VSL Sklep II Ip 1647/2020

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnika z dne 2. 4. 2020 zoper sklep o izvršbi opr. št. I 872/2020 z dne 24. 3. 2020 delno ugodi, sklep o izvršbi se za dne 10. 2. 2020 plačanih 11.352,46 EUR, dne 14. 2. 2020 plačanih 113,32 EUR, dne 26. 2. 2020 plačanih 1.720,60 EUR, dne 28. 2. 2020 plačanih 3.405,44 EUR, dne 4. 3. 2020 plačanih 15,52 EUR, dne 4. 3. 2020 plačanih 420,38 EUR in dne 9. 3. 2020 plačanih 3.934,51 EUR razveljavi, v razveljavljenem delu se opravljena izvršilna dejanja razveljavilo, izvršba ustavi, predlog za izvršbo pa zavrne (I. točka izreka sklepa), da se v neugodenem delu ugovor zavrne (II. točka izreka sklepa), da se izvršilni postopek za dne 19. 2. 2020 plačanih 1.668,96 EUR, po upnikovem delnem umiku z dne 7. 4. 2020 predloga za izvršbo, ustavi (III. točka izreka sklepa), da se v neustavljenem delu upnikov delni umik z dne 7. 4. 2020 predloga za izvršbo zavrže (IV. točka izreka sklepa), da mora upnik v roku 8 dni dolžniku povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sklepa), da se zahtevek upnika za povrnitev ugovornih stroškov zavrne (V. točka izreka sklepa) in da se predlog dolžnika, naj se upniku izreče denarna kazen, zavrne (VI. točka izreka sklepa) in dolžnikov zahtevek za povrnitev izvršilnih stroškov za predlog dolžnika, naj se upniku izreče denarna kazen, zavrne (VII. točka izreka sklepa).

2Zoper II. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Kot bistveno navaja, da sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za pogojne terjatve, saj 210. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in 211. člen ZFPPIPP tega ne predvidevata. Terjatev je bila priznana kot pogojna, ZFPPIPP pa pogojnega priznanja ne prizna. Sklicuje se na priloženo pravno mnenje. Terjatev je v postopku prisilne poravnave lahko tudi pogojna, vendar tega ne smemo mešati s pojmom pogojno priznanih terjatev, ki ga ZFPPIPP ne pozna. Upnik je terjatev prijavil nepogojno, priznana pa je bila pogojno. To zato v resnici ne pomeni pogojne terjatve, sicer bi bila vsaka terjatev pogojna pod razveznim pogojem, da je nekdo plača. Iz seznama ugotovljenih terjatev ne izhaja, za kakšen pogoj naj bi šlo, zato sklep o potrditvi prisilne poravnave za izterjevano terjatev ni izvršilni naslov, primeren za izvršbo. Sodišče namreč brez navedbe pogoja v izvršilnem naslovu ne more vedeti, kako naj ugotavlja, ali je pogoj izpolnjen. 212. člen ZFPPIPP sicer omenja pogojne terjatve (z odložnim pogojem) kot terjatve, za katere učinkuje sklep o potrditvi prisilne poravnave, vendar tega ne smemo mešati s konceptom opredelitve, za katere že daje učinkovit izvršilni naslov. Sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za pogojno priznane terjatve. V sklepu o potrditvi prisilne poravnave je sodišče odločilo zgolj o terjatvah, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, upnikove terjatve pa ni mogoče šteti za ugotovljene. Sklicuje se na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani Cst 753/2015, Cst 114/2017, Cst 565/2017, I Cpg 684/2016 in Cst 227/2017, po katerih ZFPPIPP ne pozna pogojnega priznanja terjatev. Ker iz seznama ugotovljenih terjatev ni razvidna vsebina pogoja, upnikove terjatve ni moč šteti za ugotovljene v postopku prisilne poravnave za izvršilni naslov. Sodišče je dovolilo izvršbo v nasprotju z določbo 26. člena ZIZ in se glede izpolnjevanja pogojev po 26. členu ZIZ tudi ni opredelilo. Vsi elementi za ugotovitev obstoja obveznosti bi morali izhajati iz izvršilnega naslova. Okoliščina, da je upnik morebiti izkazal, da je nanj prešla terjatev, ki je bila osnova za izdajo izvršilnega naslova, ne more nadomestiti zahteve po prenosu terjatve iz izvršilnega naslova. Priglaša pritožbene stroške.

3Upnik je na pritožbo odgovoril po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), paziti po uradni dolžnosti.

6Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da tretji odstavek 210. člena ZFPPIPP določa, da v sklepu o potrditvi prisilne poravnave sodišče odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku prisilne poravnave. Sestavni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave je seznam ugotovljenih terjatev v postopku prisilne poravnave z dne 23. 7. 2013. Ker je izterjevana terjatev navedena na seznamu ugotovljenih terjatev, je bila terjatev ugotovljena v postopku prisilne poravnave. Nesporno je, da gre za razvezni pogoj, t.j. terjatev je odvisna od dejstva, ki povzroči njeno prenehanje. Gre za solidarno poroštvo, zato lahko upnik terjatev zahteva tudi od dolžnika terjatve. Med terjatvami iz 213. člena ZFPPIPP, za katere sklep o potrditvi prisilne poravnave ne učinkuje, ni pogojnih terjatev. Iz listin v spisu v zvezi z dokazovanjem prehoda terjatve izhaja, da izterjevana terjatev predstavlja isto terjatev, kot je bil konglomerat terjatev, glede katerih je bila sklenjena pogodba o potrditvi odstopa. Bistveno za dokaz o prenosu terjatev je, da mora biti terjatev v kvalificirani listini določno opredeljena, tako, da je zagotovljena njena sledljivost. Višje sodišče se z odločitvijo strinja. Odločitev je pravilna.

7Skladno s tretjim odstavkom 215. člena ZFPPIPP je sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za terjatve, ugotovljene v postopku prisilne poravnave. Skladno s prvim odstavkom 211. člena ZFPPIPP je terjatev ugotovljena v postopku prisilne poravnave če je: 1. navadna terjatev, 2. priznana v postopku prisilne poravnave, 3. ni bila prenesena na dolžnika v postopku spremembe osnovnega kapitala.

8Po četrtem odstavku 21. člena ZFPPIPP je navadna terjatev nezavarovana terjatev, ki ni niti prednostna niti podrejena. Zakon torej za opredelitev oziroma kvaliteto navadne terjatve ne zahteva, da gre za nepogojno terjatev.

9V sklepu po 210. členu ZFPPIPP so že po zakonski dikciji navedene ugotovljene terjatve (t.j. v seznamu, ki je sestavni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, 3. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP in tretji odstavek 210. člena v zvezi z drugim odstavkom 211. člena ZFPPIPP). V takem sklepu niso navedene preizkušene terjatve – (končni) seznam preizkušenih terjatev (v katerem se upravitelj izjavi, ali posamezno terjatev preverja ali pa priznava) je del sklepa o preizkusu terjatev (v katerem stečajno sodišče odloči, katere terjatve so priznane in katere prerekane, primerjaj 69. člen ZFPPIPP) in ne sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Zato je zmoten dolžnikov argument, da so v izvršilnem naslovu navedene tudi pogojno priznane (torej dejansko prerekane) terjatve oziroma, da je upnikova terjatev po sklepu o potrditvi prisilne poravnave pogojno priznana.

10Res torej skladno s citirano sodno prakso, ki se v celoti nanaša na preizkus terjatev, ZFPPIPP ne pozna pogojnega priznanja terjatev oziroma se šteje, da so pogojno priznane terjatve v resnici prerekane terjatve. Vendar pa je izvršilni naslov sklep o potrditvi prisilne poravnave in ne sklep o preizkusu terjatev. Zato že pojmovno v njem ne morejo biti navedene pogojno priznane terjatve, kar po ZFPPIPP (v seznamu preizkušenih terjatev) ni dovoljeno. V njem oziroma v seznamu ugotovljenih terjatev so ugotovljene terjatve, t.j. tiste, ki so priznane.

11Glede konkretne terjatve gre torej za označbo upnikove terjatve kot pogojne navadne terjatve. Drži, da je ta označba nekoliko nesmiselna, kolikor gre za razvezni pogoj, t.j. da obstaja vse do tedaj, dokler in če je ne bo plačal glavni dolžnik, saj so potemtakem vse terjatve terjatve z razveznim pogojem, da jih nekdo plača. Vendar gre za del prakse stečajnih upraviteljev, ki na ta način označujejo poroštvo. Drži torej, da je sodišče v sklepu o potrditvi prisilne poravnave odločilo zgolj o terjatvah, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, ampak med njimi pa je navedena tudi izterjevana terjatev. Zato tudi za izterjevano terjatev sklep o potrditvi prisilne poravnave predstavlja izvršilni naslov.

