VSL Sklep VII Kp 14942/2012

I. Pritožbi zagovornikov obdolžene A. A. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom obdolženi A. A. po prvem odstavku 70.b člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, zaradi storitve protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 v neprištevnosti. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti se bo izvajal v ambulanti Psihiatrične klinike ... najdlje dve leti, po šestih mesecih bo sodišče ponovno odločilo o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Oškodovanko B. B. je sodišče prve stopnje s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

2Zoper sodbo sta se pritožila obdolženkina zagovornika:

- odvetnik C. C. iz pritožbenih razlogov kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve Ustave RS, predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in postopek zoper obdolženo ustavi;

- zagovornik D. D. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni in postopek zoper obdolženo ustavi, podrejeno naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika posameznika.

3Na pritožbo zagovornika odvetnika C. C. je odgovorila okrajna državna tožilka in predlagala zavrnitev te pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika, odvetnika C. C.:

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 70. b člena KZ-1 obdolženki izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je v stanju neprištevnosti storila protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Neutemeljene so navedbe zagovornika, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nezakonita, ker da sodišče ni ugotovilo, da bi obdolženka storila kaznivo dejanje, kot to izrecno določa ZKP v prvem odstavku 491. člena, in da pravnega termina storitve protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja procesni zakon ne opredeljuje. Sklepanje zagovornika, da je pogoj za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 70. b člena KZ-1 predhodna ugotovitev storitve kaznivega dejanja, česar pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni storilo, je neutemeljeno. Po drugem odstavku 29. člena KZ-1B ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke E. E. v povezavi s poročilom kliničnega psihologa F. F. in na podlagi dopolnjenih mnenj ter zaslišanj obeh ugotovilo, da je bila obdolženka v času storitve protipravnega dejanja zaradi hude duševne motnje iz kroga shizofrenije neprištevna, ker ni mogla razumeti pomena svojega dejanja in ni mogla imeti v oblasti svojega ravnanja. To pa pomeni, da so podani vsi pogoji za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 70. b člena KZ-1. Res ZKP v 491. členu v prvem odstavku govori o storitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju kot podlagi za izrek enega od varnostnih ukrepov iz 70. a in 70. b člena KZ-1, slednja pa govorita o storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Vendar pa zagovornik ne upošteva, da so bile določbe o neprištevnosti v Kazenskem zakoniku z novelo KZ-1B (objavljeno v Uradnem listu 91/2011, ki velja od 15.5.2012) redakcijsko spremenjene in dopolnjene tako, da zakonsko besedilo namesto o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja govori o neprištevnem storilcu protipravnega dejanja, kar ustreza objektivno – subjektivni koncepciji kaznivega dejanja, v skladu s katero je krivda sestavni del kaznivega dejanja (neprištevni storilec, ki ni kriv, torej tudi kaznivega dejanja ne izvrši). Vzporedno s spremembami kazenskega zakonika pa ni bila opravljena tudi redakcija ZKP, tako da ta tudi v 491. členu še naprej govori o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja. Vendar pa to ne vnaša nobene nezakonitosti v izpodbijano odločitev, in je v tem delu pritožba zagovornika neutemeljena.

6Zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da predlog državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti za obdolženko Kt/6061/11, ki je bil vložen na sodišče 23.4.2014, ne vsebuje vseh sestavin, ki jih za obtožni akt predvidevajo določila ZKP. Konkretno zagovornik trdi, da predlog za izrek varnostnega ukrepa ne vsebuje predloga, katere dokaze naj sodišče izvede, zato jih je sodišče po stališču zagovornika nepravilno samoiniciativno izvajalo. Zagovornik očita tudi, da predlog za izrek varnostnega ukrepa ne vsebuje obrazložitve ter da je nejasna navedba v opisu predloga, da je obdolženka hranila večje število golobov.

