VSRS sodba II Ips 16/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati 42.700,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe in mu povrniti njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v višini 3.200,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode ter v celoti za plačilo rente v znesku 200,00 EUR mesečno od 1. 5. 2007 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega obroka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbama toženk delno ugodilo in spremenilo odločitev o pravdnih stroških, sicer pa sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Prva toženka je vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagala, da se reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne ter tožniku naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, podrejeno pa sodbo sodišč prve in druge razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4Prva toženka navaja, da sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o tem, zakaj je bila prva toženka tožniku dolžna v času škodnega dogodka zagotavljati varnost pri delu in kakšna je bila konkretno njena dolžnost (do kršitve katerega dolžnostnega ravnanja je prišlo), ampak sta navedli le razloge o obliki krivde. Sodišči nižjih stopenj nista sprejeli posebnega zaključka glede narave sklenjene pogodbe med prvo toženko in delodajalcem tožnika, od česar je odvisna dolžnost prve toženke zagotavljati varnost. Sodišče prve stopnje je le obrazložilo, da toženki kot izvajalca, ki sta delala skupaj, tožniku nista omogočila varnega dela z zagotovitvijo odrov za delo na višini in da dela nista organizirala na tak način, kot bi se to od strokovnjakov pričakovalo, zato jima je mogoče očitati vsaj malomarnost. Ker je sodišče kot razlog nastanka škode štelo opustitev, bi morala imeti dolžnost opraviti določena ravnanja zaradi preprečitve škode temelj v zakonu, pogodbi ali drugem aktu, česar nižji sodišči nista navedli. V skladu s teorijo in sodno prakso(1) je za odškodninsko odgovornost v primeru, če gre za opustitveno ravnanje, treba, da je opustitev protipravna.

5Sodišče druge stopnje je na pritožbene očitke o odsotnosti v prejšnji točki navedenih razlogov odgovorilo tako, da je povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje in dodalo razloge v zvezi s pravno naravo pogodbe med prvo toženko in delodajalcem tožnika. Dopolnjevanje razlogov s strani sodišča druge stopnje pomeni, da absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni bila pravilno odpravljena, saj bi pritožbeno sodišče takšno kršitev moralo odpraviti z razveljavitvijo prvostopenjske sodbe. Z opisano rešitvijo je sodišče storilo tudi kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Sodišče druge stopnje je zmotno materialnopravno zaključilo, da je bila pogodba med tožnikovim delodajalcem in prvo toženko atipična pogodba o delu, pri kateri je šlo za obligacijo prizadevanja, zaradi česar ima zunanje znake delovnega razmerja. Tudi če bi šteli, da je (sicer prvič) drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da je za prvo toženko veljala enaka dolžnost zagotavljanja varnosti kot za delodajalca, ni bilo konkretno ugotovljeno, katera dolžnost je bila kršena. Opredelitev opustitve kot protipravne nujno predpostavlja identifikacijo dolžnega ravnanja.(2) Sklicevanje na splošna načela Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) ne zadostuje.

7Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni prispeval k nastanku škode kljub ugotovitvi, da je bil usposobljen za varno delo in je poznal svojo pravico in dolžnost, da odkloni delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje. Prav tako je ugotovilo, da je imel v skladu s 37. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja(3) dolžnost pred začetkom dela seznaniti se z ukrepi, predpisanimi za varno delo. Ugotovilo je torej konkretne dolžnosti delavca, ki jih je kršil, s tem ko je delo opravljal v nasprotju s pravili varnega dela, to je na lestvi, in ne s pomočjo gradbenega odra. Kljub temu je zaključilo, da v konkretnih okoliščinah ni bilo življenjsko realno pričakovati, da bo delo na način, kot mu je bilo odrejeno, odklonil zaradi grozeče nevarnosti za zdravje. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča in zaključilo, da tožnik ni imel nobenega učinkovitega sredstva, da bi v vlogi podrejenega delavca nasproti ponudnikom dela delo odklonil. Tak zaključek je materialnopravno zmoten, zlasti ob ugotovitvi, da je bil tožnik ustrezno usposobljen.

