68. člen DZ

Določba 33. člena ZD omogoča zgolj, da se iz zapuščine izločijo predmeti, ki niso večje vrednosti in kateri so se v času skupnega gospodinjstva z zapustnikom rabili za zadovoljevanje vsakdanjih potreb.

Tudi poslovni delež je lahko predmet skupnega premoženja zakoncev. Na takem premoženju deleži zakoncev niso določeni, zakonca pa imata na stvareh iz skupnega premoženja skupno lastnino (68. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ). Zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno (prvi odstavek 69. člena DZ in drugi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Ključnega pomena pri tem pa je, da se skupno premoženje pridobi originalno v trenutku nastanka premoženja (67. člen DZ). Če je v sodnem registru pri poslovnem deležu kot imetnik vpisan samo en zakonec, to ne pomeni, da poslovni delež ne bi mogel biti v skupni lastnini. Ugotovitvena sodna odločba, da spada poslovni delež med skupno premoženje zakoncev, je namreč deklaratorne narave, ki učinkuje za nazaj, to je od trenutka, ko je na podlagi originalne pridobitve takšno premoženje nastalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedena delitev skupnega premoženja ne nasprotuje prisilnim prisilnim predpisom in moralnim načelom ter posledično ni nična (86. člen OZ). Določbe DZ na katere se sklicuje pritožba (68. člen, 71. člen in 74. člen DZ) so namreč uporabljive le, kadar sodišče na predlog enega od zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev v okviru pravdnega postopka ugotavlja obseg skupnega premoženja in deleža pravdnih strank na njem, ne pa tudi kadar bivša zunajzakonska partnerja skupno premoženje razdelita na podlagi sporazuma, kot je bilo to v danem primeru.

Izpodbijana sodba temelji na indicih oziroma posredno ugotovljenih dejstvih, na podlagi katerih je nato sodišče prve stopnje sklepalo na ugotovitev pravno relevantnih dejstev. Indici so dejstva v širšem smislu, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravno odločilnega dejstva, zato se v literaturi imenujejo tudi dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev), so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma so posredno dokazno sredstvo. V obravnavani zadevi toženca v svojih pritožbah izpodbijata dokazno oceno indicev ter končno tudi indična sklepanja o obstoju odločilnih dejstev.

Kot že rečeno je bil večinski del vlaganj v toženčevo etažo izvršen že do vselitve v stanovanje v oktobru 1989, glede na ugotovljena dejstva pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta bila prispevka pravdnih strank v sklopu teh vlaganj enaka. Določitev deležev na skupnem premoženju ni matematična operacija, ampak gre za oceno vseh oblik prispevka zakoncev. Tožnica je ves čas skupnosti skrbela za dom in gospodinjstvo, po njunem rojstvu tudi za otroka, ta skrb pa je bila po toženčevi zaposlitvi v Avstriji praktično v celoti na njenih ramenih, saj je bil toženec odsoten cele dneve, med dveletnim delom na Dunaju pa je domov prihajal le ob vikendih, včasih zgolj vsakih 14 dni. V tem pogledu je bil torej tožničin prispevek neprimerljivo višji od toženčevega. Glede na vse relevantne okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da v prispevkih pravdnih strank ni bistvenih razlik, ki bi utemeljevale določitev različnih deležev na njunem skupnem premoženju, kar pomeni, da sta njuna deleža enaka.

Za izdajo začasne odredbe zadošča že izkaz predpisanih zakonskih pogojev s stopnjo verjetnosti, glede samega postopka odločanja pa velja, da se začasna odredba načeloma izda v enostranskem postopku, torej zgolj na podlagi navedb upnika (zaradi t.i. elementa presenečenja) in je kontradiktornost nato zagotovljena šele naknadno v postopku ugovora zoper izdano začasno odredbo. Če je premoženje pridobljeno med trajanjem take zveze, velja zakonska domneva, da gre za skupno premoženje ter da sta deleža enaka, pri čemer zunajzakonska partnerja lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju. Glede na zakonsko domnevo o obstoju skupnega premoženja in glede na zahtevo po (le) verjetnem izkazu obstoja terjatve upnici v postopku odločanja o zavarovanju terjatve obstoja skupnega premoženja ni treba dokazovati z računi in z viri sredstev za nakup, kot pravno zmotno v ugovoru navaja dolžnik. Deleža strank sodišče v postopku zavarovanja ne ugotavlja, saj je temu namenjen drug postopek, zavarovanja terjatve upnice do dolžnika pa zato ni mogoče omejiti na polovico premoženja, saj sta do njegove delitve upnica in dolžnik le oba skupaj upravičena izvrševati l

Pritožbeno stališče, da je zahtevek glede stanovanja na A. treba zavrniti zato, ker sta pravdni stranki v zemljiški knjigi že navedeni kot polovična lastnika, ni utemeljen. Predmet ugotavljanja je skupno premoženje, ne glede na zemljiškoknjižne podatke. Ker je skupno premoženje pridobljeno na originaren način, je delež izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju lahko drugačen, kot ga izkazujejo zemljiškoknjižni podatki.

