128. člen ZJU-UPB3

Vodenje disciplinskega postopka se zaključi s sprejemom odločitve Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Enotno stališče sodne prakse, ki temelji na pravnem pravilu, da je zoper (disciplinsko) odločbo možna pritožba, ki jo ureja 24. člen ZJU, je, da se vodenje disciplinskega postopka konča v primeru pritožbe s sprejemom odločitve organa druge stopnje. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred Komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika, oziroma od njega imenovane disciplinske komisije, o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, tako stališče pa ni v neskladju z določbo 129. člena ZJU, po kateri vodi disciplinski postopek predstojnik oziroma od njega imenovana komisija. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Tožnica neutemeljeno vztraja tudi pri očitkih o napačnem vodenju disciplinskega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da toženka ni storila postopkovnih kršitev. Po 2. odstavku 130. člena ZJU se za vabljenje, vročanje, izvedbo obravnave in zapisnik v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku. Poglavje ZJU, v katerem se nahaja citirana določba, z naslovom Disciplinska odgovornost javnih uslužbencev, je bilo sicer črtano, a se v skladu z 2. odstavkom 85. člena ZJU-B še vedno uporablja - do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti.

Ddoločbe 128. in 129. člena ZJU je treba razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik, v konkretnem primeru je to generalni direktor policije. Glede na to, da je tožena stranka uvedla disciplinski postopek zoper tožnika s sklepom z dne 14. 10. 2013, ki ga je podpisal generalni direktor policije, in se je vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje 8. 1. 2014, disciplinski postopek ni zastaran. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se šteje, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka sklepa stranki. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima več nobenega vpliva na zastaranje vodenja disciplinskega postopka.

Za zaključek, da niso podani znaki kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1, je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da bi zavestno opustil pravilno postopanje s sprejeto ovadbo. To, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo težje disciplinske kršitve z znaki kaznivega dejanja ne pomeni, da ne pride v poštev določba sedmega odstavka 128. člena ZJU in da bi treba uporabiti pravilo iz drugega odstavka 128. člena ZJU. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje namesto težje disciplinske kršitve z znaki kaznivega dejanja ugotovilo neko drugo težjo disciplinsko kršitev, ki nima znakov kaznivega dejanja (česar pa ni ugotovilo), bi prišlo v poštev razlogovanje o zastaranju po drugem odstavku 128. člena ZJU, sicer pa ne. Povedano drugače: Tožena stranka je v zvezi z očitano težjo disciplinsko kršitvijo, ki ima znake kaznivega dejanja, pravočasno uvedla disciplinski postopek. To, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da ta kršitev ni podana, ne pomeni, da je uvedba disciplinskega postopka zastarala.

Zastaranje uvedbe disciplinskega postopka je urejeno v prvem odstavku 128. člena ZJU, ki določa, da za lažjo kršitev uvedba disciplinskega postopka zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede zastaranja je pomembno vprašanje, od kdaj se šteje, da se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je pri razlagi 128. člena ZJU potrebno upoštevati tudi določbo 129. člena ZJU, ki ureja odločanje o disciplinski odgovornosti. Po določilih prvega odstavka 129. člena ZJU disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je javnemu uslužbencu nadrejena, inšpektorja ali reprezentativnega sindikata v organu. Tako je potrebno določila 128. in 129. člena ZJU razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik (v konkretnem primeru je to generalni direktor policije).

Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbo 130. člena ZJU, ki se nanaša na vročanje pisanj v disciplinskem postopku pri toženi stranki, in v konkretnem primeru uporabilo določbo 137. člena ZPP. Ta določa, da se vročajo pisanja zakonitemu zastopniku stranke ali pooblaščencu, če ga stranka ima in če ni v tem zakonu drugače določeno. Vročitev sklepa o tožnikovi disciplinski odgovornosti je bila veljavno opravljena šele z vročitvijo odvetniku, ki je imel tudi pravico vložiti pritožbo zoper ta sklep. S sklepom tožene stranke je bila zato pritožba tožnikovega pooblaščenca neutemeljeno zavržena, hkrati pa je bila izdana po preteku relativnega zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, zato je ta nezakonit. Posledično je nezakonit tudi disciplinski postopek in sklep o disciplinski odgovornosti. Glede na navedeno pa je nezakonit tudi sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti, saj je tožnik utemeljeno navajal, da vročitev, ki je bila opravljena samo njemu, ni bila pravilna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot nezakonite razveljavilo odločbe tožene stranke o izrečenem disc

ZJU ne določa, kdaj se šteje, da se je izvedelo za kršitev in storilca, zato je pri razlagi 128. člena ZJU potrebno upoštevati tudi določbo 129. člena ZJU, ki ureja odločanje o disciplinski odgovornosti. Za uvedbo disciplinskega postopka v javnem sektorju je pristojen izključno predstojnik, v konkretnem primeru generalni direktor policije. Glede na takšno ureditev je edino logično, da subjektivni zastaralni roki za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči takrat, ko za kršitev in storilca izve oseba, ki je pristojna za uvedbo postopka, saj bi se sicer lahko zgodilo, da bi subjektivni zastaralni rok potekel še preden bi predstojnik, ki je edini pristojen za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka, izvedel za kršitev in storilca.

Revizija se dopusti glede vprašanja, kdaj je v tej zadevi pričelo teči zastaranje vodenja disciplinskega postopka.

