UPRS Sklep III U 36/2020-35

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. 2255-82/2019/53 (3 E651-03) z dne 15. 12. 2019, izdano na podlagi prvega odstavka 76. člena in prvega odstavka 78. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), tožeči stranki, ki je v postopku odstranitve odredila nastanitev v Centru za tujce v Velikem otoku 44/z v Postojni od 5. 12. 2019 od 05.00 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, ker obstaja nevarnost pobega. Sodišče je s sklepom, št. III U 312/2019-9 z dne 6. 1. 2020, tožbo tožeče stranke kot prepozno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo. Na pritožbo tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom, št. I Up 24/2020 z dne 19. 2. 2020, pritožbi tožeče stranke zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelek v Novi Gorici, št. III U 312/2019 z dne 6. 1. 2020, ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek. Naslovnemu sodišču je naložilo, da po tem, ko bo pritožniku dalo možnost, da se izjavi o novih dokazih tožene stranke, te dokaze izvede in ponovno preveri pravilnost in datum vročitve ter posledično pravočasnost tožbe (deseti odstavek obrazložitve sklepa VSRS).

2Sodišče je v zadevi odločilo po glavni obravnavi dne 4. 3. 2020 opravljeni v navzočnosti tožeče stranke in v soglasju s tožečo stranko v odsotnosti njenega pooblaščenca, ki je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen. Dne 3. 3. 2020 je sicer pooblaščenec tožeče stranke podal predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo, ki pa mu sodišče ni ugodilo, saj je v zadevi moralo, v skladu s tretjim odstavkom 78. člena ZTuj-2, odločiti v šestdnevnem roku, ki se je iztekel dne 4. 3. 2020. Pooblaščencu je sporočilo, da predlogu za preložitev ni ugodilo in lahko v primeru zadržanosti imenuje v zadevi substituta, česar pa pooblaščenec tožeče stranke ni storil. Na glavni obravnavi je po tem, ko je sodnik na kratko povzel vsebino zadeve, tožbe in pripravljalnih vlog, zaslišal tožečo stranko in v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 izvedel vse predlagane dokaze ter kot potreben dokaz za odločitev v upravnem sporu tudi dokaz z zaslišanjem uradne osebe, ki je v zadevi vodila zadevni upravni postopek, odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

3Predmet odločanja v zadevi je tožba tožeče stranke zoper odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana, št. 2255-82/2019/53 (3 E651-03) z dne 15. 12. 2019 izdano na podlagi prvega odstavka 76. člena in prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 v postopku v zvezi z omejitvijo gibanja tujca, ki nezakonito prebiva v RS, s katero je bila tožeči stranki, ki ne poseduje potne listine in je brez dokumentov ter je v postopku odstranitve, odrejena od 15. 12. 2019 od 5.00 ure dalje do njene odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, nastanitev v Centru za tujce, v Velikem otoku 44/z v Postojni, ker obstaja nevarnost pobega.

4Sodišče je tožbo tožeče stranke na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo. V zadevi je odločilo po opravljeni glavni obravnavi, saj mora sodišče na razloge iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

5Kljub temu, da je sodišče na glavni obravnavi izvedlo vse predlagane in dodatne dokaze, v obrazložitvi navaja le dejansko stanje in ocenjuje le dokaze, ki so relevantni za odločitev v zadevi.

6V zadevi je sporna vročitev izpodbijane odločbe tožeči stranki in v posledici pravočasnost vložitve tožbe zoper izpodbijano odločbo. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo sama vložila tožbo, v kateri je kot pooblaščenko za vročanje navedla A.A.. Iz pisemske ovojnice tožbe izhaja, da je tožeča stranka tožbo poslala priporočeno s pošto dne 20. 12. 2019. Ker je bila tožba nepopolna, je sodišče tožečo stranko v skladu z določbo prvega odstavka 31. člena ZUS-1 pozvalo na odpravo pomanjkljivosti. Tožeča stranka je v danem roku z vlogo z dne 30. 12. 2019, ki jo je sodišče prejelo 31. 12. 2019 pomanjkljivosti odpravila. Če se pošlje vloga po pošti priporočeno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, za katero je naslovljena (drugi odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato je sodišče, glede na to, da je bila vloga pravočasno dopolnjena, kot datum vložitve tožbe je štelo 20. 12. 2019.