7Državno tožilstvo je 16.3.2012 pri sodišču vložilo obtožni predlog zoper obdolženko zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po tedaj veljavni ureditvi obrazložitev obtožnega akta ni bila potrebna, z novelo ZKP-K, ki se uporablja od 15.5.2012 pa se je prvi odstavek 434. člena spremenil tako, da je določil, da mora biti vsak obtoženi predlog obrazložen. Vendar pa iz prehodnih in končnih določb ZKP-K v 115. členu izhaja, da za postopke, v katerih je bil obtožni akt vložen pred začetkom uporabe ZKP-K, to je pred 15.5.2012, se uporabljajo do sedaj veljavne določbe 434. člena in 437. člena zakona. To pomeni, da obrazložitev obtožnega predloga v konkretni kazenski zadevi na dan vložitve ni bila potrebna, saj je obrazložitev obtožnega predloga obvezna po noveli ZKP-K le za tiste, ki so vloženi po začetku uporabe novele. Je pa že obtožni predlog vseboval predlog tožilke, katere dokaze naj sodišče na glavni obravnavi izvede, zato je neutemeljena pritožbena kritika, da sodišče ne bi smelo izvajati dokazov, ki niso bili izrecno in še enkrat ponovno navedeni v predlogu za izrek varnostnega ukrepa, ki ga je tožilstvo vložilo 23.4.2014. Poleg tega je sodišče samo skladno z določbo drugega odstavka 17. člena ZKP dolžno preizkusiti in ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu korist, po drugem odstavku 289. člena ZKP pa je predsednik senata na glavni obravnavi dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasniti stvari. To pomeni, da sodišče po veljavnem kazenskem procesnem zakonu ne izvaja le s strani strank predlaganih dokazov, ampak tudi vse tiste druge, za katere samo oceni, da so potrebni, da se zadeva vsestransko razčisti in kar koristi razjasnitvi stvari.

8Neutemeljena so izvajanja zagovornika o nejasni vsebini glagola hraniti v opisu protipravnega ravnanja tako v predlogu za izrek varnostnega ukrepa kot tudi v izpodbijanem sklepu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis protipravnega ravnanja povsem jasen in nedvoumen in je sodišče tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo dokazne vire za trden zaključek, da je obdolženka kot najemnica stanovanja v navedenem obdobju hranila večje število golobov, ker so sosedje opazili, da nekdo hrani golobe, ki so v določenih časovnih obdobjih prileteli v jatah na balkon, iz fotografij v spisu pa je razvidna na tleh natrošena ptičja hrana, pa tudi vreča iz katere je bila ta natresena, pa tudi odprta balkonska vrata, ki so omogočala vstop golobov skozi balkon v stanovanje. Nobenega dvoma ni, da se glagol hraniti nikakor ne razume tudi na kakšen drug način v konkretni kazenski zadevi in je na obdolženko naslovljen očitek povsem jasen in tudi dokazan. Drugačne pritožbene navedbe, da je mogoče glagol hraniti v slovenskem jeziku po slovarju slovenskega knjižnega jezika razumeti kot imeti kaj spravljeno za kasnejšo uporabo, so neutemeljene. Dokazano je, da je obdolženka hranila golobe v stanovanju, ker je bila na tleh in v vrečah najdena hrana zanje.

9Zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženkino pravico do obrambe, ker ji ni omogočilo, da preveri delo izvedencev in se izjasni do vsebine njunega dela, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj pozove izvedenko E. E. in kličnega psihologa F. F. k predložitvi povzetka intervjuja, ki sta ga opravila z obdolženko, kliničnega psihologa pa še za predložitev kliničnega osebnostnega vprašalnika MMPI-201 in projekcijskega preizkusa Rorschach. Zagovornik ne upošteva, da so bistveni zaključki psihiatrinje in kliničnega psihologa ter da je slednji prepričljivo pojasnil razloge, zakaj teh kliničnih osebnostnih vprašalnikov in projekcijskih preizkusov ni dopustno po pravilih stroke razkriti in kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je imela obramba možnost preizkusiti ugotovitve in metode dela kliničnega psihologa, saj je bil v navzočnosti strank zaslišan in mu je obramba tudi postavljala vprašanja. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča zaradi zavrnjenih dokaznih predlogov v tem delu obdolženkina pravica do obrambe ni bila kršena. Razumna je razlaga kliničnega psihologa, da so lahko psiho-diagnostični instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom in jih psiholog – izvedenec ne sme posredovati niti v okviru svojega sodno izvedenskega dela, ker je namen varovanja psiho-diagnostičnih sredstev ohranjanje njihove veljavnosti in da testi, ki postanejo javni in znani, izgubijo svoje psihometrične karakteristike in ne merijo več specifičnih osebnostnih ali umskih lastnosti, ampak se po razkritju v njih lahko odražajo naučeni, tendeciozni in pristranski odgovori. Zagovornik se s tem ne strinja, vendar to ne more biti samo po sebi razlog za ugotovitev kršitve obdolženkine pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju odločilnih dejstev v zvezi s prištevnostjo obdolženke seznanilo s tremi mnenji psihiatrov, ki jih je predložila obramba, in sicer G. G., H. H. in I. I., s tem da je slednje dva tudi neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, z njihovimi mnenji in izpovedbami pa se je seznanila tudi s strani sodišča postavljena izvedenka psihiatrinja E. E., ki je svoje mnenje po tej seznanitvi dopolnila in vztrajala pri svojem prvotnem mnenju. Zagovornik ne upošteva, da je bil klinični psiholog F. F. natančno izprašan o uporabljenih psiho-diagnostičnih sredstvih, pojasnil jih je natančno in podrobno, ko ga je o tem izpraševal zagovornik C. C., pojasnil pa je tudi svoje ugotovitve, tako da dejansko stanje v tem delu ni bilo nepopolno niti zmotno ugotovljeno. Pavšalno navržena trditev v pritožbi zagovornika, da bi se sodišču moral vzbuditi dvom v strokovno delo izvedencev E. E. in F. F., da slednji sploh ni uvrščen v listo sodnih izvedencev, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je na predlog E. E. k delu pritegnilo tudi kliničnega psihologa, ker se je to izkazalo za potrebno, kar sta potrdila tudi s strani obrambe predlagana in zaslišana psihiatra H. H. in I. I. Le na ta način se je lahko v celoti osvetlila osebnostna struktura obdolženke predvsem v času izvršitve protipravnega dejanja.

10Presplošna je pritožbena trditev, da iz izvedenskega mnenja E. E. izhajajo takšna protislovja, da bi sodišče moralo imenovati drugega izvedenca na predlog obrambe. Te pritožbene navedbe se niti ne da preizkusiti, pritožbeno sodišče pa pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je izvedenka podala mnenje strokovno, natančno, obširno, prepričljivo in brez pomanjkljivosti.

11Zagovornik neutemeljeno očita nestrokovno delo E. E., ker ni navedla za obdolženko konkretne diagnoze duševne motnje in ker ni ugotovila še blodnjavih motenj, zaznavnih, slušnih ali vidnih, ki redno spremljajo paranoidno shizofrenijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenka E. E. na glavni obravnavi pojasnila, da obdolženka nikoli ni imela izrazitih blodenj, izrazitih halucinacij, torej tistih fenomenov, ki jih tudi laik lahko opazi, da pa je bilo njeno mišljenje takrat, ko je sama izdelovala mnenja in glede na pretekle zapise iz medicinske dokumentacije, prežeto z nekim paranoidnim doživljanjem, tudi s popolnoma izkrivljenim doživljanjem same sebe. Sicer je potek tovrstnih motenj težko napovedati. Pri obdolženki je njena visoka intelektualna opremljenost pomemben varovalni dejavnik, kar pomeni, da zmore do neke mere kontrolirati, če že ne svojega mišljenja in same sebe, pa zmore kontrolirati svoje vedenje. Za čisto paranoidno obliko so izvedenki manjkali tisti elementi, za katere je zaželjeno, da so prisotni, kadar se postavi diagnoza paranoidne shizofrenije. Je pa ugotovila precej elementov iz tega kroga in tudi drugih, poleg tega v njeni stroki sama diagnoza, torej za kakšno obliko shizofrenije gre, niti ni tako zelo pomembna, je pa ugotovila motnjo iz kroga shizofrenije, ni pa izključila obstoja blodnjavih motenj, ki se kažejo v obdolženkinem splošnem doživljanju sveta kot do njej sovražnega. Res trije psihiatri G. G., H. H. in I. I. niso ugotovili obstoja duševne motnje ali duševne bolezni, vendar sta H. H. in I. I. pojasnila, praktično enako kot izvedenka E. E., da brez natančne psihološke preiskave ni mogoče ugotoviti osebnostne motenosti, ter da ima psihiater psihiatrični pregled in išče bolezenska stanja, psihologi pa imajo razne inštrumente, psihološke preglede, kjer se lahko veliko bolj specifično opredeli, kje so motnje, kakšne so in v katero kategorijo spadajo.

