139. člen OZ

Napačno je razlogovanje sodišča, da ker 140. člen ZUTD izrecno ne ureja vračila denarnega nadomestila zaradi "znižanja denarnega nadomestila", tožnik ni upravičen od toženke zahtevati vračilo preveč izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Načelo specialnosti se uporabi v primerih, ko in če nek specialni predpis ureja določen pravni položaj drugače od splošnega predpisa, ne pa tudi če nekega pravnega položaja sploh ne ureja. Kot pravilno izpostavlja tožnik bi bilo nesprejemljivo razlogovanje, da zakon ob ugotovitvi obstoja zakonsko opredeljenega krivdnega razloga ureja znižanje denarnega nadomestila, a hkrati ne omogoča vračila sredstev, ki so bila izplačana po pomoti. Pravilno je tolmačenje, da mora sodišče presojati upravičenost do vračila zneska po vseh veljavnih predpisih, ki bi lahko predstavljali pravno podlago za vračilo denarnega nadomestila. Nikjer ni namreč predpisano, da ob splošnih pogojih ne velja uporaba določbe 190. člena OZ. Takšno tolmačenje bi prišlo v poštev le v primeru, če bi določbe ZUTD izključile uporabo določbe 190. člena OZ

Tožnica je v tem konkretnem primeru zahtevala le odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, ne pa (tudi) za katero koli drugo pravno priznano obliko nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, npr. za prestani strah. Tudi sodišče prve stopnje ji je prisodilo zgolj odškodnino za to obliko nepremoženjske škode kot posebno pravno priznano obliko nepremoženjske škode, ki obsega različne vidike in posledice, ki se zaradi posega v osebnostno pravico manifestirajo na različnih področjih in na različne načine v duševni sferi oškodovanca, zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki toženke, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, koliko od prisojene odškodnine odpade na domnevno ogroženost, koliko na negotovost, strah, vznemirjenje. Navedbe toženke o tem, da je tožnica k ravnanjem toženke (so)prispevala s tem, da je vložila tožbe, posledično so k toženki prihajali izvršitelji, da jo je zasledovala in poskusila vplivati nanjo, ne predstavljajo pravno odločilnega soprispevka k ravnanju toženke, za katero je bila na škodo tožnice obsojena. Ustrezno ravnanje toženke bi bilo prijava takšnih ravnanj tožnice pris

Dogovor, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala dolgovani znesek pod pogojem, da bo uspela s svojimi prizadevanji za izterjavo terjatev, ki jih ima do svojega naročnika v Nemčiji, ter se v ta namen s poravnavo zavezala, da bo pričela s sodnimi postopki za izterjavo svojih terjatev, ki jih ima do svojega naročnika, ureja plačilo, ki je vezano na izpolnitev (odložnega) pogoja. Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da tožena stranka svojega dela obveznosti iz poravnave sploh ni dolžna izpolniti, ali da lahko z izpolnitvijo obveznosti odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev. Okoliščine, ki jih tožena stranka zatrjuje z namenom razbremeniti se pogodbene obveznosti, da so z vložitvijo tožbe zoper njenega dolžnika v Nemčiji povezani visoki stroški in da je negotov tudi njen uspeh v postopku izterjave, niso takšne, da bi objektivno onemogočale izpolnitev oziroma predstavljale razlog nemožnosti izpolnitve obveznosti. Gre za okoliščine

Sámo dejstvo, da sta bila tožnik in toženec kritičnega dne v medsebojnem konfliktu, še ne pomeni, da je krivdo za nastanek tožnikovih poškodb mogoče pripisati obema. Tudi okoliščina, da sta bila oba kaznovana s plačilnim nalogom, ne kaže na sokrivdo obeh. Pravdno sodišče ni vezano na ugotovitve postopka o prekršku glede poteka istega historičnega dogodka. Toženčevo stopnjevanje napada (najprej brca v predel trebuha, nato udarec z roko v desno stran nosu in ustnice) kaže na to, da je bila volja toženca usmerjena k poškodovanju tožnika. Takšna volja toženca nedvomno kaže na njegovo namerno povzročitev škode (135. člen OZ).

Sodna praksa je pravilo iz četrtega odstavka 286. člena ZPP omilila v smeri, da je dopuščeno navajanje novih dejstev tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če to ne vpliva na časovni potek postopka.

Samopomoč je nujna, če okoliščine ne omogočajo, da bi imetnik pravice zahteval sodno zaščito, torej če bi sodna pomoč prišla prepozno. Protipravnost ravnanja tožene stranke je v tem, da se ni poslužila sodnega varstva svoje pravice/posesti. Odgovorna oseba je dolžna plačati oškodovancu le denarni znesek v višini, ki je enak obsegu premoženjske škode, to pa je v višini, ki je potrebna, da njegov premoženjski položaj postane takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, katera dela in material so bili potrebni za vzpostavitev prejšnjega stanja in le za te stroške ugodilo tožbenemu zahtevku. Naloga izvedenca ni sprejemanje dokazne ocene, ampak zgolj posredovanje elementov zanjo.

Tožnik je na ulici parkiral vozilo z namenom, da bi počakal iz hiše prihajajoče dekle. Toženca, ki je pripeljal za tožnikom, je na cesti parkirano vozilo zmotilo in tako razburilo, da je neupravičeno in pretirano odreagiral. Fizično šibkejšega tožnika, ki ni kazal nikakršnega razburjanja in agresije, je v napadu jeze s pestjo udaril v obraz (v arkado nad levim očesom). S tem ga je telesno poškodoval in mu povzročil zatrjevano nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Toženec ni imel razlogov za odvračanje nevarnosti. Ne njemu ne drugim s strani tožnika ni grozil nikakršen napad, zaradi katerega bi se moral toženec braniti, zaradi česar sklicevanje na dovoljeno samopomoč ni utemeljeno.

Uslužbenci (varnostniki) tožene stranke niso ravnali tako, da bi tožnik zaradi tega utrpel škodo, ki bi jo povzročili namenoma ali iz malomarnosti. Njihovo ravnanje je bilo skladno s predpisi, ki urejajo področje glede ukrepov in dolžnosti varnostnikov.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dejanja spornega dne, ko je iz blagajne tožene stranke vzel gotovino, kar je tožena stranka dokazala, tožnik pa ni uspel izpodbiti navedenih ugotovitev in dokazati, da je prišlo do odpovedi zaradi njegovega opozarjanja na nepravilnosti, ki naj bi jih storila tožena stranka v predhodnem obdobju. Za ugotovitev ni odločilno, kdaj je tožena stranka pooblastila odvetnika ter dejstvo, da tožniku ni potrdila prošnje za reprogramiranje kredita, saj tudi morebitni zaostreni odnosi med tožnikom in toženo stranko v obdobju pred storjeno kršitvijo oziroma eventualna predhodna odločitev tožene stranke, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne vplivata na dejstvo, da je tožnik spornega dne storil kršitev, ki ima tako znake kaznivega dejanja kot tudi, da gre za naklepno storjeno hujšo kršitev iz delovnega razmerja, kar je bilo tudi razlog za odpoved (česar tožena stranka vnaprej ni mogla predvideti).

Za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo odgovarja družba. Neposredne odgovornosti direktorja ni ne po specialnih predpisih statusnega prava, ne po splošnih pravilih odškodninskega prava.

139. člen OZ ureja dovoljeno samopomoč, ki je v SPZ posebej urejena in že iz tega razloga uporaba 139. člen OZ ne pride v poštev. Sicer pa 139. člen OZ določa, da kdor pri dovoljeni samopomoči povzroči škodo tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči, te ni dolžan povrniti. Izključuje torej protipravnost kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, v tej zadevi pa gre za spor zaradi motenja posesti in ne odškodninsko zadevo.

V delu, v katerem predmet izpolnitvenega ravnanja ni vnaprej dogovorjena izdelava stvari, je šlo za atipično pogodbo o delu (619. člen OZ). Atipično zato, ker ne gre za obligacijo rezultata, marveč za obligacijo prizadevanja, kar je bistvena značilnost tistih pogodb o delu, pri katerih je vsebina dolžnikovega izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi. Takšno pogodbeno razmerje ima zunanje znake delovnega razmerja. Podobnost z delovnim razmerjem se kaže predvsem v tem, da je nosilec dejavnosti lahko tudi naročnik in ne prevzemnik posla. To pa pomembno vpliva na presojo o naročnikovi odškodninski odgovornosti. Dejstva, ugotovljena v tej pravdi, omogočajo pravni zaključek, da je bil tožnik poškodovan pri delu, ki ga je šteti za dejavnost toženk. Posledica takšne ugotovitve je, pod predpostavko obstoja elementov civilnega delikta, njuna odškodninska odgovornost.

Samovoljno ravnanje, ki je tožnici povzročilo škodo, četudi je s tem bilo odpravljeno nezakonito stanje (črna gradnja), ne more uživati pravnega varstva. Toženec je imel za vzpostavitev zakonitega stanja na voljo ustrezne upravne postopke. Glede na višino tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi bilo dopolnjevanje izvedenskega mnenja zaradi pripomb pritožnika ob dejstvu, da je bil izvedenec celo zaslišan na obravnavi, ter, upoštevajoč naravo pritožnikovih pripomb, nepotrebno zapletanje dokaznega postopka, pri čemer sorazmernost med zagotovitvijo varstva pravic ter ekonomičnostjo postopka, ne bi bila podana.

Tožnica je pred pravdo pridobila izvedensko mnenje glede škode, nastale z odstranitvijo robnika, ki ga toženca v postopku nista priznavala. V tistem delu, kjer izvedenec podaja navedbe o dolžini robnika, takšno mnenje predstavlja listinski dokaz, ki je predmet dokazne ocene sodišča tako kot vsi ostali dokazi. Izvedenskemu mnenju pa ni mogoče slediti v delu, kjer izvedenec ocenjuje škodo v skladu s pravili stroke, saj izvedensko mnenje lahko poda le v sodnem postopku postavljen izvedenec.

Sodišče prve stopnje v tem postopku ni ugotavljalo upravičenosti tožene stranke do prehoda po poti, pač pa je ugotovilo samo to, da je toženka preko parcele tožeče stranke v obdobju pred postavitvijo stebrička dostopala do svoje nepremičnine in jo je v tem obsegu imela v soposesti, v zvezi s tem pa ravnanje toženke, ko je odstranila stebriček, ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost, ker gre za dovoljeno samopomoč.

Nedopustnost ravnanja odškodninsko odgovorne stranke je podana, če stranka pogodbe ne izpolni, če jo nepravilno izpolni ali svojo poslovno obveznost nepravočasno izpolni.