7Iz vročilnice o vročitvi izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka izpodbijano odločbo prejela 15. 12. 2019. Tožeča stranka v tožbi in pripravljalnih vlogah ugovarja datumu vročitve izpodbijane odločbe. Na glavni obravnavi je tožeča stranka podpis na vročilnici prepoznala, navedla pa je, da datuma 15. 12. 2019 na vročilnici ni napisala ona. Na glavni obravnavi izvedeni dokazi po mnenju sodišča nedvomno kažejo na to, da je bila tožeči stranki dne 15. 12. 2019 dejansko vročena izpodbijana odločba. Priča B.B., ki je vodila upravni postopek izdaje izpodbijane odločbe, to je postopek nastanitve v Centru za tujce v Postojni, je na glavni obravnavi prepoznala svoj podpis na vročilnici in izpovedala, da je tožeča stranka v njeni prisotnosti vročilnico podpisala in lastnoročno tudi napisala datum prejema izpodbijane odločbe, kar je bilo opravljeno v navzočnosti tolmača. Priča je povedala, da ni možno, da bi bila izpodbijana odločba in odločba o vrnitvi tožeči stranki vročena dne 18. 12. 2019 v Centru za tujce. Tožeča stranka je sicer na glavni obravnavi vztrajala pri tem, da izpodbijane odločbe ni prejela, izvedeni dokazi pa po mnenju sodišča nedvomno izkazujejo, da je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena dne 15. 12. 2019 ob 5.45. Navedeno izhaja tako iz vročilnice, kakor tudi iz na glavni obravnavi izvedenih dokazov, pri čemer sodišče dodaja, da je sodišče v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pooblaščencu tožeče stranke vročilo priložene dokaze, o katerih se je tožeča stranka izjasnila v pripravljalni vlogi z dne 2. 3. 2020. Iz popisa posebnosti (evidentiranju opravil s privedeno osebo) Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljevanju PPIU) izhaja, da je bila tujcu v prostoru PPIU s pomočjo prevajalca vročena in prevedena odločba o vrnitvi in izpodbijana odločba. Navedeno je potrdila tudi zaslišana priča. Da je prevajalec C.C. opravljal prevajanje v času vročitve izpodbijane odločbe, potrjuje tudi potrdilo za prevajanje arabskega jezika PPIU tolmaču C.C. z dne 15. 12. 2019. Iz spremembe dnevnega reda razporeda dela PPIU pa izhaja tudi, da je zaradi izdaje izpodbijane odločbe bil uradni osebi, ki je vodila postopek, podaljšan čas dela do dne 15. 12. 2019 do 7. ure zjutraj. Po mnenju sodišča je bila izpodbijana odločba tožeči stranki dejansko vročena dne 15. 12. 2019. Vročitev je opravil inšpektor B.B., ki je vročitev, kakor je ugotovilo sodišče, tudi s podpisom potrdil. Tožeča stranka je sicer na glavni obravnavi prepoznala podpis na vročilnici kot njen, vendar je vztrajala, da izpodbijane odločbe ni nikoli prejela in niti da ji je bila vročena. Pričanje tožeče stranke v tem delu pa je po mnenju sodišča neverodostojno. Sodišče glede na ostale dokaze in prepričljivo izpoved ne vidi razloga, zakaj ne bi verjelo izpovedi priče B.B., saj je datum na vročilnici napisan s številkami čitljivo, z drugačno pisavo kot je pisava vročevalca, razen tega odločba ni mogla biti vročena dne 18. 12. 2019 kot v tožbi zatrjuje tožeča stranka, saj se je tedaj tožeča stranka že nahajala v Centru za tujce in je B.B. ne bi mogel vročiti. Kot neresnično sodišče ocenjuje izjavo tožeče stranke, da izpodbijane odločbe nikoli ni prejela, saj jo je na poziv sodišča za dopolnitev odločbe sama predložila. Na glavni obravnavi izvedeni dokazi tako nedvomno kažejo na to, da je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena dne 15. 12. 2019 v navzočnosti tolmača za arabski jezik. Tožeča stranka ni uspela dokazati neverodostojnost javne listine oziroma tega, kar ta listina potrjuje, to je, da je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena 15. 12. 2019 in so tako tudi ugovori tožeče stranke glede zapisa datuma vročitve s številko (prvi odstavek 97. člena ZUP) neupoštevni.