12Zagovornik neutemeljeno trdi, da izvedenka E. E. in klinični psiholog F. F. nista ugotovila obstoja nevarnosti, da bi obdolženka ponavljala hujša kazniva dejanja. Izrecno se je do tega opredelila izvedenka E. E., kar je razvidno tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa. Izrecno je zaslišana na glavni obravnavi 14.5.2015 izvedenka E. E. pojasnila, da pri takšnih osebnostnih strukturah, kot je pri obdolženki zaznana, brez empatije, z malo socialnih stikov, z nekim doživljanjem sebe kot osebe s posebnimi poslanstvi in ob obdolženkini popolni nekritičnosti do svojega stanja in prepričanosti v svoje popolno duševno zdravje, ki ga želi dokazati, lahko pride do nepredvidljivih in nasilnih dejanj, seveda pa tega ne more nihče predvideti.

13Izvedenka E. E. je vztrajala, da glede na obdolženkino doživljanje sebe, glede na njeno patologijo in glede na njene splošne osebnostne značilnosti, bi ta lahko storila kakšno hudo kaznivo dejanje. Tudi ob upoštevanju njene nezmožnosti doživljanja drugih oseb okoli sebe, celo bližnjih, zato je ocenila, da ta verjetnost nedvomno obstaja.

14Iz izpovedbe kliničnega psihologa F. F. izhaja, da obdolženka sebe doživlja kot žrtev maščevanja in podtikanja, da intelektualno funkcionira na visokem nivoju, da osebnostni vprašalnik razkriva njeno energičnost ob hkratnem neupoštevanju socialnih odnosov, Rorschachov preizkus pa kaže na njeno nezmožnost ustrezne presoje realnosti in izkrivljeno dojemanje ravnanja drugih ljudi, predvsem v smislu pripisovanja negativnih namenov drugim ljudem, izkazane motnje je ocenil kot patološke in na nivoju psihotičnega stanja. Pri njej je ugotovil neupoštevanje socialnih norm, predpisov, uveljavljanje svoje pravice, tudi disocialne poteze, kar se tiče ugotovljene nagnjenosti k paranoidnemu reagiranju in dojemanju, pa je hkrati ugotovil obdolženkino naravnanost k temu, da to prikrije in zato se ta element v rezultatih ni pokazal. Vse pravkar navedeno govori v prid strokovnosti izvedenskega mnenja E. E. in strokovnosti kliničnega psihologa, njuni mnenji se dopolnjujeta in kažeta pravo sliko, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo izvedensko mnenje in ugotovilo, da je bila obdolženka v času storitve protipravnega dejanja v stanju neprištevnosti zaradi hude duševne motnje iz kroga shizofrenije. Izpolnjen pa je tudi drugi pogoj za izrek varnostnega ukrepa in sicer temelji na mnenju izvedenke E. E., da pri obdolženki obstaja nevarnost oziroma verjetnost, da bi storila kako hujše kaznivo dejanje, da je potrebno ter zadošča, da ne bo ponavljala takih hujših kaznivih dejanj, ravno obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti. Tudi s to odločitvijo se zagovornik ne strinja in pavšalno zatrjuje, da izvedenca nista dala sodišču nedvoumnega in enotnega odgovora o obstoju nevarnosti izvrševanja hujših kaznivih dejanj, ter da je bilo izvedensko delo dr. E. E. nedorečeno in da je izvedenka zgolj ugibala in se konkretnim odgovorom izmikala. Te pritožbene navedbe se niti ne da preizkusiti, so pa predvsem odraz nestrinjanja z odločitvijo sodišča.

