102. člen ZPIZ-1

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je vezano na dokončno odločbo ZPIZ, iz katere izhaja, da tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, zato v tem postopku ne more zavzeti drugačne odločitve. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi in je zaključilo, da tožnik dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka v nobenem primeru ne more več opravljati. Tak zaključek sodišča prve stopnje je najmanj preuranjen, sodna praksa pritožbenega sodišča, na katero se s tem v zvezi sklicuje sodišče prve stopnje, pa že presežena. Priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu se namreč lahko v okoliščinah primera realizira tudi tako, da delodajalec razumno prilagodi delavcu delovno mesto, za katero ima z njim že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da delavec na njem opravlja le še delo, ki je ustrezno z odločbo ZPIZ oziroma sodno odločbo. Če je prilagoditev delovnega mesta v okoliščinah konkretnega primera mogoča, podaja odpovedi iz razloga invalidnosti ni utemeljena.

Navedbe, da je bil razlog za odpoved fiktiven oziroma da je bil pravi razlog, da bi tožniku z zdravstvenimi težavami oziroma invalidnostjo prenehalo delovno razmerje, je pravilno kot neutemeljene zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem je pravilno upoštevalo že izpostavljeno dejstvo, da je toženka v letu 2021 na novo ustanovila delovno mesto tehnolog za splošno kakovost, zato da je ustrezalo omejitvam iz invalidske odločbe, v letu 2022 je toženka tožnikovo delovno mesto ukinila, ker je ugotovila, kako bi naloge delovnega mesta, ki so se zaradi uvedbe novega sistema zmanjšale, razporedila na ostale delavce oziroma zunanje izvajalce, pri čemer je še po pridobitvi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iskala možnosti, da bi tožnik ohranil zaposlitev. Navedena ugotovljena dejstva vodijo do pravilne presoje, da je toženka ravnala na način, da je bila podaja odpovedi skrajno sredstvo po izčrpanju vseh drugih možnosti.

Po določbi četrtega odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost, oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali zmožnosti. Invalidska komisija je v dopolnilnem mnenju z dne 23. 8. 2021 jasno ugotovila, da delo usmerjevalca pošiljk II ustreza omejitvam iz odločbe Zavoda z dne 2. 2. 2021. Enako izhaja iz zdravniškega spričevala z dne 22. 12. 2021. Delavec je upravičen do takega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, kot če bi ves čas delal (tretji odstavek 168. člena OZ). Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik upravičen tudi do nadomestila za invalidnost, ker je vezano na obstoj delovnega razmerja, čemur pritožba utemeljeno nasprotuje. Nadomestilo za invalidnost ne predstavlja plačila za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, temveč je pravica iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da od delodajalca glede na veljavno zakonodajo ni mogoče zahtevati, da bi svoj delovni proces drugače organiziral ali na novo sistemiziral delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista nekatera opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še lahko opravljal. Tožnici je bila z odločbo ZPIZ priznana pravica do premestitve, da mora torej toženka tožnici zagotoviti delo na drugem delovnem mestu, in ne, da mora toženka prilagoditi obstoječe delovno mesto tožničini delazmožnosti. Prilagoditev delovnega mesta se namreč nanaša na pravico do poklicne rehabilitacije. V zvezi s pravico do premestitve torej ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni konkretizirano zatrjevala, da bi ji toženka lahko ponudila drugo ustrezno delo, ampak se je zavzemala zgolj za prilagoditev dela na delovnem mestu pevke v koncertnem zboru. Toženka ni bila dolžna organizirati delovnega procesa tako, da bi tožnici njeno delovno mesto prilagodila. Prav tako ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ampak le pravica do dela na drugem delu, zato je bila toženka dolžna le preveriti, ali obstaja ustrezno delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo z dnevno omejitvijo štirih ur in tedensko omejitvijo 20 ur, kar je storila.

Pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, kot je bila tožnici priznana z navedeno odločbo ZPIZ, ne pomeni absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Od delodajalca glede na veljavno zakonodajo ni mogoče zahtevati, da bi svoj delovni proces drugače organiziral in na novo sistemiziral delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista nekatera opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še lahko opravljal.

