VSM Sodba II Kp 34489/2013

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

1S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 34489/2013 z dne 9. 11. 2020 je bil obtoženi A. A. v ponovljenem sojenju spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja uboja na mah v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po 117. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izrečena sta mu bila kazen štiri leta in deset mesecev zapora ter varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva na forenzičnem psihiatričnem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra. Sodišče je obtožencu v kazen vštelo čas, prestan v priporu od 22. 7. 2013 od 23.50 ure do 14. 2. 2014, že prestani del kazni zapora od 11. 7. 2016 do 7. 8. 2019 ter čas, prestan v zdravstvenem zavodu od 14. 2. 2014 do 11. 7. 2016. Obtoženca je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo je zagovornik obtoženca vložil pritožbo, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga „iz vseh razlogov po ZKP“ in predlaga, da se pritožbi ugodi ter sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obtožencu določi nižja kazenska sankcija, podredno, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Okrožni državni tožilec na pritožbo ni odgovoril.

3Sodišče druge stopnje je na predlog zagovornika sejo opravilo v navzočnosti obtoženčevega zagovornika odvetnika in višjega državnega tožilca ter v odsotnosti pravilno obveščenega obtoženca. Seja se je opravila po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4Zagovornik v pritožbi uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge, pri tem pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona ne obrazloži. Zato se je pritožbeni preizkus v tem delu omejil na kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Preizkus takšnih kršitev ni pokazal. Iz pritožbene obrazložitve je razbrati, da se zagovornik pritožuje zaradi napačne odmere kazenske sankcije in sicer previsoko odmerjene kazni zapora. Navaja, da niso bile ustrezno ovrednotene vse okoliščine, ki so relevantne po Kazenskem zakoniku za odmero kazni, in sicer stopnja krivde, prejšnje življenje obtoženca, osebne in premoženjske razmere obtoženca ter pričakovani učinek kazni. Nadalje, da ima obtoženec, ki je takoj po modifikaciji obtožbe krivdo priznal, pravico do uporabe drugega odstavka 51. člena KZ-1. In še, da okoliščine samega primera in bistveno zmanjšana prištevnost obtoženca, ki je potrjena s strani izvedenca, omogočata uporabo določb o omilitvi kazni po prvem odstavku 51. člena ZK-1.

5Pritožba ni utemeljena.

6Glede razpona kazni iz 117. člena KZ-1, ki predpisuje kazen zapora od enega do deset let, je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni obtožencu poleg teže kaznivega dejanja in stopnje krivde upoštevalo kot olajševalne okoliščine, da je krivdo za kaznivo dejanje priznal ter ga obžaloval, njegovo življenje v letih odraščanja, ko ga kot tujca ni sprejemala okolica in tudi ne pokojni oče, ter bistveno zmanjšano prištevnost. Ugotovilo je, da je obtoženec po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja v času, ko je prestajal zaporno kazen, storil novo kaznivo dejanje iz skupine kaznivih dejanj zoper življenje in telo, vendar mu te okoliščine ni štelo v škodo. Obteževalnih okoliščin na strani obtoženca ni zasledilo.

7Izrečena kazen zapora v trajanju štirih let in deset mesecev zapora je po mnenju sodišča druge stopnje primerna in izrečena znotraj zakonsko določenega okvirja. Za omiljeno odmero kazni po prvi in drugi alineji 50. člena KZ-1 v obravnavani zadevi v podatkih spisa ni podlage. Takšne podlage ni niti v določbi drugega odstavka 51. člena KZ-1, ki ureja omilitev kazni v situacijah, ko storilec krivdo prizna, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.

8Kazenski zakonik v prvi alineji 50. člena izrecno dovoljuje možnost omilitve kazni pri bistveno zmanjšano prištevnih storilcih kaznivih dejanj (tretji odstavek 29. člena KZ-1). V obravnavanem primeru je bila pri obtožencu ugotovljena izrazito osebna okoliščina dejanja, to je njegova osebnost - kronična duševna motnja paranoidna shizofrenija, vendar pa teža konkretnega kaznivega dejanja, ko je z rezilom kovinskih škarij 14 krat zabodel v sprednji del telesa oškodovanca, kateri je na kraju dejanja izkrvavel in umrl, ne daje podlage za omilitev kazni pod spodnji minimum predpisane kazni za to kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je to osebno okoliščino obtoženca pravilno upoštevalo kot olajševalno okoliščino v okviru splošnih pravil za odmero kazni iz 49. člena KZ-1 ter ji dalo primerno težo.

9Prav tako je potrebno razlikovati primer, ko posebne olajševalne okoliščine predstavljajo zakonski znak kaznivega dejanja (afekt kot privilegirana oblika uboja) od primera, ko te utemeljujejo izrek omiljene kazni po drugi alineji 50. člena KZ-1. Uboj na mah po 117. člen KZ-1 predstavlja milejšo obliko kaznivega dejanja uboja, ki ga stori storilec, ki drugemu vzame življenje v posebnih olajševalnih okoliščinah. Pogoj za pravno opredelitev po tem členu je storilčeva močna razdraženost, da povzroči posebno duševno stanje, v katerem storilec brez kakršnekoli razsodnosti in v trenutku izzvanosti izvrši dejanje (t.i. afektno stanje), vendar takšnega stanja razdraženosti ne gre enačiti s patološkimi afektnimi stanji kot simptomi duševnih obolenj. Izvedenec psihiater je ugotovil, da je bil obtoženec v času storitve kaznivega dejanja v stanju močne razdraženosti - v afektu, do katerega je prišlo zaradi nezakrivljenega napada s strani oškodovanca (grožnja z izgonom od doma, grožnja s fizičnim nasiljem in vlačenje) in da je poleg afekta pri obtožencu obstajal drugi razlog za bistveno zmanjšano prištevnost, to je kronična duševna motnja paranoidna shizofrenija. Oba dejavnika sta vplivala na njegovo subjektivno dojemanje situacije, na hipno reakcijo ter njegovo bistveno zmanjšano kontrolo nad svojimi ravnanji. Sodišče druge stopnje ne sprejema razlage zagovornika, da je v obravnavanem primeru afektno stanje pripeljalo do neprištevnosti obtoženca, ker takšno pravno gledanje nima podlage niti v ugotovitvah in mnenju izvedenca psihiatra (6. stran prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 5. 10. 2020 na list. št. 678, hrbtna stran).

10Okoliščine, ki bi naj po presoji zagovornika v pritožbi predstavljale posebno tehtne olajševalne okoliščine (dejanja ni načrtoval, storil ga je v afektu, ko ga je oškodovanec napadel s palico in ga fizično želel odgnati iz hiše, kar je pri njem sprožilo paničen in čustveni odziv, ravnanje oškodovanca je doživel kot skrajno ogrožajoče, izgon od doma je dojemal kot svoje izničenje in brezizhodno situacijo, saj ni imel kam iti), in ki bi jih naj prezrlo sodišče prve stopnje, sodijo med zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obtoženec spoznan za krivega in so del opisa kaznivega dejanja, navedenega v prvostopenjskem krivdnem izreku. Teh okoliščin, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja, zato ni mogoče razumeti in razlagati kot okoliščin, ki delajo dejanje posebno lahko oziroma takšno, da sodišču omogoča omiljeno sankcioniranje.

11Zagovornik ne more uspeti s pritožbenim poudarjanjem dejstva, da je obtoženec kaznivo dejanje priznal. Državni tožilec je na glavni obravnavi po izvedenem dokaznem postopku po spremembi obtožnice v korist obtoženca predlagal, da se obtožencu za kaznivo dejanje uboja na mah po 117. členu KZ-1 izreče kazen pet let zapora (kar je storil na pobudo zagovornika, da se državno tožilstvo ob podaji modifikacije obtožnice izreče glede kazenske sankcije v primeru priznanja krivde obdolženca). Sodišče prve stopnje je ponujeno obtoženčevo priznanje krivde sprejelo in obtožencu izreklo nekoliko nižjo zaporno kazen od predlagane. Priznanje krivde je pravilno upoštevalo kot olajševalno okoliščino v okviru splošnih pravil za odmero kazni ter mu dalo primerno in povsem zadostno težo.

12V obravnavanem primeru priznanje krivde ne zadostuje za utemeljevanje izredne odmere kazni z omilitvijo. Zagovorniku ni mogoče pritrditi, da procesna situacija, ko je obtoženec takoj po modifikaciji obtoženega akta krivdo za kaznivo dejanje priznal, dovoljuje uporabo drugega odstavka 51. člena KZ-1. Podlaga za izrekanje omiljenih sankcij v primeru priznanja in sporazuma o priznanju krivde je predlog državnega tožilca, ki lahko v obtožnem aktu kot tudi na predobravnavnem naroku predlaga omiljeno kazen po vrsti ali višini ali drugo kazensko sankcijo, ki naj se izreče obdolžencu, če bo v prvi izjavi o obtožbi priznal krivdo. To pa pomeni, da tožilec pri predlogu in posledično v nadaljevanju sodišče nista vezana na splošna določila o omilitvi ali zgolj na ugotovljene posebne olajševalne okoliščine. V obravnavanem primeru državni tožilec za primer priznanja krivde ni predlagal omiljene kazni, niti se obtoženec o krivdi ni izrekal prvič. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019¹ ugotovilo, da je obtoženec prvič, ko se je izjavljal o očitku obtožbe, to je o kaznivem dejanju uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, priznal le izvršitveno dejanje, ne pa vseh drugih okoliščin, v katerih je ravnal (in te bi lahko nakazovale na silobran, prekoračeni silobran, uboj na mah, putativni silobran). Ustavno sodišče je ugotovilo, da so sodišča v okviru priznanja krivde upoštevala zgolj opis kaznivega dejanja, niso pa preverila obsega priznanja in nedvoumnosti tega, da se priznanje nanaša prav na kaznivo dejanje, opisano v obtožnem aktu.² V ponovljenem sojenju se je obtoženec drugič izjavljal o krivdi in je ni priznal, priznal jo je, ko je bila obtožnica modificirana in obtožencu očitana milejša oblika kaznivega dejanja uboja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni procesni pogoji, da bi bila v pritožbi predlagana določba drugega odstavka 51. člena KZ-1 uporabljana.

13Zagovornikova zavzemanja za uporabo omilitvenih določil iz 50. in 51.člena KZ-1 se tako izkažejo za neutemeljena. Dodatnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale nadaljnje znižanje zaporne kazni, tudi ne predstavljajo v pritožbi izpostavljene okoliščine, kot so stopnja krivde, prejšnje življenje obtoženca, osebne in premoženjske razmere ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje obtoženca. Ni prezreti, da stopnja krivde ni nizka, kot to prikazuje pritožba, ker je obtoženec dejanje storil z naklepom in z zavestjo o prepovedanosti dejanja. Obtoženčevo življenje pred in po storjenem kaznivem dejanju je sodišče prve stopnje ovrednotilo enovito in v ravnovesju, kar je mogoče sklepati na podlagi neupoštevanja pokaznovanosti v obtoženčevo škodo. Obtoženčeva mladost v času kaznivega dejanja (24 let) in brezposelnost nimata posebne teže, ker iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženec končal šolanje in si pridobil poklic trgovca, vendar ni delal, kritični dan vse do usodnega večera pa čas porabil za igranje računalniških igric. Obtoženec je izrečeno kazen že v celoti prestal, zato se mu ne more šteti v dobro okoliščina, vezana na pričakovani učinek kazni. Tudi pravilno ugotovljenim preostalim olajševalnim okoliščinam (povzete v točki 6 te sodbe) ne gre dati še večjega pomena, kot jim je dalo že sodišče prve stopnje. Pri tehtanju razlogov za odmero kazni sodišče druge stopnje odmerjeno kazen štiri leta in deset mesecev zapora ocenjuje kot ustrezno glede dejanja, krivde in samega obtoženca.

14Iz navedenih razlogov, in ker sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi sodišče druge stopnje obtoženca oprostilo plačila sodne takse (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ S katero je razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 34489/2013 z dne 18. 12. 2014 in sodbo Višjega sodišč v Mariboru III Kp 34489/2013 z dne 8. 4. 2014 in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje, le to pa je s sklepom III Kp 34489/2013 z dne 17. 9. 2013 razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 34489/2013 z dne 4. 12. 2013 in vrnilo v novo sojenje v fazo glavne obravnave.
² Priznanje je jasno in popolno le tedaj, ko je sodišče onkraj vsakega dvoma prepričano o tem, da se obtoženec v celoti zaveda tega, da priznava eno od modalitet kaznivega dejanja, če je teh modalitet več - pritrdilno ločeno mnenje dr. Marijana Pavčnika k odločbi Up-186/15 z dne 4. 7. 2019.