12Višje sodišče zgolj dodaja, da 212. člen ZFPPIPP v šestem odstavku določa, da za terjatev, povezano z odložnim pogojem, velja, da je nastala do začetka postopka prisilne poravnave in da zanjo učinkuje potrjena prisilna poravnava, če je do takrat nastal pravni temelj nastanka te terjatve, ne glede na to, ali se je do takrat že uresničil odložni pogoj. Torej toliko bolj ni ovire za učinkovanje prisilne poravnave za terjatve z razveznim pogojem. 260. člen ZFPPIPP pa določa, da v primeru, ko se v stečajnem postopku (generalna izvršba) razvezni pogoj ne uresniči do načrta končne razdelitve, terjatev postane nepogojna, kar pomeni da tudi v stečajnem postopku v fazi, ko se že predvideva poplačilo, razvezni pogoj izgubi svoj pomen.

13Med strankama ni spora, da je dolžnik solidarni porok in da gre pri spornem pogoju za razvezni pogoj (plačila terjatve s strani glavnega dolžnika). Tega namreč dolžnik v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor ni prerekal. Ustavno sodišče je v zadevi Up-1004/11 navedlo, da se v primeru zgoščenih izrekov ni mogoče izogniti njihovi razlagi v skladu z obrazložitvijo izvršilnega naslova. V insolvenčnih postopkih so izreki glede na elektronsko vodenje zadev tipski in še bolj zgoščeni, kot v delovnopravnih zadevah. Ni mogoče pričakovati, da bo podlaga številnih terjatev navedena v seznamu ugotovljenih terjatev, tako kot je to v določenih primerih v sodbah, še manj pa v izreku sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Zato z vidika pravice upnika do sodnega varstva ni ovire oziroma je pravilno, da se izrek razlaga tudi glede na procesno gradivo v postopku prisilne poravnave. V konkretnem primeru pa sicer za to niti ni potrebe, saj vsebina in narava razveznega pogoja med strankama sploh nista sporna (primerjaj podobno sklep VSL I Ip 3267/2016, v katerem je sodišče upoštevalo višino bruto plače upnika, ki ni bila navedena v izvršilnem naslovu, vendar pa med strankama ni bila sporna). Zato ni ovire, da sodišče v obravnavanem primeru kot neprerekano dejstvo ugotovi, za kakšen pogoj je šlo pri izterjevani terjatvi.

14Višje sodišče nadalje pojasnjuje, da se 26. člen ZIZ ne nanaša na razvezne pogoje. Kot primarno ni niti (glede na kontekst zakonske ureditve) logično, da bi moral upnik dokazovati razvezni pogoj plačila terjatve – prenehanje terjatve dokazuje dolžnik v ugovoru po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. In kot bistveno, 26. člen ZIZ se nanaša na izvršbo, ki je odvisna od nastopa kakšnega pogoja. V konkretnem primeru pa izvršba ni odvisna od nastopa pogoja, temveč je od nastopa razveznega pogoja odvisno prenehanje utemeljenosti izvršbe. Res je sicer obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu nekoliko skopa, vendar zadostna, saj je navedlo, da gre v obravnavanem primeru nesporno za razvezni pogoj, ki povzroči, da preneha temelj obveznosti. Glede na zakonsko dikcijo 26. člena ZIZ je s tem sodišče povedalo, da ne gre za izvršbo, ki je odvisna od nastopa pogoja, zato 26. člen ZIZ v konkretnem primeru ni uporabljiv. Obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje je zato v tem delu ustrezna ter ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

15V nasprotju s pritožbenim stališčem tudi višje sodišče ocenjuje, da je pogojem iz prvega odstavka 24. člena ZIZ v konkretnem primeru zadoščeno in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da za izkaz prehoda terjatve na upnika zadostuje ugotovitev identitete terjatve, ki se izterjuje, v ustrezni kvalificirani listini. Za dolžnika niti v ugovoru niti v pritožbi ni sporno, da se listine, s katerimi je upnik izkazoval prehod terjatve, nanašajo prav na izterjevano terjatev, v pritožbi dolžnik celo potrjuje, da gre za terjatev, ki predstavlja podlago izvršilnega naslova. Zakon ne zahteva prenosa izvršilnega naslova, temveč terjatve iz izvršilnega naslova, prenos terjatve iz izvršilnega naslova pa je v konkretnem primeru neprerekano izkazana.

16Pritožba po povedanem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).