8Tožnik je 14. 7. 2011 spremenil svoj tožbeni zahtevek tako, da je zahteval odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 12.000,00 EUR namesto prej 1.800.000,00 SIT (7.511,27 EUR) in iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti 31.000,00 EUR namesto prej 7.000.000,00 SIT (29.210,48 EUR), skupaj torej za 6.257,20 EUR. Sodišče prve stopnje je kljub nasprotovanju toženk spremembo tožbe dopustilo iz razloga smotrnosti. Podrejeno sta toženki glede zvišanega zahtevka ugovarjali zastaranje, a je sodišče ugovor zavrnilo, ker je bilo zvišanje zahtevka posledica ugotovitev izvedenskega mnenja. To stališče je materialnopravno zmotno, saj je izvedensko mnenje zgolj dokaz, s katerim se dokazuje utemeljenost pravočasnih trditev, ki jih izvedensko mnenje ne more nadomestiti. Zvišanje zahtevka zaradi izvedenskega mnenja je mogoče šteti le kot nov zahtevek za plačilo odškodnine, in sicer na podlagi novih dejstev, glede katerih prekluzija še ni nastopila, za to pa v tem postopku ni šlo. Prav tako ni šlo za privilegirano spremembo tožbe.(4)

9Sodišče bi moralo zaradi zastaranja zavrniti tožbeni zahtevek v zvišanem delu, sicer pa je odškodnina tudi previsoko odmerjena in odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Sodišče je tožniku za prestani strah prisodilo 2.700,00 EUR kljub ugotovitvi, da primarnega strahu ni ugotovilo, sekundarni strah pa odškodnino upravičuje le izjemoma. Iz ugotovljenih okoliščin ne izhaja, da bi bil tožnik glede na ustaljeno prakso v podobnih primerih upravičen do odškodnine zaradi strahu. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo, da je bil tožnik zaradi zdravstvenega stanja in dela pred nesrečo že omejen v svojih sposobnostih, niti da so težave z epilepsijo izzvenele in da obstaja le še možnost novih epileptičnih napadov, zato tega ne bi smelo ocenjevati v okviru te postavke, ampak v okviru nevšečnosti med zdravljenjem.

10Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

11Revizija ni utemeljena.

12Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje:

a) Glede temelja odškodninske odgovornosti

- tožnik se je 1. 8. 2002 poškodoval na gradbišču stanovanjskega objekta na T., ko je z električnim vibracijskim kladivom izdeloval vdolbino na betonski steni v višini 1,70 m, pri čemer je stal na 3,60 m dolgi aluminijasti lestvi;

- na podlagi Pogodbe 3-2002 KOOP je druga toženka (G. d. o. o.) kot naročnik v izvedbo oddala izvajalcu prvi toženki (P. d. o. o.) gradbena dela na stanovanjskem bloku ... (stanovanjski objekt iz prejšnje alineje);

- v času škodnega dogodka sta na gradbišču delovali obe toženki;

- v času škodnega dogodka je bil tožnik zaposlen pri D. I., s. p.;

- iz kooperantske pogodbe za izvajanje storitev št. 11/2001 z dne 8. 1. 2001, sklenjene med P. d. o. o., kot naročnikom in D. I., s. p., kot izvajalcem, izhaja, da naročnik naroča, izvajalec pa sprejme in se zaveže izvesti gradbena dela, ki niso podrobneje določena. Šlo je za tipsko sklenjeno pogodbo, s katero je bil D. I. določen kot podizvajalec;

- dejansko je tožnikov delodajalec le „posodil“ delavce, ki so delali po navodilih toženk, katerih delovodjem so bili podrejeni;

