VSRS Sklep II Ips 89/2020

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji postopek

1Tožnika sta s tožbo z dne 19. 3. 2019 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ne obstoji sodna poravnava, sklenjena med udeleženci nepravdnega postopka Okrajnega sodišča v Domžalah N 33/2011.

2Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo. Obrazložilo je, da je po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) sodno poravnavo mogoče izpodbijati s tožbo za razveljavitev sodne poravnave po 392. in 393. členu, vendar med dovoljenimi razlogi ni neobstoja oziroma ničnosti. Napake, pri sklepanju sodne poravnave, ki so tako hude, da imajo za posledico neobstoj oziroma ničnost sodne poravnave, pa se lahko uveljavljajo le preko zahteve za varstvo zakonitosti, ki pa jo po prvem odstavku 385. člena ZPP lahko vloži le državni tožilec.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 612/2019 z dne 5. 6. 2020 tožnikoma dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je (veljavno) nastala in je zakonito sklenjena sodna poravnava, ki ne izpolnjuje obličnostnih in drugih zakonskih pogojev iz določila člena 307 Zakona o pravdnem postopku, zlasti glede katere ni izkazan podpis nobene izmed pravdnih strank na zapisniku o sklenitvi dogovora o sodni poravnavi.

Revizija

5Na podlagi tega sklepa tožnika vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Menita, da sta sodišči zmotno uporabili določbi 15. in 18. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o potrebnosti soglasja volj pogodbenih strank kot enega bistvenih pogojev za veljavno sklenitev pravnega posla. Prav tako nista upoštevali 307. člena ZPP, ki za veljavno sklenitev sodne poravnave zahteva, da stranki, potem ko prebereta zapisnik o poravnavi, zapisnik podpišeta. Poudarjata, da ni sporno, da zapisnika o sodni poravnavi nista nikoli podpisala in je zato zmotno stališče, da je ta postala pravnomočna in jo je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Dejstvo, da je bil izdan odpravek poravnave, torej prepis s sodnim pečatom in štampiljko z zaznamkom o točnosti prepisa ter podpisom pristojne osebe (115. člen Sodnega reda), ne spremeni dejstva, da poravnava sploh ni bila sklenjena. Tožnika opozarjata, da sta navedene razloge za nezakonitost odločitve uveljavljala tudi v pritožbi, vendar pritožbeno sodišče na te ugovore ni odgovorilo. Menita, da si razlogi v izpodbijanem sklepu nasprotujejo. Pritožbeno sodišče namreč pritrdi, da poravnave ni podpisala nobena od strank, pa kljub temu šteje, da je bila veljavno sklenjena in jo je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Izdani odpravek sodne poravnave ob dejstvu, da izvirnik ne obstaja, ne vodi do zaključka, da gre za pravnomočno sodno odločbo, ki jo je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi po 385. in 392. členu ZPP. Če pa je tako, potem tožniku po veljavni pravni ureditvi ni zagotovljena drugačna vrsta sodnega varstva kot s tožbo za ugotovitev neobstoja domnevno sklenjene sodne poravnave. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sklepa obeh sodišč razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

6Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7Revizija je utemeljena.

Trditve tožnikov

8Tožnika v tožbi zatrjujeta:

- da je pred Okrajnim sodiščem v Domžalah tekel nepravdni postopek pod opr. št. N 33/2011 zaradi sodne ureditve meje, v katerem so kot udeleženci sodelovali tožnika in toženka;

- da je bil zadnji narok dne 9. 5. 2012 opravljen na kraju samem, ob prisotnosti okrajne sodnice Anice Grilj in sodnega izvedenca Jožeta Cestnika, njunega takratnega pooblaščenca A. A., toženke in njene takratne pooblaščenke B. B., ni pa bilo zapisnikarice in se zapisnik ni pisal, udeleženci so na posebnem listu (A4) potrdili le prisotnost na naroku z vsebovanim poukom, da jim bo v roku treh dni posredovan prepis zapisnika, na katerega bodo še lahko podali pripombe;

- da je na naroku izvedenec Jože Cestnik označil, kam bi postavil mejnike, vendar s tako predlaganim potekom meje tožnika nista soglašala;

- da jima zapisnik ni bil nikoli posredovan v podpis ampak jima je sodišče posredovalo že kar pisni odpravek sodne poravnave z dne 23. 5. 2012, v katerem je navedeno, da naj bi zapisnik pisala zapisnikarica Tanja Čmak, ki na samem naroku sploh ni bila prisotna;

- da sta z dopisom, ki sta ga vložila na sodišču dne 16. 5. 2012 izrecno zavrnila ureditev meje, kot je bila predlagana na naroku 9. 5. 2012, po prejemu pisnega odpravka pa še en dopis 5. 6. 2012 s ponovnim opozorilom, da zavračata odpravek sodne poravnave, sodnica pa je odredila, naj se ju obvesti, da če se s sklenjeno sodno poravnavo ne strinjata, lahko vložita tožbo za razveljavitev sodne poravnave.

9Revizija je utemeljena.

O pravnih sredstvih za izpodbijanje sodne poravnave

10Sodna poravnava je sporazum, s katerim stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja. Sklenejo ga v pisni obliki pred sodnikom v pravdnem ali nepravdnem postopku, z učinki pravnomočne sodbe. Poravnava je tako veljavno sklenjena, če so izpolnjeni pogoji za veljavno sklepanje pogodb po materialnem pravu in če so izpolnjene predpostavke za veljavnost procesnih dejanj po postopkovnih pravilih.

