VSL Sklep in sodba VII Kp 68404/2019

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku razveljavi in se v tem delu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, v preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenih delih potrdi.

1Okrajno sodišče v Trbovljah je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), mu določilo kazen treh mesecev zapora, preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 45816/2019-4 z dne 3. 9. 2019, pravnomočno z dne 24. 9. 2019, zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta ter mu izreklo enotno kazen treh mesecev in petnajstih dni zapora, ki pa naj se po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist v trajanju 210 ur, ki jih mora obdolženec opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. Na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 v zvezi s 63. in 64. členom KZ-1 je obdolžencu za čas izvrševanja dela v splošno korist določilo tudi ukrep varstvenega nadzorstva z navodiloma prepovedi približevanja in navezovanja stikov z oškodovanko A. A. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo še, da je obdolženi oškodovanki z naslova nepremoženjske škode dolžan plačati znesek 500,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko skladno z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napotilo na pravdo. Obdolženega je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo so se pravočasno pritožili zagovorniki obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, odločbe o kazenski sankciji ter o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožniki med drugim grajajo pomanjkljivost opisa dejanja iz obtožbe in obrazložitve sodbe glede obarvanega naklepa – ustrahovalnega namena, zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, dokazno oceno glede verodostojnosti oškodovanke in priče B. B., presojo sodišča o obdolženčevem odhodu iz razpravne dvorane tekom glavne obravnave ter nepopolno ugotavljanje dejstev v zvezi z obdolženčevim predhodnim ravnanjem v razmerju do oškodovanke ter izpostavljajo njun toksični odnos. Nadalje nasprotujejo delni ugoditvi premoženjskopravnemu zahtevku iz razloga nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, odločbo o kazenski sankciji pa ocenjujejo kot nerazumno prestrogo. Predlagajo, naj višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanju sodišče prve stopnje pred spremenjenim senatom.

3Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, v preostalem ni utemeljena.

4Temeljna funkcija opisa dejanja v obtožbi je vsebinska opredelitev spora pred sodiščem z ustrezno individualizacijo in konkretizacijo posamičnega historičnega dogodka. Posledično je konkretiziran opis očitanega kaznivega dejanja tudi bistvenega pomena za pripravo obdolženčeve obrambe. Obdolženec mora biti namreč popolnoma seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki obtožbe, da se lahko nanje ustrezno odzove in učinkovito brani. Drži pritožbena navedba, da je za obstoj kaznivega dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 treba ugotoviti in dokazati ne samo storilčev direktni naklep, marveč tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem – tako imenovan obarvani naklep, v tem primeru ustrahovalni namen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo v konkretnem postopku standardu konkretizacije opisa dejanja zadoščeno. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 28/2008 z dne 19. 6. 2008, I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2010, I Ips 31713/2013 z dne 27. 3. 2014 in I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017) poudarilo, da v primerih, ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (na primer „vedoma“, „z namenom“, „mu je šlo za to“), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Prav določen namen storilca kot zakonski znak kaznivega dejanja, je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami.¹ Tako tudi za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil „zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril“.² Nobenega dvoma ni, da opis dejanja v obtožbi ta očitek vsebuje. Prav tako je ta zakonski znak vsebovan tudi v opisu konkretnega dejanskega stanu – obdolženčev ustrahovalni namen se je objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju, prav tako pa iz opisa nadalje izhaja tudi posledica njegovega ravnanja pri oškodovanki: „..., zaradi česar se je močno vznemirila in prestrašila, saj se je zbala, da bi lahko grožnje uresničil in je poklicala policijo“. Glede na ustrezno konkretizirano dejansko stanje in navedbo vseh zakonskih znakov ter s tem tudi nedvoumno pravno kvalifikacijo, je bil obdolženec nedvomno seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi okoliščinami očitanega mu kaznivega dejanja, s čimer so mu bile zagotovljene vse možnosti priprave primerne obrambe.

5Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena pa sodišče navede v obrazložitvi³. Neutemeljena in pomanjkljiva je pritožbena navedba, da ni mogoče in dopustno razlogovanje, da je na podlagi posledice mogoče samo po sebi sklepati na obdolženčev namen. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so subjektivni zakonski znaki (s tem tudi ustrahovalni namen) del storilčevega notranjega sveta, njegove duševnosti, neposredni vpogled v katero pa ob trenutnem stanju nevroznanosti (še) ni mogoč. Posledično je na obstoj subjektivnih zakonskih znakov moč sklepati (tudi) na podlagi dokazovanja v zunanjem svetu zaznavnih dogodkov. Na obstoj ustrahovalnega namena prvostopenjsko sodišče ni sklepalo zgolj na podlagi posledice, ki se je materializirala pri oškodovanki, temveč tudi na podlagi z gotovostjo ugotovljenih okoliščin, ki so vodile do obdolženčevega ravnanja – SMS dopisovanja med B. B. in oškodovanko ter s tem konteksta, v katerem je bila grožnja izražena, obdolženčevega vzkipljivega značaja in drugih predhodnih dogodkov med obdolženim in oškodovanko, iz njih izvirajočih medsebojnih sporov in celo obdolženčeve pretekle grožnje, pa tudi na podlagi izrečenih besed: napovedovanje uboja s podkrepitvijo drugih pretenj in uporabe vulgarnega izrazoslovja. Navedene okoliščine je sodišče tudi ustrezno obrazložilo. Na podlagi oškodovankinih psihofizioloških posledic je poleg samega obstoja izrečene grožnje ugotavljalo tudi njeno intenzivnost. V točki 20 je sodišče napravilo sintezo ugotovitev navedenih okoliščin ter tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezen zaključek o obstoju namena ustrahovanja in vznemirjenja oškodovanke. Z ugotavljanjem obdolženčevega motiva za svoje ravnanje pa je sodišče še izdatno utemeljilo ustrahovalni namen, zato pritožbeni očitek v tem delu ni razumljiv. Nadaljnji očitki o neizvedbi niti enega dokaza v zvezi s tem pa so pavšalni, kot bo še obrazloženo v nadaljevanju.

6Skladno s 17. členom ZKP mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, pri čemer mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako obremenilna, kakor tudi razbremenilna dejstva. Ugotoviti mora vsa odločilna dejstva, to pa so tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje sprejme v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Posledično to pomeni, da sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev in izvajati vseh dokazov, ki jih predlagata stranki. V predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče izčrpno obrazložilo razloge zavrnitve določenih dokaznih predlogov obrambe, kot izhaja iz 4., 5. in 7. točke sodbe – po mnenju pritožbenega sodišča v celoti utemeljeno. Zavrnjeni dokazni predlogi so bili usmerjeni v ugotavljanje dejstev v zvezi s preteklimi dogodki in razmerij glede oškodovanke, s čimer je obramba skušala izpodbiti njeno verodostojnost. Prvostopenjsko sodišče je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da razlogi za tako imenovano „toksičnost“ razmerja med obdolženim in oškodovanko niso enostranski. Vendar navkljub morebitnim moralno spornim ali celo protipravnim preteklim ravnanjem oškodovanke, ki utegnejo biti predmet drugih ustreznih postopkov, ni mogoče napraviti posplošenega sklepa, da oškodovanka v predmetni zadevi ni govorila resnice, kakor to neuspešno skušajo prikazati pritožniki. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotavljalo dejstva, odločilna za konkretni postopek in z gotovostjo utemeljilo verodostojnost oškodovanke in resničnost njene izpovedbe – oškodovanka je ves čas postopka zatrjevala enako (kakor izhaja iz kazenske ovadbe z dne 21. 10. 2019, zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 12. 10. 2019 in uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 13. 10. 2019), njeno izpoved sta v celoti in prepričljivo potrdili zaslišani priči C. C. in policist D. D., ki je kritični dogodek obravnaval. Slednji tudi ni v razmerju z nobeno izmed strank oziroma prič tega postopka. Nadalje je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi samo neposredno zaznalo oškodovankino vznemirjenost v zvezi z obravnavnim dogodkom. Na podlagi vsega navedenaga je napravilo pravilen sklep o resničnosti oškodovankine izpovedbe in posledično tudi o obstoju dejstev, o katerih je izpovedovala. Prav tako niso prepričljive pritožbene navedbe o pavšalnem izpovedovanju glede obdolženčevega izvrševanja nasilja nad oškodovanko. Oškodovankino izpoved je v tem delu prepričljivo in obrazloženo potrdil C. C., med drugim tudi z opisovanjem poškodb pri prenovi njenega stanovanja, ki jih je sam zaznal. Pritožbeno sklicevanje na eno posamično izjavo, ki jo je ta priča podala v drugem postopku o dejstvu, ki za to zadevo ni odločilno (Predlog za izdajo začasne odredbe in izjava z dne 6. 11. 2019, priloga B8), pri čemer je to izjavo v tem postopku sicer zavrnila, ne omaje prepričanja sodišča o resničnosti pričine izpovedbe o predmetni zadevi. Nadalje pa ne gre prezreti, da je tudi sam obdolženi priznal obstoj spora v katerem je morala posredovati policija, identično kaznivo dejanje pa je obdolženi zoper oškodovanko izvršil le nekaj mesecev pred obravnavanim, pri čemer je sodba postala pravnomočna manj kot mesec dni pred izvršitvijo predmetnega kaznivega dejanja. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ta dejstva dovolj zgovorno pričajo o obdolženčevem odnosu do oškodovanke; četudi bi to predstavljalo odziv na domnevne oškodovankine povode kot to zatrjuje obramba, pa kot že večkrat povedano – tovrstna protipravna ravnanja niso dopustna.