15Zagovornik trdi, da ni pogojev za izrek varnostnega ukrepa tudi zato, ker ta predlog tožilca ne vsebuje navedb, da je ukrep potreben po 70. b členu KZ-1 in da obstoji nevarnost hudih kaznivih dejanj. Izrecno ravno to izhaja iz obrazložitve predloga izreka varnostnega ukrepa, predloženega sodišču 23.4.2014, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Bistveno, česar zagovornik ne upošteva, je, da sodišče pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katero utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa (drugi odstavek 70. člena KZ-1B). Stališče zagovornika je, da sodi kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1 med blažja kazniva dejanja, glede na predpisano denarno kazen ali zapor do dveh let, zato tega varnostnega ukrepa ni možno izreči. Zagovornik neutemeljeno enači težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj za katera obstaja nevarnost, da bi jih na prostosti storilec lahko storil.

16Izpodbijani sklep ima izčrpne in prepričljive razloge za oceno, da so dokazani vsi očitki naslovljeni na obdolženko in sicer hranjenje golobov v določenem obdobju ter uničenje stvari v najetem stanovanju zaradi golobjih iztrebkov, pa tudi oškodovanje lastnice stanovanja. Sodišče prve stopnje se je glede teh očitkov oprlo na izpovedbe prič lastnice stanovanja B. B. in njenega sina J. J., fotografij v spisu in izpovedb policistov K. K. in L. L, ki sta bila navzoča ob prvem vstopu v stanovanje oškodovanke 26.11.2011, pa tudi glede višine nastale škode na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke M. M. Zagovornik pavšalno in neobrazloženo trdi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v izpodbijanem sklepu ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, ni pojasnilo, katero izvršitveno dejanje obdolženke (hranjenje) je vzročno vplivalo na uničenje predmetov, ki so navedeni v izreku izpodbijanega sklepa, da po fotografijah stanje stvari v stanovanju ni posledica dejanj ali ravnanj obdolžene, ker v stanovanje ni naselila ali privabila ali zapirala golobov in jih tam ni hranila, in da tudi noben predmet ni uničen. Sodišče se je v izpodbijanem sklepu natančno opredelilo do vseh očitkov naslovljenih na obdolženko, navedlo svoje zaključke in dokazne vire, na podlagi katerih je ugotovilo odločilna dejstva, izpodbijani sklep je v tem delu obširno obrazložen, zato ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo in zato tudi ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, dejansko stanje pa tudi ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Stanovanje je bilo dejansko umazano, posuto z iztrebki, ki so se nahajali prav povsod, obdolženka pa je pustila odprta balkonska vrata, ter s hrano privabljala na balkon in v stanovanje številne golobe, zato so se ti zadrževali v notranjosti stanovanja in ga dejansko uničili z golobjimi iztrebki. Pritožbene trditve, da se na eni od fotografij vidi svetla omara v predsobi nedotaknjena in da je bil parket pokrit, zato ni moglo priti do uničenja teh predmetov, da so bile kuhinjske omarice le umazane in da obdolženki ni dokazano, da je povzročila vstop golobov v stanovanje in da tudi nima sposobnosti vplivanja na ravnanje golobov in njihove reakcije, da se iztrebljajo na določenem kraju, so neupoštevne glede na prepričljive razloge izpodbijanega sklepa in ugotovljeno dejansko stanje vključno z ravnanjem obdolženke. Oškodovankine stvari so bile nedvomno uničene in je zato pravilna pravna ocena sodišča prve stopnje, da je obdolženka v stanju neprištevnosti storila protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Kar pa se tiče izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke M. M., pa je sodišče prve stopnje na podlagi tega izvedenskega mnenja sklepalo na višino nastale škode in ne na uničenje stvari, ker je to odločilno dejstvo bilo dokazano z drugimi dokazi.

