VSM Sodba IV Kp 40042/2019

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka in potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika na pritožbeni stopnji bremenijo proračun.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženo S. L. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem in drugem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo očitanega ji kaznivega dejanja.

3Na pritožbo je podal odgovor zagovornik obdolženke, odvetnik J. L., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višji državni tožilki, ki uveljavlja izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče pritrditi, saj pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti prvostopenjskega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da obdolženki očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar jo je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP. Svojo odločitev je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, pritožbena izvajanja višje državne tožilke, s katerimi si prizadeva za drugačno dokazno oceno zagovora obdolženke in izvedenih dokazov, pa ne morejo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe. Še zlasti ne, ko dokazno breme v kazenskem postopku nosi (upravičeni) tožilec, ki mora krivdo obdolženca dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ustrezne razloge prvostopenjske sodbe, s katerimi soglaša, v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa le še dodaja:

6Po oceni višje državne tožilke je sodišče prve stopnje napravilo zmotne zaključke o tem, da oškodovanec v času ogleda ni imel statusa osumljenca, da tedaj še niso bili podani utemeljeni razlogi za sum in da mu obdolženka ni že ob 7.00 uri odvzela prostosti. Prav tako je zmotno ugotovilo, da je obdolženka šele po prihodu priče I. B., ki je govoril s stanovalci integracijskega doma, izvedela za potek dogodkov in ugotovila, da je M. A. storilec, saj je priča B. o svojih ugotovitvah šele kasneje, ko je bila oškodovancu že z odločbo odvzeta prostost, po telefonu in nato z elektronskim sporočilom obvestil obdolženko s podatki o vpletenih.

7S povzetimi navedbami ni mogoče soglašati. Nasprotno s pritožbenim naziranjem višje državne tožilke je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da M. A. 11. 8. 2018 ob 7.00 uri dejansko še ni bila odvzeta prostost, saj nabor podatkov, s katerimi je obdolženka dotedaj razpolagala (stopnja poškodbe T. B., delne sledi na kraju ter „oseba s krasto“), ni zadoščal za obstoj utemeljenih razlogov za sum. Za takšen zaključek je imelo oporo v podatkih spisa ter zagovoru obdolženke in izpovedbah (zlasti) oškodovanca M. A. ter prič D. J., D. N. in A. K.. Sodišče prve stopnje sicer ni moglo ugotoviti natančne ure, ko je priča I. B. ključne podatke, ki jih je izvedel iz pogovorov s stanovalci (da se je M. A. sprl z A. A., nato pa šel s T. B. ven in se kasneje vrnil z okrvavljenim nožem), posredoval obdolženki. Vendar se je v tej zvezi ob skladni izpovedbi priče I. B., ki je pojasnil, da je prišel na kraj, ko so se postopki že izvajali, da se je uro ali dve uri pogovarjal s stanovalci, ki so sicer nezaupljivi do policije, nato pa ugotovljene okoliščine sporočil obdolženki, kar ji je posredoval tudi (in ne izključno) po elektronski pošti 11. 8. 2018 ob 13.41 uri, oprlo še na beležko obdolženkinih zapiskov. Na podlagi te beležke pa je upoštevaje številčenja sledi (podrobneje obrazloženo v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe), utemeljeno zaključilo, da je obdolženka v časovnem zaporedju zapisovala potek dogajanja iz katerega je razvidno, da je šele po prihodu priče I. B. in ne že ob 7.00 uri, ko so bila oškodovancu zasežena oblačila, izvedela za potek dogodkov in ugotovila, da je M. A. storilec. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede statusa osumljenca v času ogleda pa je dodati, da je ogled po podatkih spisa trajal od 5.40 ure do 11.50 ure, kar pomeni, da je oškodovanec, ki mu je bila z odločbo o odvzemu prostosti odvzeta prostost ob 11.30 uri, status osumljenca vsekakor imel tudi v času ogleda.

8Višja državna tožilka nadalje navaja, da so se utemeljeni razlogi za sum poskušali prilagajati uri formalnega odvzema prostosti, dejansko pa so razlogi za sum in dejanski čas odvzema prostosti oškodovancu nastopili ob 7.00 uri. Od tega trenutka dalje se tako po njeni oceni oškodovanec ni mogel več prosto gibati, kar pomeni, da mu je bila dejansko odvzeta prostost in ne zgolj omejeno gibanje. Takšne pritožbene navedbe višja državna tožilka v nadaljevanju utemeljuje s kronološkim potekom dogodkov z dne 11. 8. 2018, in sicer: da je oškodovanec od 6.10 ure do 8.35 ure skupaj s policisti iskal nož, za katerega je sam pokazal, kje ga je odvrgel in se je torej sam ovadil; da je moral nato čakati na klopci; da so mu ob 7.00 uri bila zasežena oblačila; da je ob 7.34 obdolženka odredila, da se ga odpelje na strokovni odvzem krvi (kar je mogoče odrediti le osumljencu); da je bil v UKC Maribor ves čas pod nadzorom policije do 9.45 ure, nato pa odpeljan na policijo, pri čemer je obdolženka že ob 8.15 uri klicala S. F., naj pride v službo napisati odločbo o odvzemu prostosti.

9Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. Primarno je poudariti, da preiskovalnih dejanj ne gre zamenjevati z odvzemom prostosti, saj utemeljenih razlogov za sum ni mogoče enačiti z razlogi za sum. Utemeljeni razlogi za sum, ki morajo biti podani za pridržanje po drugem odstavku 157. člena ZKP namreč pomenijo višjo stopnjo suma (ki se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu)¹ od razlogov za sum, ki se zahtevajo, za posamezne policijske naloge po 148. členu ZKP, ki so se dne 11. 8. 2018 izvajale na kraju dogodka. Utemeljenih razlogov za sum in posledično podlage za (dejanski) odvzem prostosti oškodovancu, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča še ni bilo ob 7.00 uri (torej v času, ko so bila oškodovancu zasežena oblačila). Višja državna tožilka namreč zgolj z lastno interpretacijo časovnega poteka dogodkov dne 11. 8. 2018 ne more vzbuditi dvoma v prepričljiv zagovor obdolženke, ki je pojasnila, da je na kraju hodilo ogromno tujcev, da je oškodovancu, ki je prišel na kraj okrog pol sedmih, rekla naj sede na klop, saj je hotel v stavbo, kjer se je opravljal ogled, da je pri njem opazila krasto na nogi in okrvavljene hlače, da komunikacija z njim zaradi neznanja jezika ni bila možna, da pa ji je nekako povedal, da je v mestu padel in da ga zebe, zato je rekla, naj se zasežejo še oblačila, ko se bo preoblekel. Takšen zagovor je potrdila tudi priča D. J., kriminalistični tehnik, ki je skupaj z obdolženko opravljal ogled, nenazadnje pa tudi sam oškodovanec, ki je pojasnil, da je obdolženki povedal, da je padel in (sam) zaprosil, da bi se preoblekel, ker ga je zeblo. Drži sicer, da je v zapisniku o zasegu oblačil oškodovancu z dne 11. 8. 2018 navedeno, da gre za zaseg oblačil osumljencu, dejanje pa je bilo izvedeno ob 7.00 uri, vendar pa ob tem ne gre prezreti, da je ta zapisnik sestavil policist D. K., ki je zaslišan kot priča pojasnil, da mu obdolženka ni govorila vsebine zapisnika in mu tudi ni rekla, da gre za osumljenca, temveč se policisti sami odločijo kaj napišejo pod okoliščine zasega. V tej zvezi je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo tudi, da so si policisti, ki so na kraju opravljali posamezne naloge, ustvarili lastno mnenje in oškodovanca (preuranjeno) naslavljali z osumljencem oziroma storilcem, kljub temu, da niso imeli pregleda nad celotno zadevo. Takšno njihovo poimenovanje pa na obravnavano zadevo nima relevantnega vpliva.

10Zgoraj povzete pritožbene navedbe pa so nenazadnje tudi v nasprotju s podatki spisa. Iz posnetka dnevnika dogodkov Operativno komunikacijskega centra Maribor izhaja, da je obdolženka ob 7.34 uri prosila, da na kraj pridejo vodniki psov, da se poišče nož o katerem naj bi „toti“ govoril, iz poročila o uporabi SPP pa, da so policisti s psom (in oškodovanec) v gozdu iskali nož od 8.00 do 8.35 ure, vendar ga niso našli. Prav tako je iz poškodbenega lista oškodovanca razvidno, da je bil slednji v UKC Maribor obravnavan šele ob 9.46 uri, zato torej logično ni mogel biti že minuto prej odpeljan na policijo, kot to zmotno zatrjuje višja državna tožilka. Slednja ne more biti uspešna niti s selektivnim povzemanjem okoliščin v zvezi z obdolženkinim klicem S. F. in navajanjem, da je obdolženka že ob 8.15 uri le-tega klicala, naj pride v službo napisati odločbo o odvzemu prostosti, kar pomeni, da je oškodovanca že do 8.15 ure obravnavala kot osumljenca. S. F. je namreč zaslišan kot priča pojasnil, da v prvem telefonskem pogovoru z obdolženko ni bilo govora o odločbi, temveč mu je obdolženka šele po 11.00 uri po telefonu povedala, da pripeljejo osebo in mu naročila, naj napiše odločbo.