V 128. členu ZJU je določeno, da uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca, oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (prvi odstavek 128. člena ZJU). ZJU pa v šestem odstavku 128. člena določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Za lažjo kršitev in storilca (tožnica je v času, ko je bila z razporedom odrejena k opravljanju delovnih nalog policistke kontrolorke odšla v žensko garderobo, za sabo z notranje strani zaklenila vrata tako, da je pustila ključ v ključavnici in s tem onemogočila odpiranje zunanje strani ter zaspala) je tožena stranka izvedela že ob sami storitvi lažje kršitve, to je 27. 9. 2013, saj je disciplinsko kršitev ugotovil osebno komandir Policijske postaje ob osebni kontroli sodelavcev. Ker je od storitve disciplinske kršitve dne 27. 9. 2103, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in za storilca, pa do odlo

Tožena stranka je tožniku s sklepom z dne 9. 3. 2012 na podlagi 1. točke drugega odstavka 124. člena ZJU izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 20 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec december 2011, v katerem je bila storjena kršitev. Določeno je bilo tudi, da je potrebno denarno kazen poravnati v 8 dneh po pravnomočnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sklep z dne 9. 3. 2012 ob izdaji sklepa, s katerim je tožena stranka odločila, da se tožniku na podlagi dokončnega sklepa z dne 9. 3. 2012 pri plači za mesec maj 2012 odtegne izrečena denarna kazen, ni bil izvršljiv. Po določbi četrtega odstavka 128. člena ZJU izvršitev disciplinskega ukrepa zastara v dveh mesecih od dneva dokončnosti sklepa, torej določa le zastaranje, disciplinskemu organu pa prepušča, da sam določi in pazi na trenutek nastopa izvršljivosti odločb predstojnika o disciplinski odgovornosti. V konkretnem primeru sklep disciplinskega organa o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 9. 3. 2012 še ni postal izvršljiv, saj sklep še ni postal pravnomočen, ker se o njem še vodi postopek. Tožena stranka je imela možnost, da morebitno nepravilnost v sklepu disciplinske komisije ustre

Po 4. odstavku 128. člena ZJU izvršitev disciplinskega ukrepa za disciplinske kršitve zastara v dveh mesecih od dneva dokončnosti sklepa. Sklep o ugotovljeni disciplinski kršitvi tožnika z dne 24. 3. 2010 je postal dokončen 18. 5. 2010, ta rok pa se je iztekel 18. 7. 2010. Ker je bil tožniku znesek, ki predstavlja denarno kazen, odtegnjen šele 5. 8. 2010, kar je po izteku dvomesečnega roka, je tožbeni zahtevek za vrnitev odtegnjenega zneska utemeljen. Delodajalec denarne kazni delavcu ne sme odtegniti od plače brez njegovega soglasja. Dokončen sklep o disciplinski odgovornosti in izrečeni denarni kazni je izvršilni naslov, do plačila zneska denarne kazni pa lahko delodajalec pride le v izvršilnem postopku, skladno z določbami ZIZ.

Ker od storitve disciplinske kršitve do odločitve pritožbenega organa niso pretekli trije meseci, vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo. Stranka lahko tudi po izdaji sodbe brez glavne obravnave zahteva povrnitev stroškov po določbi 163/7 ZPP.

Zastaranje vodenja disciplinskega postopka je bilo zadržano le za 30 dni bolniške odsotnosti, ko se (pokojni) tožnik zaradi zdravstvenega stanja in bolečin ni mogel udeleževati disciplinske obravnave, ne pa vseh 74 dni, kolikor je trajal bolniški stalež. Na podlagi ugotovitve, da prenehanje delovnega razmerja ni bilo zakonito, se ugotovi trajanje delovnega razmerja (pokojnega) tožnika do njegove smrti, razen za čas, ko je bil zaposlen drugje, poleg tega pa se njegovim dedičem, ki so stranke v postopku, prizna reparacija v višini plače, ki bi jo tožnik prejemal, oziroma razlike v plači glede na plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu.

Bolniški stalež kot razlog za opravičeno odsotnost z dela pomeni le, da je delavec iz zdravstvenih razlogov nesposoben za delo, ne pomeni pa nujno, da zaradi tega disciplinskega postopka zoper njega ni mogoče voditi (nekoliko poenostavljen primer: mavec na roki, ki delavcu onemogoča delo, ne preprečuje udeležbe delavca na disciplinski obravnavi). Za zaključek, da zaradi odsotnosti z dela tudi disciplinskega postopka ni mogoče voditi, bi bilo treba na primer dokazati, da je bil delavec hospitaliziran, da je nepokreten ali podobno.

Določilo drugega odstavka 5. člena Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalne skupnosti posega na področje, ki ga ureja zakon. Sodišče druge stopnje bi moralo za pravilno uporabo materialnega prava ugotoviti tudi, ali je tožnikova opravičena odsotnost z dela v trajanju 74 dni predstavljala tisti dejanski stan, ki ustreza določilu petega odstavka 128. člena ZJU, kar bi narekovalo zadržanje (pretrganje) zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka.

Sodišče pri presoji izrečenega disciplinskega ukrepa ni vezano na pravno kvalifikacijo disciplinske kršitve, vezano je na dejanske očitke disciplinskih organov. Ker se je tožnici (javni uslužbenki - policistki) v disciplinskem postopku v okviru težje disciplinske kršitve očital zgolj namen pridobitve nepremoženjske koristi (in to ne le v smislu pravne kvalifikacije, ampak tudi v smislu dejanskih očitkov) kot eden izmed znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 261. člena KZ, katerega sodišče ni ugotovilo, sodišču ni mogoče očitati, da bi moralo samo ugotavljati, ali je podan znak kvalificirane oblike istega kaznivega dejanja po 3. odstavku 261. člena KZ (namen pridobitve premoženjske koristi).