VSK Sklep I Cp 464/2019

I. Pritožba se zavrže.

1Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) je z izpodbijanim sklepom: - ugotovilo, da v zapuščino brez dedičev po pokojnem M.U. spadajo do deleža 4/10 parcele navedene v 1.a) točki navedenega sklepa, in te nepremičnine razglasilo za lastnino Republike Slovenije (I. točka izreka) in - odločilo, da se po pravnomočnosti navedenega sklepa pri zapustniku lastnih nepremičninah navedenih v I. točki izreka, odredi vknjižba lastninske pravice v korist Republike Slovenije (II. točka izreka).

2Proti taki odločitvi je 28.6.2019 vložila pritožbo I.B.. V pritožbi navaja: - da je sprožila postopek pogrešanega M.U. za mrtvega, - da je v predlogu navedla, da je bil navedeni brat njenega starega očeta A.U., - da je sama dedovala po očetu N., ki je bil sin A.U.; - da je bil njen predlog za razglasitev pogrešanega M.U. za mrtvega zavržen, ker je bil ta razglašen za mrtvega že s sklepom N xx/yy z dne 9.11.2012 in da je bil po njem že izveden zapuščinski postopek pod opravilni št. D 1/1. Navaja, da dediči po pok. M.U. niso neznani. Če navedeni ne bi imel potomcev, bi po njem dedovala pritožnica.

3Republika Slovenija je po Državnem odvetništvu podala odgovor na pritožbo, v katerem sporoča, da ne nasprotuje, da se prepozna pritožba obravnava skladno z določili tretjega odstavka 173. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje zapuščinskemu sodišču.

4Pritožba je prepozna.

5Res sicer tretji odstavek 173. člena ZD dovoljuje pritožbenemu sodišču, da lahko upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, a v obravnavanem primeru te določbe ni mogoče uporabiti. Sklep, ki je bil izdan v zapuščinski zadevi po pokojnem A.U., je bil izdan štiri leta pred vložitvijo pritožbe in izveden v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. Temeljnih načel zemljiškoknjižnega postopka (načelo pravnega prednika, publicitetni učinki vpisov) ni mogoče prezreti, ne glede na to, da se zakoniti zastopnik države, v korist katere je bil leta 2015 sklep izdan, zdaj z razveljavitvijo odločbe strinja.

6Primer, kot je obravnavani, izrecno ureja tretji odstavek 130. člena ZD, ki določa, da ima dedič, ki se zglasi potem, ko je bila zapuščina izročena državi, pravico zahtevati, naj se mu zapuščina oziroma njen pripadajoči delež izroči v rokih iz 141. člena ZD. Gre za zahtevek, primerljiv z dediščinsko tožbo, urejen v 141. členu ZD. Pritožnica in država lahko torej kadarkoli na navedeni pravni podlagi sporazumno uredita razmerje, glede na to, da se država s trditvami dedinje načeloma strinja, v primeru da do dogovora ne pride, pa bo domnevna dedinja morala vložiti ustrezno tožbo.

7Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 163. členom ZD).