VSRS Sodba III Ips 23/2020

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva povrnitev škode (izgubljenega dobička), ki ji naj bi nastala zaradi neutemeljeno začetega stečajnega postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 180/2019-10 z dne 21. 1. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja, da ni podana protipravnost ravnanja stečajnega sodišča v smislu 26. člena Ustave RS.

4Tožeča stranka drugostopenjsko sodbo izpodbija z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

Dejanska podlaga spora

5Tožeča stranka je na podlagi zastavne pogodbe s svojim nepremičnim premoženjem kot zastaviteljica jamčila upnici (A., d. d., Ljubljana.) za njeno terjatev do družbe B., d. o. o. (glavne dolžnice). Svoji nepremičnini je zastavila za dodatno zavarovanje, ni pa prevzela dolga ali k njemu pristopila in se tudi ni zavezala kot porok.

6Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom St 1582/2012 z dne 2. 10. 2012 na predlog A., d. d. začelo stečajni postopek nad (sedanjo) tožečo stranko potem ko je ugotovilo, da je insolventna.

7Višje sodišče je s sklepom Cst 394/2012 z dne 23. 1. 2013 zavrnilo pritožbo dolžnika in potrdilo sklep o začetku stečajnega postopka.

8Na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče s sklepom III Ips 37/2013-4 z dne 1. 6. 2013 sklepa sodišč nižjih stopenj razveljavilo in predlog za začetek stečajnega postopka kot nedovoljenega zavrglo. Presodilo je, da A., d. d. ni upravičena predlagateljica stečajnega postopka.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

9Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi presoje, da ravnanje sodišč prve in druge stopnje ni doseglo kvalificirane stopnje napačnosti, ki jo zagovarjata tako literatura¹ kot tudi sodna praksa². Razumevanje določbe 3. točke 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) se je res izkazalo za napačno, a ne tudi za nerazumno in brez podlage v nekaterih določbah ZFPPIPP. Na podlagi mnenja izvedenca, ki ga je samo postavilo, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil stečajni dolžnik (sedanji revident) insolventen v času, ko je bil začet stečajni postopek, kar sta sicer ugotovili že sodišči v stečajnem postopku.

10Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da določilo 3. točke 231. člena ZFPPIPP, ki ureja aktivno legitimacijo upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ni tako jasno, da ga ne bi bilo mogoče razumeti tudi tako, da je za vložitev stečajnega postopka aktivno legitimiran tudi zastavni upnik, ki ima terjatev iz naslova zastavne pogodbe. Oprlo se je na stališče sodne prakse, po katerem je ravnanje sodnika protipravno le tedaj, kadar gre za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava ter se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, kar pomeni, da mora biti ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakonom ali pa je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Ocenilo je, da v tem primeru ni šlo za tako ravnanje.

Revizijske navedbe

11Revizijo se vloži zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Zato je z njo mogoče uveljavljati predvsem razloge, ki zadevajo drugostopenjsko sodbo. Revident nasprotno predvsem opisuje in graja ravnanje prvostopenjskega stečajnega sodišča, le v manjši meri pa se ukvarja z razlogi drugostopenjskega sodišča v tej (odškodninski) zadevi.

12Revident zatrjuje, da že jezikovna razlaga določbe 3. točke 231. člena ZFPPIPP ne dopušča nikakršnega drugačnega tolmačenja, ker določba govori o „svoji terjatvi“. Logična razlaga govori v prid temu, da zastavitelj, ki ni dolžan plačati tujega dolga, ne more biti v zamudi s plačilom terjatve. Sistemska razlaga terja, da sodnik preizkusi tudi verjetnost zatrjevane terjatve predlagatelja in na matičnem področju opravi njen materialnopravni preizkus. Revident se sklicuje še na teleološko razlago, ki naj bi terjala spraševanje po namenu sporne zakonske določbe, ta pa gotovo ni v tem, da se določi le krog predlagateljev stečajnega postopka, pač pa je treba upoštevati, da je namen stečajnega postopka generalna izvršba in izbris stečajnega dolžnika iz sodnega registra. Trdi, da sodišči nista uporabili navedenih razlagalnih metod in naj bi šlo zato „za eklatantno zlorabo povsem jasnih pravil in namena zastave za tuj dolg in stečajnega postopka.“

13Revident našteva kršitve, ki jih naj bi zagrešilo prvostopenjsko stečajno sodišče in zaključuje, da že vsaka našteta kršitev utemeljuje njegov odškodninski zahtevek. Dodaja, da je nepomembno, kako je skušalo drugostopenjsko sodišče „pokriti“ kršitve prvostopenjskega sodišča.

Razlogi za zavrnitev revizije

14Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zatrjevanih procesnih kršitev, kakor tudi sproženih materialnopravnih vprašanj, ki ne zadevajo dopuščeno vprašanje, zato ni bilo mogoče (dopustno) obravnavati, še manj številnih dejanskih navedb, ki ne predstavljajo ugotovitev sodišč nižjih stopenj v tem postopku.

15Po ustaljeni sodni praksi za odškodninsko odgovornost države ne zadošča kakršnakoli nepravilnost, ki jo zagreši sodnik pri svojem odločanju, ampak mora biti izpolnjen standard kvalificirane napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti kot merila protipravnega ravnanja države.³

16Sodišče druge stopnje je v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, zavzelo stališče, da ima zastavni upnik do dolžnika terjatev na podlagi zastavne pogodbe in je zato ocenilo, da stališče pritožnika (sedanjega revidenta), da nima do zastavnega dolžnika nobene terjatve, ni pravilno. Vsebino zastavne pravice je pravilno pojasnilo, ko je navedlo, da je dolžnik upnikov realni dolžnik in da na podlagi zastavne pogodbe kot zastavitelj jamči upniku za njegovo denarno terjatev do družbe B., d. o. o. le s predmetom zastavne pravice. Zato je odveč obsežno in večkrat ponovljeno navajanje revidenta o tem, kaj je vsebina zastavne pravice.