K pritožbi zagovornika dr. D. D.:

17Sodišče prve stopnje utemeljeno ni postavilo novega izvedenca psihiatrične stroke, kar očita sodišču tudi ta zagovornik, ki ocenjuje izvedensko mnenje E. E. kot zmotno in nepravilno, ker je izvedenka ugotovila le dolgotrajni shizofrenski proces ter neprištevnost.

18Na vsebinsko podobne pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče odgovorilo že pri presoji utemeljenosti pritožbe obdolženkinega zagovornika odvetnika C. C. in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na zgornje navedbe na tem mestu sklicuje. Pritožba zagovornika D. D. izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca psihiatrične stroke, ker se E. E. ni znala ustrezno opredeliti do ključnih vprašanj, da neprištevnosti obdolženke v kritičnem obdobju ni posebej ugotavljala, ampak le dolgotrajni shizofreni proces zgolj domnevala, kar po stališču obrambe ne pomeni, da je bila obdolženka ves čas v neprištevnem stanju. Zagovornik ne izpostavi konkretno razhajanj, na katera se sklicuje v pritožbi med pričanjem in izvedenskim mnenjem E. E. in ostalimi izvedenskimi mnenji ter izpovedbo priče I. I. in hkrati neutemeljeno uveljavlja kršitev obdolženke pravice do učinkovite obrambe.

19Tudi zagovornik D. D. izpodbija pravilnost ocene sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog obrambe za vpogled v psihološke teste kliničnega psihologa F. F., vendar je prizadevanje obrambe, kot je bilo že zgoraj rečeno in kot pravilno izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa, neutemeljeno.

20Res je obramba predlagala zaslišanje fotografa N. N., ki je posnel fotografije ob prvem vstopu v stanovanje oškodovanke, vendar se je izkazalo, da oseba s tem imenom in priimkom ni isti fotograf, ki je takrat res posnel fotografije v stanovanju. Zagovornik trdi, da je obramba želela z zaslišanjem tega fotografa preizkusiti verodostojnost predloženih fotografij, kdaj so bile posnete, kdo jih je posnel in ali je bilo stanje na fotografijah pred fotografiranjem kakorkoli spremenjeno in zakaj je bil fotograf sploh povabljen na prvo odpiranje stanovanja s strani oškodovanke, če pa oškodovanka ni vedela, na kaj bo v stanovanju naletela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so o stanju stanovanja ob prvem vhodu vanj 26.11.2011 izpovedovali lastnica stanovanja, njen sin, dva policista in predvsem so bile zelo zgovorne posnete fotografije. Pritožbeno sodišče sploh ne dvomi v verodostojnost zaslišanih prič in posnete fotografije, kar je vse dodatno podkrepljeno tudi z izvedenskim mnenjem izvedenca gradbene stroke M. M. Kakršnegakoli dvoma o tem, da bi bilo stanje pred prvim vstopom v stanovanje spremenjeno ali prirejeno, pritožbeno sodišče nima, kljub izpovedbi obdolženkinega očeta, da fotografije, ki jih je videl v časopisu, ne ustrezajo stanju iz stanovanja, ko se je sam tam nahajal, saj je obdolženkin oče B. A. izpovedal, da v stanovanju ni bil, ko so se tam nahajali golobi. Zakaj bi bili izpovedbi oškodovanke in njenega sina neverodostojni, zagovornik v pritožbi ni konkretiziral. Njegovo sklepanje, da ni nujno, da je bilo stanovanje že ob prvem vstopu oškodovanke v enakem stanju, kot ga prikazujejo fotografije, ni utemeljeno. Vsi, ki so vstopili v stanovanje, so bili nad stanjem zgroženi, vse je bilo umazano, uničeno, smrdelo je, skratka predmeti in posamezni deli stanovanja so bili umazani in uničeni.

21Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem prič in z branjem listinskih dokazov z gotovostjo ugotovilo, da je bila obdolženka najemnica stanovanja od 1.8.1999 do 1.8.2011. To pa pomeni, da na dan prvega vstopa oškodovanke v stanovanje 26.11.2011 obdolženka ni bila več pravno gledano najemnica stanovanja in je zato lahko lastnica stanovanja v svojo nepremičnino vstopila, ne da bi o tem še posebej predhodno obvestila obdolženko. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je oškodovanka prizadevala priti v stik z obdolženko zaradi ureditve perečega vprašanja naselitve golobov v stanovanju, na kar so jo opozarjali sosedje, upravnik zgradbe, pa tudi zdravstveni inšpektorat in obdolženkina soseda P. P., vendar pa obdolženka na nobenega od prejetih dopisov ni reagirala. Dejstvo je, da je morala oškodovanka šele po sodni poti doseči, da je spet pridobila stanovanje v posest, predvsem v času, ko obdolženka ni bila več najemnica tega stanovanja. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je oškodovanka z vstopom v stanovanje kršila obdolženkino zasebnost in neupravičeno fotografirala stanovanje. Po poteku najemnih pogodb obdolženka ni imela več pravnega naslova, da se v stanovanju nahaja in zato v njem tudi ni mogla upravičeno pričakovati zasebnosti. Oškodovanka pa je prepričljivo pojasnila, da je ob prvem vstopu angažirala tudi fotografa, da bi si pridobila dokaze, ki bi bili trdni in prepričljivi že sami po sebi, če njene izpovedbe in zaznave stanja stanovanja ne bi zadoščale, ko si je prizadevala za izselitev in izpraznitev stanovanja, česar obdolženka ni naredila, ko bi to morala.

22Zagovornik se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da so bile stvari in stene in tla v stanovanju uničene, sklicuje se na mnenje čistilnega servisa, do katerega se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu opredelilo. Dejstvo je, da je čistilni servis podal načelno mnenje na podlagi fotografij, da je mogoče vsako stvar očistiti, glede tal v stanovanju pa je čistilni servis ugotovil, da so prekrita z rjuhami in so zato neznanka in ni mogoče zaključiti, v kakšnem stanju so tla in iz katerega materiala in kakšno čiščenje je potrebno. V točki 18 izpodbijanega sklepa se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo do dopisa čistilnega servisa, hkrati pa je ocenilo, da sta oškodovanka in njen sin prepričljivo opisala stanje, v katerem je bilo stanovanje ob prvem vstopu. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da se do dopisa čistilnega servisa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo.

23Uničenje stvari in delov stanovanja je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb oškodovanke, njenega sina, dveh policistov, fotografij, glede višine nastale škode pa na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke, zato so pavšalne pritožbene trditve, da stvari niso bile uničene in da sodišče uničenja stvari sploh ni ugotavljalo, neutemeljene.

24Sodišče prve stopnje je v točki 6 pojasnilo pravilno odločitev, zakaj niso podani razlogi za izločitev uradnega zaznamka z dne 26.11.2011, ki ga je po vstopu v stanovanje oškodovanke sestavil policist K. K. in v njem navedel tudi, da je istega dne na policijsko postajo prišla tudi obdolženka in prijavila vlom v svoje stanovanje. Zagovornik v pritožbi trdi, da gre za nedovoljeni dokaz, ki bi ga moralo sodišče izločiti iz kazenskega spisa in ker je nanj oprlo izpodbijani sklep, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče se z zagovornikom ne strinja. Na ta uradni zaznamek se izpodbijani sklep glede nobenega odločilnega dejstva ne opira in tudi po presoji pritožbenega sodišča ta uradni zaznamek ni dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa.