7Nasprotno pa obdolženčevega zagovora zaslišane priče niso uspele potrditi. Ni utemeljena pritožbena trditev o neobrazloženosti dokazne ocene priče B. B. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča iz točk 11-13 izpodbijane sodbe in se nanjo v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje. Poudariti gre nosilni argument te obrazložitve, da bi bila B. B., v kolikor bi res bila prisotna ob telefonskem pogovoru, edini obdolženčev alibi, zato je neživljenjsko, da niti ona niti obdolženi tega ne bi povedala policistom ob razgovorih oziroma, da si tega policist ne bi zabeležil, kakor je tudi prepričljivo potrdil D. D. Pritožba ima sicer prav v delu glede sklepanja prvostopenjskega sodišča o obdolženčevem besednjaku – pritožbeno sodišče se strinja, da uporaba besed kot so „kurac“ in „fukati“ ne zajema samodejno tudi nekoliko manj intenzivnih vulgarizmov kot je specifičnejša fraza „iti na pas mater“. Vendar pa to na presojo o kaznivem dejanju po obtožbi ne vpliva, saj so bile izrečene besede z gotovostjo dokazane z drugimi dokazi kot že obrazloženo.

8Pravica do sojenja v navzočnosti je skladno z 29. členom Ustave Republike Slovenije ena izmed temeljnih jamstev poštenega kazenskega postopka. Razen v zakonsko določenih položajih, ko se ta pravica prelevi v dolžnost navzočnosti (npr. prvi in drugi odstavek 307. člena ZKP), lahko obdolženec s to pravico svobodno razpolaga, kar pomeni, da mu je s tem zagotovljena tudi pravica do nenavzočnosti. Ob tem ne more biti dvoma, da v tem primeru izvrševanje te pravice ne more biti podlaga za negativno vrednotenje obdolženca oziroma celo kot obteževalna okoliščina. Po oceni pritožbenega sodišča take presoje prvostopenjsko sodišče ni napravilo, kot to netočno prikazuje pritožba. Iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da je sodišče obdolženca vrednotilo na podlagi same zapustitve razpravne dvorane, temveč je presojalo način, na katerega je to storil. Skladno z načelom neposrednosti, izvirajočega iz 355. člena ZKP, sme sodišče opreti sodbo na lastne neposredne zaznave dogodkov na glavni obravnavi. Ne glede na to, s katerim términom je prvostopenjsko sodišče poimenovalo obdolženčevo ravnanje, iz njega jasno izvira določena stopnja vzkipljivosti oziroma impulzivnosti obdolženca. Tovrstno obnašanje na glavni obravnavi je tako podkrepilo prepričanje sodišča v očitno značajsko lastnost težavnega zadrževanja čustev obdolženca, kar je prvostopenjsko sodišče ob presoji vseh ostalih dokazov pravilno upoštevalo pri utemeljitvi kaznivega dejanja, očitanega po obtožbi.

