VSL Sodba I Cp 179/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je 4/10 nepremičnine z ID znakom 0001, parc. št. 3, k. o. X (ID 0002) skupna last pravdnih strank, in sicer je delež toženke na tem skupnem premoženju 1/2 in skupaj z njenim posebnim premoženjem 4/5 celotne nepremičnine, delež tožnika pa 1/2 na skupnem premoženju ali 1/5 celotne nepremičnine (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka); prav tako je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini 40.670,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje (III. točka izreka) ter višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (IV. točka izreka). V točki V je odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2Takšno odločitev v celoti izpodbija tožnik, izhajajoč iz pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku¹. Pritožbo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se glede I. točke izreka izpodbijane sodbe protivi zgolj prisojenemu deležu. Vztraja pri zatrjevanjih, da je nepremičnina v deležu do 1/2 skupna last pravdnih strank, pri čemer je njegov delež na skupnem premoženju 1/2 (do 1/4 celote), delež toženke pa 1/2 (do 1/4 celote). Prvostopenjsko sodišče je zaradi vložene nasprotne tožbe ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporen obseg skupnega premoženja, in sicer da je skupna last 4/10 nepremičnine. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je vrednost celotne nepremičnine 290.453 EUR. V tožbi je navajal, da je celotna nepremičnina vredna 460.000 EUR, v odgovoru na nasprotno tožbo pa je tudi prerekal toženkine trditve in nasprotoval oceni vrednosti nepremičnine. Na izvedensko mnenje je podal pripombe in predlagal njegovo dopolnitev z ugotovitvijo izračuna ocene vrednosti nepremičnine. Sodišče pa njegovemu predlogu ni sledilo. Glede II. točke izreka izpodbijane sodbe opozarja na skopost obrazložitve glede zastaranja terjatve, povezane z vlaganji v skupno nepremičnino pred nastankom izvenzakonske skupnosti, in zastaranja terjatve za nakup nepremičnine po Jazbinškovem zakonu. V tožbi je obširno razložil, zakaj meni, da je tek zastaranja prekinjen za čas, ko sta bili pravdni stranki izvenzakonska partnerja, zato je prvostopenjsko sodišče v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo. Nekatere priče so res zatrjevale, da je skupnost prenehala dolgo pred koncem leta 2010, vendar pa gre za toženkinega brata in hčer, zato je takšnim pričanjem treba dati manjšo dokazno težo, kot pričanju oseb, ki niso v tako bližnjem razmerju z eno od pravdnih strank. S toženko sta res imela težave že nekaj časa pred razpadom skupnosti, a njegove resnicoljubnosti ni mogoče obravnavati selektivno in v tako očitno škodo. Nenavadna je odločitev sodišča, da je njuna izvenzakonska skupnost prenehala 2004, medtem ko je toženka v pravdi kot skupno premoženje uveljavljala tudi vikend na Hrvaškem, za katerega je bilo ugotovljeno, da je bil kupljen leta 2008. V pritožbi ponudi izvlečke pričanj prič, ki so izpovedale, da je skupnost pravdnih strank trajala veliko dlje kot do leta 2004, toženka pa ga je šele leta 2011 samovoljno odjavila z naslova Ulica, kamor se je potem sam ponovno prijavil. Izpostavlja, da zastaralni rok začne teči šele po tem, ko tisti, ki je vlagal v nepremičnino (iz naslova neupravičene obogatitve), nad njo opusti posest.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženki, ta pa se nanjo ni odzvala.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 4/10 nepremičnine z ID znakom 0001, parc. št. 3, k. o. X (ID 0002) skupna last pravdnih strank, in sicer je delež toženke na tem skupnem premoženju 1/2 in skupaj z njenim posebnim premoženjem 4/5 celotne nepremičnine, delež tožnika pa 1/2 na skupnem premoženju ali 1/5 celotne nepremičnine (I. točko izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, prav tako tudi vse ostale zahtevke, ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II - V. točka izreka).

6Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje izhajalo iz naslednjega dejstvenega substrata:

- tožnik za dokaz o obstoju izvenzakonske skupnosti (v nadaljevanju: IZS) sodišču ni predložil nobenega listinskega dokaza, zgolj svoje zaslišanje in zaslišanje prič, ki pa v svojih izpovedbah niso bile prepričljive, predložene izjave je natipkal celo tožnik. Tožnik tako ni dokazal, da bi med strankama po letu 2004 obstajala ekonomska in čustvena navezanost, zato je sodišče štelo za dokazano, da je IZS trajala od 28. 9. 1994 do leta 2004;

- glede na postavljene zahtevke obeh pravdnih strank je med strankama nesporno, da je vsaj 4/10 nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank;

- med strankama je nesporno, da je toženka parcelo, na kateri sta zgradila objekt, prejela kot darilo;

- prijatelji in sorodnikih obeh pravdnih strank so na različne načine pomagali pri gradnji, pri čemer se njihova pomoč šteje kot pomoč obema pravdnima strankama;

- tožnikov prispevek predstavljajo kompenzacije stroškov, nastalih z izgradnjo objekta, z delom, ki ga je opravil za druge;

- tožnica je imela v primerjavi s tožnikom daljši čas redno službo in redne prihodke, ki jih je vlagala v nepremičnino;

- pravdni stranki sta se v hišo vselili leta 2000, objekt pa še danes ni dokončan.

7Pravno relevantna dejstva, ki jih je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo prvo sodišče, pritrjujejo zaključku o enakem deležu pravdnih strank na ugotovljenem skupnem premoženju. Pritožbi dvoma v pravilnost sprejete odločitve ne uspe vzbuditi. Med pravdnima strankama po zatrjevanjih pritožbe res ni sporno, da skupno premoženje predstavlja vsaj 4/10 nepremičnine, vendar pa je tožnik zatrjeval višji delež. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo vrednosti celotne nepremičnine, čeprav je pozival k njeni ugotovitvi. Po oceni pritožbe je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča o neprerekanosti toženkine trditve, da znaša vrednost celotne nepremičnine 290.453 EUR. Slednjemu pritožbeno sodišče pritrjuje. Toženkine trditve glede vrednosti celotne nepremičnine so bile med pravdnim postopkom večkrat prerekane. Tožnik je tudi predlagal, da sodišče izvedencu gradbene stroke naloži ocenitev vrednosti celotne nepremičnine, čemur pa prvostopenjsko sodišče ni sledilo. Vendar pa neizvedba predlaganega dokaza in napačna ugotovitev sodišča prve stopnje o neprerekanosti nista vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe.

8Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja utemeljeno štelo za dokazano, da se je vrednost nepremičnine zaradi vlaganj pravdnih strank v času obstoja IZS povečala za 85.100,48 EUR. Le navedeno povečanje vrednosti nepremičnine sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Tej ugotovitvi tožnik konkretizirano med postopkom ni ugovarjal, pa tudi ne v pritožbi. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz (sicer prerekanega) dejstva, da je vrednost celotne nepremičnine 290.453 EUR, ob upoštevanju prej navedenega povečanja vrednosti nepremičnine pa je zaključilo, da sta pravdni stranki z delom ustvarili 29 % vrednosti nepremičnine. Pritožnik pa se zavzema za višjo vrednost celotne nepremičnine in poudarja, da je že v tožbi trdil, da je nepremičnina vredna 460.000 EUR. Če bi sledili njegovim zatrjevanjem glede celotne vrednosti nepremičnine, bi to pomenilo, da sta pravdni stranki z delom ustvarili le 18,5 % vrednosti nepremičnine, pri čemer bi na tožnika odpadel 9,2 % delež (1/2).