- med prvo in drugo toženko je bil sklenjen Dogovor o izvajanju skupnih varnostnih ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu in požarnega varstva po terminskem planu od 12. 4. 2002 do 14. 8. 2002. Iz 2. člena izhaja, da se podpisniki sporazumno dogovorijo, da so odgovorne osebe za izvajanje skupno dogovorjenih varnostnih ukrepov pooblaščeni vodje del posameznih izvajalcev ter da je (med drugim) njihova naloga izvajanje skupno dogovorjenih varnostnih ukrepov, vsak na svojem delovnem področju;

- delovodja J. (delovodja prve toženke) je tožniku dal navodilo „tam imaš kladivo in lojtro“, kar si je tožnik prinesel in začel z delom;

- enako delo in na enak način je opravljal že v prejšnjih dneh in v zvezi s tem J. ni imel pripomb.

b) Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

- tožnik je bil v v času nezgode star (skoraj) 44 let;

- v škodnem dogodku je utrpel težjo kraniocerebralno poškodbo s subduralnim hematomom in intracerebralno krvavitvijo, zlomom možganskega kraniuma in baze možgan, zlom leve lopatice in številne odrgnine po glavi. Ob topem udarcu glave na beton je prišlo poleg travmatiziranja nekaterih struktur lobanje (teme, baza) do zanihanja možganovine in posledično do možganske komocije. Posledice so se kazale v akutni motnji zavesti in v podlivu pod trdo možgansko opno, predvsem desno frontalno pa tudi z nastankom zunajmožganskega hematoma;

- tožnik je trpel 1 dan hude bolečine in 1 dan občasne, redne močne kontuinirano 2 tedna, občasne 3 tedne, lahke kontuinuirano 1 mesec in občasne 2 meseca. Intenziteta sedanjih bolečin je vezana na klimatske spremembe in večje psihofizične telesne obremenitve telesa zlasti leve roke, praviloma pa so krajše. V bodoče je mogoče pričakovati občasne bolečine lažje do zmerne intenzitete v trajanju nekaj ur do enega dneva, ob izrazitejših obremenitvah tudi večdnevne. Travmatski glavoboli bodo praviloma vse redkejši. V okviru te postavke je sodišče upoštevalo tudi začasno poslabšanje težav v vratnem delu (4 do 6 tednov), ki sicer izvirajo iz obrabnih sprememb. Med zdravljenjem je tožnik trpel številne nevšečnosti, in sicer sprejem na intenzivno terapijo, komo 20 dni, hospitalizacijo 60 dni, številne CT glave (4x), pretežno infuzijsko terapijo med oskrbo v Centru intenzivne terapije 20 dni, terapijo med bolnišničnim zdravljenjem (Tegretol, Naklofen, ipd,), občasno jemanje analgetikov 3 mesece, številne preglede (pri kirurgu, v ORL ambulanti, pri nevrologu in internistu, EEG, preglede pri osebnem zdravniku), bolniški stalež 2,5 leti;

- v letu 2004 mu je bil podeljen status invalida III. kategorije (50% zmanjšana delazmožnosti v svojem poklicu);

- tožnik ni trpel primarnega strahu, sekundarni strah je bil prisoten zaradi skrbi za izid zdravljenja približno 2 meseca, lažji do zmerni pa kumulativno 6 mesecev;