8Tožbeni ugovor tožeče stranke, da bi morala biti zaradi pravilne vročitve v skladu s prvim odstavkom 88. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izpodbijana odločba vročena tudi pooblaščencu tožeče stranke odvetniku D.D., ni utemeljen. Zatrjevanje tožeče stranke, da je bila tožena stranka jasno obveščena, da ima tožeča stranka v postopku vračanja po ZTuj-2 pooblaščenca, s tem ko je s strani odvetnika dne 25. 11. 2019 prejela prošnjo za podaljšanje odločbe o prostovoljnem vračanju za tožnika, v kateri je odvetnik navedel, da tožnik prošnjo podaja po pooblaščenem odvetniku, ne kaže na zatrjevano pooblastilno razmerje, v posledici katerega bi morala biti izpodbijana odločba v skladu z 88. členom ZUP vročena tudi odvetniku tožeče stranke.

9Iz zapisnika o zaslišanju z dne 15. 12. 2019 nedvomno izhaja, da se tožeča stranka na zaslišanju, kljub temu, da je bila izrecno pozvana, ali ima še kaj za dodati, ni navedla, da ima odvetnika niti, da si želi, da bi v zadevi imela odvetnika. Tožeča stranka niti v tožbi zoper izpodbijano odločbo, ki jo je sicer vložila sama, ni uveljavljala kršitev postopka v zvezi z vročitvijo odvetniku niti tega, da ima v upravnem postopku omejitve gibanja pooblaščenega odvetnika. V tožbi je celo določila pooblaščenca za vročitev, kateremu naj se vročajo vsi dokumenti in pisanja. Zato tožena stranka ni bila dolžna pisanja vročiti pooblaščencu tožeče stranke, za katerega v tem postopku ni vedela.

10Ne glede na navedeno pa sodišče tudi meni, da je upravni postopek prostovoljne vrnitve po ZTuj-2, v katerem je pooblaščeni odvetnik podal predlog za podaljšanje roka, v katerem mora tožeča stranka zapustiti državo, ločen od postopka izdaje izpodbijane odločbe. Postopek, v katerem je pooblaščeni odvetnik podal vlogo na podlagi četrtega odstavka 67. člena ZTuj-2 se uvede na predlog. Upravni postopek omejitev gibanja tujca pa je po mnenju sodišča ločen upravni postopek, ki se ga uvede po uradni dolžnosti na podlagi določb 76. in 78. člena ZTuj-2, zato pooblastilo za zastopanje, ki bi ga dal zastopani tujec v postopku prostovoljnega vračanja brez navedbe, da pooblastilo velja v vseh upravnih postopkih, ki se nanašajo na zapustitev države in odpoved prebivanja tujca po ZTuj-2, ni mogoče upoštevati. Tožeča stranka pa niti ne izkazuje niti ne zatrjuje, da bi dala pooblaščenemu odvetniku tako pooblastilo. V skladu z določbo 57. člena ZUP se pooblastilo lahko da za ves postopek ali samo za posamezna dejanja. Iz zatrjevanja tožeče stranke in predloženih dokazov tako ne izhaja, da bi tožeča stranka dala pooblastilo odvetniku tudi za predmetni postopek omejitve gibanja tujca, ki se je začel po uradni dolžnosti. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na nepravilno vročitev izpodbijane odločbe, je tako neutemeljen.

11Upoštevaje prvi odstavek 87. člena ZTuj-2 je tridnevni rok za vložitev tožbe tožeče stranke stekel v sredo 18. 12. 2019. Tožeča stranka je tožbo vložila priporočeno po pošti dne 20. 12. 2019, to je po izteku roka, določenega v prvem odstavku 78. člena ZTuj-2, zato je sodišče moralo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot prepozno zavreči.

K točki II izreka:

12Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.