VSL Sklep IV Cp 357/2021

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da drugi nasprotni udeleženec ni oče tretjega nasprotnega udeleženca. Ugotovilo je tudi, da je predlagatelj biološki oče tretjega nasprotnega udeleženca. Slednjega je zaupalo v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki. Uredilo je stike med predlagateljem in tretjim nasprotnim udeležencem, kot je to razvidno iz IV. točke sklepa. Predlagatelju je naložilo plačevanje mesečne preživnine za otroka v višini 270,00 EUR. V preostalem delu je zavrnilo predlagateljev predlog in prvima dvema nasprotnima udeležencema naložilo solidarno plačilo stroškov predlagatelju v višini 820,73 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2Zoper sklep se pritožujejo predlagatelj in prva dva nasprotna udeleženca. Predlagatelj uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da v celoti ugodi predlogu predlagatelja, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Sklep prvega sodišča izpodbija v IV., V., VI. in VII. točki izreka. Navaja, da je prvo sodišče določilo stike v premajhnem obsegu. Njegova odločitev ne omogoča vzpostavitve pristnega stika očeta z otrokom. V pritožbi predlagatelj obširno razlaga, na kakšen način naj se uredijo stiki z otrokom. Določena preživnina je glede na otrokove potrebe previsoka. Materini dohodki so višji od očetovih dohodkov, česar prvo sodišče ni upoštevalo. Ni razloga za to, da bi moral predlagatelj plačevati več kot polovico preživninskih obveznosti za otroka. Prvo sodišče je ocenilo otrokove potrebe v previsokem znesku. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

3Prva dva nasprotna udeleženca v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da zavrne predlagateljev predlog, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navajata, da je nepravilna odločitev sodišča o pravočasni vložitvi predloga. Prvo sodišče je opustilo izvedbo dokazov, s katerimi sta nasprotna udeleženca želela dokazati resničnost njunih navedb o nepravočasnosti predlagateljevega predloga. Z opustitvijo izvedbe teh dokazov je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Nasprotna udeleženka je navedla in izpovedala, da je o svoji nosečnosti povedala predlagatelju že na njunem srečanju v decembru 2016, predlagatelj pa je to zanikal. Oba sta izpovedala, da sta bila do decembra 2016 v intimnih stikih z nezaščitenimi spolnimi odnosi. Za začetek teka enoletnega subjektivnega roka za izpodbijanje očetovstva so pomembne okoliščine, ki so nastale tudi pred otrokovim rojstvom, s katerimi je bil predlagatelj seznanjen, le rok takrat še ni začel teči. Prvo sodišče bi moralo pravilno ugotoviti vse okoliščine in dejstva od zanositve nasprotne udeleženke dalje, česar ni storilo. Opustilo je izvedbo pomembnih predlaganih dokazov. Pri oceni verodostojnosti izpovedb predlagatelja in nasprotne udeleženke prvo sodišče ni uporabilo enakih kriterijev. Predlagatelj je imel številne razloge za domnevo, da je otrokov oče, že ob seznanitvi z njegovim rojstvom. Nasprotna udeleženka je decembra 2016 seznanila predlagatelja, da je noseča in da obstaja verjetnost, da je noseča z njim. Drugi nasprotni udeleženec je podpisal priznanje očetovstva otroka še pred njegovim rojstvom, pri čemer za odnos nasprotne udeleženke s predlagateljem ni vedel. Ko je nasprotna udeleženka seznanila predlagatelja z nosečnostjo, predlagatelj ni bil pripravljen prevzeti odgovornosti v zvezi z možnostjo, da je on oče zaplojenega otroka, ker mu to takrat ni ustrezalo. SMS komunikacija predlagatelja z nasprotno udeleženko iz septembra 2018 dokazuje, da je bil predlagatelj že v decembru 2016 seznanjen z nosečnostjo nasprotne udeleženke in možnostjo, da je on otrokov oče. Nasprotna udeleženka je vsebino komunikacije, ki je potekala 9. 9. 2018, pridobila od svoje prijateljice A. A., ki jo je posredovala nasprotni udeleženki, ker slednja te komunikacije ni več imela shranjene na svojem mobilnem telefonu. V posredovani komunikaciji je pomemben del predlagateljevih SMS sporočil nasprotni udeleženki. Ta sporočila potrjujejo, da je nasprotna udeleženka na srečanju v B. v decembru 2016 predlagatelju povedala o svoji nosečnosti in možnosti, da je on oče. V pritožbi nasprotna udeleženka povzema besedila predlagateljevih SMS sporočil in pojasnjuje, zakaj ta sporočila dokazujejo, da je predlagatelj že decembra 2016 vedel za njeno nosečnost in možnost, da je on oče otroka. Že pred otrokovim rojstvom je bil predlagatelj seznanjen z vsemi okoliščinami, iz katerih je domneval, da je oče otroka, zato je enoletni subjektivni rok za izpodbijanje očetovstva začel teči z dnem, ko je predlagatelj izvedel za rojstvo otroka. Prvo sodišče je posredovani dokumentaciji odreklo verodostojnost, za takšno stališče pa ni nobene podlage. Prvo sodišče zmotno zaključuje, da je v predlagateljevih sporočilih v prilogi A 6 veliko pravopisnih napak in pogovorni jezik, sporočilo v prilogi B 7 pa je po njegovi oceni zapisano v dokaj slovnično pravilni obliki. Takšen zaključek sodišča je zmoten, saj za nobeno od predlagateljevih sporočil ni mogoče govoriti, da je zapisano v slovnično pravilni obliki. Zato je neprepričljiv ta razlog neverodostojnosti predlagateljevih sporočil po oceni prvega sodišča. Zmotni so tudi zaključki sodišča glede različnih časov dosegljivosti osebe na vibru, na zaslonskih slikah pri posameznih delih besedila istega sporočila. Gre za čas, ki prikazuje, kdaj je bila A. A. aktivna v sami aplikaciji. Ta čas je različen zato, ker je nasprotna udeleženka posnetke zaslona delala vsakega posebej, v tem času pa je bila A. A. nekaj časa prisotna, nekaj časa pa ne. Pri oceni verodostojnosti predloženih dokazov je prvo sodišče opustilo dolžno skrbnost, do njegove nepravilne ocene pa je prišlo tudi v posledici opustitve predlaganih dokazov, in sicer zaslišanja priče A. A. in postavitve izvedenca s področja elektronskih komunikacij. Z izvedbo teh dokazov bi prvo sodišče z gotovostjo lahko ugotovilo, da gre za verodostojne dokaze z vsebino, ki ni v ničemer ponarejena. Zato je sodišče napravilo napačen zaključek, da je predlagateljev predlog pravočasen. Predlagateljev predlog je bil vložen prepozno tudi glede na rok, ki ga je določal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ta rok je potekel že pred začetkom uporabe določb Družinskega zakonika (DZ).

