VSRS Sodba XI Ips 37117/2020

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženega M. V. s sklepom z dne 30. 9. 2020, ob vloženi obtožnici, v kateri se mu očita storitev dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 8. 10. 2020 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s členi 18, 82, 192, 200, 201, 203 in 272 ZKP ter kršitev 20. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

3Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje v točkah 13, 14, 17, 19, 22 in 23 izpodbijanega prvostopenjskega sklepa tako prepričljivi in tehtni, da se vsi vložnikovi očitki v zahtevi izkažejo za neprepričljive in neutemeljene. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Obdolženec izjave ni podal, zagovornik pa v izjavi navaja, da se tožilstvo v odgovoru do očitkov v zahtevi ni obrazloženo opredelilo. Meni, da bi moral obdolženec podpisati vsako stran uradnega zaznamka o njegovi izjavi, podane policiji, saj je sicer odprta pot v primere, ko policisti ponudijo v podpis le zadnjo stran uradnega zaznamka, predhodne strani pa prosto spreminjajo v škodo osumljenca za potrebe predkazenskega postopka ter spremembe utemeljujejo s podpisom na zadnji strani.

B.

5Vložnik trdi, da je bila obrambi obdolženca kršena pravica do odgovora na predlog za podaljšanje pripora, ki ga lahko na podlagi 272. člena ZKP poda v roku 24 ur. S tem ji je bila kršena pravica do primernega časa za pripravo obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave. Pri tem pojasnjuje, da je bila obdolženčevemu zagovorniku dne 28. 9. 2020 ob 12.06 uri po elektronski pošti posredovana samo 12. in 13. stran obtožnice. Iz tega dela obtožnice pa ne izhaja, na katera kazniva dejanja se predlog nanaša in kaj po presoji tožilstva predstavlja podlago za obstoj utemeljenega suma, zato se je bilo do predloga v roku 24 ur nemogoče opredeliti. Obramba bi se lahko do predloga učinkovito opredelila le, če bi ji bila posredovana celotna obtožnica. To pa je zagovornik prejel šele s pošto naslednjega dne, z njo pa se je zaradi drugih razpisanih obveznosti seznanil šele po preteku 24 urnega roka. Vložnik trdi, da se do tega očitka nižji sodišči nista opredelili.

6Drugi odstavek 272. člena ZKP določa, da sodišče v takšni procesni situaciji kot je obravnavana, obdolženca pouči, da lahko v 24 urah poda odgovor na predlog. Pritrditi gre navedbam vložnika, da se lahko obramba do predloga za podaljšanje pripora, podanega v obtožnici, opredeli šele, ko je seznanjena tudi s tistim delom obtožnice, v katerem je podana obrazložitev očitkov obdolžencu oziroma utemeljenega suma. V konkretnem primeru je zato 24 urni rok začel teči šele z vročitvijo celotne obtožnice zagovorniku. Sodišče je namreč najprej obdolženčevemu zagovorniku po elektronski pošti posredovalo le dve strani obtožnice, na katerih je vsebovan predlog tožilstva za podaljšanje pripora in pravni pouk, da lahko na predlog tožilstva odgovori v roku 24 ur. Vendar pa je zagovornik, kot to navaja tudi sam v zahtevi, celotno obtožnico po pošti prejel dne 29. 9. 2020, istega dne pa je sodišču posredoval tudi odgovor na predlog po elektronski pošti ter nato še po navadni pošti. Zunajobravnavni senat je o predlogu za podaljšanje pripora odločal naslednjega dne, to je 30. 9. 2020, ko je prejel tudi odgovor obdolženčevega zagovornika, poslanega po pošti, katerega je v izpodbijanem sklepu povzel in se do njega tudi opredelil. Ob navedenem se očitek vložnika o kršitvi določbe 272. člena ZKP in 29. člena Ustave izkaže za neutemeljen, saj je bilo ne glede na prvotno napako sodišča, ko zagovorniku po elektronski pošti ni poslalo celotne obtožnice, le temu zagotovljeno, da v 24 urah od prejema celotne obtožbe poda odgovor na predlog tožilstva, ki ga je tudi podal, sodišče pa ga je pri odločanju upoštevalo. Neutemeljen je tudi očitek neobrazloženosti sklepa sodišča druge stopnje v tej zvezi, saj je tudi višje sodišče na predmetni očitek odgovorilo v točki 4 izpodbijanega sklepa.