- trajne posledice poškodbe so izražene kot travma slušnega aparata izraziteje desno, nastala je posttravmatska senzorinevralna naglušnost (uporablja slušni aparat), kronifikacija popoškodbenih težav s pogostimi postravmatskimi glavoboli, motnjami psihizma (oslabljena tanciteta, slabša koncentracija, oslabljen sveži operativni spomin), kar se odraža z zmerno psihoorgansko prizadetostjo (glavoboli, depresivnost, nezainteresiranost, motnje spanja, vegetativne disfunkcije - potenje, pospešeno bitje srca, motnje spomina, psihična labilnost, večja netoleranca) in poslabšanim govorom, to je izrazitejše jecljanje, ki je bilo prej minimalno. Zaradi posledic postravmatskega sindroma je tožnik trajno manj sposoben za dolgotrajnejše in kontinuirane večje psihofizične obremenitve, sposoben je le za nediferencirana dela. Manj sposoben je za večje fizične obremenitve. Ima epileptične napade, ki negativno vplivajo na njegovo psiho in ga dodatno stigmatizirajo in hendikepirajo. Daljše obdobje (1,5 leta) je jemal tablete za epilepsijo, ki jih ne jemlje več. Napadov nima več, je pa potencialni epileptik (različne okoliščine bi pri njemu hitreje sprožile napad kot pri človeku, ki takšne poškodbe ni imel). Tožnikova zmanjšana življenjska aktivnost dosega 30 %.

13Neutemeljeni so revizijski očitki, da sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o temelju odškodninske odgovornosti prve toženke, ki ni tožnikov delodajalec, in o tem, kakšna je bila konkretno njena dolžnost v zvezi z zagotavljanjem tožnikove varnosti pri delu, ki je bila prekršena. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost toženk utemeljilo s tem, da je šlo za verigo med naročnikom gradbenih del (druga toženka) in izvajalcem (prva toženka), slednji pa je bil v razmerju do tožnikovega delodajalca tudi naročnik. Tožnikov delodajalec je bil tako podizvajalec prve toženke, ki je za opravljeno delo pri njem zaposlenih prejel plačilo, dejansko pa je le „posodil“ delavce, ki so delali po navodilih toženk, delovodjem katerih so bili podrejeni. Na gradbišču sta v času škodnega dogodka dela izvajali obe toženki. Tožnik je delal po njunih navodilih, zato sta bili dolžni skrbeti za njegovo varno delo v skladu z določbo 25. člena ZVZD(5) in določbo prvega odstavka 4. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih(6) ter glede na za izvajanje del sklenjeni Dogovor o izvajanju skupnih varnostnih ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu po terminskem planu od 12. 4. 2002 do 14. 8. 2002 med prvo in drugo toženko.

14Drugostopenjsko sodišče je razloge sodišča prve stopnje glede odgovornosti toženk podkrepilo z oceno o naravi pogodbe, sklenjene med delodajalcem in prvo toženko. Vrhovno sodišče soglaša, da je šlo v delu, v katerem predmet izpolnitvenega ravnanja ni vnaprej dogovorjena izdelava stvari, za atipično pogodbo o delu (619. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).(7) Ni šlo namreč za obligacijo rezultata, marveč za obligacijo prizadevanja, kar je bistvena značilnost tistih pogodb o delu, pri katerih je vsebina dolžnikovega izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi. Takšno pogodbeno razmerje ima zunanje znake delovnega razmerja. Podobnost z delovnim razmerjem se kaže predvsem v tem, da je nosilec dejavnosti lahko naročnik, in ne prevzemnik posla. To pa pomembno vpliva na presojo o naročnikovi odškodninski odgovornosti. Dejstva, ugotovljena v tej pravdi, omogočajo materialnopravni zaključek, da je bil tožnik poškodovan pri delu, ki ga je mogoče šteti za dejavnost toženk. Posledica takšne ugotovitve je, pod predpostavko obstoja elementov civilnega delikta, njuna odškodninska odgovornost.(8)

15Materialnopravno pravilen je zato tudi nadaljnji zaključek nižjih sodišč, da so dolžnosti zagotavljanja varnosti pri delu toženk v tem primeru v razmerju do tožnika enake, kot so sicer dolžnosti delodajalca do delavca. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (5. člen ZVZD). Protipravnost ravnanja toženk je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da toženki tožniku za delo na višini nista omogočili varnega dela z zagotovitvijo odra za delo na višini(9) (iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožniku ni bil na voljo material za izdelavo odra), kar pomeni, da mu nista omogočili, da bi delo opravljal na način, kot bi se pričakovalo od povprečno skrbnega strokovnjaka.

