VDSS Sklep Pdp 497/2020

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2018, ki jo je tožnik prejel 18. 4. 2018, ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še vedno traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2004. Zaradi te odločitve je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto "samostojni analitik II" ali na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovni zmožnosti, ter mu za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati bruto plačo, plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino odpovedi. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved zadostno obrazložena. Reorganizacija, s katero je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga, se na njegovo delovno mesto in enoto, v kateri je opravljal delo, sploh ni nanašala, kar potrjujeta tudi izpovedi prič A.A. in B.B.. Opozarja na neskladje med navedbami tožene stranke, da je v okviru reorganizacije ukinila službo za podporo članu uprave, in vsebino odpovedi, iz katere to ne izhaja. V odpovedi tudi ni navedeno, zakaj njegovo delo ni bilo več potrebno. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni izpolnjeval specifičnih zahtev za zasedbo delovnih mest, ki jih je tožena stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2019. Te posebne zahteve za odločitev niso pomembne, ker niso bile določene v splošnem aktu delodajalca. Tudi iz šestega odstavka 1. člena Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest izhaja, da pogoje za zasedbo delovnih mest ter splošna in posebna znanja, ki so potrebna za opravljanje določenih del, vsebujejo opisi delovnih mest v sistemizaciji. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni pomembno, da posebne zahteve za zasedbo delovnih mest niso bile določene v aktu o sistemizaciji, poleg tega pa je tožena stranka glede opustitve obveznosti iz prvega odstavka 40. člena ZZRZI zatrjevala predvsem to, da je potrebovala delavca za polni, in ne krajši delovni čas. Dokazno nepodprte navedbe glede posebnih zahtev je podala šele v pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2019, zato je sodišče prve stopnje kršilo četrti odstavek 286. člena ZPP, ko jih je upoštevalo pri odločitvi. Ker te navedbe za odločitev niso pomembne, jih ni bil dolžan prerekati, sicer pa zanikanje teh navedb izhaja že iz njegovih siceršnjih navedb, da je tožena stranka imela na voljo ustrezna delovna mesta, na katerih bi lahko opravljal delo. Vztraja pri navedbah, da mu je tožena stranka odpoved podala le zato, ker je invalid. Navaja, da ga je pred podajo odpovedi za dve leti napotila na čakanje na delo, tretjim osebah pa je nedopustno razkrila njegove osebne podatke. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da je tožena stranka v postopku pred Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi predložila drugo dokumentacijo, kot jo je predložila v tem sporu. Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, če je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve sodbe povsem pravilno povzelo vsebino izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje nasprotno.

6Sodišče prve stopnje pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 23. 9. 2004 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in upravičen do dela na delovnem mestu, na katero je bil razporejen (samostojni analitik), s polovičnim delovnim časom od 6. 9. 2004 dalje. Stranki sta zato 30. 11. 2004 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "samostojni analitik II" s polovico polnega delovnega časa. Tožniku je bila 19. 4. 2010 izdana nova odločba ZPIZ, po kateri mu je bila še nadalje priznana invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, s polovičnim delovnim časom.

8Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka s sklepom z dne 29. 2. 2016 odločila, da je tožnik od 7. 3. 2016 dalje upravičen do nadomestila plače za čas odsotnosti z dela, ker mu ne more zagotavljati dela na delovnem mestu "samostojni analitik II" z omejitvami iz odločbe ZPIZ, in da je čakanje na delo začasen ukrep do ureditve razmer, ki so narekovale sprejem takšne odločitve. Tožnik je bil na čakanju na delu vse do prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov 18. 4. 2018, ki jo izpodbija v tem sporu.

9Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo določbo 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. št. 21/13 in nasl.), v skladu s katero je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

10Ker je tožnik invalid III. kategorije, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi prvi odstavek 116. člena ZDR-1, po katerem lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Pravno podlago za odločitev v tem sporu zato predstavljajo tudi določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 16/07 in nasl.) in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. št. 106/1999 in nasl.), ki se v določbah 101., 103. in 104. člena na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) uporablja do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

11V skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali če na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Po šestem odstavku iste določbe je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ta, da delodajalec invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

12Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postopek podaje izpodbijane odpovedi izvedla po predpisanem postopku, saj je pridobila mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti glede obstoja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI, pred odpovedjo pa je tudi preverila, ali bi lahko tožniku pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo ponudil drug delodajalec.

13Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved zadostno obrazložena. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je tožena stranka v letu 2014 pričela s postopkom reorganizacije poslovanja, katere namen je bil povečati pretočnost informacij med sorodnimi področji, izboljšati procesno organiziranost področij in doseči stroškovno optimizacijo, da je s tem namenom v zadnjih treh letih pregledala vse procese in ugotovila neoptimalno izvajanje posameznih področij, ki niso zagotavljala zadostne podpore prodajnim stebrom, ter da je v letu 2016 ugotovila, da dela, ki ga je po pogodbi o zaposlitvi opravljal tožnik (priprava določenih analiz), ne potrebuje več in zato tožnika 26. 2. 2016 napotila na čakanje na delo doma. Navedeno predstavlja ustrezno obrazložitev dejanskega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v smislu določbe drugega odstavka 87. člena ZDR-1, zato nasprotno pritožbeno uveljavljanje ni utemeljeno.

14Tožnik je nezakonitost izpodbijane odpovedi utemeljeval tudi z navedbami, da je imela tožena stranka na voljo ustrezna delovna mesta, na katera bi ga lahko zaposlila, kar je tožena stranka prerekala z navedbami, da je imela potrebo zgolj po delu delavcev za polni delovni čas. Šele v pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2019 je v zvezi s tem dodatno navedla, da je od delavcev, ki jih je v obdobju od novembra 2017 (ko je vložila vlogo za izdajo mnenja Komisije) do junija 2018 (ko se je iztekel odpovedni rok iz izpodbijane odpovedi) na novo zaposlila ali prezaposlila na prosta delovna mesta, zahtevala posebna znanja in specifične delovne izkušnje, ki jih tožnik ni imel.

15Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za ta delovna mesta, ki so povzeta v 19. točki obrazložitve sodbe, izpolnjeval izobrazbeni pogoj in da so tudi ustrezala njegovi preostali delovni zmožnosti. Presojo o tem, da mu tožena stranka ni bila dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi po določbi 40. člena ZZRZI, je utemeljilo zgolj na njenih domnevno neprerekanih trditvah¹, da je za zaposlitev na teh delovnih mestih zahtevala posebna znanja in specifične delovne izkušnje, ki jih tožnik ni imel, kandidati, ki jih je na ta delovna mesta dejansko zaposlila, pa so te posebne zahteve izpolnjevali. Pritožba pravilno uveljavlja, da posebne zahteve tožene stranke po specifičnih kompetencah, ki niso bile opredeljene kot pogoj za zasedbo teh delovnih mest v aktu o sistemizaciji, ne morajo vplivati na presojo glede izpolnitve pogoja iz šestega odstavka 40. člena ZZRZI, da tožena stranka tožniku utemeljeno ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Glede vprašanja, ali je bil tožnik usposobljen za delo na delovnih mestih, na katerih je imela tožena stranka potrebo po delu, je bistveno le, ali je izpolnjeval splošna in posebna znanja, ki so bila za opravljanje dela potrebna glede na opise delovnih mest v aktu o sistemizaciji. V obravnavani zadevi namreč ni šlo za postopek zaposlitve novega delavca na sistemizirano delovno mesto, v katerem se lahko delodajalec na podlagi lastnih preferenc prosto odloči, s katerim od kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje iz opisa delovnega mesta, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Šlo je za vprašanje, ali je imela tožena stranka tožniku kot invalidu kakršno koli možnost ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi in s tem uresničiti varstvo pred odpovedjo, ki mu je zagotovljeno v določbah ZZRZI in ZPIZ-1. Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega ni bila dolžna storiti, ker tožnik ni izpolnjeval njenih posebnih pogojev oziroma zahtev, ki formalno niso bili nikjer določeni, nasprotuje namenu posebnega varstva na področju zaposlovanja invalidov, in je zato materialnopravno zmotno.

16Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbah VIII Ips 261/2015 z dne 22. 12. 2015 in VIII Ips 186/2016 z dne 10. 11. 2016, da je pri presoji ustrezne zaposlitve poleg enake vrste in stopnje izobrazbe, kot se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu, pomembno tudi to, ali ima delavec dejansko znanja in veščine, ki se zahtevajo in so potrebna za uspešno delo na novem delovnem mestu. V teh zadevah ni šlo za presojo ustreznosti ponujene zaposlitve na podlagi določbe 40. člena ZZRZI, temveč na podlagi tretjega odstavka 90. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), poleg tega pa so bila dodatna specifična znanja, ki jih je Vrhovno sodišče štelo kot pomembna, določena že v opisih delovnih mest v aktu o sistemizaciji, kar je v bistvenem drugače kot v obravnavani zadevi.

17Ker je sodišče prve stopnje zaključek, da tožena stranka tožniku utemeljeno ni ponudila pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, zmotno utemeljilo na ugotovitvi, da ni imel dodatnih posebnih znanj in specifičnih delovnih izkušenj, ni ugotavljalo odločilnega dejstva, ali je tožnik za katero od delovnih mest, na katerih je imela tožena stranka potrebo po novih delavcih, izpolnjeval vse pogoje iz akta o sistemizaciji. Od te ugotovitve je odvisno, ali je tožena stranka ravnala skladno z določbo 40. člena ZZRZI, kar vpliva na presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev odločitve v II. točki izreka sodbe, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

18Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju ob upoštevanju obrazloženih stališč pritožbenega sodišča ponovno presodi, ali tožena stranka tožniku utemeljeno ni ponudila pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, kot ji to nalaga prvi odstavek 40. člena ZZRZI. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, zato jih bo moralo z dopolnitvijo dokaznega postopka odpraviti sodišče prve stopnje. V nasprotnem primeru bi pritožbeno sodišče prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje glede ustreznosti drugega dela za tožnika, česar sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča še ni celovito presojalo. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.

¹ Pri čemer tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da teh navedb ni prerekal, saj zanikanje teh navedb izhaja že iz njegovih siceršnjih navedb, da je tožena stranka imela na voljo ustrezna delovna mesta, za katera je izpolnjeval vse pogoje.