7Vložnik trdi, da pri presoji obstoja utemeljenega suma v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne zadošča sklicevanje na predhodne presoje v preiskavi, saj mora biti utemeljen sum podan v vseh fazah postopka in za vsa očitana kazniva dejanja, zato je potrebna ponovna presoja obstoja utemeljenega suma. Pri tem zatrjuje, da je utemeljen sum izkazan zgolj za eno kaznivo dejanje, katerega storitev je obdolženec priznal, za ostala očitana kazniva dejanja, glede katerih se je obdolženec branil z molkom, pa ne, saj sodišče obstoj utemeljenega suma utemeljuje z nezakonitim dokazom, to je uradnim zaznamkom o izjavi osumljenca z dne 12. 6. 2020. Vložnik trdi, da obdolžencu pred podajo izjave ni bil dan pravni pouk po 148. členu ZKP, kar da je razvidno iz zapisnika (op. pravilno uradni zaznamek), ki ob zapisanem pravnem pouku ni podpisan s strani obdolženca kot to določa 82. člen ZKP. Meni, da podpis obdolženca na zadnji strani uradnega zaznamka ne zadostuje in bi morala biti podpisana vsaka stran le tega. Zato ni brez vsakega dvoma izkazano, da je bil obdolženec pravilno poučen o svojih ustavnih pravicah. Trdi tudi, da obsojencu pri podaji izjave ni bila dana možnost zastopanja po odvetniku.

8Zunajobravnavni senat je v izpodbijanemu sklepu glede obstoja utemeljenega suma ugotovil, da je ta še vedno podan, obrazložen pa je že v pravnomočnem sklepu o preiskavi in sklepu o podaljšanju pripora. Okoliščine, ki utemeljujejo sum, pa se niso spremenile. Kot izhaja iz pravnomočnega sklepa o preiskavi je obstoj utemeljenega suma utemeljen na podatkih, ki izhajajo iz izjav oškodovancev, zapisnikov o ogledu kraja dejanja, iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 12. 6. 2020, zagovora obdolženca pred preiskovalno sodnico glede kaznivega dejanja na škodo M. Z., vsebine posnetkov videonadzornega sistema v zvezi z dejanji na škodo A. G. in A. B., zapisnika o zasegu predmetov obdolžencu (kladivo za razbijanje stekla, predmeti, odtujeni A. B.), uradnega zaznamka o prepoznavi predmetov in potrdila o vrnitvi predmetov A. B.. Obdolženec je namreč pred preiskovalno sodnico kaznivo dejanje na škodo M. Z. priznal, policistom pa naj bi v razgovoru opisal okoliščine storitve ostalih očitanih kaznivih dejanj. Policisti so na zavarovanih videoposnetkih prepoznali obdolženca kot storilca kaznivih dejanj na škodo A. B. in A. G. Vsa kazniva dejanja so bila izvršena z vlomom v vozilo z razbitjem stekla sprednjih vrat vozila.

9Iz izpodbijanega sklepa tako izhaja, da je sodišče presodilo, da je tudi po opravljeni sodni preiskavi in v njej izvedenih dokazih utemeljen sum še vedno podan, saj se okoliščine v tej zvezi niso spremenile. Ni pa nujno v sklepu o podaljšanju pripora sodišču ponavljati opisa dejanja ter dejstev in dokazov, iz katerih izhaja obstoj utemeljenega suma, če ga izvedeni dokazi niso omajali.

10Vrhovno sodišče lahko v izpodbijano pravnomočno odločbo o priporu poseže le, če ugotovi, da gre za prima facie nedovoljen dokaz, kar mora biti razvidno iz vseh pri presoji tega vprašanja relevantnih procesnih okoliščin.¹ Ker tega vložnik v obravnavani zadevi glede uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 12. 6. 2020 ni izkazal, je neutemeljeno zatrjevanje vložnika, da se izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora na ta uradni zaznamek ne bi smel opirati.² Vložnik trdi, da naj bi bila izjava osumljenca nezakonito pridobljena, ker mu pred podajo izjave ni bil dan pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP in ker pri podaji izjave ni imel možnosti navzočnosti zagovornika. V predmetnem uradnem zaznamku pa je naveden pravni pouk osumljencu, izjava osumljenca, da je pravni pouk razumel, izjava o kaznivem dejanju, navedba, da je bil uradni zaznamek prebran in da je bila osumljencu vročena kopija le tega, kar je osumljeni potrdil s svojim podpisom. Iz uradnega zaznamka tako ne izhaja, da bi bila izjava obdolženca pridobljena v nasprotju s procesnimi pravili kazenskega postopka, pri čemer je ta sestavljen v skladu z določbo šestega odstavka 148. člena ZKP. Neustrezno pa je sklicevanje vložnika na 82. člen ZKP, saj ta določa pravila glede podpisovanja zapisnika o dejanju, ki se opravi v kazenskem postopku (79. člen ZKP), ne pa vsebine uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, ki ga sestavi policija. Vsebino slednjega ureja šesti odstavek 148. člena ZKP. Zgolj na splošni ravni pa so navedbe vložnika, ki jih je podal v izjavi na odgovor tožilstva, ko navaja, da lahko ob ureditvi, ki ne zahteva, da osumljenec podpiše vsako stran uradnega zaznamka, policisti osumljencu dajo v podpis le zadnjo stran zapisnika, predhodne pa prosto spreminjajo v škodo osumljenca. Takšne zlorabe vložnik v konkretnem primeru niti ne zatrjuje.

