VSL Sodba I Cp 1816/2019

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ustavilo postopek glede zahtevka, da je dolžna tožena stranka izročiti tožeči stranki v roku 15 dni pogodbo št. 3/2004 dvorec X. - projekt z 2. 4. 2004 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka izročiti tožeči stranki elaborat in pogodbo sklenjeno med toženo in družbo A., d.o.o., s 17. 7. 2004 (II. točka izreka). Ugotovilo je, da ima tožena stranka najemno pravico oziroma pravico uporabe gradu X., razen na prostorih v prvem nadstropju gradu v skupni izmeri 426,86 m2, z natančno navedbo prostorov (III. točka izreka). Ugotovilo je, da traja najemna pravica oziroma pravica uporabe tožene stranke na gradu od 12. 10. 2010 do 12. 10. 2025 (IV. točka izreka). Zahtevek je v presežku zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 11.013,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2Zoper sodbo (III., IV. in VI. točka izreka) se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni naredilo preizkusa dopustnosti ugotovitvene sodbe, zaradi česar je kršilo 274. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov in je bistveno kršena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, ter toženkina pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS ter pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodišče ni ugotovilo pravnega interesa, zgolj ekonomski interes pa za ugotovitveno tožbo ne zadošča. Zatrjevano nadaljnje gospodarjenje ne predstavlja pravnega ampak kvečjemu ekonomski interes. Tožeča stranka pa bi lahko tožbeni zahtevek uveljavljala tudi po zatrjevanem datumu prenehanju najema. Sodišče ni upoštevalo časovnih meja pravnomočnosti in nedopustno ugotavljalo trajanje pravice za obdobje po zaključku glavne obravnave. Sodišče lahko upošteva le dejansko stanje do zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje. Prav tako ni dopustno navajanje dejstev v ugotovitvenem zahtevku z vpisovanjem številk parcel in je izpodbijana sodba tudi zaradi tega nepravilna in nezakonita. Sodišče bi moralo v skladu s 181. členom ZPP tožbo zavreči. Sodišče je tožbeni zahtevek prekoračilo, saj je podaljšalo obdobje najemne pravice od 1. 9. 2023, kot je zahtevala tožeča stranka, na 12. 10. 2025. S tem je kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP, podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do izjave in pravice do pravnega sredstva. Sodišče je tudi samo dopolnilo ugotovitveni zahtevek z opisom prostorov v prvem nadstropju gradu, izvzetih iz najemne pravice. Konkretizacija tožbenega zahtevka je dolžnost tožeče stranke, ki tega ni storila. Sodišče tudi ni upoštevalo prave vsebine pogodbenih določil. Pogodba o najemu gradu z 2. 4. 2004 je bila spremenjena z dodatkom, ki je najem spremenil v uporabo, česar sodišče ni upoštevalo. Napačen je zaključek sodišča, da naj bi tožena stranka odločalo o obsegu obnove in se odločila za obnovo, za katero gradbeno dovoljenje ni potrebno. Zaradi izostanka pravnorelevantnih razlogov v zvezi z odločilnimi dejstvi pa se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Že samo dejstvo, da je bil idejni projekt, ki je predvideval tudi novo gradnjo, s strani projektanta, ki ga je izbrala tožeča stranka, narejen pred sklenitvijo pogodbo, dokazuje neutemeljenost zaključkov sodišča, da naj bi tožena stranka odločala o obnovi gradu, ki vključuje gradnjo novogradnje. Tožeča stranka je dala soglasje ne samo za sklenitev pogodbe, temveč tudi k obsegu obnove po projektu, ki ga je sama naročila. To izhaja iz zaslišanja priče B. B. in zakonitega zastopnika tožene stranke C. C. V elaboratu, ki ga je izdelal D. D. in je med drugim v kleti predvideno podzemno parkiranje za 19 parkirnih mest, je kot tožnik navedena tožeča stranka. Iz dopisa Občine Medvode s 25. 