4Predlagatelj in nasprotna udeleženca v odgovorih na pritožbi predlagajo njuni zavrnitvi.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Kot materialnopravno podlago za presojo pravočasnosti predloga glede izpodbijanja očetovstva je prvo sodišče pravilno upoštevalo DZ, ne pa ZZZDR. Tretji nasprotni udeleženec je bil rojen XX. 08. 2017, ko je DZ sicer že veljal (velja od 15. 4. 2017), uporabljati pa se je začel dve leti po njegovi uveljavitvi (305. člen DZ). Do začetka uporabe DZ se je uporabljal še ZZZDR (303. člen DZ), kar bi na prvi pogled kazalo, da je treba za presojo pravočasnosti predloga upoštevati določbo drugega odstavka 99. člena ZZZDR. Ker je kot oče tretjega nasprotnega udeleženca v matično knjigo vpisan drugi nasprotni udeleženec (ki je očetovstvo otroka priznal še pred njegovim rojstvom, pri čemer za razmerje med predlagateljem in nasprotno udeleženko ni vedel), bi to pomenilo, da je predlog za izpodbijanje očetovstva vložen prepozno, ker je enoletni objektivni rok iz drugega odstavka 99. člena ZZZDR potekel že v letu 2018 (ko se je še vedno uporabljal ZZZDR), predlagateljev predlog pa je bil vložen 16. 4. 2019. Vendar pa je treba upoštevati, da je bila določba drugega odstavka 99. člena ZZZDR ustavnopravno sporna, to pa v bistvu iz istih razlogov, ki jih je za razveljavitev objektivnega roka oziroma besedila „vendar najkasneje pet let po rojstvu otroka“ v drugem odstavku 96. člena ZZZDR navedlo Ustavno sodišče (odločba U-I-251/2014 z dne 21. 10. 2015).

