VSM Vmesna sodba I Cp 633/2018

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v delu, kjer je odločeno o temelju tožbenega zahtevka tako, da vmesna sodba glasi:

„Tožena stranka je po temelju odgovorna za škodo tožeči stranki.“

II. Zaradi odločitve o tožbenem zahtevku po višini vključno s pravdnimi stroški se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 15.030,00 EUR s pripadki iz razloga, ker se je izgubila oporoka po pokojni babici tožnika A. A., pri čemer je zapuščinski postopek po pokojni potekal pod opr. št. D 784/1993 pri Temeljnem sodišču v Celju in sicer leta 1994. Pokojna je umrla 1. 10. 1993, sodišče pa je sicer pravilno ugotovilo obseg zapuščine, nato pa zapuščino razdelilo med zakonite dediče, in sicer vsakemu po 1/3 zapustničinega premoženja (kolikor znaša zakoniti delež). Oporoka pokojne je bila najdena v sodni hrambi pod opr. št. Si 90/1977, tožeča stranka pa je bila o tem obveščena z dopisom Okrajnega sodišča v Celju pod opr. št. D 784/1993 z dne 11. 11. 2015.

2Zoper citirano sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Zmotno uporabo materialnega stanja vidi pritožba v tem, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno materialno pravo v zvezi z oporočnim dedovanjem po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD), podredno pa tudi glede ključnih predpostavk za odškodninsko odgovornost v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje napačno zaključi, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ker naj ne bi bilo podano nedopustno škodno ravnanje tožene stranke iz naslednjih razlogov:

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na naslednjih razlogih:

- tožnik je na zapuščinski obravnavi dne 3. 3. 1994 navedel oziroma opozoril, da obstaja oporoka,

- v trenutku zapuščinske obravnave sodnici ni bilo in ni moglo biti znano, da naj bi bila oporoka v sodnem depozitu, saj iz smrtovnice z dne 3. 12. 1993 izhaja, da zapustnica ni naredila oporoke in tudi priči B. B., ki je urejal smrtovnico, ni bilo znano, da oporoka obstoji,

- da se je sodišče seznanilo z vsebino oporoke iz leta 1977, ki po vsebini ne ustreza sodno deponirani oporoki prav tako iz leta 1977, zakonito dedovanje pa izvedlo, ker so se dediči tako sporazumeli,

- da so dediči predlagali za dedovanje po zakonu in da so se odpovedali pravici do pritožbe.

Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje izpeljalo trditev, da zapuščinsko sodišče prve stopnje ni ravnalo protipravno in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Takšna odločitev je po prepričanju pritožbe napačna, saj je bilo že na zapuščinski obravnavi dne 3. 3. 1994 znano, da je zapustnica leta 1977 naredila pisno lastnoročno oporoko, kar izhaja iz zapisnika o zapuščinski obravnavi dne 3. 3. 1994. Iz citiranega zapisnika pa ne izhaja, ali je zapuščinsko sodišče oporoko videlo, zaradi česar mu je očitati, da bi se zapuščinsko sodišče moralo in moglo prepričati o obstoju oporoke in o pravi oporočiteljičini volji ter ji slediti, ob upoštevanju kogentnih določil ZD, vendar zapuščinsko sodišče tega ni storilo. Ugotovilo je sicer, da naj bi obstajala oporoka zapustnice iz leta 1977, njeno domnevno vsebino, na podlagi katere bi naj dedovali vsi zakoniti dediči vsak do 1/3, pri čemer pride zakonito dedovanje vpoštev šele, če oporoka ne obstoji. V kolikor pa obstoji veljavna oporoka (kar se je izkazalo kasneje, saj je bila oporoka najdena v sodnem depozitu), ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem. V nadaljevanju navaja, da so dediči po pokojni sicer pristali na zakonito dedovanje, ker oporoka v zapuščinskem postopku ni bila najdena. Zapustnica pa je naredila lastnoročno oporoko, v kateri je za edinega oporočnega dediča določila tožnika, zaradi česar je sklep zapuščinskega sodišča z dne 3. 3. 1994 „nezakonit“, oziroma v nasprotju s poslednjo voljo oporočiteljice. Opisano je posledica napak znotraj organizacije sodišča (oziroma splošno znanem dejstvu), ko je več sto založenih sodno deponiranih oporok bilo najdeno, kar se je očitno zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Zaključek sodišča prve stopnje v točki 10, da je tožnik v zapuščinskem postopku zgolj navedel, da obstaja oporoka, je napačen. Tožnik je sodišče seznanil s fotokopijo oporoke in jo tudi predložil, o čemer sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in predstavlja slednje kršitev procesnih pravil, po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Napačen pa je tudi zaključek v 11. točki izpodbijane sodbe, da v smrtovnici ni bilo navedeno, da je bila narejena oporoka in da zato ni mogoče šteti, da je prišlo do nepravilnega ravnanja zapuščinske sodnice C. C., ki ni mogla vedeti, da je bila oporoka shranjena v sodnem depozitu. Res je sicer, da slednje v smrtovnici ni zapisano, vendar je tožnik oporoko pokazal na zapuščinski obravnavi, izjava priče pa je neverodostojna zaradi interesa, da se ne „odkrijejo“ napake pri njenem delu. Mnenja je, da bi sodnica v zapuščinskem postopku morala opraviti poizvedbe o tem, ali obstaja sodno deponirana oporoka, ob dejstvu, da jo je tožeča stranka opozorila in ji celo pokazala fotokopijo, zaradi česar bi morala pri sodišču v sodnem depozitu preveriti, ali je morebiti tam deponirana oporoka, namesto tega pa je bil izdan sklep, po katerem so dedovali zakoniti dediči vsak do 1/3 zapuščine, kar je v nasprotju z vsebino deponirane oporoke pokojne. Kar zadeva razloge v točki 13 in 14 izpodbijane sodbe, da se je tožnik s podpisom zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 3. 3. 1994 strinjal z odločitvijo sodišča prve stopnje o zakonitem dedovanju in se celo odpovedal pravici do pritožbe, slednje ne vzdrži „resne presoje“, saj je očitno obstajala veljavna in sodno deponirana oporoka, s katero je tožnik seznanil razpravljajočo sodnico s predložitvijo fotokopije (saj je bil izvirnik oporoke deponiran na sodišču), ob takšnem dejstvu pa ni mogoče govoriti o zakonitem dedovanju, saj je do dedovanja prišlo ipso iure, ob smrti zapustnice. Sklep zapuščinskega sodišča pa je le deklaratorne narave ter se mora skladati s pravim načinom dedovanja. Vse zgoraj navedeno kaže na očitno neskrbno in nevestno ter malomarno ravnanje zapuščinskega sodišča, ki je v celoti protipravno, tožeči stranki pa je bila povzročena škoda, saj je sklep zapuščinskega sodišča o zakonitem dedovanju drugačen (določeni trije dediči, vsak do 1/3), medtem ko bi na podlagi oporoke dedoval tožnik sam zapuščino do celote.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka polemizira s pritožbenimi izvajanji tožeče stranke ter še dodatno navaja, da je terjatev tožeče stranke na podlagi 352. člena OZ zastarala, ker je tožeča stranka že leta 1994 vedela za arbitrarno in samovoljno ravnanje sodišča pri vodenju zapuščinske zadeve po pokojni A. A., kar je med pravdnima strankama nesporno. Očitno je že leta 1994 razpolagala s kopijo oporoke in zato ne more biti govora o protipravnem ravnanju sodišča. Odločitev sodišča prve stopnje ne temelji le na zaslišanju priče C. C. (sodnice, ki je vodila zapuščinski postopek), temveč na javnih listinah, kot so smrtovnica, sodni zapisnik in sklep o dedovanju, pri čemer je bil zapuščinski postopek pravnomočno končan leta 1994, tožnik je podpisal sodni zapisnik; svoje dedne izjave ni izpodbijal, v smislu 222. člena in 141. člena ZD, pa ni izkoristil možnosti v skladu s poukom Okrajnega sodišča v Celju z dne 11. 11. 2015, (oporoka je bila razglašena dne 4. 11. 2015). Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljenih pritožbenih razlogih ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določilo 131. člena OZ v zvezi z določili 26. člena Ustave RS, kar je imelo za posledico spremembo izpodbijane sodbe v postopku na drugi stopnji, ko je sodišče druge stopnje odločilo z vmesno sodbo le o temelju tožbenega zahtevka na podlagi pete alineje 458. člena ZPP, iz razlogov razvidnih v nadaljevanju obrazložitve:

Relevantna dejstva:

- zapuščinski postopek po dne 1. 10. 1993 umrli A. A. se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Celju pod opr. št. D 784/1993.

- pravilno je bil ugotovljen obseg zapuščine in sicer ½ nepremičnin vl. št. 415, k.o. S.,

- dedovali so zakoniti dediči - vnuki, vsak do 1/3, in sicer poleg tožnika sta dedovala še njegov brat in sestra,

- zapuščinsko sodišče ni upoštevalo zapustničine poslednje volje, zapisane v sodno deponirani oporoki pokojne, čeprav je tožnik izrecno v zapuščinskem postopku izjavil, da obstaja sodno deponirana oporoka in sodišču celo pokazal kopijo le-te,

- zapuščinsko sodišče ni poskrbelo za najdbo oporoke, shranjene pod opr. št. Rnp 901/1977 dne 6. 7. 1977, kljub temu da je tožnik sodišču fotokopijo oporoke pokazal,

- dne 4. 11. 2015 je bila v pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku naknadno razglašena oporoka pokojne, s katero je le ta za dediča določila tožnika, sodišče prve stopnje pa je tožnika opozorilo, da lahko svoje pravice uveljavlja v pravdi, oziroma v predpisanem roku uveljavlja pravico zahtevati zapuščino,

- tožnik je dne 10. 11. 2016 vložil laično vlogo - tožbo na plačilo odškodnine z utemeljitvijo, da je ravnanje zapuščinskega sodišča protipravno. V tožbi vtožuje materialno škodo, ker je moral z namenom, da je pridobil sestrin delež, opraviti adaptacijo njene hiše v V. (pri čemer je plačal za okna, ki jih je vgradil v hiši 1.080,00 EUR, za vrata 450,00 EUR, za material 500,00 EUR in za delo 1.600,00 EUR) v nadaljevanju pa vtožuje še povračilo za nemožnost uporabe za del hiše v višini 25,00 EUR na mesec, za 22 let, skupno torej 6.600,00 EUR iz tega naslova.

6Tožena stranka je sicer navajala, da zapuščinsko sodišče o oporoki ni bilo seznanjeno, da je bilo sicer govora o oporoki, ki po vsebini ustreza zakonitemu dedovanju in še, da se je tožnik strinjal s sklepom o dedovanju in se celo odpovedal pravici do pritožbe, ter sklepala, da sta bili leta 1977 narejeni dve oporoki z različno vsebino, ter še da tožnik v zapuščinskem postopku ni ugovarjal, da bi naj bil njegov brat D. D. že oddedovan, ter v nadaljevanju tudi, da je tožbeni zahtevek že zastaral.

7Sodišče druge stopnje na podlagi 26. člena Ustave RS ugotavlja, da je bilo na zapuščinski obravnavi dne 3. 3. 1994 govora, da je zapustnica naredila oporoko, da pa le-ta ni bila najdena in zato ni moglo nastopiti dedovanje na podlagi oporoke. Dne 4. 11. 2015 je bila v pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku naknadno razglašena oporoka pokojne, s katero je le-ta za dediča določila tožnika. Nedvomno je podana odškodninska odgovornost države za tožeči stranki nastalo materialno škodo. V kolikor bi bila oporoka pokojne najdena pravočasno – že v letu 1993, bi namreč prišlo do oporočnega dedovanja, ker pa temu ni bilo tako, so v zapuščinskem postopku po dne 1. 10. 1993 umrli A. A., ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Celju pod opr. št. D 784/1993 dedovali zakoniti dediči - vnuki, vsak do 1/3, in sicer poleg tožnika sta dedovala še njegov brat in sestra. Sodišče druge stopnje je mnenja, da je nerelevantno, ali so dediči v zapuščinskem postopku, ko oporoka ni bila najdena, nato sklenili dedni sporazum, in se celo odpovedali pravici do pritožbe. To so storili potem, ko je nastopilo zakonito dedovanje, ki je sledilo zato, ker oporoka pokojne ni bila najdena, kljub dejstvu, da je bila ves čas v hrambi pri sodišču v Celju, kjer je bila najdena šele leta 2015. Razlogi sodišča prve stopnje v točki 12, 13 so napačni, ker so posledica dejstva, da zapuščinskemu sodišču in zakonitim dedičem ni bila znana vsebina oporoke pokojne, ter so se posledično strinjali z zakonitim dedovanjem.

8Najmanj, kar bi moralo storiti Okrajno sodišče v zapuščinskem postopku po pokojni A. A. je, da bi moralo bolj skrbno preveriti, ali se morebiti v hrambi pri Okrajnem sodišču nahaja tudi oporoka pokojne, še posebej zato, ker je na zapuščinski obravnavi bilo govora o oporoki pokojne, saj je Okrajno sodišče zapisalo, „da je sicer zapustnica leta 1977 napravila lastnoročno oporoko, v kateri je že takrat določila, da vsi dediči podedujejo vsak vsak do 1/3“, ter da so zato predlagali, „da sodišče pač dodeli zapuščino vsakemu po 1/3“ – zakonito dedovanje. Dejstvo je, da oporoke z takšno vsebino v zapuščinskem spisu ni in navedbe tožene stranke, da bi naj obstajali dve različni oporoki, predstavljajo le nedokazano predvidevanje. Iz oporoke pokojne, ki je bila dejansko najdena v sodni hrambi pa izhaja, da prejme premoženje zapustnice tožeča stranka. Iz smrtovnice v zapuščinskem spisu pa tudi izhaja z rdečim kemičnim svinčnikom napisan zapis „Oporoka ni v sodni hrambi“, sledi pa mu nečitljiv podpis. Nedvomno je Okrajno sodišče v Celju, pred katerim je bil voden zapuščinski postopek po pokojni preverjalo, (vendar ne dovolj skrbno), ali je oporoka v sodni hrambi. Dejstvo je, da oporoka ni bila pravočasno najdena, temveč šele v letu 2015, da se je ves čas nahajala v sodni hrambi pod opr. št. Sl 90/1977. Najdena je bila le ena oporoka, v njej pa je pokojna za dediča svojega premičnega in nepremičnega premoženja določila E. E. – tožečo stranko.

9Glede ugovora zastaranja, pa je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno razlogovalo, da se je tožnik šele 11. 11. 2015 seznanil, da se je pri Okrajnem sodišču v Celju našla sodno deponirana oporoka pokojne, zaradi česar je šele takrat pričel teči subjektivni zastaralni rok 3 leta, ki do vložitve tožbe dne 15. 11. 2016 še ni potekel. Zastaranje odškodninske terjatve zoper toženo stranko pred tem datumom ni moglo pričeti teči, saj tožnik z napako sodišča ni bil seznanjen

10Odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje sodišča ima podlago v 26. členu URS, po katerem ima vsak pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Del literature in manjši del sodne prakse se sicer zavzemata, da je odgovornost države objektivna. Večinski del sodne prakse pa sprejema stališče o krivdni odgovornosti države za protipravno ravnanje svojega organa oziroma nosilca javnih pooblastil. Določba 26. člena URS je sama po sebi podnormirana, zato je utemeljeno in v sodni praksi že ustaljeno stališče o njenem povezovanju s splošnimi določbami o odškodninskem deliktu, (torej s 154. členom in tudi s 172. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR v zvezi s 1060. členom OZ).¹ Država torej odgovarja, če so kumulativno podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda povzročitelja.

11Sodišče druge stopnje je v konkretnem primeru prepričano, da obstoji protipravnost ravnanja sodišča v zapuščinskem postopku, saj je v konkretnem primeru sodišču mogoče očitati „pomanjkanje profesionalne skrbnosti“. Sodišču je mogoče očitati krivdno ravnanje, saj ni dovolj skrbno preverjalo, ali se morebiti v sodni hrambi nahaja oporoka pokojne A. A., katera je nesporno v sodni hrambi bila in jo je sodišče našlo šele, ko je „izbruhnila afera“ z založenimi oporokami. Nedvomno je zato ravnanje sodišča (ko je preverjalo, ali oporoka obstoji v sodnem depozitu, pa je ni našlo, kljub temu da je tam ves čas bila) šteti za malomarno ravnanje, zaradi katerega je tožeči stranki nastala premoženjska škoda, saj je prišlo do zakonitega dedovanja, namesto da bi bila upoštevana poslednja volja pokojne, zapisana v njeni oporoki – na škodo tožeče stranke.

12Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in se ni ukvarjalo z višino vtoževane odškodnine, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo o temelju odškodninske odgovornosti; glede višine vtoževane odškodnine pa vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, iz razloga, ker sprememba v postopku na drugi stopnji ni mogoča, ker v zvezi z navedenim zaradi napačnega materialnopravnega pristopa sodišče prve stopnje še ni odločalo o višini vtoževane odškodnine.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 110/2012.