VSL Sodba VII Kp 26080/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo:

- v delu pod I obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 ter nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni dvakrat po en mesec zapora, dva meseca zapora in eno leto zapora, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let in šestih mesecev. Odločilo je, da je obdolženi oškodovani družbi U. dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 1.535,00 EUR, s presežkom pa se oškodovana družba napoti na pravdo. Oškodovancem D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H. je vrnilo zasežene dele vozil, specificirane v izreku izpodbijane sodbe, s presežkom premoženjskopravnih zahtevkov jih je (z izjemo E. E.) napotilo na pravdo. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovance I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., Zavarovalnico X. d.d. in P. P. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške tega dela kazenskega postopka in sodno takso;

- v delu pod II iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic po prvem odstavku 244. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun;

- v delu pod III iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zoper obdolženca zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic po prvem odstavku 244. člena KZ-1. Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe v delu pod I se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje je predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 358. člena ZKP oprosti obtožbe; podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik v pritožbi navaja, da opis kaznivih dejanj prikrivanja v izreka izpodbijane sodbe ni sklepčen, ker v njem niso navedene konkretne okoliščine oziroma dejstva, na podlagi katerih naj bi obdolženi vedel, da so bile premične stvari, ki jih je pridobil, predhodno pridobljene s kaznivim dejanjem. Navedbe iz konkretnega dela opisa, da obdolženi za pridobljena vozila, dele več osebnih vozil, agregat za proizvodnjo električne energije ter kovinske vozičke za orodje skupaj z orodjem (vse natančno opredeljeno v izreku izpodbijane sodbe) ni prejel nobene dokumentacije o lastništvu oziroma jih je pridobil brez ustreznih listin, računov in listin o izvoru lastništva, so po mnenju zagovornika nedoločne in posplošene ter kot takšne nezadostne za konkretizacijo obtožbenega očitka, da je obdolženi pridobil premične stvari, za katere je vedel, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem.

5Pritožbeno sodišče takšen pritožbeni očitek zavrača kot neutemeljen. Dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se dokazuje (sklepa) na obstoj t. i. notranjih oziroma subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje), ne sodijo v opis kaznivega dejanja v izreku obtožbe oziroma sodbe, temveč v njuno obrazložitev. Ker je védenje oziroma zavest storilca, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, t. i. subjektivni znak kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, zanj velja, da je v opisu kaznivega dejanja ustrezno konkretiziran že zgolj s povzetkom zakonskega besedila (glej sodbo I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007). Problematizirani opis kaznivega dejanja je tako popoln že s tem, ko obdolžencu očita, da je pridobil stvari, za katere je vedel, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, v razloge sodbe pa spada navedba dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo oziroma dokazujejo obdolženčev subjektivni odnos do navedene okoliščine. Glede na navedeno zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, ni podana, enako pa pritožbeno sodišče ugotavlja glede iz istih razlogov podredno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z izrekom izpodbijane sodbe (smiselno nerazumljivost izreka).

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, tudi o védenju oziroma zavesti obdolženca, da so bile stvari, ki si jih je pridobil, pridobljene s kaznivim dejanjem, do česar se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 22, 51 in 53 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker se za kaznivo dejanje prikrivanja ne zahteva, da bi storilec vedel (prvi odstavek 217. člena KZ-1) iz točno katerega kaznivega dejanja izvira stvar, ki jo prikriva, kot to zmotno razlaga zagovornik, odsotnost razlogov o tem neodločilnem dejstvu ne more predstavljati zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da obdolženi za pridobljena vozila (eno osebno in dve tovorni), ki so pod obtožbo, ni prejel nobenih potrebnih listin o lastništvu oziroma o nakupu; poleg tega so bile izvirne številke šasij predmetnih vozil nezakonito predrugačene oziroma zamenjane s številkami šasij istovrstnih, praviloma odsluženih vozil, ki so bile registrirane ravno na družbo R. d.o.o., katere dejanski lastnik je bil po ugotovitvah izpodbijane sodbe obdolženi. Glede prikritih delov več osebnih vozil, agregata za proizvodnjo električne energije G. ter kovinskih vozičkov za orodje znamke B. skupaj z orodjem je prvostopenjsko sodišče prav tako ugotovilo, da obdolženi zanje ni pridobil ustreznih listin, računov oziroma drugih potrdil o lastništvu, pri čemer ni šlo za odslužene in likvidirane dele vozil, kar je razvidno iz njihove specifikacije, izpovedb oškodovancev, ter tudi iz dejstva, da je obdolženi avtodele reklamiral in naprej prodajal preko družb R. d.o.o. in S. d.o.o., kar je razvidno iz natisnjenih oglasov, ki se nahajajo v spisovnem gradivu (točka 51 razlogov izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je sledilo tudi verodostojni in prepričljivi izpovedbi bivše partnerke obdolženca C. C., ki je povedala, da se je obdolženi ukvarjal s razstavljanjem, predelavo in prodajo ukradenih vozil (s „ponarejenimi“ papirji, ki so pripadali razbitim vozilom). Upoštevaje vse navedeno je pravilno zaključilo, da je obdolženi, ki je bil dejanski lastnik družbe R. d.o.o. in je v celoti nadziral njeno poslovanje, nedvomno vedel, da so bila pridobljena vozila, deli vozil in drugi predmeti, pridobljena s kaznivim dejanjem oziroma da so bili odtujeni njihovim lastnikom.