11Ob navedenem, kakor tudi upoštevaje okoliščino, da je bila komunikacija med oškodovancem (E.) na eni strani ter obdolženko in ostalimi policisti na drugi strani, zaradi jezikovnih ovir znatno otežena, se kot neutemeljeno izkaže še pritožbeno polemiziranje o oškodovančevem statusu osumljenca ter njegovi „samoovadbi“ s tem, ko je pokazal, kje je odvrgel nož. Obdolženka je namreč v zagovoru prepričljivo pojasnila, da je zaradi postopkov z begunci, ki imajo orožje oziroma orodje, vprašala oškodovanca, ali ima nož („knife“), ta je pokazal, da ga je vrgel, zato je naročila, naj se nož poišče. Glede na to, da razgovor z oškodovancem brez prevajalca niti ni bil mogoč, dejstvo, da je oškodovanec pokazal, kam je odvrgel nož, ne more predstavljati njegove samoovadbe in s tem status osumljenca. Še zlasti ne, ker nož ni bil najden. V nasprotno pa ne more prepričati višja državna tožilka niti z navedbami, da je strokovni odvzem krvi (ki je bil odrejen oškodovancu) mogoče odrediti le osumljencu, saj lahko policija v predkazenskem postopku v skladu z drugim odstavkom 266. člena ZKP (zaradi ugotavljanja dejstev, pomembnih za kazenski postopek) odredi odvzem krvi ali drugih telesnih tekočin tudi drugim osebam in ne le osumljencu.²

12Višji državni tožilki ni mogoče pritrditi niti, ko trdi, da je obdolženka ravnala najmanj z eventualnim naklepom, saj se je zavedala, da je pridržanje poteklo, na kar jo je opozoril S. F., a je v to privolila oziroma dopustila, ker še ni imela spisane kazenske ovadbe. Nasprotno od zatrjevanj višje državne tožilke, je soglašati z razlogi izpodbijane sodbe v točki 20 obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje ob prepričljivi oceni izpovedbe priče S. F. pojasnilo, da izpovedba slednjega v delu, ko je navajal, da je obdolženko ob prisotnosti D. J. opozarjal na iztek pridržanja, ni potrjena, saj tega ni slišal priča D. J., ki bi naj bil takrat prisoten, kakršnokoli opozarjanje pa je prepričljivo zanikala tudi obdolženka. V tej zvezi je tako neutemeljeno še pritožbeno zatrjevanje, da sta priči D. F. in P. M. potrdili, da sta na iztek pridržanja opozorila D. N.. Višja državna tožilka očitno prezre, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče D. F. in torej slednji niti ni bil zaslišan kot priča v obravnavani zadevi. Drži pa, da je priča P. M. izpovedal, da ga je dne 13. 8. 2018 poklical dežurni policist D. F. in mu pojasnil, da je čas pridržanja oškodovanca potekel, o čemer je bil obveščen D. N.. Vendar pa opozorilo o poteku časa pridržanja D. N. (in ne obdolženki) ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Še zlasti ne, ker je priča D. N. na eni strani prepričljivo izpovedal, da o tem ni obveščal obdolženke, saj je bil prepričan, da se čas 48 urnega pridržanja še ni iztekel, o čemer je sestavil tudi uradni zaznamek, v katerem je zapisal, da prevzema vso odgovornost v zvezi s tem pridržanjem. Na drugi strani pa sta priči M. in F. (ki je napisal odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju oškodovanca) šteli začetek policijskega postopka in v tej zvezi začetek pridržanja oškodovanca od 6.00 ure, ko po razumljivih razlogih izpodbijane sodbe, oškodovanca na kraju sploh še ni bilo. V tej zvezi je sodišče v nasprotju s prepričanjem pritožbe, pravilno presodilo tudi zapis „policijski postopek se je začel 11. 8. 2018 ob 6.00 uri“, naveden v odločbi o odvzemu prostosti in pridržanju, pri čemer je pojasnilo, da oškodovanec ob 6.00 uri še ni bil na kraju in tako postopek ni mogel biti začet, ter nadalje še, da nekateri policisti vpisujejo v odločbo začetek policijskega postopka, vendar le-ti niso znali natančno pojasniti, kaj to za njih sploh predstavlja. Tako višja državna tožilka z lastno (tudi nerazumljivo) interpretacijo tovrstne okoliščine ter poudarjanjem, da se je ogled pričel ob 5.40 uri, ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje. V luči navedenega se kot neutemeljeno izkaže še pritožbeno polemiziranje o vsebini Priročnika za izvajanje policijskih pridržanj, v skladu s katerim je priča S. F. napisal odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju oškodovanca.

13Po obrazloženem je še dodati, da sodišče izreče oprostilno sodbo ne le, če sploh ni dokazov, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, temveč tudi, kadar o tem obstaja dvom. In dvom v to, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, na način, kot ji je očitala obtožba, je v obravnavani zadevi vsekakor obstajal, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča obremenilni dokazi v obravnavani zadevi niso bili takšni, da bi ovrgli obdolženkin zagovor.

14Iz navedenih razlogov, in ker pritožba višje državne tožilke tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopenjskega oprostilnega izreka, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica dejstva, da višja državna tožilka s pritožbo ni uspela.

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008.
² Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 594.