9Po presoji pritožbenega sodišča so izrečene besede obdolženca dosegle prag intenzivnosti za zahtevano objektivno zmožnost povzročiti ogroženost drugega kot objektivnega znaka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na specifičnost notorno vulgarnega zasavskega žargona v smislu ekskulpacijskega razloga pritožbenega sodišča ne prepriča. Ne gre prezreti, da se obdolžencu po obtožbi ne očita izreka fraz, da ima oškodovanko „poln kurac“ ter da ga ne bo več „fukala v glavo“, temveč, da bo sedaj šel na „pas mater“ (v smislu, da je zdaj pa konec), ter da jo bo tudi ubil. Predvsem slednje jasno in nedvoumno, ob odsotnosti kakršnegakoli narečnega izrazoslovja, predstavlja resno in očitno grožnjo z napadom na življenje oškodovanke. Nadalje ni razumljiva pritožbena navedba, da naj bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo zgolj abstraktno in ne konkretne ogrozitve. Iz točk 14-20 izpodbijane sodbe izhaja obširna in poglobljena obrazložitev, da so obdolženčeve inkriminirane besede prav in zgolj pri oškodovanki dosegle učinek prestrašenosti in vznemirjenosti, s čimer je obdolženec dosegel svoj namen. Čeravno so bile ugotovljene pretekle epizode obdolženčevega nasilnega vedenja, verbalnega tudi s pravnomočno kazensko obsodbo, se je mogoče strinjati z oceno prvostopenjskega sodišča, da niti ni bistveno vrednotenje oškodovankinih reakcij glede obravnavanega kaznivega dejanja z drugimi, morebiti tudi nasilnimi, dogodki iz njunega preteklega partnerskega razmerja. Obdolženčeva močna razburjenost in jeza v času storitve kaznivega dejanja, vpitje, uporaba intenzivnih vulgarnih besed, predvsem pa izjava o morebitnem streženju po življenju oškodovanke tudi v konkretnem primeru nedvomno dosegajo zahtevani prag resnosti grožnje, tudi ob upoštevanju posebnosti konkretnih odnosov med obdolžencem in oškodovanko. Kot že obrazloženo v tem sklepu in sodbi je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo vse odločilne okoliščine, s čimer so dokazani tudi vsi objektivni in subjektivni zakonski znaki konkretnega kaznivega dejanja.

10Pritožbene navedbe glede kazenske sankcije so pavšalne in vsebinsko prazne. Po oceni pritožbenega sodišča je sankcija primerna tako po vrsti kot po višini, zato se v tem delu presoje v celoti sklicuje na stališča prvostopenjske sodbe. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožilstva, saj je določilo en mesec nižjo kazen od predlagane, ustrezen pa je izrek alternativne oblike izvrševanja kazni v obliki opravljanja dela v splošno korist, s katerim sta soglašala tako tožilstvo kot obramba. Zakonit, glede na ugotovljene odnose z oškodovanko pa tudi smiseln, je prav tako izrek ukrepa varstvenega nadzorstva z določenima navodiloma.

11Pritožba pa je utemeljena v delu o izpodbijanju premoženjskopravnega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje glede duševne simptomatike oškodovanke ugotavljalo ob osredotočenju na obdolženčevo ravnanje, z namenom utemeljitve obstoja kaznivega dejanja. Kot že obrazloženo, so bila ta dejstva glede na njihov namen ugotovljena dovolj podrobno in s stopnjo gotovosti. Tako je bilo v tem delu dejansko stanje ugotovljeno popolno. Za ugotavljanje primarnega strahu, kar predstavlja predmet premoženjskopravnega zahtevka, pa bi se moralo prvostopenjsko sodišče v večji meri osredotočiti na oškodovanko ter ob tem uporabiti vsa ustrezna pravila in standarde odškodninskega prava glede nepremoženjske škode. Prav imajo pritožniki, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni ne intenzivnost, čas trajanja strahu ter morebiten soprispevek oškodovanke, niti kako so vse navedene okoliščine vplivale na višino prisojene odškodnine. Čeravno je sodišče pri oškodovanki ugotovilo določene posledice, ki so nastale vsled obdolženčevega ravnanja, pa te niso bile ugotovljene dovolj poglobljeno, da bi lahko utemeljevale konkretno odškodninsko sankcijo. Prvostopenjsko sodišče je sicer predmetno odločbo pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika, pri čemer pa je bilo dejansko stanje glede okoliščin povezanih z obstojem vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in utrpljeno škodo nezadostno raziskano. Iz izpodbijane sodbe ob upoštevanju burne preteklosti obravnavanega razmerja namreč ne izhaja, v kolikšni meri sta strah in čustvena vznemirjenost oškodovanke posledici izključno storjenega kaznivega dejanja ali nemara ne izhajata (tudi) iz morebitnih drugih dogodkov.

12Skladno z vsem navedenim in na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in jo v tem delu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče bo tako moralo ugotoviti odločilna dejstva, izvesti ustrezne dokaze in natančneje raziskati dejansko stanje glede vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kritično ovrednotiti vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, v obrazložitvi navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih ter uporabiti ustrezna pravila odškodninskega prava. Sodišče pa ni sledilo pritožbenemu predlogu, da se opravi novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom oziroma pred drugim sodnikom posameznikom. Za navedeno odredbo ni odločilnih razlogov – glede na to, da je razlog razveljavitve zgolj nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je tako smiselno in ekonomično, da novo sojenje v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom opravi isti sodnik posameznik.

13V preostalem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v nerazveljavljenih delih potrdilo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017, 3. točka.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 47349/2014-65 z dne 6. 4. 2017, 8. točka.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017, 3. točka.