VSM Sodba IV Kp 35723/2018

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 84,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženega B. P. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da mora oškodovanki V. B. v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe vrniti protipravno premoženjsko korist v višini 7.000,00 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Odločilo je še, da je obdolženec po drugem odstavku 105. člena ZKP dolžan oškodovanki plačati znesek 7.000,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je slednjo napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi vseh izpodbojnih razlogov po 370. členu ZKP, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Zagovornik obdolženca je v pritožbi predlagal, da se ju z obdolžencem vabi na sejo senata. Po 445. členu ZKP sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi zagovornik v pritožbi ni pojasnil, kateri razlogi bi narekovali njuno navzočnost, pritožbeno sodišče strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zagovornik vseh možnih izpodbojnih razlogov ni opredelil, po pritožbeni obrazložitvi pa je razbrati, da uveljavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

6V zvezi z uveljavljano kršitvijo po drugem odstavku 371. člena ZKP zagovornik navaja, da bi lahko bila zavrnitev dokaznega predloga do vpogleda v Facebook profil oškodovanke v škodo obdolženca oziroma njegove obrambe, saj bi natančni in celotni izpis komunikacije preko navedenega profila med obdolžencem in oškodovanko lahko razkril drugačno vsebino njunega odnosa. Takšna kršitev ni podana. Poudariti je treba, da mora biti ob navajani kršitvi, obrazložen še njen dejanski ali potencialni vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa v pritožbi ni zaslediti. Zgolj na pavšalni ravni zatrjevana verjetnost, da bi zavrnitev s strani obrambe predlaganega dokaznega predloga lahko bila v škodo obdolženca, namreč ne zadostuje.

7Neutemeljena je pritožba zagovornika tudi iz izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa še dodaja:

8Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se zagovornik ne strinja. Poudarja, da je življenjsko izkustveno nemogoče, da bi oškodovanka (mati samohranilka in prejemnica minimalnih dohodkov) po le nekaj bežnih srečanjih obdolžencu izročila dve večji vsoti gotovine, ter da je s takšno vsoto denarja sploh razpolagala. Glede na življenjske stroške in njeno mesečno plačo namreč ni mogla privarčevati 7.000,00 EUR. Ob tem pa obdolženec sredstev niti ni potreboval, saj je bilo v njegovi družini prodano stanovanje, iz česar je prejel denarno korist, kar je potrdila tudi priča M. P.. V kolikor pa je med obdolžencem in oškodovanko dejansko obstajalo upniško – dolžniško razmerje, je to predmet drugih postopkov in ne kazenskega postopka, še posebej ne, če bi naj oškodovanka njuno razmerje dojemala kot ljubezensko razmerje.

9S povzetimi navedbami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavani zadevi na eni strani ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke V. B. ter izpovedbam prič A. U. in S. S.. Na drugi strani pa je zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče tudi sicer v celoti soglaša in kot pravilne povzema zaključke prvostopnega sodišča, za katere je imelo predvsem oporo tako v listinski dokumentaciji kot v izpovedbi oškodovanke V. B., ki je prepričljivo potrdila očitke, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, in sicer da sta se z obdolžencem spoznala preko Facebooka, po nekaj pogovorih sta se začela srečevati, kjer je ob enem srečanju (v začetku aprila 2017) obdolžencu posodila znesek 4.000,00 EUR, teden za tem pa še 3.000,00 EUR, pri čemer ji je vsakič obljubljal, da ji bo denar vrnil iz sklenjenega varčevanja, ki se mu izteče novembra 2017, ob predaji denarja in dogovorih o posojilu pa ni bil nihče prisoten. Sodišče prve stopnje je glede na prepričljivo oškodovankino izpovedbo slednji utemeljeno poklonilo vero v resnicoljubnost, čeravno ob sami izročitvi denarja ni bil nihče prisoten, kot to poudarja zagovornik. Oškodovankino izpovedbo glede posojila denarja obdolžencu in hrambe privarčevanega denarja doma sta namreč potrdili priči A. U. in S. S., ki sta izpovedala, da jima je oškodovanka sama povedala, da je obdolžencu posodila denar, priča S. S. pa še, da je bila oškodovanka zelo varčna in da je gotovino hranila doma. Nenazadnje pa izpovedbo oškodovanke glede obdolžencu posojenega denarja posredno potrjujeta tudi posnetka pogovorov med oškodovanko in obdolžencem z dne 26. 4. 2017 in 8. 5. 2017, ki ju je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno povzelo in se do njiju opredelilo, in iz katerih izhaja, da oškodovanka očita obdolžencu, da jo je izkoristil, da mu je posodila denar, kar pa obdolženec niti ne zanika. Ob navedenem, ko je torej jasno, da je oškodovanka obdolžencu posodila skupno 7.000,00 EUR, kar je storila, ker mu je zaupala, se vanj zaljubila in z njim imela intimno razmerje, kot je to sama izpovedala, pri čemer ji je obdolženec izrecno zatrjeval, da ji bo denar vrnil, ko se bo v novembru 2017 sprostilo sklenjeno varčevanje, je povsem nerelevantno nadaljnjo pritožbeno zatrjevanje, da iz snemanega pogovora ni mogoče opisati dejanskega stanja sklenitve posojilnega razmerja, njegovih pogojev ter višine in roka posojila.

10Po oceni zagovornika je nesmiselna in nelogična tudi prošnja oškodovanke obdolžencu, da ji posodi 250,00 EUR za popravilo avtomobila, kar naj bi pomenilo negiranje oškodovankine izjave, da je razpolagala z večjimi privarčevanimi finančnimi sredstvi. Tudi v tem mu ni mogoče pritrditi. Oškodovanka je sicer res prosila obdolženca, da ji posodi 250,00 EUR, saj kot je to sama pojasnila in kot navsezadnje izhaja iz pogovora med oškodovanko in obdolžencem z dne 8. 5. 2017, je denar potrebovala za popravilo avtomobila. Vendar pa slednje ne pomeni, da oškodovanka s privarčevanimi denarnimi sredstvi (7.000,00 EUR) ni razpolagala, kot se za takšno oceno zmotno zavzema zagovornik. Le-ta prezre, da je oškodovanka obdolženca prosila za znesek v višini 250,00 EUR šele potem, ko je obdolžencu že izročila (skupno) 7.000,00 EUR, in ko torej privarčevanega denarja nedvomno več ni imela.

11Povsem nerelevantno pa je zagovornikovo zatrjevanje, da je obdolženec v določenem časovnem obdobju sicer prikazoval negativno stanje na transakcijskem računu, a ga je običajno pokrival s krediti, kar pomeni, da ni potreboval dodatnih sredstev, do katerih naj bi prišel s storitvijo kaznivega dejanja. Obdolženčeva želja oziroma dejanska potreba po dodatnih denarnih sredstvih namreč sploh ni pomembna. Bistvena je le njegova finančna situacija oziroma promet na transakcijskih računih, in sicer v luči presoje, da oškodovanki že ob sklenitvi (ustnih) posojilnih pogodb, denarja ni imel namena vrniti, saj je vedel, da ne bo mogel pridobiti zadostnih sredstev, ob tem pa niti ni imel sklenjenega varčevanja, ki bi se naj sprostilo novembra 2017, kar navsezadnje izhaja iz izpiskov obdolženčevih transakcijskih računov, kateri so večji del leta 2017 prikazovali negativno stanje (tudi več kot 4.000,00 EUR minusa). Po obrazloženem in še zlasti upoštevaje konsistentno izpovedbo oškodovanke, odpadejo tudi vsi zagovornikovi pomisleki v smeri, da ni dokazov, da bi obdolženec oškodovanki zagotavljal, da ji bo denar vrnil, ko mu poteče vezava denarnih sredstev.

12Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem pritožba ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

13Zagovornik odločbo o kazenski sankciji graja le uvodoma, brez kakršnekoli obrazložitve v tej smeri, pritožbeno sodišče pa jo je glede na uveljavljani izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da ni razlogov za spremembo tega dela izpodbijane sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo primerno zaporno kazen in ustrezno dolgo preizkusno dobo. S takim izrekom soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj je prepričano, da bo s takšno kazensko sankcijo dosežen namen kaznovanja, da torej obdolženec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.

14Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

15Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.