3. 2014 pa izhaja, da je občina dopolnitev zahtevala od tožeče stranke. Sodišče se do tega ni opredelilo in zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ob pravilnem upoštevanju navedenega dejstva bi moralo sodišče ugotoviti, da sta se obe pravdni stranki strinjali z izvedbo novogradnje v okviru obnove Gradu X. Sodišče tudi ni pravilno dokazno ocenilo zaslišane priče D. D., E. E., B. B. in F. F. Zgolj ugotovitev sodišča, da naj bi si tožena stranka glede novogradnje premislila, za spremembo dogovora glede obnove in obsega obnove gradu ne zadošča. Iz vsebine zaslišanja priče D. D. izhaja, da se je o tem, kaj narediti, pogovarjal z B. B. ter naj bi to, da izgradnja podzemne garaže ne bo mogoča, izhajalo iz lokacijske informacije. Priča E. E. je izpovedal, da je investitor (nadškofija) gradbišče v letu 2004 zaprl, B. B. pa je izpovedal, da so govorili o gradbenem dovoljenju in se je škofija obvezala, da bodo skušali pomagati pri tem preko njihovih zvez. Zakoniti zastopnik tožene stranke, C. C., je povedal, da obnova ni končana, ker gradbeno dovoljenje s strani lastnika ni bilo pridobljeno. Upravnik B. B. pa je povedal, da delajo na tem, da bi gradbeno dovoljenje čim prej dobili ter da se ni ukvarjal s tem, da naj iz lokacijske dokumentacije iz leta 2004 ne bi izhajalo, da izgradnja podzemnih garaž ni dopustna. Sodišče je protispisno povzelo vsebino zaslišanja B. B. glede aktivnosti za pridobitev gradbenega dovoljenja ter vsebino listin, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpovedi priče D. D. tudi ne izhaja, da naj bi bila nezmožnost pridobitve gradbenega dovoljenja že leta 2004 znana tudi toženi stranki. Sodišče je spregledalo izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, da so inženir G. in drugi sodelavci predstavnika tožeče stranke spraševali, kaj je z gradbenim dovoljenjem, ki ga je bila dolžna pridobiti H. H. kot lastnik ter da jim je kanonik B. B. pojasnil, da delajo na tem, da bi gradbeno dovoljenje čim prej dobili. Sodišče je kršilo določbo 7. in 212. člena ZPP ter 15. člena ZPP in pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave RS. Sodišče je napravilo nepravilne zaključke o tem, da je obnova končana. Priča I. I. je izpovedala, da je bila v letu 2010 v gradu le v enem prostoru. Ker je bil opravljen ogled le manjšinskega dela, iz dopisa ni mogoče zaključiti, da bi bil grad obnovljen. Priča J. J. je bil v gradu le enkrat in to spodaj, medtem ko si celotnega gradu ni ogledal. Tudi priča K. K. ni izpovedal, da naj bi bila obnova gradu končana. Priča L. L. je bil na gradu le v letu 2010, vendar nikoli ni bil v mansardi. Prav tako zaslišan N. N. ni izpovedal, da bi si ogledal celoten grad. Na podlagi njihovih izpovedb sodišče ni moglo zaključiti, da je obnova gradu končana. Iz izpovedbe priče M. M. izhaja, da je bilo leta 2014 pojasnjeno, da dela še niso končana, sama pa je videla sobo s plastičnimi pregrinjali, kjer se je videlo, da je še precej veliko stvari za narediti, na tleh pa je bil nekje beton, tudi luč se ni prižigala. Priča O. O. je izpovedala, da obnova gradu še ni zaključena, okrog graščinskega kompleksa je še vedno oranžna gradbena ponjava, da zgornji prostori manjkajo ter ni podzemne kuhinje in garaž. Zakoniti zastopnik tožene pa je izpovedal, da obnovitvena dela niso končana, da lastnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, ni dokončana obnova prostorov v prvem nadstropju, ni narejena ograja. Priča F. F. je izpovedala, da obnova ni končana, da ni narejeno parkirišče, kuhinja, zgornja dvorana in da tretina gradu ni končana. Sodišče ni opravilo dokazne ocene, ampak je le povzelo posamezne dele izpovedb prič. V nobenem primeru pa ni mogoče zaključiti o obnovi gradu na podlagi tega, če so priče videle gradbene odre ali ne. Tožena stranka je v dokaz dejstvu, da obnova gradu še ni dokončana, predlagala ogled, ki ga sodišče ni izvedlo, niti se ni do tega predloga ustrezno opredelilo. Sodba glede tega nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS. Ker obnova gradu do 6. 