7Za presojo pravočasnosti predloga je zato treba uporabiti določbo drugega odstavka 131. člena DZ. Ključno sporno vprašanje v obravnavani zadevi je, kdaj je predlagatelj izvedel za okoliščine, iz katerih je lahko domneval, da je otrokov oče. V tem pogledu nasprotna udeleženca utemeljeno grajata stališče prvega sodišča o neupoštevnosti navedb nasprotne udeleženke, da je predlagatelj že decembra 2016 vedel, da je noseča in da obstaja možnost, da je on oče. Razumljivo je, da enoletni subjektivni rok iz drugega odstavka 131. člena DZ ne more začeti teči pred otrokovim rojstvom. Če domnevni oče ve za relevantne okoliščine v pomenu drugega odstavka 131. člena DZ že pred otrokovim rojstvom, navedeni enoletni rok začne teči tedaj, ko domnevni oče izve za otrokovo rojstvo.

8Stališče prvega sodišča, da na začetek teka subjektivnega roka iz drugega odstavka 131. člena DZ ne morejo vplivati okoliščine, ki se zgodijo pred rojstvom otroka, je zato napačno. To, da je predlagatelj vedel, da obstaja tudi možnost, da je oče otroka drugi nasprotni udeleženec (poleg možnosti, da je predlagatelj oče otroka), ni odločilno. V kritičnem času oziroma vse do poletja 2018 predlagatelj ni vedel za obstoj možnosti, da bi bil oče otroka lahko tudi tretji (C. C.). Tudi okoliščina, da nasprotna udeleženka do prve DNK analize v avgustu 2018 ni vedela, kdo je oče otroka (ali predlagatelj ali drugi nasprotni udeleženec), ne more imeti odločilnega pomena za presojo, kdaj je predlagatelj izvedel za okoliščine v pomenu drugega odstavka 131. člena DZ (ki vodijo do domneve o njegovem očetovstvu), ki povzročijo začetek teka enoletnega roka po tej določbi.

9Nasprotna udeleženca sta za dokazovanje resničnosti trditve, da je predlagatelj za nosečnost nasprotne udeleženke in možnost, da je on oče otroka, vedel že decembra 2016, predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem priče A. A. in postavitvijo izvedenca za elektronske komunikacije, ki bi po trditvah nasprotnih udeležencev potrdila verodostojnost predlagateljevih SMS sporočil. Trdila sta, da je nasprotna udeleženka posredovala prijateljici A. A. SMS sporočila, katera je nasprotni udeleženki predhodno poslal predlagatelj (priloga B 7) in da ta sporočila dokazujejo, da je predlagatelj vedel za nosečnost nasprotne udeleženke in možnost, da je on oče otroka, že v decembru 2016. Prvo sodišče je zavzelo stališče, da ta sporočila niso verodostojna oziroma „gre v to dvomiti“ (9. točka obrazložitve), s čimer je podalo vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem poseglo v pravico nasprotnih udeležencev do izjave, kar je kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če niso predložena popolna SMS sporočila, to še ne pomeni, da so predložena sporočila neverodostojna. Sporočila v prilogi B 7 z vidika slovničnih napak tudi ne „odstopajo“ od predlagateljevih SMS sporočil v prilogi A 6 in je drugačen zaključek prvega sodišča o tem napačen. Zaključki sodišča v zvezi z različnimi časi dosegljivosti osebe na vibru na zaslonskih slikah besedila istega SMS sporočila so preuranjeni, saj je presoja pristnosti teh sporočil vezana tudi na strokovna vprašanja, na katera lahko odgovori le predlagani izvedenec. Nasprotna udeleženca sta predlagala zaslišanje priče A. A. in postavitev izvedenca za dokazovanje dejstev, ki so pravno pomembna za oceno verodostojnosti SMS sporočil (priloga B 7) in s tem tudi za presojo, ali je bil predlog vložen pravočasno. Izvedba teh dokazov bi lahko privedla do drugačnega zaključka o odločilnih okoliščinah.

10Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je bilo nasprotnima udeležencema onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev. Glede na to je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi nasprotnih udeležencev, posledično pa tudi pritožbi predlagatelja, ter izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo prvemu sodišču v nov postopek (354. člen in 3. točka 365. člena ZPP). Prvo sodišče bo moralo dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem priče A. A. ter s postavitvijo izvedenca za elektronske komunikacije, nato pa napraviti celovito dokazno oceno v pomenu 8. člena ZPP, v kateri bo moralo v primeru ugotovitve pristnosti SMS sporočil v prilogi B 7 presoditi tudi pomen okoliščin, ki jih nasprotna udeleženca izpostavljata tudi v pritožbi. Dopolnitev dokaznega postopka se bo lažje izvedla pred prvim sodiščem, pri čemer pravica udeležencev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne bo kršena.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.