Ker tožnik ni dokazal drugače, velja, da se zakonec G. G. strinja s tem, da je ponudbo sprejela njegova žena C. C. Skupno premoženje zakoncev pripade obema zakoncema skupaj, ne glede na to, kdo od njiju sklene pravni posel za pridobitev. Zato za uveljavljanje predkupne pravice tudi ni pogoj, da ponudbo sprejmeta oba.

Pravdni postopek za likvidacijo celotnega skupnega premoženja ni primeren, okoliščine, ki bi izjemoma opravičevale civilno delitev v pravdi pa niso podane.

Po veljavni izvršilnopravni ureditvi so pooblastila izvršilnega sodišča v zvezi z ugovorom tretjega omejena, saj lahko sodišče v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugodi le, če mu upnik v zakonskem roku ne nasprotuje. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ugovor tretjega nujno zavrniti, saj ZIZ nadaljnje odločanje o njegovi (ne)utemeljenosti pridržuje za pravdni postopek. Povedano še drugače, kakor hitro upnik ugovoru tretjega nasprotuje, mora le-tega izvršilno sodišče zavrniti in nima pravne podlage, da bi v takem položaju z dokaznim standardom prepričanja ugotavljalo njegovo materialnopravno utemeljenost. Tretja je v obravnavani zadevi v svojem ugovoru in njegovi dopolnitvi dokazno podprto uveljavljala, da so konkretne nepremičnine (oziroma solastna deleža na dveh nepremičninah) skupno premoženje nje in njenega nekdanjega moža. Zato je predlagala, da se izvršba na navedene nepremičnine (v celoti) izreče za nedopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tretja v ugovoru uveljavljala obstoj svoje pravice na konkretnih nepremičninah, ki preprečuje izvršbo. Z izvršbo je namreč dopustno poseči le na premoženje dolžnika in ne tudi na premoženje koga tretje

Spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda, kar z drugimi besedami pomeni, da ni namen takšne pravde, da bomo iskali prav vsak znesek dohodka pravdnih strank in v podrobnosti natančno ugotavljali vrednosti premoženja, itd. Pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje o skupnem premoženju na Hrvaškem izvira iz Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema. Ta je sicer začela veljati 29. 1. 2019, a v prehodnih določbah določa, da se, če je bil postopek začet v državi članici izvora pred tem datumom odločbe, izdane po tem datumu, priznajo in izvršijo v skladu s poglavjem IV, če je bila pristojnost določena v skladu s pravili iz poglavja II. Pravdni stranki sta bivša zakonca, slovenska državljana, s prebivališčem v Sloveniji, zato je sodišče prve stopnje previlno zaključilo, da je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije.

Kadar toženec spremembi tožbe nasprotuje, lahko sodišče dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev tedaj konkretnega (ne pa morebiti vseh tudi bodočih) spora. Prav je, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožnik na podlagi zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjeni tožbeni predlog. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je dovolitev spremembe tožbe smotrna, če se s spremembo prihrani ali prepreči nova pravda in če se s tem tekoča pravda ne obremeni preveč, vse v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. V tem obsegu se presoja zgolj procesna smotrnost, ne pa tudi, ali je zahtevek kot tak vsebinsko utemeljen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v dani situaciji, - ko pravda teče že več kot dve leti in ko je tožeča stranka že v vlogah pred spremembo tožbe podala in zatrjevala, da je plačevala in plačuje kredite in vzdržuje skupne nepremičnine, tudi po razpadu zakonske zveze, za te trditve pa predlagala tudi posamezne dokaze, in naknadno zahtevala tu

