VSK Sklep CDn 11/2021

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj in nasprotni udeleženec sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižni sodnik zavrnil ugovor in potrdil sklep Dn xx/yy z dne 21. 7. 2020. S slednjim je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica na podlagi pravnomočne zamudne sodbe pri uvodoma navedenih nepremičninah dovolila vknjižbo lastninske pravice na ime predlagatelja ter izbris prejšnjega imetnika lastninske pravice, to je nasprotnega udeleženca. Hkrati je dovolila predlagani izbris zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice.

2Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da bi moralo biti po njegovem mnenju zemljiškoknjižnemu predlogu priloženo potrdilo o plačilu davka na promet nepremičnin. Sklicuje se na določbo 37. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Meni, da jo je sodišče prve stopnje napačno uporabilo. Pri tem izpostavlja, da ne gre za sodbo o pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona, ko navedeno potrdilo ni potrebno, temveč za sodbo, v kateri je ugotovitveni del, da je bila sklenjena prodajna pogodba ter dajatveni del na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Nenazadnje je predlagatelj predlogu priložil tudi potrdilo o namenski rabi in odločbo Upravne enote M. z dne 26. 2. 2015 o odobritvi pravnega posla. Sodišče prve stopnje ima prav, da iz sodbe ne izhaja rok za plačilo kupnine. Prav zato pa ima pritožnik prav, ko se sklicuje na dopis, v katerem je dal predlagatelju rok 15 dni za plačilo kupnine pred razdrtjem pogodbe. Gre za primeren rok. Če kupnine ni plačana, je pogodba po Obligacijskemu zakoniku(v nadaljevanju OZ) razdrta. To je skladno s 105. členom OZ. Razlogovanje sodišča, da navedeni rok za plačilo kupnine pred razdrtjem nima pravnega učinka, je materialno pravno zmotno. Kar se tiče s strani predlagatelja nakazanega zneska kupnine na fiduciarni račun odvetniške družbe, pritožnik navaja, da je predlagatelj zamolčal, da je pritožnik navedeni znesek predlagatelju vrnil, saj ga ni sprejel, ker je bila pogodba razdrta. Tudi naknadno ponovno nakazano kupnino so pooblaščenci pritožnika vrnili predlagatelju. Če je pogodba razdrta, osnove za plačilo kupnine ni.

3V odgovoru na pritožbo predlagatelj prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Listina, na podlagi katere je v tej zadevi predlagan in dovoljen vpis spremembe imetnika lastninske pravice na uvodoma navedenih nepremičninah, je pravnomočna zamudna sodba, s katero je bilo (1.) ugotovljeno, da je bila med tožnikom (predlagateljem) in tožencem (nasprotnim udeležencem) sklenjena prodajna pogodba o prodaji bremen prostih uvodoma navedenih nepremičnin, za kupnino v višini 18.203,00 EUR ter (2.) tožencu naloženo, da tožniku izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi se bo lahko tožnik vknjižil kot lastnik bremen prostih nepremičnin do celote. Gre za eno do listin, ki jo ZZK-1 v 40. členu predvideva kot podlago za vpis (glej 5. točka prvega odstavka tega člena).

6Nasprotni udeleženec je že v ugovoru trdil, da je tedaj, ko se vknjižba predlaga na podlagi sodbe, ki osebi, proti kateri se predlaga vpis, nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, potrebno predložiti tudi potrdilo o plačilu prometnega davka, ki ga predvideva 37. člen ZZK-1. Zemljiškoknjižni sodnik mu je pravilno pojasnil, da to ne drži. Predložitev potrdila o plačilu davkov je glede na izrecno določbo 37. člena ZZK-1 potrebna, ko se predlaga vpis pridobitve lastninske pravice na podlagi listine o zavezovalnem poslu in ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Njene uporabe ni mogoče širiti na primere, kot je konkretni. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo, npr. v zadevah CDn 275/2012 z dne 28. 8. 2012 in Cdn 61/2018 z dne 27. 2. 2018. Enako stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 219/2014 z dne 15. 1. 2015. Pritožba nima argumentov, ki bi prepričali v nasprotno.

7Prav tako neutemeljeno je razlogovanje v smeri razdrtja pogodbe zaradi nepravočasnega plačila kupnine. S tem se glede na naravo zemljiškoknjižnega postopka sodišču ni bilo treba ukvarjati. Veže ga namreč strogo načelo formalnosti postopka, zaradi katerega sodišče o pogojih za vpis odloča samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (glej 124. in 29. člen ZZK-1). Pri tem mora preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za dovolitev vpisa, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa ZZK-1 (glej 148. člen ZZK-1). Zaradi načela formalnosti postopka samo ne izvaja dokazov in ne ugotavlja (spornih) dejstev, ki so temelj pridobitve oziroma prenehanja pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo.

8Pritožbeno sodišče ni našlo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1). Glede na navedeno je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

9Predlagatelj in nasprotni udeleženec sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 40. člena ZNP-1 v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1).