VSRS Sodba U 1624/94-11

Tožba se zavrne.

Z delno odločbo Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 4.5.1994 je tožeči stranki kot zavezancu bilo naloženo, da denacionalizacijskemu upravičencu v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe vrne v last bremen prosto podržavljeno poslovno stavbo na zemljišču parc. št. 1857, vl. št. 282. Zavezanec ima pravico uporabljati navedeno nepremičnino za svojo dejavnost za dobo, ki je nujno potrebna za prilagoditev dejavnosti, vendar ne več kot sedem let od dneva uveljavitve zakona o denacionalizaciji (3. točka izreka, v nadaljevanju: ZDen, RS, št. 27/91, 31/93). Zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine je pri navedenih nepremičninah dolžan dopustiti vpis lastninske pravice v korist denacionalizacijskega upravičenca.

Zoper takšno odločbo so vložili pritožbo vlagatelji zahtevka (pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca) in tožeča stranka. Pritožbo tožeče stranke v zvezi z ugovorom, da ni denacionalizacijski zavezanec, je tožena stranka zavrnila z obrazložitvijo, da je tožeča stranka s pogodbo o ustanovitvi šestih kmetijskih zadrug z dne 10.7.1992 bila ustanovljena kot kapitalska družba z omejeno odgovornostjo. Iz vpisa v sodnem registru pa je med drugim razvidno, da je podjetje nastalo s preoblikovanjem ... Do navedene statusne spremembe je prišlo že v času veljavnosti ZDen, po katerem ni bilo dopustno nobeno razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve (88. člen). Iz navedene statusne spremembe zavezanca ni razvidno, da bi šlo za organiziranost v skladu z zakonom o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/93, 7/93) in tudi če bi šlo za takšno spremembo, tudi ta zakon v 81. členu varuje premoženje, za katero obstaja dolžnost vrnitve po ZDen.

Pritožbi vlagateljev zahteve je tožena stranka delno ugodila in odločbo prve stopnje v 3. točki izreka odpravila ter odločila, da je zavezanec dolžan "nepremičnine parc. št. 1857, vl. št. 282" izročiti v posest začasnemu skrbniku v 30 dneh po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi navaja, da zavezanec ni izkazal pravnega naslova, na podlagi katerega je sporno nepremičnino pridobil v svoje premoženje, zato ni zakonskih ovir za vrnitev nepremičnine tudi v posest (20., 21. in 22. člen ZDen).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je do njene ustanovitve prišlo s preoblikovanjem pred tem enovite kmetijske zadruge. Iz komentarja k 88. členu ZDen, na katerega se sklicuje tožena stranka, izhaja, da se za nedopustno razpolaganje šteje predvsem vsako lastninsko preoblikovanje družbenopravne osebe, v katere sredstvih so nepremičnine oziroma premoženje, ki se vrača in to bodisi s statusnimi spremembami ali vlaganjem premoženja v osnovni kapital pravne osebe v mešani lastnini. Pri tožeči stranki ne gre za takšne spremembe. Če po določbi 88. člena ZDen s sredstvi, ki so predmet denacionalizacije ni mogoče razpolagati v postopku ustanavljanja zavezanca, potem ta sredstva ostanejo "med sredstvi nekdanje KZ - med sredstvi v zadružni lastnini". Zato ni možna vrnitev, kar je tožena stranka tudi ugotovila v postopku izdaje začasne odredbe v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja v odločbi z dne 10.10.1994, kjer je ugotovila, da je "podjetje v celoti olastninjeno". Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge navedene v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožena stranka nezakonito odpravila izdano začasno odredbo v tej zadevi, zato odločbo, na katero se sklicuje tožeča stranka, izpodbija v upravnem sporu. Nadalje navaja, da so vse zadruge v prejšnjem pravnem in političnem sistemu bile t.i. družbenopravne osebe z družbenimi sredstvi. S samo uveljavitvijo zakona o zadrugah t. i. zadružno premoženje ni postalo zadružna lastnina z znanim lastnikom. Poleg tega zakon o zadrugah v 74. členu določa, da prehod premoženja iz družbene lastnine v last zadruge, ne posega v pravice prejšnjih lastnikov in njihovih pravnih naslednikov po predpisih o denacionalizaciji. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne. Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo je sodišče preizkusilo v okviru tožbenih ugovorov.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožeča stranka denacionalizacijski zavezanec za vrnitev sporne nepremičnine. Zavezanec za vrnitev stvari je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem (1. odstavek 51. člena ZDen). Tožeča stranka ne izpodbija dejanske ugotovitve, da se sporna poslovna stavba z zemljiščem nahaja v njenem premoženju. Toda kljub temu meni, da ni zavezanka za vrnitev te nepremičnine zato, ker je do njene sedanje statusne organiziranosti prišlo s preoblikovanjem enovite kmetijske zadruge. Trdi namreč, če s sredstvi, ki so predmet vračanja po 88. členu ZDen, ni mogoče razpolagati, potem ta sredstva ostanejo med sredstvi nekdanje KZ, torej "v zadružni lastnini". Toda po mnenju sodišča, takšno stališče tožeče stranke ni sprejemljivo. Tudi če je tožeča stranka pred zadnjo statusno spremembo bila organizirana kot enovita kmetijska zadruga, to še ne pomeni, da je iz tega razloga njeno premoženje predstavljalo zadružno lastnino v smislu znanih lastnikov. Po zakonu o združevanju kmetov (Uradni list SRS, št. 1/79, 1/86), ki je urejal kmetijske zadruge, družbena sredstva, katera so vložili ustanovitelji v kmetijsko zadrugo, niso spremenila svoje pravne narave. To pomeni, da so vložena družbena sredstva v zadrugo še naprej ostala v družbeni lastnini in to velja tudi za sporne nepremičnine, ki so s podržavljanjem prešle v družbeno lastnino, sedaj pa se nahajajo v premoženju tožeče stranke. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da po določbi 88. člena ZDen z dnem uveljavitve tega zakona (7.12.1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Ta določba pomeni prepoved vsakršnega razpolaganja s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičenca v denacionalizacijskem postopku. Po presoji sodišča med takšna prepovedana razpolaganja sodi tudi lastninsko preoblikovanje družbenopravnih oseb, ki imajo med svojimi sredstvi premoženje, ki se po predpisih o denacionalizaciji vrača upravičencem. To pa pomeni, da se upošteva stanje družbenega premoženja in organiziranost pravnih oseb ob uveljavitvi ZDen. To velja tudi za premoženje kmetijskih zadrug, saj tudi zakon o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93), ki ureja organiziranost in lastninsko preoblikovanje obstoječih zadrug, izrecno prepoveduje razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, za katero obstaja dolžnost vrnitve po ZDen (81. člen). Zato se tožeča stranka tudi ne more uspešno sklicevati na zadnjo statusno spremembo z dne 10.7.1992, kot to pravilno ugotavlja tudi tožena stranka. Vsa eventuelna razpolaganja s spornimi nepremičninami v nasprotju z določbo 88. člena ZDen v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca pa so nična.

Ker v tem upravnem sporu sodišče presoja samo zakonitost izpodbijane odločbe, ni mogoče upoštevati tožbenih ugovorov, da je tožena stranka v odločbi z dne 10.10.1994 ugotovila, "da je podjetje v celoti olastninjeno".

Smiselno uveljavljani tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.