17Sodišče druge stopnje je kot samoumevno štelo, da ima zastavni upnik terjatev do zastavitelja, čeprav ne isto terjatev, kot jo ima upnik do dolžnika in je zavarovana z zastavo, zastavitelj in dolžnik pa nista ista oseba. Tako stališče je bilo sicer napačno uporabljeno v zvezi z določbo 3. točke 231. člena ZFPPIPP, kot je pojasnjeno v sklepu Vrhovnega sodišča III Ips 37/2013 z dne 11. 6. 2013, vendar ni brez opore v določbah ZFPPIPP.

18Po določbi 3. točke 231. člena ZFPPIPP lahko predlog za začetek stečajnega postopka vloži upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

19ZFPPIPP na večih mestih govori o zastavnem upniku (npr. 19., 281., 282. člen), pri čemer ne loči med upnikom, ki ima terjatev in ločitveno pravico do dolžnika in upnikom, ki ima samo pravico do ločenega poplačila iz premoženja insolventnega dolžnika. A. d.d., Ljubljana, ki je imela zastavno pravico na nepremičnem premoženju (sedanjega) revidenta, je torej bila upnica. S pojmom upnika je neločljivo povezan pojem terjatve. Ni namreč upnika, ki nima terjatve. Upnik je prav zato, ker ima terjatev. Kaj pomeni terjatev, je za potrebe insolvenčnega postopka opredeljeno v prvem odstavku 20. člena ZFPPIPP: „Terjatev je pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev.“ Zastavni upnik lahko zahteva od zastavitelja, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika). Od zastavitelja lahko terja dopustitev poplačila iz zastavljenega predmeta in zato ni brez zakonske podlage sklepanje drugostopenjskega stečajnega sodišča, da ima terjatev do zastavitelja. Prav na to je opozorilo sodišče v izpodbijani sodbi (13. točka obrazložitve), a se revident s tem stališčem v reviziji ne sooči.

20Stečajno sodišče druge stopnje je v 6. točki sklepa Cst 394/2012 pojasnilo, kako razume zamujanje dolžnika s plačilom terjatve več kot dva meseca: "Zaradi odvisnosti zastavne pravice od zavarovane terjatve pa mora zastavni upnik kot predlagatelj stečajnega postopka nad zastaviteljem kot dolžnikom, v predlogu za začetek stečajnega postopka s stopnjo verjetnosti izkazati tudi obstoj zavarovane terjatve (tudi v primeru, ko zastavitelj ni hkrati dolžnik zavarovane terjatve) in posledično tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da osebni dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca. Tudi v primeru, če bi upnik vložil proti zastavitelju predlog za izvršbo zaradi prodaje zastavljene nepremičnine v izvršilnem postopku, bi moral dokazati zapadlost zavarovane terjatve v skladu z določbami 20. in 20.a člena ZIZ. Zastavni dolžnik, proti kateremu je predlagan začetek stečajnega postopka, lahko namreč ugovarja tudi samemu obstoju upnikove terjatve, s tem pa tudi pravici upnika, da prične z unovčevanjem zastavne pravice." Ta del utemeljitve res ni prepričljiv, ni pa povsem brez podlage v zakonski ureditvi. Zamuda s plačilom zavarovane terjatve je tesno povezana z zamudo zastavitelja pri dopustitvi poplačila iz zastavljene stvari, obe terjatvi pa imata tudi isti cilj: poplačilo denarne terjatve.

21Ker stališče, da lahko predlaga začetek stečajnega postopka nad dolžnikom tudi zastavni upnik, ki ni hkrati imetnik zavarovane terjatve, po obrazloženem ni v taki meri nerazumno, da bi preseglo prag, ki loči napačno ravnanje pri uporabi prava od kvalificirane napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti, se pokaže, da je odgovor na dopuščeno vprašanje pritrdilen.

22Kršitve, ki jih naj bi po zatrjevanju revidenta zagrešilo prvostopenjsko stečajno sodišče, je bilo mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku zoper sklep o začetku stečajnega postopka. V postopku na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti je bila sporna le aktivna legitimacija predlagatelja stečajnega postopka. Edino napačna odločitev o tem vprašanju bi lahko utemeljevala odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ob tem ni mogoče spregledati, da je bil izpolnjen razlog za začetek stečajnega postopka tako po ugotovitvah sodišč v stečajnem postopku kakor tudi prvostopenjskega sodišča v tem postopku. Ob ugotovljeni insolventnosti bi (sedanji) revident moral sam izpeljati postopek po določbah pododdelka 2.2.1 ZFPPIPP, vključno s predlaganjem začetka insolvenčnega postopka.

23Ker se je po obrazloženem pokazalo, da ravnanje stečajnih sodišč ni doseglo stopnje kvalificirane protipravnosti, je bilo treba revizijo zavrniti (378. člena ZPP).

24Za odločitev so glasovali štirje sodniki, sodnik Pavčnik je glasoval za ugoditev reviziji in je podal ločeno mnenje, ki je priloženo k tej sodbi.

Odločitev o stroških postopka

25Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP.

¹ J. Zobec, Odškodninska odgovornost države za delo sodnika, Pravni letopis 2013, str. 185
² Sodba VS RS II Ips 90/2016 z dne 26. 4. 2018
³ Tako npr. Vrhovno sodišče v sodbah II Ips 30572017 z dne 7. 2. 2019 in II Ips 275/2018 z dne 13. 9. 2018

*****

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA TOMAŽA PAVČNIKA

Povezava na pdf dokument