10. 2010 ni bila končana, so neutemeljeni tudi nadaljnji zaključki sodišča glede začetka teka najemne pravice z 12. 10. 2010. Sodišče se tudi nepravilno sklicuje na dogovor Omejitev najemnikove pravice do uporabe prostorov, pri čemer ne upošteva prave vsebine. V tem dogovoru je dano soglasje tožene stranke, da se pravica uporabe prostorov v prvem nadstropju v skupni izmeri 426,86 m2 s pripadajočo stopniščno površino in hodnikom ter souporabe kuhinje v pritličju, odstopi v doživljenjsko uporabo podpisniku pogodbe nadškofu K. K. in osebam po njegovi izbiri. Iz dogovora ne izhaja, da ob predpostavki teka najemnega razmerja oziroma pravice uporabe tožena stranka ne bi imela pravice uporabe celotnega gradu X. Iz dogovora izhaja, da je pravica tožene stranke le omejena, ne pa izključena. Ugotovitev sodišča, da naj bi tožena stranka glede dejanskih vlaganj navajala znesek 8.853.966,97 EUR je protispisna. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi res navajala ta znesek, pozneje pa dejanska vlaganja v višini 9.021.368,12 EUR. Sodba je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitvijo iz 22. člena Ustave RS. Očitek sodišča, da tožena stranka ni izpolnila trditvenega bremena v zvezi z vrednostjo del, je neutemeljen in pomeni kršitev 7. in 212. člena ZPP ter 22. in 23. člena Ustave RS. Sodišče je toženi stranki naložilo prestrogo trditveno in dokazno breme. Tožena stranka je predložila začasne situacije glavnega izvajalca del A., d.o.o., račune in finančne kartice po letih, iz katerih izhaja višina vlaganj. Tožena stranka je predložila obširno dokumentacijo, iz katere izhaja natančen opis izvedenih obnovitvenih del. Sodišče pa ni izvedlo dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v dokaz trditev o vlaganjih in njihovi višini, in sicer dokaz z izvedencem glede vlaganj, ki ga je sicer najprej dopustilo, nato pa s sklepom na obravnavi 28. 11. 2018 od njega odstopilo, ne da bi v sodbi navedlo razloge za tako postopanje. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS, saj gre za sodbo presenečanja. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo pravilo o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena ter različna merila glede zahtev izpolnjevanja trditvenega bremena za pravdni stranki, s čimer je kršilo načelo enake obravnave pravdnih strank in 22. člen Ustave RS. Sodišče je napravilo drugačne zaključke v zvezi s končanjem obnove in višino vlaganj kot Okrožno sodišče v ... v zadevah II P 976/2017 z 10. 1. 2018 in P 2606/2018-II s 30. 1. 2019. Nepravilno je odločilo tudi o stroških, saj ni upoštevalo neuspeha tožeče stranke z zahtevam za izročitev dokumentacije. Poleg tega obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. V izreku je sodišče naložilo povrnitev stroškov v znesku 11.013,85 EUR, v obrazložitvi pa navaja drug znesek.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. To je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Razlogi so jasni in prepričljivi ter med seboj niso v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti zatrjevanih kršitev Ustave RS. Dokazna ocena je sklenjena in prepričljiva, sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo metodološke napotke 8. člena ZPP, tudi trditveno in dokazno breme je bilo pravilno upoštevano, niti ni bilo prestrogo za toženo stranko, kar očita pritožba.