8Navedene razloge izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj so logični in prepričljivi. Odsotnost kakršnekoli dokumentacije o pridobljenih vozilih, delih vozil in drugih predmetih tudi po presoji naslovnega sodišča brez dvoma kaže na zavest obdolženca, da predmeti izvirajo iz kaznivih dejanj; v vseh običajnih poslovnih transakcijah iz področja dejavnosti gospodarskih družb se namreč posluje na podlagi listin. Navedeno še posebej velja za pridobivanje osebnih vozil, saj se dokazilo o lastništvu zahteva za registracijo vozila, poleg tega pa gre za stvari, ki so (praviloma) večje vrednosti. Pritožbeno sodišče ne sprejema zagovornikove teze, da obdolžencu ni mogoče očitati direktnega naklepa oziroma védenja, da so bile inkriminirane stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, ker so se na avtoodpadu prodajali tudi „neproblematični“ rezervni deli vozil. Inkriminirana vozila, deli vozil in drugi predmeti niso bili odsluženi in likvidirani (za slednje bi bilo življenjsko sprejemljivejše, da bi bili na obdolženčev avtoodpad pripeljani brez ustrezne dokumentacije), ampak so bili v uporabi, delujoči, številni med njimi so bili novejši; prav tako pa pri inkriminiranih delih vozil ni šlo za še uporabne dele iz sicer odsluženih vozil, pripeljanih na avtoodpad, do katerih bi obdolženi prišel na način, da bi jih „izločil“ iz odpadnih vozil z njihovim razstavljanjem.

9Sodišče druge stopnje nadalje pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bil T. T. le fiktivni oziroma slamnati lastnik in direktor družbe R. d.o.o., njen dejanski lastnik pa je bil obdolženi, ki je v celoti vodil poslovanje družbe. Zagovornik izpodbijani sodbi neutemeljeno očita, da se v zvezi z navedeno ugotovitvijo v pretežnem delu oziroma izključno opira na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe obdolženega z dne 18. 11. 2014, katerega vsebino je obdolženi zaslišan pred sodiščem zanikal (obdolženi je kazensko ovadbo podal zoper zdaj pokojnega T. T., kateremu je smiselno očital, da mu je „odvzel“ podjetje R. d.o.o., v ovadbi pa je med drugim podrobno opisal, kako je v omenjeni družbi postavljal slamnate lastnike, tudi T. T., čeprav je dejansko družbo in avtoodpad vodil obdolženi sam). Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovorniku, da po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kazenska ovadba ni procesno veljaven dokaz (ni pa niti nezakonit dokaz), zato se sodba nanjo ne sme opirati. S tem, ko je sodišče vsebino kazenske ovadbe ne le povzelo, temveč tudi navedlo kot dokazno podlago za sklepanje o vlogi obdolženca v družbi R. d.o.o. (točka 12 razlogov izpodbijane sodbe), je sicer ravnalo v nasprotju z omenjenim stališčem, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila vsebina kazenske ovadbe potrjena s procesno veljavnimi dokazi, zlasti z izpovedbama prič B. B. in C. C. ter listinami spisa, kar vse predstavlja zanesljivo podlago za izrek obsodilne sodbe obdolžencu. Navedba zagovornika, da se izpodbijana sodba pretežno oziroma izključno opira na kazensko ovadbo, zato ne drži.

10Sodišče prve stopnje je v točkah 14 do 16 razlogov izpodbijane sodbe navedlo zadostne razloge, ki jih kot logične in prepričljive sprejema tudi pritožbeno sodišče, zakaj ni sledilo zagovoru obdolženca ter izpovedbam prič Z. Z. in Ž. Ž., V. V., B. B., Š. Š. in Q. Q. o tem, da je bil v družbi R. d.o.o. glavni T. T. Izpovedbe navedenih prič so bile neverodostojne, saj so zaslišane na sodišču izpovedale popolnoma nasprotno, kot so izjavile policiji v predkazenskem postopku, njihove za obdolženca razbremenilne izpovedbe z glavne obravnave pa so bile v popolnem nasprotju s prepričljivima in jasnima izpovedbama B. B. in C. C., podprtima tudi z izpovedbama prič Y. Y. ter W. W., da je bil dejanski lastnik sporne družbe prav obdolženi. Na to tudi po presoji pritožbenega sodišča dodatno kažejo dejstva, da je bil obdolženi v določenem časovnem obdobju prokurist omenjene družbe, da so mu bile ob hišnih preiskavah zasežene pomembnejše listine in žig družbe ter da so mu bili vrnjeni v hišnih preiskavah zaseženi avtodeli, vrnitvi pa ni v ničemer nasprotoval, kar ni logično, če bi, kot je zatrjeval, na avtoodpadu zgolj pomagal T. T., podobno kot ostali delavci družbe.

11Zagovornik v pritožbi odločbe o kazenski sankciji ni izpodbijal, ker pa je pritožbo v korist obdolženca vložil tudi zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje kazensko sankcijo preverilo po uradni dolžnosti na podlagi določbe 386. člena ZKP. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obdolžencu upoštevaje njegovo nekaznovanost utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. Pravilno je ugotovilo in ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, ter obdolžencu določilo primerne kazni za posamezna kazniva dejanja (dvakrat po en mesec zapora, dva meseca zapora in eno leto zapora), nato pa mu je po določbah o steku določilo pravično in primerno enotno kazen eno leto in tri mesece zapora z ustrezno dolgo preizkusno dobo dveh let in šestih mesecev.

12Pritožba zagovornika ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa ni našlo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato bi moral obdolženi plačati stroške pritožbenega postopka. Ker pa ima zagovornika po brezplačni pravni pomoči in torej izpolnjuje materialni kriterij za pridobitev brezplačne pravne pomoči, ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj bi v nasprotnem lahko bilo ogroženo preživljanje obdolženca in oseb, ki jih je dolžan preživljati.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.