V skladu z določili 35. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) pa sme prokurist opravljati vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen odsvajati in obremenjevati nepremičnine, za kar mora imeti posebno pooblastilo, v mejah teh upravičenj pa zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi. Že iz takšne zakonske dikcije izhaja, da prokurist ni zakoniti zastopnik družbe, ki bi bil (samodejno) upravičen zastopati družbo v okviru prevzema kazenskega pregona oziroma podaji zahteve za preiskavo, temveč je funkcija prokurista primarno vezana na pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, pri čemer je seveda prokuristu lahko podeljeno posebno pooblastilo za določena dejanja, ki tak okvir presegajo, vendar kaj takega pritožnica ne zatrjuje, niti to ne izhaja iz podatkov spisa. Poslovni delež pa pomeni le članstvo, skupek upravičenj družbenika, predmet imetništva in imetništvo pravic družbenika, pri čemer družbenik ni nikoli lastnik družbe, temveč je le lastnik poslovnega deleža. Sicer načeloma velja, da predstavljajo skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zvez

Skladno s tretjim odstavkom 12.a člena ZST-1 se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke ne upošteva premoženje, s katerim stranka dejansko ne more razpolagati, če stranka izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ni zakrivila po lastni volji. Kot ne more biti dvoma o tem, da tožnica ne more samostojno razpolagati s skupnim premoženjem (54. člen ZZZDR oziroma drugi odstavek 68. člena DZ), pa tudi ne more biti dvoma o tem, da lahko tožnica s svojimi ravnanji bodisi pospeševalno bodisi zaviralno vpliva na potek pogajanj za delitev skupnega premoženja. Ker ni dokazala, da so razlogi za to, da skupno premoženje še ni razdeljeno, izključno na strani toženca, tožnica ne more biti deležna privilegija taksne oprostitve. Okoliščino, da tožnica premoženja kratkoročno (tj. v roku, določenem za plačilo sodne takse) ne more vnovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri odločitvi, da se tožnici omogoči obročno plačilo dolžne sodne takse.

Neizvedba predlaganega dokaza in napačna ugotovitev sodišča prve stopnje o neprerekanosti nista vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Zavzemanje za višjo ocenitev vrednosti celotne nepremičnine je – upoštevaje vsebino pritožbe – pritožniku v škodo. Ker ugotovljena skupna vlaganja pravdnih strank znašajo 85.100,48 EUR, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da predstavlja, glede na postavljene zahtevke, na katere je vezano, 4/10 nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer je tožnikov delež 1/5 oziroma 20 % celotne nepremičnine. V zvezi z dokazno oceno je treba uvodoma poudariti, da pri njenem oblikovanju nikakor ni nujno, da bi sodišče posamezni priči sledilo le v celoti ali pa ji sploh v ničemer ne bi sledilo. Možno je, da sodišče sledi zgolj delu izpovedbe, zato pritožbena navedba, da tožnikove resnicoljubnosti ni mogoče obravnavati selektivno, ne vzdrži. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o prenehanja IZS pravdnih strank v letu 2004, saj je prepričljiva in izčrpna. Sodišče prve stopnje se je poglobljeno opredelilo do izpovedb vseh prič in obeh pravdnih strank. Zaključek je rezultat skrbne in ves

Nepremičnine sodijo v skupno premoženje zakoncev ne glede na to, ali je v zemljiški knjigi vpisan le eden od zakoncev. Relevantnega dejanskega stanja ni (bilo) mogoče pravilno in popolno ugotoviti, brez da bi toženka opravila argumentirano dokazno oceno ter upoštevala še druge izvedene dokaze (se pri tem opredelila, katera zatrjevana oziroma dokazovana dejstva šteje za resnična ter zakaj ipd. ali jih šteje za nerelevantna ipd.), ter brez izvedbe oziroma pridobitve še dodatnih relevantnih dokazov (npr. o kraju opravljanja dela tožnika in njegove žene, o njunem bivanju na naslovu stalnega prebivališča, vse v relevantnem obdobju, o razlogih za zatrjevano nemožnost ureditve formalnega prebivanja na naslovu sporne nepremičnine, o primernosti sporne nepremičnine za stalno bivanje, o kraju, kjer sta urejala upravne zadeve ipd.). Dokazno breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev, torej tudi pogoja dejanskega bivanja na naslovu predmetne nepremičnine, je na tožniku, ki je vložil zahtevo za uveljavljanje finančne pomoči po ZUVRAS, in ki je zato dolžan za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih po možnosti tudi predložiti (140. člen ZUP).

Organ, ki v zadevi odloča, svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom. Stranka pa se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. V primeru delitve skupnega premoženja zakoncev oziroma v postopku nastalega spora o višini tega deleža razpolaganje s solastniškim deležem ne bi bilo dopustno.