvomesečnega roka, je tožbeni zahtevek za vrnitev odtegnjenega zneska utemeljen. Delodajalec denarne kazni delavcu ne sme odtegniti od plače brez njegovega soglasja. Dokončen sklep o disciplinski odgovornosti in izrečeni denarni kazni je izvršilni naslov, do plačila zneska denarne kazni pa lahko delodajalec pride le v izvršilnem postopku, skladno z določbami ZIZ.

Očitek tožene stranke tožnici, da naj bi pri opravljanju uradnih nalog - nadzoru cestnega prometa (akcija promil) v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti napisala lažni rezultat in ne rezultata, kot naj bi izhajal iz zapisa rezultatov alkotesta, s čimer naj bi izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259/1 členu KZ- 1 ter s tem ravnanjem storila težjo disciplinsko kršitev po 1. točki drugega odstavka 123. člena ZJU, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obstaja dvom o tehnični brezhibnosti aparata (alkotesta), s katerim so bile opravljene meritve, saj se število navedenih preizkusov alkoholiziranosti po poročilu o opravljeni službi bistveno razlikuje od števila preizkusov po spominu iz aparata. Zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskega organa prve stopnje in organa druge stopnje utemeljen.

Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v dokazni oceni ni (zadostno) opredelilo do dokazov, ki jih je predložila tožena stranka in potrjujejo z njene strani zatrjevana dejstva. Prav tako ni zadostilo standardu skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Pomanjkljivosti izpodbijane sodbe pritožbenemu sodišču niso vzbudile le dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, temveč izpodbijane sodbe zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik je kršil 4. točko člena 123/2 ZJU, ker je prekoračil pravice in odgovornosti iz delovnega razmerja s tem, da je zlorabil pooblastilo za nadomeščanje nadrejene delavke tako, da je z dopisom sam reševal in odločal o svojih kadrovskih zadevah (podal je mnenje glede svoje premestitve na drugo PU, s katerim je odgovoril na svojo vlogo). Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 20 % tožnikove plače za polni delovni čas, izplačane v mesecu, v katerem je tožnik storil težjo disciplinsko kršitev.

Tožnici je bila izrečena sankcija za težjo disciplinsko kršitev. Očita se ji hudo nedostojno, nasilno ali žaljivo obnašanje do strank in sodelavcev pri opravljanju dela, in sicer do predpostavljenega direktorja urada. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila očitano težjo disciplinsko kršitev, zato sta izpodbijana sklepa o denarni kazni zaradi disciplinske kršitve nezakonita.

Tožena stranka je tožniku zakonito izreka disciplinski ukrep opomin, ker je nevestno hranil službeno opremo (alkotest), tako da se je ta izgubila, zaradi česar je toženi stranki nastala materialna škoda.

Ker z očitano kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja (tožnica je pred podpisom delodajalca izpolnila kreditno polo z neresničnimi podatki) niso bili izpolnjeni niti znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin (saj je sporno listino podpisala oseba, ki je navedena kot izdajatelj) niti znaki kaznivega dejanja posebni primeri ponarejanja listin (saj so bili vsi podatki v listino vnešeni pred podpisom), tožnici ni mogoče očitati hujše disciplinske kršitve, za katero se izreče disciplinski ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi.