VSRS Sodba I Ips 40511/2018

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 (točka I izreka) ter kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (točka II izreka). Za dejanji pod točko I izreka mu je (po vrsti) določilo kazni eno leto in dva meseca zapora ter eno leto zapora, za dejanji pod točko II izreka pa kazni eno leto in dva meseca zapora ter šest mesecev zapora. Ob upoštevanju tako določenih kazni, ter ob upoštevanju kazni enega leta zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 97604/2010 z dne 19. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 97604/2010 z dne 8. 9. 2016, je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas pridržanja in pripora od dne 2. 9. 2018 od 17.10 ure do 26. 11. 2018 do 12.30 ure in delno prestano zaporno kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 97604/2010 z dne 19. 6. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 97604/2010 z dne 8. 9. 2016, in sicer od dne 26. 11. 2018 dalje. Pogojne obsodbe, izrečene obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 15471/2017 z dne 29. 5. 2017, s katero mu je bila zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika določena kazen šest mesecev zapora ter preizkusna doba treh let, ni preklicalo in odločilo, da se obsojencu čas prestajanja izrečene enotne kazni zapora ne šteje v preizkusno dobo, določeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 15471/2017 z dne 29. 5. 2017. Sodišče je razsodilo o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovank A. C. in A. D., obsojenca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pa tudi, da se nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega sodišča.

2Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP vložil. Ocenjuje, da bi morali nižji sodišči uporabiti določbo 54. člena KZ-1 in kaznivi dejanji velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 pravno kvalificirati kot (eno) nadaljevano kaznivo dejanje. Zagovornik zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot očitno neutemeljeno in izda sodbo s skrajšano obrazložitvijo. Kot odločilno ocenjuje okoliščino, da sta bili kaznivi dejanji velike tatvine izvršeni v razmaku 13 dni, kar onemogoča kazenskopravno opredelitev dejanj kot enotne dejavnosti v smislu prvega odstavka 54. člena KZ-1. Te časovne okoliščine ni mogoče razlagati tako, da bi ustrezala pojmu „istočasnosti“ ali „zaporednosti“, niti s sklicevanjem na ostale dejanske okoliščine kaznivih dejanj; drugih razlogov, ki bi s sklicevanjem na sodno prakso ali pravno teorijo nasprotovali prepričljivim stališčem in zaključkom izpodbijane pravnomočne sodbe, pa zagovornik po oceni vrhovnega državnega tožilca ni navedel.

4Ker Vrhovno sodišče odgovora vrhovnega državnega tožilca obsojencu kljub dvema poskusoma ni moglo vročiti, se je o njem izjavil le njegov zagovornik, ki razlogov vrhovnega državnega tožilca ne sprejema. Po eni strani poudarja, da presoja o časovni povezanosti dejanj ne sme bili odločilna za uporabo 54. člena KZ-1, po drugi pa, da vse druge okoliščine konkretnega primera kažejo ravno na njuno časovno povezanost. Dodaja, da je bil obsojenec potem, ko pri prvi veliki tatvini ni bil odkrit, opogumljen in se je odločil storiti še več istovrstnih kaznivih dejanj, kar pomeni nadaljevanje prejšnjega naklepa. Sicer pa zagovornik vztraja tako pri razlogih vložene zahteve kot pri predlogu.

B-1.

5Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred táko pravnomočno odločbo, le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Izrecno je izključeno vlaganje zahteve iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je Vrhovno sodišče vezano na dejanske ugotovitve, kot izhajajo iz razlogov pravnomočne sodbe (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6Obsojenec je bil spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Prvo, ki je bilo storjeno dne 12. 8. 2018, je obsojenec izvršil v idealnem steku s kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, drugo kaznivo dejanje velike tatvine, ki je bilo storjeno dne 25. 8. 2018, pa v idealnem steku s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Iz ugotovitev izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec obe kaznivi dejanji velike tatvine storil na posebno predrzen način: pri obeh dejanjih je bil nezakrit in nezamaskiran; oškodovanki je presenetil sredi dneva, ko jima je na poti iz trgovine proti domu s kolesom pripeljal izza hrbta ter jima na silo prvi iz roke iztrgal nakupovalno vrečko, drugi pa z rame nahrbtnik; dejanji sta bili storjeni sredi belega dne na ulicah Ljubljane v bližini stanovanjskih blokov, ko ni bilo mogoče izključiti drugih oseb oz. očividcev. Obsojenec je po ugotovitvah nižjih sodišč obe dejanji storil z direktnim naklepom, kajti za tarči si je izbral starejši oškodovanki, ki sta imeli pri sebi vrečko oz. nahrbtnik, hotel pa je priti do vrednejših predmetov. Pri izvrševanju kaznivih dejanj velike tatvine ga je vodilo pridobivanje premoženjske koristi oz. dodatnih denarnih sredstev, ne da bi se oziral na morebitne posledice za oškodovanki, ki sta zaradi obsojenčeve sile pri iztrganju vrečke oz. nahrbtnika padli po asfaltu; obsojenec je namreč eno oškodovanko hudo (zlom zgornjega dela nadlahtnice, ki je imel za posledico sprva začasno znatno zmanjšano, sedaj pa trajno zmanjšano sposobnost za delo), drugo pa lažje telesno poškodoval (udarnina levega kolka in udarnina levega kolena, zaradi katerih je bila sposobnost oškodovanke za delo začasno zmanjšana oz. začasno prizadeta njena zunanjost).

7Gre torej za enaki premoženjski kaznivi dejanji, storjeni iz koristoljubja, ki ju povezuje enak način izvršitve, kar so vse elementi oz. pogoji za presojo enotne dejavnosti v smislu nadaljevanega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 54. člena KZ-1 nadaljevano kaznivo dejanje namreč stori, kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Že nižji sodišči sta torej pravilno poudarili, da je odločilni pogoj za uporabo določbe 54. člena KZ-1 presoja o enotni dejavnosti, kar pomeni, da gre upoštevajoč življenjske, vrednostne kriterije za eno sámo dogajanje, za eno sámo homogeno celoto, ki se približuje naravni celoti. Zakon določa, da je eden od stalnih kriterijev te presoje časovna povezanost oz. kontinuiteta med posameznimi kaznivimi dejanji, kar je opredeljeno s pojmoma „istočasnosti“ ali „zaporednosti“. Izpodbijana pravnomočna sodba v obravnavanem primeru takšne časovne povezanosti med kaznivima dejanjema velike tatvine ne ugotavlja, saj ju je obsojenec storil v razmaku 13 dni, poleg tega pa gre le za dve dejanji, katerih druge spremljajoče okoliščine niso takšne, da bi na njihovi podlagi ugotovljen časovni razmak relativizirale v takšni meri, da bi lahko govorili o zaporedni izvršitvi kaznivih dejanj.

8Nižji sodišči sta pri razlagi enotne dejavnosti in časovne povezanosti med posameznimi kaznivimi dejanji v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja izhajali iz uveljavljenih stališč sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki materialnopravne pogoje za uporabo te konstrukcije razlaga (izredno) ozko¹, izraz „zaporedoma“ pa pomensko čim bližje izrazu „istočasno“². Ali je časovni kriterij izpolnjen, je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej, v odvisnosti od drugih dejanskih okoliščin primera, ki bi kazale na siceršnjo medsebojno povezanost istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj. Navedeno sprejema tudi zagovornik, ki drugačno pravno vrednotenje o tem, ali gre pri dveh velikih tatvinah za enotno dejavnost v smislu prvega odstavka 54. člena KZ-1, utemeljuje predvsem z dejstvom enakega načina izvršitve obeh dejanj in z ugotovitvijo o koristoljubnosti kot motivu za njuno izvršitev. Toda ugotovitev, da sta bili obe kaznivi dejanji izvršeni z direktnim naklepom in iz koristoljubnosti, še ne pomeni enotnega (tj. za celoto skupnega, nedeljenega) psihičnega odnosa obsojenca do kaznive kontinuirane dejavnosti, ki ga omenja zagovornik, niti tega, da se je nova odločitev za izvršitev kaznivega dejanja pokazala kot obnovitev prejšnje. Enotnega ali obnavljajočega se naklepa obsojenca do kontinuirane protipravne dejavnosti, kot razloge izpodbijane pravnomočne sodbe zmotno povzema zagovornik, nižji sodišči nista ugotovili.

9Za odločitev o zahtevi pa je odločilno, da je obsojenec vsako od dveh kaznivih dejanj velike tatvine storil v idealnem steku s kaznivim dejanjem hude oz. lahke telesne poškodbe, saj je s tem, ko je oškodovankama iz roke iztrgal nakupovalno vrečko oz. z ramen strgal nahrbtnik, povzročil, da sta, zaradi pri tem uporabljene sile obsojenca, padli po asfaltiranih tleh in se poškodovali. Z enim (posamičnim) ravnanjem je torej uresničil zakonske znake dveh kaznivih dejanj oz. dvoje prepovedanih posledic, pri čemer poškodbeni kaznivi dejanji spadata v krog kaznivih dejanj zoper življenje in telo, ta pa med t. i. osebna kazniva dejanja. To so tista kazniva dejanja, kjer je napadena oseba ali osebnostne vrednote oz. kjer je posebni objekt kazenskopravnega varstva neposreden izraz ustavno zagotovljene nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) oziroma katere od njihovih komponent. Zakon je konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja v primerih osebnih kaznivih dejanj izključil, saj jo dopušča zgolj v primerih t. i. premoženjskih kaznivih dejanj. Ob tem je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da je uporaba te konstrukcije izključena pri kaznivem dejanju ropa po 206. členu KZ-1³. Čeprav je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, je rop tudi osebno kaznivo dejanje, saj je sestavljeno iz tatvine in prisiljenja, pri slednjem pa je uporaba sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo zaradi odvzema stvari usmerjena proti določeni osebi oziroma njeni osebni integriteti. Kljub temu torej, da gre v obravnavani zadevi za vprašanje zakonite uporabe kazenskega zakona glede (dveh) premoženjskih kaznivih dejanj velike tatvine, prav dejstvo, da sta bili izvršeni v idealnem steku z osebnim kaznivim dejanjem, ne utemeljuje uporabe konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja.

C.

10Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Odločba o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP ter na podatkih o ekonomsko – socialnem stanju obsojenca, kot izhajajo iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje.

¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča Ips 6097/2010 z dne 20. 12. 2012.
² Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 58203/2010 z dne 17. 1. 2013 ter I Ips 60778/2011 z dne 12. 12. 2013.
³ Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 37585/2015 z dne 12. 1. 2017, I Ips 36987/2010 z dne 17. 4. 2014 in I Ips 33/2010 z dne 7. 10. 2010.