UPRS Sodba II U 14/2019-19

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je Finančne uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), kot prvostopenjski davčni organ začela davčno izvršbo na denarna sredstva tožnice za izterjavo davčnega dolga v višini 80,00 EUR glavnice in stroškov v višini 10,00 EUR na podlagi izvršilnega naslova, sklepa št. 34001396 z dne 7. 5. 2015, ki ga je izdal Medobčinski inšpektorat in redarstvo Maribor in je postal izvršljiv dne 12. 1. 2018.

2V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanaša na začetek davčne izvršbe in izvršilni naslov denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe in omejitve pri davčni izvršbi.

3Tožnica je vložila pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa.Tožena stranka kot drugostopenjski organ je izpodbijano odločbo v izreku v 1. točki v drugem odstavku v 1. alinei spremenila v navedbi vrste izvršilnega naslova in opravilne številke izvršilnega naslova, tako, da se v tem delu pravilno glasi: „Odločba o prekršku, št. 22401-736/2015“. V preostalem delu je sklep o davčni izvršbi in pritožbo tožnice zavrnilo. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova odločbe o prekršku, št. 22401-736/2015 z dne 7. 5. 2015. Pritožbeni organ je ugotovil, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi vsebuje vse elemente, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, vendar pa je v skladu s 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) spremenil izrek izpodbijanega sklepa glede izvršilnega naslova. Tožnici se je vročal sklep o davčni izvršbi organa prve stopnje v skladu z določbami 87. člena ZUP in ji je bilo v ta namen puščeno sporočilo prispelem pismu, št. RO 43381 139 5SI, iz katerega izhaja tudi pravni pouk o posledicah vročanja v skladu z določbami tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP. Ker tožnica v danem roku 15 dni, kot izhaja iz poročila o prispelem pismu, ki je pričel teči dne 10. 7. 2018 do dne 24. 7. 2018, ko se je iztekel rok, dokumenta ni prevzela, se šteje, da ji je bil dokument vročen z dnem preteka tega roka, to je dne 24. 7. 2018. Pritožbeni organ je tako preizkusil sklep v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa tudi v smislu drugega odstavka 247. člena ZUP in je ugotovil, da je prvostopenjski organ odločil pravilno in v skladu z zakonom, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi, vse ugotovljene nepravilnosti pa je pritožbeni organ odpravil s svojo odločbo.

4Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je dne 27. 7. 2018 prejela v poštni nabiralnik izpodbijani sklep, torej ni bila opravljena osebna vročitev. Meni, da povratnica ne more biti dokaz o vročitvi sklepa o izvršbi dolžnika. Vročilnica je javna listina, pa dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 244. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi – ZIZ). Redarska služba je dobila tudi vse podatke kdo je storilec, saj tožnica ni vozila omenjenega osebnega vozila, zato tudi ni morala storiti domnevnega prekrška. Zato meni, da je potrebno poslati odločbo o prekrški njemu, ne pa njej, kot mami z dvema otrokoma brez avta in moža in brez rednega dohodka. Tožnica v nadaljevanju opisuje dogodek, ki se je zgodil, na podlagi katerega je dobila sklep o prekršku. Tožnica v laični tožbi tudi navaja, da so ji bile kršene ustavne pravice do zagovora in ker ni bila prava vešča, je sama opisala okoliščine in meni, da je izpodbijan sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa oz. odločbe, hkrati pa dodaja, da je bila vročitev odločbe z dne 7. 12. 2018 opravljena v skladu z določbami ZUP, kar dokazuje v spis zadeve priložena vročilnica. Predlaga sodišču, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in drugostopenjski odločbi in se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik v tožbi tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča.

8Glede poprave prvostopenjskega sklepa, se drugostopenjski davčni organ v obrazložitvi odločbe pravilno sklicuje na določilo 251. člena ZUP. S tem, ko je popravil izrek prvostopenjskega sklepa tako, da vsebuje pravilno navedbo izvršilnega naslova in opravilne številke izvršilnega naslova, upravni organ ni spremenil odločitve v škodo tožnice, saj obveznost, ki je predmet izvršilnega postopka, ostaja nespremenjena.

9V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo dolžnega zneska 80,00 EUR in stroškov davčne izvršbe 10,00 EUR, na podlagi izvršljive odločbe o prekršku št. 22401-736/2015 z dne 7. 5. 2015. Tožnici je bil izrečen plačilni nalog, ker je kršila 17. točko četrtega odstavka 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Zoper navedeno odločitev je tožnica vložila zahtevo za sodno varstvo, ki pa je bila kot neutemeljena zavrnjena in Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo pod opr. št. ZSV 446/2015 z dne 28. novembra 2017 potrdilo odločbo Medobčinskega inšpektorata in redarstva Maribor z dne 7. 5. 2015.

10Iz upravnega spisa izhaja, da neposredne vročitve izpodbijanega sklepa tožnici ni bilo mogoče opraviti, zato je bilo tožnici puščeno obvestilo o vročanju s poukom, kje in kdaj lahko dvigne pošiljko in z opozorilom po četrtem odstavku 87. člena ZUP.

11Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku 87. člena ZUP, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15. dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše (tretji odstavek 87. člena ZUP).

12Vročitev po tretjem odstavku 87. člena ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15. dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po poteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oz. izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja (četrti odstavek 87. člena ZUP).

13Sklep je bil tožnici vročen 24. 7. 2018 s fikcijo vročitve po preteku 15 dnevnega roka, ko ji je vročevalec pustil obvestilo, glede na to, da tožnica navedene pošiljke ni prevzela. Prvostopenjski organ je pravilno, v skladu z določili ZUP opravil vročitev izpodbijanega sklepa tožnici.

14V spornem primeru je torej bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V upravnem sporu tožnik izvršilnega naslova ne more izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov, neutemeljeni. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

15Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje ZDavP-2, prav tako je davčni organ upošteval določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe ter določbo 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi.

16Sodišče glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje ni sporno, saj ugovori tožnice, ki se nanašajo na izvršilni naslov, na samo zakonitost izpodbijanega sklepa ne vplivajo. O zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso ESČP zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP¹. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

17Sodišče ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.