16Iz povedanega izhaja, da prvostopenjska sodba ima razloge tako glede tega, zakaj je prva toženka tožniku bila dolžna zagotavljati varno delo, kot tudi, kakšna je bila njena konkretna dolžnost v zvezi s tem. Drugostopenjsko sodišče je razlogom prvostopenjskega sodišča pritrdilo in jih še podkrepilo z dodatnimi argumenti. Zatrjevana kršitev prvostopenjskega sodišča iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje zato ni bila nepravilno odpravljena, saj je prvostopenjsko sodišče niti ni zagrešilo, saj je že samo navedlo zadostne razloge za utemeljitev svojih zaključkov. Posledično tudi ni podana v reviziji uveljavljana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17Neutemeljeni je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava glede zaključka o odsotnosti tožnikovega soprispevka k nastanku škode (171. člen OZ). Delavec je dolžan delo opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (9. člen ZVZD), vendar je predvsem delodajalec tisti, ki mora skrbeti, da je delo mogoče varno opravljati. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen ZVZD). Delodajalec mora tako stalno nadzorovati, ali delavec pred in med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je delovodja napotil tožnika na opravljanje dela s pomočjo lestve in mu (varno) delo s pomočjo odra niti ni bilo omogočeno (materiala za izdelavo odra tožnik ni imel na voljo). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v konkretnih okoliščinah od tožnika ni bilo življenjsko realno pričakovati, da bo delo na način, kot mu je bilo odrejeno, odklonil zaradi grozeče nevarnosti za zdravje. Sodišče druge stopnje je pritožbene očitke v tej smeri zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni imel nobenega učinkovitega sredstva, da bi v vlogi podrejenega delavca v razmerju do ponudnika dela, delo odklonil. Pravilen je sklep nižjih sodišč, da glede na ugotovitev, da v prostoru, kjer je delal tožnik, ni bilo na voljo elementov, s katerimi bi si lahko postavil oder, tožniku dejansko ni bil na voljo varen način dela. Tožnik ni samovoljno izbral lestve, ampak je dobil takšno navodilo, poleg tega mu možnost uporabe odra niti ni bila na voljo, zato je izkustveno sprejemljiva ocena nižjih sodišč, da glede na podrejen položaj ni bilo mogoče realno pričakovati, da bi delo v takšnem primeru zavrnil. Neutemeljen je tudi očitek, da bi za zaključek, da tožnik k nastanku škode ni prispeval, moralo sodišče ugotoviti ekskulpacijske razloge iz 138. in 139. člena OZ, na kar je pravilno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče.

18Neutemeljen je tudi očitek v zvezi z zastaranjem zvišanega dela tožbenega zahtevka. Za začetek teka zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ je pomembno, kdaj je oškodovanec mogel glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.(10) V sodni praksi(11) je ustaljeno stališče, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Za začetek teka zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi iz prvega odstavka 352. člena OZ zato ni pomembno, ali oškodovanec dejansko pozna obseg škode in konkretni znesek denarne odškodnine, do katerega bi bil upravičen glede na pretrpljeno škodo, temveč zadostuje, da so mu mogle biti znane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko opredelil obseg škode in izračunal znesek odškodnine.(12)

19Sodna praksa(13) je glede zastaranja prilagojenega (zvišanega) tožbenega zahtevka na podlagi ugotovitev izvedenskega mnenja pri uveljavljanju nepremoženjske škode zavzela stališče, da če tožnik zaradi okoliščin, ki jih je izvedel šele med postopkom izvajanja dokazov, zviša zahtevek, je zastaranje tudi glede tega dela pretrgano že z vložitvijo tožbe. Zastaranje je vezano na temelj odškodninske obveznosti, ne na zvišanje zahtevka v okviru iste obveznosti oziroma iste pravne in dejanske podlage zahtevka (identiteta odškodninske terjatve). Zastaranje je bilo tako pretrgano z vložitvijo tožbe za celoten (tudi za kasneje zvišani) znesek, ker se prilagoditev opira na okoliščine, ki so bile (pravočasno) zatrjevane že ob postavitvi prvotnega zahtevka.

