VSRS Sklep X DoR 240/2020-3

I. Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije v primeru, da ugotovi pomanjkljivosti v susbstanciranju v tožbi podanih dokaznih predlogov, dolžno pred izdajo sodbe v okviru materialnega procesnega vodstva iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku z navedenimi pomanjkljivostmi stranke seznaniti in jim dati možnost za odpravo takih pomanjkljivosti?

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške predlagane začasne odredbe.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica, Inšpekcijske pisarne Ajdovščina, št. 06122-3277/2015-22 z dne 11. 7. 2016, s katero je ta tožnici naložil ustavitev gradnje in odstranitev tam opisane ograje na meji med tam navedenimi zemljišči (1. in 2. točka izreka), ter jo opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravljala po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka izreka). V odločbi je izrekel tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), tožnico opozoril, da pritožba ne zadrži izvršitev odločbe in odločil, da stroški postopka niso nastali (3., 5. in 6. točka izreka).

2V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pritrdilo ugotovitvam gradbenega inšpektorja, da sporne ograje, ki se nahaja v varovalnem pasu občinske ceste, ni mogoče opredeliti kot enostavni objekt, saj tožnica za gradnjo ograje, kot jo je izvedla, ni pridobila soglasja upravljavca občinske ceste. Iz soglasja, na katero se sklicuje, namreč izhaja, da je to dano za ograjo skupne višine 1,25 m, tožnica pa je zgradila višjo ograjo. Ker tožnica za gradnjo tudi ni pridobila gradbenega dovoljenja, je zaključek inšpektorja, da ograja predstavlja nelegalno gradnjo v smislu 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, pravilen in je zato izrek inšpekcijskega ukrepa utemeljen. O tožbi je odločalo na seji in med drugim, glede oprave glavne obravnave in dokaznega predloga za zaslišanje tožnice, navedlo, da dokazni predlog ni substanciran, saj tožnica ni navedla, katera za odločitev pomembna zatrjevana dejstva naj bi se tako dokazovala.

3Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj dopusti revizijo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj. S predlogom je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1.

K I. točki izreka

4Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Tožnica je namreč v predlogu opozorila, da odločitev Upravnega sodišča v tem delu odstopa od sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 119/2016 z dne 30. 1. 2019, v kateri je to sprejelo stališče, da mora Upravno sodišče stranki dati možnost, da se s tem, da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, seznani in jo tudi odpravi ter, da temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča v obravnavni zadevi pa izhaja, da čeprav je Upravno sodišče štelo, da dokazni predlog z zaslišanjem tožnice ni substanciran, tožnice s to ugotovitvijo ni seznanilo in ji ni dalo možnosti, da jo odpravi, ampak je to pomanjkljivost štelo kot razlog za neizvedbo glavne obravnave. Tako stališče Upravnega sodišča pa, kot opozarja tudi tožnica, odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato je odgovor na vprašanje, navedeno v izreku tega sklepa, pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

6Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

K II. točki izreka

7Hkrati s predlogom za dopustitev revizije je tožnica vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagala, naj se do odločitve o reviziji zadrži izvršitev inšpekcijske odločbe. Navedla je, da bi ji z izvršitvijo inšpekcijske odločbe nastala težko popravljiva škoda in sicer materialna škoda, ki zanjo predstavlja zelo veliko finančno breme. Pojasnila je, da je gradnja ograje predstavljala velik finančni izdatek, v katerega je vložila vse prihranke in nagrado, ki jo je prejela ob upokojitvi. Skupna investicija gradnje je znašala 11.288,43 EUR. Če bi morala ograjo porušiti, bi morala nositi stroške rušenja in odvoza gradbenih odpadkov na deponijo. Poleg tega pa v primeru, da bi v revizijskem postopku uspela, tudi stroške postavitve nove ograje. Grozeča škoda tako znaša najmanj 15.000,00 EUR. To pa je 26,5 kratnik zneska njene mesečne pokojnine, ki znaša mesečno 564,00 EUR. Drugih dohodkov nima. Tak znesek škode ob njenem mesečnem prilivu predstavlja težko popravljivo škodo. Postavitve nove ograje si ne more privoščiti. Okrnjen bi bil tudi estetski videz zemljišča in stanovanjske hiše, izjalovila pa bi se tudi vsa prizadevanja, da se nezakonito stanje, ki je posledica izdanih odločb upravnega organa in sodišča, odpravi. Nasprotno pa javna korist z odložitvijo izvršitve ne bi bila v ničemer prizadeta. V dokaz prilaga fotografije ograje, potrdilo Nove KBM, Poslovalnica Ajdovščina, z dne 24. 6. 2020, o višini izplačil iz naslova pokojnin (plače) za obdobje od 25. 3. 2020 do 25. 6. 2020, obvestilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o izplačilu na dan 30. 4. 2020, gradbeno pogodbo z izvajalcem Zidarstvo A. A., s. p., z dne 16. 11. 2015 ter dva računa izvajalca, izdana na podlagi navedene gradbene pogodbe (račun št. 38/2015 in račun 07/2016), ponudbo oziroma naročilo z dne 19. 1. 2016, ter račun za predplačilo z dne 9. 2. 2016 in račun z dne 25. 3. 2016, izdajatelja B. B., s. p.

8Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

9ZUS-1 v prvem odstavku 84. člena določa, da vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Vrhovno sodišče pa lahko v skladu z drugim odstavkom istega člena na revidentovo zahtevo izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršitvijo tožniku (revidentu) prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

10Vrhovno sodišče je že pojasnilo,¹ da je sprejem odločitve, da bo zadevo obravnavalo po vsebini zaradi pomembnega pravnega vprašanja (dopuščena revizija), pogoj za obravnavo začasne odredbe v revizijskem postopku. Ta pogoj je v obravnavni zadevi izpolnjen. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni izpolnjen temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode.

11Nastanek te škode tožnica utemeljuje zgolj z materialno oziroma finančno škodo, ki naj bi jo utrpela. Navedbe o vrednosti investicije in višini svoje pokojnine sicer izkaže, spregleda pa, da pokojnina ni edini element, ki je pomemben za presojo škode, zato njeni navedbi, da si postavitve nove ograje ne more privoščiti, niti ni mogoče slediti. Težko popravljive škode tudi ne more izkazati zgolj z navajanjem posledic upoštevanja inšpekcijskega ukrepa, saj je izvršitev ukrepa že po naravi stvari povezana z določenimi stroški in škodo. Vrhovno sodišče je tudi že večkrat pojasnilo, da mora škoda v primeru inšpekcijskega ukrepa presegati to, kar po naravi stvari spremlja njegovo izvršitev.² Zato tudi z navedbami o škodi v višini 15.000,00 EUR, ki naj bi jo utrpela zaradi odstranitve ograje, tožnica težko popravljive škode ni izkazala. Pa tudi sicer je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že večkrat sprejelo stališče, da materialna škoda sama po sebi praviloma še ne pomeni težko popravljive škode.³ Tožnica pa drugega kot to opredeljeno ne uveljavlja.

12Ker temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe, to je izkazanost nastanka težko popravljive škode, ni izpolnjen, Vrhovno sodišče nadaljnje presoje prizadetosti javne koristi ni opravilo, ampak je zahtevo zavrnilo.

K III. točki izreka

13Ker tožnica z zahtevo za izdajo začasne odredbe ni uspela, sama krije stroške predloga (prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Glej na primer odločbo Vrhovnega sodišča X DoR 298/2020 z dne 24. 9. 2020.
² Tako Vrhovno sodišče v svoji odločbah I Up 189/2018 z dne 7. 11. 2018, I Up 60/2019 z dne 10. 4. 2019, I Up 191/2018 z dne 21. 11. 2018 in drugih.
³ Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 198/2017 z dne 6. 9. 2017 in I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020.