Izhodišče sodne presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora izhajati iz ugotovitve prenehanja potreb po delu, ki ga je delavec dejansko opravljal v skladu s pogodbo o zaposlitvi, in ne morda prenehanja potreb po opravljanju drugih del, ki pa jih delavec, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, niti ni (več) opravljal, še zlasti če zanj ob upoštevanju omejitev zaradi njegove invalidnosti niso bila ustrezna. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi njegove nezmožnosti za opravljanje dolgoletnega dela na maskah in pokrovih, kot želi prikazati pritožba, temveč je iz razlogov na strani tožene stranke njegovo delo sestavljanja sestavnih delov postalo nepotrebno, saj je bilo razdeljeno na druge delavce.

Med pravdnima strankama sporno vprašanje, ali bi toženka s postopkom oziroma podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala počakati do pravnomočne odločitve v socialnem sporu v zvezi z odločbo ZPIZ, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane omejitve pri delu, je sodišče prve stopnje rešilo pravilno. Pravilno je štelo, da toženka tožnici ni preuranjeno odpovedala pogodbe o zaposlitvi in da ni bila dolžna čakati na pravnomočno odločitev v socialnem sporu.

Niti ZZRZI niti ZDR-1 ne določata obveznosti delodajalca, da delovno mesto najde, prav tako ne opredeljujeta vsebine poizvedb, ki naj jih delodajalec opravi pri drugih možnih delodajalcih. ZZRZI določa zgolj dolžnost preverbe možnosti zaposlitve delavca pri drugih delodajalcih, kar je logično, saj delodajalec, ki pogodbo odpoveduje, nima nikakršne možnosti vplivati na kadrovsko politiko drugega delodajalca. Določba 40. člena ZZRZI ne daje podlage za tolmačenje tožnice, da predstavlja ustrezno zaposlitev tudi zaposlitev na delovnem mestu, na katerem se zahteva nižja strokovna izobrazba. Takšnega tolmačenja pojma "ustreznosti zaposlitve" ne dopuščajo niti določbe ZDR-1, ki prav tako opredeljujejo pojem "ustrezno delo" oziroma "ustrezna zaposlitev" (npr. četrti odstavek 33. člena ZDR-1, peti odstavek 91. člena ZDR-1).

Tožena stranka je v zvezi z omejitvami delovnega časa za tožnika zaprosila za mnenje ZPIZ in pojasnjeno ji je bilo, da mora tožnik delati 5 dni v tednu po 6 ur na dan ter mu mora biti zagotovljen počitek 2 dni. Ker tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti dela ustreznega omejitvam po odločbah ZPIZ, je pričela s postopkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po 4. alineji prvega odstavka 89. člena in 116. člena ZDR-1 ter obvestila o nameravani redni odpovedi Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je nato podala pozitivno mnenje dne 3. 3. 2021. Na podlagi navedenega je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 3. 2021. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga, ker delodajalec zanj ni imel na razpolago drugega ustreznega dela oziroma delovnega mesta, kamor bi ga lahko razporedil ob upoštevanju vseh njegovih omejitev za delo.

Napačno je pritožbeno stališče, da je odpoved neutemeljena, ker tožniku ni bila podana že takoj, ko so se pojavili razlogi zanjo (ko se je zmanjšal obseg dela v enoti kadri zaradi ukinjanja poslovalnic in posledično zmanjševanja števila zaposlenih ter ko se je predčasno zaključil projekt A.), torej v letu 2018 in 2019. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da reorganizacija pri toženki še vedno traja, saj se število zaposlenih še vedno zmanjšuje. ZDR-1 pa tudi sicer ne določa roka, v kolikšnem času po nastanku poslovnega razloga, ki utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi, je potrebno delavcu podati odpoved. Zato s strani tožnika izpostavljeno dejstvo, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana (šele) 2. 12. 2020, še ne pomeni, da mu je bila ta dejansko podana zaradi dalj časa trajajočega bolniškega staleža (v katerem je bil že od januarja 2019 dalje) in ker je kot invalid pridobil pravico do dela s krajšim delovnim časom (odločba ZPIZ o tej pravici je bila izdana že 24. 12. 2019).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče dolžno upoštevati mnenje Komisije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Komisija ni podala pravilnega mnenja, saj je napačno ugotovila, da bi morala tožena stranka pred podajo obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, preveriti možnosti zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih. Tožena stranka je Komisiji predložila tudi prošnje za zaposlitev tožnika in negativne odgovore, kar je razvidno iz izjave o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tako postopek izpeljala skladno z določbami 116. člena ZDR-1, 102. in 103. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI, sodišče pa pri odločitvi ni vezano na mnenje Komisije, saj se njegova pravilnost preveri v sodnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zadnja pogodba o zaposlitvi tista, ki zavezuje obe stranki. Tako se tožnica ne more sklicevati na delo, ki ga je opravljala do leta 2014. Zaradi nove organizacije dela je bila sprejeta nova sistemizacija in skladno s to sistemizacijo je bila 15. 6. 2018 tožnici v podpis vročena nova pogodba o zaposlitvi z opisom del in nalog, ki jo je tožnica podpisala. Tako bi bila tožnica, če ji ne bi bila pred vrnitvijo na delo priznana invalidnost III. kategorije s spremenjeno delazmožnostjo, dolžna opravljati delo po tej pogodbi o zaposlitvi, torej delo na terenu in občasno v področni pisarni C. in ne dela, ki ga je nazadnje opravljala v letu 2014.

Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zavrnilo njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicine dela, prometa in športa ter dokazni predlog za postavitev izvedenca iz varstva pri delu. Kot je obrazložilo, je namreč tožnik postavitev obeh izvedencev predlagal zaradi ugotavljanja tožnikovega zdravstvenega stanja oziroma delovne zmožnosti, kar pa za odločitev v tem sporu ni bistveno. Enako velja za preverjanje sposobnosti delavcev-invalidov, ki so zaposleni pri toženki, češ da so njihove sposobnosti še slabše kot tožnikove. V tem sporu je ključno, ali je imela toženka na razpolago ustrezno delovno mesto za tožnika ob upoštevanju njegovih invalidskih omejitev. V tej zvezi pa tožnik izvedencev ni predlagal, kot sedaj napačno prikazuje v pritožbi.

Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moral v tožbenem zahtevku natančneje navesti, na katero delo naj ga tožena stranka reintegrira v posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to, da tožnik ob postavitvi reintegracijskega zahtevka niti ni razpolagal z vsemi informacijami o tem, katera dela bi bila glede na veljaven akt o sistemizaciji pri toženi stranki zanj lahko ustrezna, je zahtevek pravilno oblikoval na način, da je zahteval poziv nazaj na delo na delovno mesto „samostojni analitik II“, oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovni zmožnosti s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Takšen zahtevek ni nedoločen, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč edino možen. Od delavca ni utemeljeno pričakovati, da bo določil, za katero novo delo mora delodajalec z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi, saj ob razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi „oživi“ odpovedana pogodba o zaposlitvi in je dolžnost delodajalca, da tako nastalo situacijo zakonito razreši.

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog kot neutemeljen zavrnilo.

Tožena stranka je dokazala, da tožniku ni mogla ponuditi drugega dela, ki bi ustrezalo njegovi preostali delazmožnosti po odločbi ZPIZ, saj ustreznega delovnega mesta zanj ni imela ne v okviru lastne organizacije niti ga ni našla pri drugih delodajalcih, kar je ustrezno preverila in pridobila pozitivno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je sodišče tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo pravilno zavrnilo.

V veljavni zakonodaji ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še naprej lahko opravljal.

Delodajalec je pri zaposlovanju invalidnih oseb vezan na dokončne in pravnomočne akte, s katerimi je odločeno o pravicah na podlagi invalidnosti, v izreku odločbe ZPIZ pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje jasno določeno, da je tožena stranka tožnici dolžna zagotoviti (le) pravico do premestitve. Ker ji pravica do poklicne rehabilitacije, ki vključuje pravico do prilagoditve delovnega mesta (70. člen ZPIZ-2), ni bila priznana, tožena stranka ni bila dolžna drugače organizirati delovnega procesa ali na novo sistemizirati delovnega mesta, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih tožnica glede na zdravstvene omejitve lahko še naprej opravljala. Tožena stranka v času podaje izpodbijane odpovedi ni imela prostega delovnega mesta, na katerega bi lahko premestila tožnico in ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti.