VSM Sodba IV Kp 26980/2020

Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega M.Č.B. za krivega, ker je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu ter v skladu s 47. členom KZ-1 izreklo denarno kazen, 15 dnevnih zneskov po 26,00 EUR, kar znaša 390,00 EUR. Po petem odstavku 47. člena KZ-1 je obdolženec dolžan plačati izrečeno denarno kazen v roku pet mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začetna dva dnevna zneska denarne kazni, določil en dan zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se obdolženega oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Je pa obdolženi v skladu s 94. členom ZKP dolžan plačati krivdne stroške, in sicer stroške privedbe na narok glavne obravnave dne 5. 11. 2020 in stroške vročanj po detektivu, ki bodo odmerjeni naknadno, s posebnim sklepom.

2Proti taki sodbi se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da obdolžencu izreče denarno kazen 30 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, kar znaša skupno 900,00 EUR.

3Zagovornik obdolženca je na pritožbo državnega tožilca odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Preizkus pritožbenih izvajanj v zavzemanju za izrek višje denarne kazni pokaže, da ni podlage za spremembo prvostopne odločbe o kazenski sankciji v škodo obdolžencu. Pritožbene navedbe niso take, da bi utegnile vplivati na prvostopno odločbo o kazenski sankciji. Dejstvo, da je sodišče v sodbi o kaznovalnem nalogu v celoti upoštevalo predlog tožilstva in obdolžencu izreklo denarno kazen, kot jo sedaj predlaga v pritožbi, še ne pomeni, da je takšno kazen potrebno izreči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo izrečeno kazen z okoliščino, da je obdolženec oškodovancu poravnal nastalo škodo šele po izrečenem kaznovalnem nalogu, vendar pred začetkom glavne obravnave. Utemeljeno je sodišče prve stopnje kot olajševalne okoliščine upoštevalo hudo finančno stisko obdolženega v zvezi s corona krizo, ki je prizadela tudi poslovanje družbe F. d.o.o., s katero se obdolženi in družina preživljajo, pa tudi hudo bolezen žene in obžalovanje kaznivega dejanja. Kot obteževalnih okoliščin pa ni moč upoštevati vloženih obtožnic zoper obdolženca in ne večjega števila preiskav zoper obdolženca zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, saj bi sodišče s tem kršilo načelo nedolžnosti iz 3. člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Povedano drugače, odprti kazenski postopki zoper obdolženca ne morejo biti obteževalna okoliščina pri izreku kazni.

6Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi državnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

7Ker sodba sodišča prve stopnje ni bila spremenjena v škodo obdolženca, je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.