11Zaradi dvojne narave sodne poravnave je v 392. členu ZPP posebej urejena tožba za izpodbijanje sodne poravnave kot eno od izrednih pravnih sredstev. Po tej določbi je tako mogoče sodno poravnavo izpodbijati iz dvojnih razlogov: po prvi točki drugega odstavka 392. člena ZPP jo je mogoče izpodbijati iz materialnopravnih razlogov za neveljavnost pogodb (sklenitve v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače), po 2. in 3. točki drugega odstavka pa zaradi pomanjkanja procesnopravnih predpostavk (zaradi sodelovanja sodnika, ki je bil ali bi moral biti izločen, ter zaradi kršitve pravil o sposobnosti biti stranka, pravdni sposobnosti in o zastopanju kot procesnimi predpostavkami za veljavnost pravdnih dejanj na drugi). Po tej določbi pa ni mogoče sodne poravnave izpodbijati zaradi ničnosti, ker bi nasprotovala prisilnim predpisom in morali. Na ta razlog mora namreč že ob sklepanju sodne poravnave paziti sodišče in v tem primeru sklenitve sodne poravnave ne sme dovoliti (3. člen in peti odstavek 306. člena ZPP). Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 40/2010 z dne 23. 2. 2012 že obrazložilo, da bi bilo z možnostjo uveljavljanja navedenih ničnostnih razlogov po sklenitvi sodne poravnave, sodišče postavljeno v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že presodilo. Zaradi teže kršitve pa je v četrtem odstavku 385. člena ZPP še dana možnost državnemu tožilstvu, da iz tega razloga zoper sodno poravnavo lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.

12Sodna praksa je enotna, da stranka iz razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more vložiti tudi tožbe za ugotovitev ničnosti sodne poravnave pred sodiščem prve stopnje.¹ Vrhovno sodišče pa še ni zavzelo stališča o tem, ali je tožbo za ugotovitev neobstoja sodne poravnave pri sodišču prve stopnje mogoče vložiti v primeru, ko so pomanjkljivosti pri sklepanju sodne poravnave tako hude, da ta sploh ne nastane.

O pravnem varstvu v primeru neobstoja sodne poravnave

13Sklenitev sodne poravnave ZPP ureja v 307. členu. Določa, da je sodna poravnava sklenjena, ko stranki, potem, ko prebereta zapisnik o poravnavi, ta zapisnik podpišeta. Sodno poravnavo je mogoče skleniti tudi tako, da stranki podpišeta pisni predlog poravnave, ki ga pripravi in strankam pošlje sodnik. Kadar stranki zapisnika ali predloga poravnave ne podpišeta, sodna poravnava ni sklenjena. To pa pomeni, da tudi nima narave pravnomočne sodbe.

14ZPP v 392. členu in četrtem odstavku 385. člena ureja izpodbijanje sklenjene, ampak hibne sodne poravnave. Ne ureja pa s kakšnim pravnim sredstvom lahko stranka s sveta spravi izdan overjen prepis zapisnika, v katerem je zapisana sodna poravnava, ki pa dejansko nikoli ni bila sklenjena. Prav zaradi opisane dvojne narave sodne poravnave in njenega učinka pravnomočne sodbe je ustrezna primerjava z absolutno nično ali neobstoječo sodbo. Tudi takšna sodba ne postane ne formalno, ne materialno pravnomočna, zato izpodbijanje takšnih sodb pravzaprav ni potrebno. Vendar tudi pri taki sodbi ni izključena možnost, da se zaradi preprečitve zlorabe s tožbo zahteva ugotovitev njene absolutne ničnosti ali neobstoječnosti.²

15Tožnika sta ob vložitvi tožbe navedla, da je na podlagi overjenega prepisa zapisnika sodne poravnave Geodetska uprava Republike Slovenije v katastru evidentirala spremembo meje in imata zato pravi interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Sodišči prve in druge stopnje nista presojali ne obstoja pravnega interesa tožnikov, ne resničnosti njunih uvodoma navedenih trditev, saj sta že iz drugih razlogov tožbo kot nedovoljeno zavrgli. Pri tem pa sta spregledali, da tožnika - za razliko od drugih pred Vrhovnim sodiščem obravnavnih primerov – zatrjujeta okoliščine, ki bi, če bi se izkazale za resnične – narekovale odločitev, da do sklenitve sodne poravnave ni prišlo, ne pa okoliščin zaradi katerih bi bilo mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti.

16Odgovor na dopuščeno vprašanje se namreč glasi: sodna poravnava, ki ne izpolnjuje obličnostnih in drugih zakonskih pogojev iz 307. člena ZPP, zlasti glede katere ni izkazan podpis nobene izmed pravdnih strank na zapisniku o sklenitvi dogovora o sodni poravnavi, sploh veljavno ne nastane. To ugotovitev pa je mogoče zahtevati od sodišča prve stopnje ob izkazanem pravnem interesu (drugi odstavek 180. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta tako z napačnim zavrženjem tožbe tožnikoma onemogočili obravnavanje pred sodiščem in posegli v njuno pravico do sodnega varstva, ki jima je zagotovljena v 23. členu Ustave.

17Vrhovno sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju oceniti, ali sta tožnika pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe izkazala, nato pa ugotoviti, ali so trditve tožnikov resnične in vsebinsko odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

18Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

19Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Tako je Vrhovno sodišče odločilo v zadevah II Ips 40/2010 z dne 23. 2. 2012, II Ips 378/2011 z dne 20. 11. 2014 in II Ips 268/2011 z dne 3. 4. 2014.
² Juhart J., Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1961, str. 440.