6Tožeča stranka je lastnica¹ gradu X.² in je kot najemodajalka sklenila s toženo stranko kot najemnico 2. 4. 2004 Pogodbo o najemu gradu X. (Pogodba A6) in 16. 4. 2004 dodatek k pogodbi (Dodatek, A6). S tožbo zahteva ugotovitev, da ima tožena stranka najemno pravico oziroma pravico uporabe gradu X., razen na prostorih v prvem nadstropju gradu in ugotovitev, kako dolgo ta najemna pravica oziroma pravica uporabe traja.

7Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, če ima tožeča stranka pravno korist od take ugotovitve (181. člen ZPP).

8Med pravdnima strankama je sporen obstoj najemnega razmerja ter najemna pravica (oziroma pravica uporabe) tožene stranke na nepremičnini tožeče stranke, obseg in trajanje te pravice. Med pravdnima strankama je sporno predvsem če in kdaj bo ta pravica nastala in kdaj bo prenehala, zato je obstoj in obseg te pravice negotov.³ Na podlagi odločitve v tej pravdi bo tako jasno, če ima tožena stranka na nepremičnini tožnice kakšno pravico in če jo ima, obseg njenega trajanja. Tožeča stranka od tožene stranke pred potekom dogovorjene dobe ne more zahtevati vrnitve nepremičnine. Ker tožena stranka že pred zapadlostjo pravice (vrnitve nepremičnine) zatrjuje, da obdobje najema (uporabe) sploh še ni pričelo teči in zato pravica takrat, kot zatrjuje tožeča stranka, ne bo prenehala in zato zahteve za vrnitev nepremičnine ni dolžna izpolniti, je utemeljeno pričakovati, da tožničine terjatve tudi ob zatrjevani dospelosti ne bo izpolnila. Na tak način neposredno ogroža tisto pravico tožeče stranke, katere obstoj zanika. S tem pa je izkazana korist, ki jo tožnik pričakuje od ugotovitvene tožbe, ter je pravne in ne ekonomske narave, kot zmotno zatrjuje pritožba. Predpostavke za obravnavanje ugotovitvene tožbe so torej izpolnjene. Razlogi o tem izhajajo iz 10. točke obrazložitve izpodbijane odločbe. Pritožbene navedbe o zatrjevanih bistvenih kršitvah določb postopka zaradi pomanjkanja razlogov in kršitvi pravice do izjave tožene stranke ter do pravnega sredstva niso utemeljene.

9Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo, ki jo je izdalo 14. 5. 2019, ugotovilo obstoj trajanja najemne pravice oziroma pravice uporabe od 12. 10. 2010 do 12. 10. 2025. S tem ni odločilo izven časovnih meja pravnomočnosti, kot neutemeljeno očita pritožba. Med pravdnima strankama ni sporno, da znaša doba najema (uporabe) 15 let.⁴ Sporen pa je začetek in konec dobe najema (uporabe). Če trajanje ugotovljene pravice časovno presega datum zadnje obravnave, to ne pomeni, da je sodišče odločalo izven časovnih meja pravnomočnosti. Pomembno je, da je upoštevalo dejstva, nastala do časa odločanja, to je do konca glavne obravnave. Ne glede na to, da je tožeča stranka zahtevala ugotovitev najemne pravice za drugo obdobje⁵ kot ga je ugotovilo sodišče, to ne pomeni, da je sodišče odločalo mimo oz. preko tožbenega zahtevka. Upoštevalo je zatrjevano obdobje najema (15 let) in ugotovilo trajanje obdobja do 12. 10. 2025, kar je v korist tožene stranke. S tem obdobja najema ni podaljšalo, saj najemna doba traja enako (15 let). Če pa želi tožena stranka krajše obdobje najema (uporabe), za kar se zavzema v pritožbi (do 1. 9. 2023), bo to nedvomno tudi v interesu tožeče stranke.