9Zavzemanje za višjo ocenitev vrednosti celotne nepremičnine je – upoštevaje vsebino pritožbe – pritožniku v škodo. Ker ugotovljena skupna vlaganja pravdnih strank znašajo 85.100,48 EUR, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da predstavlja, glede na postavljene zahtevke, na katere je vezano, 4/10 nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer je tožnikov delež 1/5 oziroma 20 % celotne nepremičnine. Ob zatrjevani vrednosti nepremičnine v višini 460.000 EUR bi namreč tožnikov delež znašal le 9,2 % celotne nepremičnine.

10Pritožnik graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede prenehanja IZS in povzema izpovedbe prič, katerih zaslišanja je predlagal. Poleg tega se zavzema za manjšo dokazno težo izpovedb prič, ki so s toženko v sorodstvenem razmerju.

11V zvezi z dokazno oceno je treba uvodoma poudariti, da pri njenem oblikovanju nikakor ni nujno, da bi sodišče posamezni priči sledilo le v celoti ali pa ji sploh v ničemer ne bi sledilo. Možno je, da sodišče sledi zgolj delu izpovedbe, zato pritožbena navedba, da tožnikove resnicoljubnosti ni mogoče obravnavati selektivno, ne vzdrži. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o prenehanja IZS pravdnih strank v letu 2004, saj je prepričljiva in izčrpna. Sodišče prve stopnje se je poglobljeno opredelilo do izpovedb vseh prič in obeh pravdnih strank. Zaključek je rezultat skrbne in vestne presoje vsakega pričanja posebej in nato vseh skupaj. Celoten dokazni sklop pa logično in življenjsko prepričljivo sestavlja celostno sliko relevantnega dogajanja med pravdnima strankama. Toženka je kot skupno premoženje uveljavljala tudi vikend na Hrvaškem, ki pa v tožbeni zahtevek ni bil vključen, zato se prvostopenjsko sodišče do trditev o njem ni opredelilo. Vendar pa je tudi navedba o nakupu vikenda (še) dodaten dokaz, da je IZS pravdnih strank prenehalo že leta 2004, saj pritožnik navaja, da je bil kupljen leta 2008, kar pa ne drži. Iz priloge B18 izhaja, da je bila toženka vodena kot lastnica garsonjere št. 1 v T. od 1. 1. 2004. Pritožbeno sodišče tako ni našlo razlogov za dvom v zaključek prvostopenjskega sodišča o prenehanju IZS v letu 2004.

12Pritožba zmotno opozarja na napačnost in skopost odločitve glede zastaranja zahtevka, ki se nanaša na vlaganja v nepremičnino še pred nastankom IZS, in povračila vložka v nakup stanovanja po t. i. „Jazbinškovem zakonu“. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta terjatvi nastali (še) pred začetkom IZS, vendar pa pritožnik meni, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Temu pritožbeno sodišče ne sledi. Ob upoštevanju določbe 358. člena OZ in ugotovitve, da je IZS pravdnih strank prenehala leta 2004, je zadržano zastaranje pričelo teči z začetkom leta 2005, ko pogojev za zadržanje zastaranja ni bilo več. Od razpada IZS pa do vložitve tožbe v letu 2007 je preteklo že več kot šest let. To pomeni, da je petletni splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ v času vložitve predmetne tožbe že potekel, kar utemeljuje zaključek prvega sodišča o zastaranju terjatev. Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik prispevka h kupnini za stanovanje niti ni dokazal. Tožnikova navedba, da zastaralni rok začne teči šele po tem, ko tisti, ki je vlagal v nepremičnino (iz naslova neupravičene obogatitve), opusti njeno posest, predstavlja pritožbeno novoto, ki je – skladno z določbo 337. člena ZPP – ni mogoče upoštevati. Tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje na toženkin ugovor zastaranja terjatve iz naslova vlaganj v nepremičnino do leta 1994 takšnih trditev ni podal in v tej smeri tudi ni predlagal nobenih dokazov. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je splošni petletni zastaralni rok za terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino do leta 1994 pričel teči po razpadu IZS, terjatev pa je do vložitve tožbe v letu 2012 že zastarala.

13Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

14Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona).

-------------------------------

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP