VSRS Sklep II DoR 593/2020

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna presoja glede zamude toženke in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 757,80 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti 1.233,41 EUR pravdnih stroškov.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi spremenilo tako, da je tožnik toženki dolžan plačati 1.044,13 EUR, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožnik predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj:

1) Ali obveznost, določena v zapisniku o ogledu škode, predstavlja sestavni del določil zavarovalne pogodbe?

2) Ali neizpolnitev obveznosti predložitve ponudbe v primeru popravila vozila na servisu, ki ni pogodbeni servis zavarovalnice, lahko privede do tega, da zavarovalnica zavarovancu izplača stroške popravila (delo) po krajevno običajnih cenah? Ali taka zavarovalnina predstavlja pravo višino zavarovalnine po zavarovalni pogodbi?

3) Ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko zavarovalnica tožnika ni napotila na svoj pogodbeni servis, toženka lahko tožniku izplačala nižjo zavarovalnino kot izhaja iz računa izvajalca popravila?

4) Ali je sodišče v okoliščinah konkretnega primera, ko toženka po prejemu računa za popravilo vozila ni preverila, kakšni deli so bili vgrajeni v vozilo oziroma tega ni storila s pomočjo izvedenca, kot to določa 30. člen splošnih pogojev, pravilno uporabilo določbe o dokaznem bremenu glede vgradnje rezervnih delov?

5) Ali dejstvo, da tožnik ni predložil dobavnic o nabavi rezervnih delov, opravičuje zavarovalnico, da zavarovancu ne izplača zavarovalnine za zamenjane rezervne dele?

6) Ali je toženka v okoliščinah konkretnega primera v zamudi od 7. 5. 2014 dalje in je zato dolžna tožniku plačati še zakonske zamudne obresti od zamude dalje do plačila?

7) Ali bi moralo sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera opraviti pritožbeno obravnavo oziroma sodbo sodišča prve stopnje glede zamudnih obresti razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek?

4V utemeljitvi predloga navaja, da je bilo na zavarovalni polici zapisano, da je izbira izvajalca in način popravila prepuščena zavarovalnici. Tožnik ne more biti v slabšem položaju, ker ga toženka ob nastanku zavarovalnega primera ni napotila na katerega izmed svojih servisov. Sodišči se sklicujeta na vsebino zapisnikov o ogledu poškodovanega vozila, kjer je navedeno, da če se popravilo izvaja na servisu, ki ni pogodbenik zavarovalnice, ta ne bo priznala stroškov popravila, ki bodo presegali stroške popravila po krajevno običajnih cenah in da je v tem primeru v izogib prekoračitvi stroškov pred pričetkom del potrebno dostaviti v potrditev ponudbo za popravilo vozila. Sodišče je ugotovilo, da v zavarovalni pogodbi obveznost predhodnega pošiljanja ponudbe za odpravo škode ni bila dogovorjena. Dodatne obveznosti, ki jih zavarovalnica naloži zavarovancu po nastanku zavarovalnega primera, ne morejo imeti veljave, še posebej ne takšne, da bi bil zavarovanec ob njihovem nespoštovanju upravičen do zmanjšane zavarovalnine. Zavarovalna pogodba je govorila le o povrnitvi stroškov popravila; s predložitvijo računa je tožnik potrebne stroške izkazal, pri čemer jih je izvajalec obračunal po svojem ceniku. Sklicevanje toženke na 642. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in na krajevno običajne cene je neutemeljeno. V zavarovalni pogodbi ni bilo določeno, da bo zavarovalnica v primeru popravila vozila pri servisu, ki ni njen pogodbeni partner, pri obračunu upoštevala krajevno običajne cene stroškov popravila. V primeru Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 422/2017 je sodišče ugovor krajevno običajne cene zavrnilo. Sodna praksa višjih sodišč je torej neenotna, medtem ko glede tega vprašanja sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. Zmoten je nadalje zaključek, da tožnik v primeru vgraditve neoriginalnega ali rabljenega nadomestnega dela ni upravičen do povračila njegove vrednosti. Takšno razlogovanje ni življenjsko logično in prepričljivo, saj je bilo vozilo nedvomno popravljeno. V odločbi Višjega sodišča v Kopru I Cp 730/2016 je sodišče zavzelo stališče, da je mogoče zahtevku ugoditi tudi delno. Sodišče bi moralo tožniku priznati vsaj vrednost rabljenih rezervnih delov, pri čemer višine te vrednosti ni ugotavljalo. Če je toženka po prejemu računov dvomila v ustreznost vgrajenih delov, bi lahko vozilo pregledala ali zahtevala, da to ugotovi izvedenec. Ker tega ni storila, ni ravnala s profesionalno skrbnostjo. Ni pravično, da sodišče po več letih dokazno breme glede tega, kakšni deli so bili vgrajeni, prevali na tožnika. Izvedenec je pojasnil, da danes ne more več ugotoviti, kakšni deli so bili vgrajeni leta 2013. Tožnik se je zaradi ravnanja toženke znašel v dokazni stiski. Ker je toženka obveznost pregleda opustila, je na njej dokazno breme, da v vozilo niso bili vgrajeni rezervni deli, ki jih je zaračunal izvajalec popravila. Gre za dokazovanje izključitvenih razlogov za kritje obveznosti zavarovalnice (podan je odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, prim. odločbe II Ips 540/2005, II Ips 673/2008). Toženka je zahtevala, da ji tožnik predloži dobavnice o vgrajenih rezervnih delih, vendar takšna obveznost ne izhaja ne iz zavarovalne pogodbe ne iz zapisnika o škodi. Dobavnice niso primeren dokaz, ker ne dokazujejo, da bi bil prav del iz dobavnice vgrajen v konkretno vozilo. Poleg tega so podatki o nabavah in višini cene novih delov poslovna skrivnost v razmerju med servisom in dobaviteljem rezervnih delov. Glede zadnjih dveh vprašanj pa je navajal, da ni sporno, da je toženka oba računa za popravilo prejela in ju do zapadlosti 7. 5. 2014 ni poravnala. Toženka tako svoje obveznosti v roku 14-tih dni, kot to določa 943. člen OZ, ni izpolnila, zato je z izpolnitvijo v zamudi. Četudi tožnik računa izvajalcu ni plačal, ga bo moral sedaj plačati z zamudnimi obrestmi, zato bi tudi toženka morala plačati zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje se do vprašanja teka zamudnih obresti ni opredelilo. Tožnik je uveljavljal procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vendar pritožbeno sodišče odločitve ni razveljavilo, temveč je samo navedlo domnevni razlog, zakaj tožnik do zamudnih obresti ni upravičen. S tem je tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in kršilo 22. člen Ustave. Gre za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in višjih sodišč (prim. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1301/2019, II Cp 398/2019 in II Cp 118/2019, ter odločbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 384/2018).

5Predlog je delno utemeljen.

6Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP).

7Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.

8Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).