10Tudi z opisom prostorov v prvem nadstropju Gradu, ki so izvzeti iz najema, sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je prostore, izvzete iz najema (uporabe), le natančneje opredelilo⁶. Poleg tega sta pravdni stranki najemno pogodbo z 2. 4. 2004 dopolnili z dodatkom s 16. 4. 2004 in (med ostalim) izraz „najem“ spremenili v izraz „uporaba“, vendar se vsebina pogodbe ni spremenila. Sodišče pa uporablja oba izraza. Pritožbeni očitki, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker naj navedene spremembe ne bi upoštevala, niso utemeljeni.

11Da bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo začetek teka najema (uporabe) gradu, je moralo najprej ugotoviti, kdaj so bila zaključena obnovitvena dela gradu. V skladu s točko 6.1. Pogodbe začne doba najema iz točke s 1.2. Pogodbe teči prvi delovni dan najemnika po zaključku vseh obnovitvenih del in sestavi prevzemnega zapisnika⁷ in o tem najemnik pisno obvesti najemodajalca v roku 5 dni. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila obnova gradu končna 6. 10. 2010, najemna doba je začela teči 12. 10. 2010 in traja do 12. 10. 2025.

12Med strankama ni sporen (le) datum, kdaj je bila obnova gradu končana, ampak tudi, če je obnova (sploh) končana. Tožeča stranka trdi, da je obnova zaključena, ne glede na to, da ni zgrajena novogradnja (podzemna garaža). Tožena trdi nasprotno, da neizgradnja novogradnje pomeni, da obnova gradu ni zaključena. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za obnovo gradu brez novogradnje, za tako obnovo pa ni potrebovala gradbenega dovoljenja. Štelo je, da je imela (ima) tožena stranka pravico samostojno odločati o obsegu in vrsti obnove.

13Iz Pogodbe izhaja, da najemodajalec soglaša, da najemnik prevzame in izvede obnovo gradu brez omejitev, razen kolikor te izhajajo iz statusa gradu kot kulturnega in zgodovinskega spomenika. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta se stranki dogovorili, da tožena stranka obnovo gradu izvede brez omejitev, razen kolikor jo pri tem omejujejo predpisi. Dejstvo, da predstavlja dvorec X. registrirano kulturno dediščino (vir: Ministrstvo za kulturo) je nedvomno bistvenega pomena za odločitev o načinu njegove obnove. Ne gre le za subjektivno odločitev o tem, če bo obnova vključevala izgradnjo novogradnje (podzemnih garaž) ali ne, ampak tudi objektivno nezmožnost take novogradnje zaradi zaščitenosti objekta in predpisov, ki tako gradnjo onemogočajo. Gre za splošno znana dejstva o statusu objekta ter pravila, ki veljajo za obnovo takih objektov, česar sta se stranki očitno tudi zavedali, saj sta to zavedli v Pogodbo.

14Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožena stranka pri izvedbi obnove gradu ni bila vezana na navodila oziroma zahteve tožeče stranke in da si je glede obnove gradu, ki vključuje gradnjo novogradnje, premislila ter se odločila za obnovo gradu, ki novogradnje ni vključevala. Za tak zaključek je imelo prvostopenjsko sodišče podlago v Pogodbi in pismu o nameri, ki sta ju sklenili pravdni stranki, nadalje v pogodbi, ki jo je tožena stranka sklenila s P., d.o.o., kot izvajalcem 2. 4. 2004 in v pogodbi z R., d.o.o., 5. 4. 2004. Tožena stranka se v pritožbi neuspešno sklicuje na idejni projekt (ki je predvideval novogradnjo s strani projektanta), ki ga je izbrala tožeča stranka. Tožena stranka je tista, ki je sklenila pogodbo o projektiranju in je bila pri izbiri izvajalcev in obsega obnove prosta, omejevali pa so jo predpisi, ki niso dopuščali gradnje garaž pod dvorcem. Izgradnje garaž niso dopuščali ne občinski predpisi, niti statusa samega dvorca kot kulturnega in zgodovinskega spomenika. Tega dejstva sta se tudi po oceni pritožbenega sodišča zavedali tudi obe stranki, ki sta iskali različne (tudi nenavadne) poti za pridobitev gradbenega dovoljenja.⁸

15Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi, da je bilo dejstvo nezmožnosti gradnje novogradnje in pridobitve gradbenega dovoljenja za tako gradnjo znano toženi stranki že v letu 2004, kar potrjuje pasivnost tožene stranke v zvezi z gradbenim dovoljenjem po tem letu. Ker je tožena stranka obnovo gradu izvajala kljub temu, da je vedela, da novogradnje ne bo mogoče zgraditi, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da gradnja novogradnje za toženo stranko niti ni bila bistvenega pomena.

16Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da se je tožena stranka odločila za obnovo gradu, za katero gradbeno dovoljenje ni potrebno, niso relevantne pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila tožeča stranka dolžna pridobiti gradbeno dovoljenje. Poleg tega pa tožena stranka tožeče stranke niti ni pozivala k aktivnostim za pridobivanje gradbenega dovoljenja za novogradnjo. Sodišče je tako glede zaključka obnove gradu, presojalo končanje obnove, za katero gradbeno dovoljenje ni potrebno.

17Ugotovilo je, da je bila obnova gradu končana 6. 10. 2010 in ugotovitev oprlo na dopis ... urbanističnega zavoda, d.d., z 10. 11. 2010 in izpovedbo prič⁹, ki so potrdile, da se ob njihovem obisku niso izvajala nobena gradbena dela. Da je obnova gradu takorekoč končana, je potrdila tudi sama tožena stranka v dopisu z 28. 1. 2018. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na priči M. M. in O. O. in trdi, da iz njunih izpovedb izhaja, da dela še niso končana. Priča M. M. je izpovedala, da je videla sobo s plastičnimi pregradami, da je bilo še veliko za narediti in hkrati, da se ni prižigala luč, zato je vprašljivo, kako je lahko videla v kakšnem stanju je prostor. Priča O. O. pa je izpovedala, da obnova gradu še ni zaključena, saj je okoli kompleksa še vedno oranžna gradbena ponjava, da so obnovljeni spodnji prostori, zgornji pa manjkajo in ni podzemne kuhinje in garaž. Izpovedba te priče se ne sklada z izpovedbo ostalih prič, ki so potrdile, da so zgornji prostori obnovljeni. Sta pa izpovedbi prič, na kateri se sklicuje tožena v pritožbi, v nasprotju z njenim dopisom z 28. 1. 2014, v katerem je tožena stranka sama navedla, da je obnova gradu tako rekoč končana. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno upoštevalo tudi, da tožena stranka niti ni navedla, katera dela 6. 10. 2010 še niso bila dokončana, predvsem pa tožeča stranka niti ni navedla, kdaj naj bi bila dela po njenem (sploh) končana.

18Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče ni izvedlo ogleda, niti se ni o dokaznem predlogu opredelilo. Iz razlogov v 22. točki obrazložitve izhaja, da sodišče dokaza z ogledom glede trditev, da je dostop do mansarde možen le preko prvega nadstropja, ni izvedlo, ker tožeča stranka teh navedb tožene stranke ni prerekala in se štejejo za priznane. Tožena stranka ni predlagala dokaza z ogledom za dokazovanje trditev o dokončanosti objekta. Zato sodišče ni kršilo določil postopka, ker se o takem dokaznem predlogu ni izreklo, saj se niti ni moglo. Da novogradnja ni zgrajena, med strankama ni sporno, zato trditev o neizvedeni novogradnji ni treba dokazovati (z ogledom).

19Glede obsega najemne pravice je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se najemna pravica tožene stranke razteza le na del prostorov v prvem nadstropju gradu ter da si je tožeča stranka pravico do uporabe teh prostorov izgovorila v korist njenega takratnega zakonitega zastopnika in v korist oseb po njegovi izbiri. Tožena stranka torej teh prostorov nima pravice uporabljati. Za tako ugotovitev je imelo prvostopenjsko sodišče podlago v Pogodbi in dogovoru Omejitev najemnikove pravice do uporabe prostora s 16. 4. 2004¹⁰, dopisu uprave tožene stranke nadzornemu svetu tožeče stranke s 17. 6. 2009 in v izpovedbi priče K. K.

20Glede vrednosti obnovitvenih del je prvostopenjsko sodišče sledilo navedbi tožeče stranke, da znaša njihova vrednost 2.776.825,30 EUR. Toliko je znašala tudi vrednost obnovitvenih del po predračunu oziroma planirani znesek vlaganj. Navedbe tožene stranke o vrednosti obnovitvenih del v višini 8.853.966,97 EUR je štelo za posplošene, saj iz navedb ni jasno, za kakšna dela gre in kako je tožena stranka to vrednost izračunala. V okviru materialnoprocesnega vodstva je prvostopenjsko sodišče tožečo stranko pozvalo na dopolnitev, vendar so kljub temu navedbe o vrednosti obnove ostale posplošene¹¹. Ker so ostale trditve kljub opozorilu sodišča posplošene, dokazi pa, kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, trditvene podlage ne morejo nadomestiti, je ravnalo prvostopenjsko sodišče pravilno, ko je upoštevalo vrednost obnovitvenih del v znesku 2.776.825,30 EUR.

21Tožena stranka v pritožbi ne more uspeti s sklicevanjem na dokaz s postavitvijo izvedenca. Kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče stranka pomanjkljivih navedb ne more nadomestiti z dokazi. Iz 22. točke obrazložitve pa izhaja, da je sodišče tudi obrazloženo zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca.

22Sodišče tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker je tožena stranka s pripravljalno vlogo navajala znesek vlaganj 9.021.368,12 EUR in ne 8.853.966,97 EUR, kolikor je v razlogih sodbe (82. in 83. točka obrazložitve) upoštevalo sodišče. Protispisnost oziroma bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP stori sodišče ob napačnem prenosu iz zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma listin. Do česa takega v obravnavanem primeru ni prišlo. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je sledilo znesku vlaganj, ki ga je zatrjevala tožeča stranka in ki izhaja iz predračuna oziroma planiranega zneska ter da ni sledilo znesku vlaganj, ki ga je navedla tožena stranka, saj je bil posplošen. Drugačen (višji) znesek vlaganj, ki jo je navedla tožena stranka v kasnejši pripravljalni vlogi, odločitve sodišča ne spremeni in nanjo ne vpliva, niti ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka.

23Tožena se v pritožbi sklicuje na zadevo II P 976/2017 in P 2606/2018-II v kateri naj bi Okrožno sodišče v ... glede dokončanja obnove in višine vlaganj odločilo drugače. Morebitne drugačna (nepravnomočne) odločitve v drugih pravdnih zadevah glede ugotovitev dejstev v tem postopku sodišča ne zavezujejo.

Ostale pritožbene navedbe pa za odločitev niso odločilnega pomena, zato sodišče nanje ni odgovorilo (360. člen ZPP).

24Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper stroške postopka. Prvostopenjsko sodišče je naložilo toženi stranki naj povrne tožeči stranki pravdne stroške. Upoštevalo je, da je tožeča stranka uspela z bistvenim delom zahtevka, s tistim delom, s katerim ni uspela, pa posebni stroški niso nastali. Tožeča stranka ni uspela z delom postopka, ki se nanaša na izročitev dokumentacije, ta pa je bil zaključen z delnim sklepom z 12. 4. 2016. Od takrat dalje se izročitev dokumentacije niti ni (več) obravnavala ter stroški v zvezi s tem niso nastali. Postopek je tekel v zvezi z zahtevkom, s katerim je tožeča stranka uspela. Pritožba sicer pravilno navaja, da izhaja iz stroškovnega izreka (VI. točke), da je dolžna povrniti tožena stranka tožeči stranki 11.013,85 EUR pravdnih stroškov, iz 106. točke obrazložitve pa 10.977,45 EUR. Vendar dejanski obračun stroškov izhaja iz 105. točke obrazložitve, kjer je obračunan znesek stroškov 11.013,85 EUR in se ujema z zneskom navedenim v VI. točki izreka. V 106. točki obrazložitve pa je prišlo do očitne pisne napake, ki jo lahko sodišče vsak čas popravi.

25Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani del sodbe potrditi (353. člen ZPP).

26Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

¹ Z odločbo z 8. 10. 2001, ki je postala pravnomočna 17. 8. 2007, je bil vrnjen tožeči stranki grad v last in posest (A14).
² Grad stoji na nepremičninah parc. št. 837/2, 839/1, 839/2, 839/3, 839/4, 839/5, 868 in 869, vse k.o. ....
³ Tožena stranka trdi, da čas, za katerega je pravica dogovorjena, še ni pričel teči in je obdobje obstoja pravice daljše.
⁴ Če dejanska vlaganja presežejo planirani znesek za več kot 10%, se za vsakih 10% prekoračitve dobe najema sorazmerno podaljša.
⁵ Od 1. 9. 2008 do 1. 9. 2023.
⁶ Sodišče je prostore konkretiziralo na podlagi Omejitve najemniške pravice do uporabe prostorov s 16. 4. 2004, na katero se je sklicevala tožena stranka.
⁷ Prevzemni zapisnik ni bil sestavljen, kar med pravdnima strankama ni sporno, niti tožena stranka tožeče stranke o zaključku del ni obvestila (tožena sicer trdi, da dela še niso končana).
⁸ B. B. je bil v stiku s S. S. s kulturnega ministrstva, ki mu je povedal, da je zadeva postala politična; posredovali so tudi pri predsedniku vlade; sklenili so, da bodo še kam šli in pritisnili na kakšno kljuko, povprašali in pospešili bodo, če se bo dalo ...
⁹ I. I., J. J., L. L. in N. N.
¹⁰ S katerim sta se stranki dogovorili, da se pravica do uporabe prostorov v prvem nadstropju (kopalnica, jedilnica, viteška dvorana, delovni kabinet, spalnica, garderoba, pomožni prostor, spalnica - tajnik, sprejemnica - tajnik, kopalnica - tajnik, sejna soba) v skupni izmeri 426,86 m2, s pripadajočo stopniščno površino in hodnikom ter souporabo kuhinje v pritličju odstopi v doživljenjsko uporabo podpisnika pogodbe z 2. 4. 2004 (za najemodajalca, to je K. K. in osebam po njegovi izbiri).
¹¹ Tožena stranka ni navedla obnovitvenih del po vrsti in višini, niti del ni opredelila, pač pa je navedla zgolj znesek in predložila obsežno listinsko dokumentacijo, na katero se je sklicevala. Ni naloga sodišča, da samo ugotavlja, kateri strošek od kod izvira, saj sodišče ni računovodja strank, niti ne zapolnjuje pomanjkljivih trditev strank, saj bi na ta način preseglo razpravno načelo in omajalo lastno nepristranost.