VSL Sklep I Cp 991/2020

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožnica nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11. 5. 2020:

- ugotovilo, katere nepremičnine (skupna lastnina na zemljiščih) sodijo v zapuščino po pokojni A. A. (1. točka izreka),

- odločilo, da postanejo na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) te nepremičnine lastnina Občina X in odredilo da se nanjo v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica (2. in 3. točka izreka).

2Zoper 2. in 3. točko sklepa se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje Občina X, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Sodišče naj bi zmotno in nepopolno ugotovilo, da zapustničini dediči niso znani. Tak zaključek je preuranjen, sploh glede na dejstvo, da je bil pravni naslednik po pokojni A. A. v postopku pred Upravno enoto X znan. Kot izhaja iz odločbe omenjene upravne enote št. 000/97 z dne 17. 6. 2002, s katero je sodišče razpolagalo, je zapustničin pravni naslednik B. B. Sodišče bi že na podlagi teh podatkov moralo preveriti oziroma ugotoviti obstoj dedičev in njihove podatke. Ukrep vabljenja potencialnih dedičev z oklicem v Uradnem listu RS bi lahko uporabilo šele subsidiarno, če se dedičev na drug način ne bi dalo ugotoviti (pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 158/2017). Sodišče bi z opravljenimi poizvedbami in vpogledom v zapuščinske spise moralo preveriti, če so in kdo so dediči. Tega ni storilo, kljub temu, da je tudi sama pritožnica na zapuščinski obravnavi dne 3. 10. 2019 opozorila na njihov obstoj. Po uveljavljeni sodni praksi je takšna odločitev najmanj preuranjena, saj obstoji obveznost sodišča, da poskuša ugotoviti obstoj dedičev in njihove podatke. (pritožba se sklicuje na sklep tega sodišča I Cp 13/2018). Sklep je v izpodbijanem delu nezakonit tudi iz razloga, ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba izpostavlja vsebino prvega odstavka 206. člena ZD in poudarja, da je sodišče objavilo oklic, ne da bi sploh ugotavljalo, kdo so dediči, kar naj bi bilo nepravilno, saj se lahko ukrep vabljenja potencialnih dedičev z oklicem v Uradnem listu RS uporabi šele subsidiarno. Prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbo 8. člena ZPVAS. Navedena določba se namreč nanaša izključno na upravni postopek vračanja premoženjskih pravic in ni v nikakršni povezavi z zapuščinskim postopkom (pritožba se sklicuje na sklep tega sodišča II Cp 2422/2012 z dne 20. 2. 2013). Iz zemljiškoknjižnih izpiskov za parcele, ki so predmet zapuščine, je razvidno, da je pokojna A. A. vknjižena kot skupna lastnica, kar pomeni, da je bil postopek vračanja premoženjskih pravic očitno sprožen in končan. Ker so omenjena oziroma njeni pravni nasledniki vrnitev premoženjskih pravic že uveljavljali, uporaba šestega odstavka 8. člena ZPVAS ne pride v poštev.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožnica utemeljeno opozarja na preuranjenost zaključka zapuščinskega sodišča, da po pokojni A. A. ni dedičev (ki bi lahko dedovali v 1. točki izpodbijanega sklepa opredeljeno zapuščino) oziroma na neutemeljenost v zvezi s tem podanih razlogov.

5Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na določbo šestega odstavka 8. člena ZPVAS¹ poudarilo, da morajo dediči vračilo lastninske pravice uveljavljati in da noben od (zakonskih) dedičev, ki bi v konkretnem primeru lahko dedoval, tega ni storil. V zvezi s tem pritožba pravilno izpostavlja, da se omenjena določba nanaša na zahtevo po vračilu premoženja v okviru za to predvidenega upravnega postopka, skratka na vračanje in ne dedovanje predhodno vrnjenega premoženja.² Kar se tiče okoliščine vračila premoženja v konkretnem primeru, pa je iz obrazložitev odločb UE X št. 000/98 z dne 19. 12. 2002 in št. 000/97 z dne 17. 6. 2002 (glej prilogi C5 in C6), na podlagi katerih je bilo zapustničino premoženje (to je skupna lastnina na nepremičninah) vrnjeno in na katere se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje tudi samo zapuščinsko sodišče, razvidno, da je zahtevo za njegovo vrnitev podal zapustničin pravni naslednik C. C. Uveljavljanje slednjega je bilo (v skladu z uvodoma omenjenim šestim odstavkom 8. člena ZPVAS) pogoj (predpostavka) za vračilo zapustničinega premoženja. Upoštevaje predhodno navedeno zato neprepričljivo izzveni pojasnjevanje zapuščinskega sodišča, da je v skladu z 206. členom ZD³ v Uradnem listu RS ter na oglasni deski sodišča in njegovi spletni strani objavilo oklic neznanim dedičem in da se v enem letu nihče v tem svojstvu ni priglasil. Pritožba v tem pogledu utemeljeno izpostavlja subsidiarnost omenjenega ukrepa, ki pride v poštev v primerih, če sodišče (ki ima temu ustrezno dolžnost) na drug primeren način dedičev ne more ugotoviti.⁴ V konkretnem primeru pa tak potencialni dedič izhaja (že) iz obrazložitve upravnih odločb, na katere se sklicuje zapuščinsko sodišče in na kar ga je pritožničin predstavnik na zapuščinski obravnavi dne 3. 10. 2019 tudi izrecno opozoril.

6Iz predhodno navedenih razlogov je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep sodišča prve stopnje razveljaviti⁵ ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP⁶ v zvezi s 163. členom ZD). Kot je bilo ugotovljeno, je sodišče preuranjeno zaključilo, da po zapustnici ni dedičev. V ponovljenem postopku naj zato njihov obstoj ugotavlja (tudi) s pomočjo C. C., v nadaljevanju (v kolikor bo zaključilo, da dediči so) pa presoja, na kakšen način lahko ti upoštevaje ZPVAS (glej drugi odstavek 8. člena omenjenega zakona) dedujejo. Gre za ključna vprašanja predmetnega zapuščinskega postopka, ki jih do sedaj zapuščinsko sodišče ni (ustrezno) presojalo (oziroma se do njih ni opredelilo). V kolikor bi nanje kot prvo odgovarjalo to sodišče, bi strankam v tem pomembnem oziru odvzelo pravico do pravnega sredstva. Ker je pravica do izjave kot temeljna sestavina poštenega postopka stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, bi bila z morebitno odpravo vseh omenjenih pomanjkljivosti s strani tega sodišča le-ta (oziroma pravica do pritožbe) pomembno okrnjena.⁷ Zato je bilo potrebno v konkretnem primeru pred pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS) dati prednost varstvu pravic do enakega varstva pravic (22. člen URS) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).

7Pritožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 174. člena ZD).

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma opravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, Uradni list RS, št. 5/1994, s kasnejšimi spremembami. Določba šestega odstavka 8. člena ZPVAS za primer, če prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, predvideva, da ostanejo oziroma postanejo nepremičnine na območju bivše agrarne skupnosti last občine.
² Glej npr. Predlog zakona o spremembah zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS-C) - skrajšani postopek - EPA 1629, Poročevalec št. 40 z dne 10. 10. 1996, str. 37.
³ Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Glej VSRS II Ips 158/2017 z dne 14. 12. 2017 in VSL sklep I Cp 13/2018 z dne 11. 7. 2018.
⁵ Ker ugotovitve o vsebini (obsegu) zapuščine in dedičih v sklepu o dedovanju predstavljajo med seboj povezano celoto, je to sodišče izpodbijani sklep (kljub temu, da glede vsebine/obsega zapuščine ni bil pritožbeno izpodbijan) razveljavilo v celoti.
⁶ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁷ Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018.