25Zagovornik trdi, da obstajajo med izpovedbami oškodovanke B. B. in njenim sinom J. J. ter listinskim dokazom, zapisnikom Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 3177/2013 z dne 9.2.2015, nasprotja v datumu prvega vstopa oškodovanke v stanovanje, zato izpovedbi navedenih prič nista verodostojni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v navedenem zapisniku v pravdni zadevi povzeta izpovedba lastnice stanovanja B. B. in da se v zapisniku zatrjuje kot prvi vstop v stanovanje datum 11.11.2011. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za očitno napačno zapisan datum vstopa, ker so vse nadaljnje navedbe oškodovanke v pravdni zadevi popolnoma skladne s tistim, kar je izpovedovala v tem kazenskem postopku, v katerem se je ugotovilo, da je oškodovanka prvič vstopila s pričami v svoje stanovanje 26.11.2011 in nikakor ne prej. Trditve, da bi lahko stanje stanovanja fotografiral tudi oškodovankin sin in da zato profesionalni fotograf ni bil potreben, pa so zaradi svoje pavšalnosti brezpredmetne. Navajanje zagovornika, da bi oškodovanka lahko s pravočasnim ukrepanjem preprečila nadaljnje iztrebljanje golobov in s tem onesnaženje pohištva, je neutemeljeno, ker si je oškodovanka že predhodno dalj časa prizadevala, da bi obdolženka nehala krmiti golobe v stanovanju, kar bi lahko zmanjšalo ali prekinilo njihovo iztrebljanje po balkonu in po drugih delih izven stavbe, kakšno je bilo stanje v stanovanju pa oškodovanka do prvega vstopa vanj niti ni vedela.

26Ker je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo uničenje določenih predmetov in vrhnje plasti tal in sten v oškodovankinem stanovanju in da je obdolženka v določenem obdobju v tem stanovanju hranila golobe, ki so se zato tam tudi iztrebljali, so neutemeljene pritožbene trditve, da do uničenja stvari ni prišlo, da to ni dokazano, da to tudi ne izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca M. M. in da oškodovanka sploh ni skušala predhodno stvari očistiti ter da obdolženke nihče ni videl hraniti golobov. Na vse enake pritožbene pomisleke je odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, deloma pa tudi pritožbeno sodišče ob obravnavani pritožbe drugega zagovornika, zato se na zgornje razloge tega sklepa in sklepa sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sklicuje in jih ne ponavlja.

27Tudi ta zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakonika iz razloga, da po stališču obrambe niso podani pogoji za izrek varnostnega ukrepa po 70. b členu KZ-1. Enako kot zagovornik C. C. napačno sklepa, da je pogoj, poleg ugotovljene neprištevnosti v času storitve protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja, obstoj nevarnosti ponavljanja tega istega kaznivega dejanja, ki pa v obravnavanem primeru glede na predpisano kazen ni hujše kaznivo dejanje. Tudi ta zagovornik zatrjuje, da nevarnost ponovitve hujših kaznivih dejanj ni bila ugotovljena in da je izvedenka na tako možnost sklepala le hipotetično. Tudi na te pomisleke obrambe je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče ob obravnavi pritožbe drugega zagovornika, zato se ne bo ponavljalo. Kršitve Kazenskega zakonika v škodo obdolženke sodišče prve stopnje ni storilo, pravilno je ugotovilo obstoj zakonskih pogojev za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70. b členu KZ-1, to odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo in utemeljilo z razumnimi in prepričljivimi razlogi. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev zakona.

28Neutemeljena je pritožba zagovornika D. D. glede odločitve o stroških postopka, ki so bili z izpodbijanim sklepom naloženi obdolženki v plačilo. Zagovornik izpostavlja, da obdolženka nima zaposlitve in virov dohodkov, da nima nobenega premoženja in da bi plačilo stroškov kazenskega postopka ogrozilo obdolženkino preživljanje. Ker zagovornik z ničemer ni izkazal okoliščin, ki jih zatrjuje, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da se obdolženka preživlja s pomočjo prijateljev, kar je navedla sama, je pritožba neutemeljena.

29Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika D. D. in zagovornika C. C. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijani sklep.