11Vložnik nižjima sodiščema očita, da v izpodbijanih sklepih ne pojasnita, ali štejeta obdolženca za zaposlenega ali ne, pri čemer višje sodišče po eni strani brezposelnost šteje kot ključno okoliščino ponovitvene nevarnosti, po drugi strani pa navaja, da njegova zaposlenost ne vpliva na oceno ponovitvene nevarnosti. Meni, da je takšna obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Zgolj predkaznovanost pa ne zadostuje za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, obiskovanje metadonske terapije pa ne potrjuje obstoja ponovitvene nevarnosti. Neogibnost pripora vložnik izpodbija z navedbami, da bo obdolženec ob ohranitvi ukrepa izgubil zaposlitev, s tem zdrsnil na socialno dno in se še težje zdravil od drog. Po presoji vložnika na podlagi vseh okoliščin ni mogoče zaključiti, da milejši ukrepi ne bi zadostovali, saj ni podana niti ponovitvena nevarnost obdolženca.

12Obstoj ponovitvene nevarnosti sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljujeta z v bistvenem enakimi okoliščinami kot v sklepu o odreditvi pripora, katerega je presojalo tudi Vrhovno sodišče. Poleg tega pa se sedaj obdolžencu očita več kaznivih dejanj, pri čemer sodišče poudarja, da gre za težja kazniva dejanja, na kar gre sklepati glede na višino predpisane kazni. Sodišče se je pri tem opredelilo tudi do navedb obrambe glede posameznih okoliščin, s katerimi je utemeljena obdolženčeva ponovitvena nevarnost. Sodišče pojasni, da je na podlagi zagovora obdolženca mogoče sklepati, da je brez sredstev za preživljanje. Glede zaposlitve pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je na podlagi zbranih podatkov mogoče sprejeti sklep, da je obdolženec tudi brez zaposlitve, višje sodišče pa je pri presoji pritožbene navedbe, ki je tako ugotovljenemu dejstvu nasprotovala, ugotovilo, da je obdolženec ugovoru zoper obtožnico predložil popolno pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da se je dne 7. 11. 2019 zaposlil v družbi S. d. o. o. Pri tem pa zaključi, da tudi zaposlitev obdolženca ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča, saj je kljub temu obdolženec v obdobju med 4. 4. 2020 in 20. 7. 2020 izvršil osem velikih tatvin. Kot pomembno okoliščino sodišče upošteva še, da je obdolženec specialni povratnik in da naj bi ga tudi sorazmerno dolga prostostna kazen ne odvrnila od izvrševanje kaznivih dejanj. Sodišče ugotavlja, da se obdolženec po lastnih navedbah zdravi odvisnosti od drog oziroma, da je na metadonski terapiji, kar dodatno utrjuje ponovitveno nevarnost. S takšno obrazložitvijo sta nižji sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumno in zadostno utemeljili ta priporni pogoj in hkrati odgovorili na očitke obrambe, ki je izpodbijala obstoj določenih okoliščin, s katerimi je sodišče utemeljilo obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Glede na ugotovitve sodišča, da je obdolženec brez sredstev za preživljanje, ko je zaslišan tudi sam navedel, da je dejanje dne 20. 7. 2020 storil zaradi finančne stiske in da naj bi obdolženec kljub zatrjevani zaposlitvi še nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, je povsem razumna ugotovitev višjega sodišča, da okoliščina zaposlitve ob ostalih ugotovitvah ne more relevantno vplivati na presojo ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu.

13Glede izpodbijane nujnosti ukrepa pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik ugotovljene nujnosti ukrepa, ki ga po presoji nižjih sodišč ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, ne more omajati z navedbami, da bo obdolženec ostal brez zaposlitve in bodo možnosti za uspešnost zdravljenja od drog manjše. Sodišči sta namreč ugotovili, da obdolženec ne opravičuje zaupanja, da bi milejši ukrep spoštoval, saj ga od izvrševanja naj ne bi odvrnile niti izrečene prostostne kazni, iz očitanih ravnanj pa je razvidno, da obdolženec to prepovedano dejavnost še stopnjuje.

C.

14Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priporu po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 221/2003 z dne 21. 8. 2003.
² O predlogu za izločitev tega uradnega zaznamka je bilo odločeno tudi s sklepom preiskovalne sodnice II Kpr 37117/2020 z dne 26. 8. 2020 v zvezi s sklepom višjega sodišča V Kp 37117/2020 z dne 15. 9. 2020, in sicer je bil predlog zavrnjen.