20Kar zadeva revizijsko izpodbijanje višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, revident uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer določbe 179. člena OZ. Omenjena določba je po vsebini pravni standard pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstva, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

21Očitano kršitev zmotne uporabe materialnega prava revident utemeljuje delno z zastaranjem zvišanega dela tožbenega zahtevka, glede česar mu je revizijsko sodišče že odgovorilo, sicer pa z očitkom, da sodišče ni upoštevalo nekaterih okoliščin, in s pavšalnim očitkom, da je odškodnina odmerjena previsoko. V okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je sodišče upoštevalo tožnikovo stanje pred nesrečo in ocenilo, da prejšnja poškodba ni vplivala na obseg posledic obravnavanega škodnega dogodka. V zvezi z epileptičnimi napadi je res ugotovilo, da so epileptični napadi izzveneli, vendar pa tožnik trajno ostaja potencialni epileptik, kar pomeni, da različni odkloni lahko sprožijo napad hitreje kot pri človeku, ki takšne poškodbe ni imel. Pregled odločb,(14) ki se nanašajo na primerljive škodne primere in primerljivo starostno skupino oškodovancev, kaže, da sta sodišči nižjih stopenj načelo pravične denarne odškodnine pri odmeri enotne odškodnine pravilno upoštevali. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode, zato ni odmerjena previsoko.

22Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 261/2009 z dne 14. 10. 2010 in II Ips 1100/2007 z dne 13. 1. 2011.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 335/2003 z dne 24. 6. 2004.

Op. št. (3): ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/1989, 42/1990,

Op. št. (4): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 171/96 z dne 18. 12. 1997.

Op. št. (5): Na deloviščih, kjer hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev, morajo ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov (25. člen ZVZD).

Op. št. (6): Kadar dela izvaja ali je predvideno, da bo dela na gradbišču izvajalo dva ali več izvajalcev, mora naročnik ali nadzornik projekta imenovati enega ali več koordinatorjev za varnost in zdravje pri delu (prvi odstavek 4. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih - Uradni list RS, št. 3/2002)

Op. št. (7): Več o tem N. Plavšak v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 723 in 742.

Op. št. (8): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 210/2010 z dne 25. 7. 2013.

Op. št. (9): Odri so po pomožne konstrukcije, namenjene za opravljanje gradbenih del na višini več kot 150 cm od tal (73. člen Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu, Ur. l. SFRJ št. 42/68).

Op. št. (10): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 566/2000 z dne 7. 6. 2001 in III Ips 53/2011 z dne 13. 9. 2011.

Op. št. (11): Tako na primer Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 1007/2008 z dne 27. 5. 2010, II Ips 1057/2007 z dne 15. 4. 2009, II Ips 825/2006 z dne 26. 2. 2009, II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009, II Ips 7/2004 z dne 24. 3. 2005.

Op. št. (12): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 53/2011 z dne 13. 9. 2011.

Op. št. (13): Primerjaj na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 180/2011 z dne 19. 6. 2014, II Ips 919/2007 z dne 17. 9. 2009 in II Ips 174/2001 z dne 15. 11. 2001. Drugače pa v Vrhovno sodišče v odločbah II Ips 63/2013 z dne 24. 3. 2014 in II Ips 843/2009 z dne 9. 5. 2013, v katerih je povečani tožbeni zahtevek (delno) izviral iz druge dejanske podlage.

Op. št. (14): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII 53/2010 z dne 8. 11. 2011, II Ips 507/2008 z dne 13. 10. 2011 in II Ips 337/2004 z dne 14. 4. 2005.